Šmarnogorske

Če pomislim na desettisoče slovenskih blogerjev, kako se, da bi pritegnili kakega bralca, v samotnih večerih trudijo spraviti skupaj kaj strašno tehtnega, se mi zdi precej hecno, da sem se znašel na 9. mestu, čeprav zadnje čase uploadam pretežno glive.

.

Tu imata zdaj na primer slikco lisičk,

kakršne se da te dni najti

med sprehajanjem pesa

po Šmarni gori.

.

Lahko noč.

Družina

Danes ob 9:30 sva dobila sina.

Voziček

Baje otroci na začetku ne znajo niti hoditi in pač privzemajo, da se jih bo par let vozilo naokrog. Za to se pa rabi voziček.

.

Ker morajo voziček potiskati drugi, ga smejo vsaj izbrati. Zdaj bom en del preskočil (da si človek pride na jasno, kaj naj od vozička pričakuje, mora nekaj časa zbirati informacije) in takoj oznanil, kakšen bi zadovoljil naju:

.

- na 3 velika kolesa

- gume z zračnicami

- robusten, trpežen, neuničljiv

- dobro vzmeten

- bremza na balanci

- dobre vozne lastnosti (nizko težišče, drži smer, lepo vodljiv)

- sprednje kolo vrtljivo 360°, naj pa se ga da zakleniti naravnost

- enostavno in na majhno zložljiv

- peresno lahek

- ogromna košara za prtljago

- sedež se mora dati obrniti proti vozniku

- sedež se mora dati povsem zravnati (prvih 6 mesecev!)

- enostavno ravnanje (mehanizmi, višina balance, nastavitve sedeža...)

- kompatibilnost (sedež, košara, avto sedež)

- mora biti zelo poceni

.

Kmalu se je izkazalo, da idealen voziček ne obstaja.

Izvedela sva tudi, da se tisto, kar sva iskala, ne imenuje voziček, ampak "travel system". Predvsem pa sva se kmalu naučila, da je treba stvar dobro stestirati v živo, zato je internetno naročanje na slepo odpadlo.

Tu je zdaj ožji izbor tistega, kar nudijo naši večji monopolisti (Baby Center, Ariel, Pikapolonica):

.

Jane

Slalom Pro + košara/sedež Matrix

Lušten voziček - lahek, lepo vodljiv. Podvozje tehta pičlih 8, sedež dobro kilo, košara Matrix, ki ima na polovici zglob in je uporabna kot avtosedež, dobrih 5. Zelo kul je diskasta zavora (!) na sprednjem kolesu;

Ampak:

- sedeža se ne da zravnati, niti obrniti; celo sname se ga težko, ker je pripet s trakovi. Se pa da košaro fiksirati na ogrodje tudi prek sedeža.

- košara-kompromis je majhna, kot sedež se jo težko pripne v avto, na vozičku pa se blazno maje

- bremza na balanci ni povezana z zadnjo osjo, pač pa z diskom na vrtljivem sprednjem kolesu. Pri vožnji navzdol se mi zdi bolje bremzati zadaj

- majhen voziček, ampak zastonj ravno ni

.
Cam

Cortina Evolution X3 + lupinica Bye Bye

Voziček je kompletno opremljen, z zelo fensi šmensi košaro z vsemi dodatki. Lupinico je treba kupiti posebej. Ogrodje je izredno lahko, medosna razdalja velika, zloži se dobro. Elementi so kompatibilni brez adapterjev. Sedež se da povsem zravnati in namestiti v obe smeri.

Ampak:

- na balanci ni bremze!

- gume brez zračnic! (To vendar odpade - na makadamu 2x orenk zažlajfaš in dobiš nepopravljive ohtarje... Lanski model sicer ima šlauhe, je pa dosti težji.)

- osrednji del ogrodja je obložen s kičasto plastiko, tako da izgleda zelo češko

- ta sistem je, sploh ker ni optimalen, predrag

.

Bebe Comfort

High Trek + košara Windoo + lupinica Creatis.

Izjemen sistem! Zelo domiselno, high-tech ogrodje: vzmeteno na obeh oseh (!), se fajn zloži in je peresno lahko. Na balanci ni samo zavora, ampak tudi stikalo za blokado smeri prednjega kolesa (pri vseh drugih vozičkih je treba iti okoli in nekaj pritisniti pri kolesu). Sedež se da enostavno obrniti. Košara in lupinica sta razred zase - po mojem mnenju najbolj fensi-šmensi na tržišču.

Ampak:

- precej sem ga vozil v kleti Baby centra in vožnja rahlo razočara - občutek ni čisto pravi

- stvar ima prvisoko težišče

- plašči s prenizkim presekom imajo grob profil tudi v osi, tako da je vožnja na gladki podlagi po nepotrebnem groba

- meni se sicer zdi vreden tega denarja, ampak stvar res ni poceni

- in glavno: žena ni mogla preboleti, da je sedež čisto majhen in da se ga skoraj ne da regulirati, kaj šele povsem zravnati.

.

Quinny

Freestyle 3XL + košara Dreami + lupinica Maxi-Cosi CabrioFix

Tale meni izgleda rahlo zastarelo - ven je prišel že 2004, spremenili pa so le sprednje kolo (nekoč je bilo vpeto v paralelogram, da se je nagibalo na ovinkih, zdaj pa je vrtljivo 360°). Najbolj me moti štorasto ogrodje iz tankih okroglih cevi, ki so povrh še rumenkasto eloksirane. Pa težek je - ogrodje s stolom zelo dobrih 15kg! Pa zloži se precej na veliko. Pa čez balanco je nataknjena ogabna skajasta obloga (na srečo s fršlusom, da se jo da hitro odstraniti). Pa stol se zelo štorasto pritrdi s 4 škarjastimi zaklopi, ki jih je težko na pamet zadeti. Košaro in lupinico se pa namesti s pomočjo velikih štorastih plastičnih adapterjev, kar mi ni nič kaj všeč.

Ampak:

- vozne lastnosti so odlične

- težišče je precej nizko, kar prispeva k stabilnosti

- zadnjo os podpirata zaupanja vredna amortizerja z velikim hodom

- kolesa s pravimi špriklami in debelimi gumami obetajo veliko radosti po bližnjih hostah in makadamih

- dovolj velik stol se da obračati in nastavljati po želji

- košara Dreami se meni zdi res udobna in praktična. Obloga je snemljiva in pralna, zraven so priloženi še jogi, prevleka za kovter, mreža proti mrčesu in folija za dež.

- odlična lupinica Maxi-Cosi sicer ne more nadomestiti košare (ravna podlaga), jo je pa praktično, recimo za v trgovino, iz avta natakniti na podvozje - ta kombinacija izgleda dokaj kul.

- ta sistem je od naštetih v ožjem izboru privlačno najcenejši.

.

Uganila sta - doma je že nekaj dni parkiran točno tak, peščen, Freestyle 3XL.

Mal bo še za počakat, zaenkrat ga pa po stanovanju furava praznega :))

Novice iz hoste

Takole je - jurčki še ne rasejo, se pa najde kako zeleno golobico.
.
četrtek:
Zgoraj desno kao jurčki, spodaj levo pečenice.

Pečenic raje ne trebita v hosti, ker so polne mlečka. Te gobe izredno smrdijo, nekako med zelo smrdljivim plesnivim sirom in javnim straniščem. So pa tudi izredno okusne.
.

sobota:

Od golobic zaupam le takim: klobuk mora biti zgoraj rumenkast do modrozelen in spokan.

.

.

.
.

ponedeljek:

Suša gobam načelno ne ustreza, zelenim golobicam pa še kar.

Vse objavljene so padle na špecialnem kotičku, ki sem ga odkril lani - na tesnem obronku pod točno določenimi 4 brezami.

Svaštarjenje

Zadnje čase je naporno, tako da za gobarjenje, kaj šele za tale blog, ne najdem časa.

Menda si bo treba postaviti prioritete - ne le za sproti, predvsem dolgoročno.

.

*

Družina

Kako že gre tista? Človek mora v življenju narediti 3 stvari...

1. Če seštejem vso prčkarijo, lahko mirno zatrdim, da sem hišo, z lastnimi rokami, že postavil. Seveda pa se tu ne konča - v srednjeročnem obdobju bi se v Ljubljani rabilo še nekaj otroških sob in en atelje, tako da se bo treba kmalu spoprijeti z vlogo za pridobivanje gradbenega dovoljenja...

2. Tudi drevo sem že posadil. No, vsaj kakih 20. Nazadnje 2 ginka - enega na Zabukovju, drugega v Sevnici. Sekcija 21, še enkrat hvala, pridita ju kaj pogledat!

3. No, glede 3. stvari pa le toliko, da tudi slepa veja evolucije verjetno ne bom:) Počasi se ima vse obrniti na glavo. Zbogom lagodnost, ahoj odgovornost...

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim kot večkratni oče, priden gospodinjec in provider z vedno polno malho...

.

Arhitektura

Golobič je diplomiral pred par leti, Gates častno pred par dnevi, Grega Repovž (predsednik Društva novinarjev Slovenije) in Joc Pečečnik (4. najbogatejši Slovenec) pa sploh ne. Jaz eno sicer že dolgo imam, druga je pa po dolgi pavzi zdaj res na vrsti.

Vpisal sem dodatnih 6 predmetov, da mi bodo priznali 3. bolognsko stopnjo, ampak takle "študij" na FA je res farsa. Po poslušanju teh 6 predmetov lahko ugotovim, da se nisem naučil a ma čisto nič novega - 37,56 €, kolikor mi zaračunajo opravljanje vsakega izpita, se tako zdi nezaslišano odiranje. Predvsem sem pa za brezplodno izgubljanje časa po hodnikih upravno povsem neučinkovite inštitucije, ki se izgublja v neznosnih formalizmih, odločno prestar. No, jeseni bo zaključeno.

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim kot uspešen arhitekt...

.

Sikarstvo

Na "umetnik" ali "slikar" ne slišim. ALU je sanatorij, scena en sam freak-show, "umetnik" pejorativ.

Želja "razviti svoje talente" se spremeni v past. Anahronistična Akademija še vedno producira po 15 akademskih slikarjev, ki so z zvestobo cehu apriori obsojeni na marginalstvo - v istem umetnostnem sistemu! Poglejta, s čopičem v roki nas vztraja 20%...

Za preživetje sta 2 možnosti - prodajne galerije in fishing for subventions. Slednja možnost zna biti donosna in je poleg tega dolgoročno smotrnejša. Ampak jaz imam do "delanja projektov" in fehtanja komisij, ki delijo denar davkoplačevalcev, odpor. Etatizem na kulturnem področju bi se dalo v glavnem brez škode zatreti - z davčnimi vzpodbudami, ki bi povzročile, da bi se obračal denar lastnikov. "Strokovnjaki" delajo mnogo bolje, če so odgovorni lastnikom, kot če sedijo v komisijah za prerazdeljevanje novcev, odgovorni le svoji mreži prijateljev in znancev.

Svoje nič kaj všečne slike torej dokaj ekstenzivno ponujam v prodajnih galerijah in čakam, da se pojavi kupec z lastnim denarjem.

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim kot dobro prodajan slikar...

.

Yacht design

Da ne bo nesporazumov - termin pokriva vsa prostočasna plovila z jadri ali motorjem, od jol do razkošnih megajaht. Stvar me zanima od nekdaj in pred kakim letom sem za začetek začel snovati jadrnico za tržno nišo, ki je po silnem razvoju čarterja in zamrtju dnevnega priobalnega jadranja zazevala na Jadranu.

Od zelo naivnega začetka sem preko preobložene jadrnice, ki jo je JJ označil kot "za reveže", pristal pri bolj "race" varianti, ki pa ima še vedno likalniške proporce, je krajša od 5 m in naj bi opremljena, z genakerjem in prikolico ter z davkom, stala pod 16k EUR.

Indeks STIX jo sicer vrže lepo v C kategorijo, zaplete pa se pri optimiranju trupa in pritiklin - po študiju Marchajeve hidrodinamike, Larssona in Eliassona, NACA profilov in seveda realiziranih podobnih primerov sem mislil, da že nekaj vem; ko pa skozi Maxsurf in Span za primerjavo poženem še "škatlo za čevlje", navaden kvader z enakim izpodrivom, foili in jadrovjem - se zmogljivosti razlikujejo za pičlih nekaj %! No, čas bo za ponovne konzultacije z JJ-jem - ker pa so pred kratkim pogoreli in se širijo v zamejstvo, ga nočem moriti z neumnostmi, dokler ne "naredim domače naloge". Več o P 16, skratka, kdaj kasneje.

Seveda imam v srednjeročnem planu vpis na tisto slavno dopisno šolo Westlawn. Zaenkrat sta jo naredila JJ in Justin.

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim kot uspešen yacht designer...

.

Publiciranje

Recimo, da sem pismen. Stvari me zanimajo, medije sproti absorbiram, občasno kampanjsko berem knjige - kar premeljem, pa puščam tule. Na blog počasi začenjam dobivati celo nekakšne odzive.

Pustimo to, da me je Starosta že davno vabil na Rozino in Crnkovič na Blogos (sem se zahvalil).

Zadnjič me je denim poklicala neka tetica, če bi prišel na Trenja razglabljat o stanovanjski problematiki. No, ko sem po začetnem izmikanju le privolil v javno izpostavljanje, se mi je tetica zahvalila, nato pa se je na srečo pojavila afera Sova, poglavje "indijski zdravilec", in je itak odpadlo. Kronična stanovanjska problematika bo najbrž na vrsti poleti, ko se aferaštvo poleže...

Nekateri pravijo, da se Mići ne da z vsakim - da je tu blagovolil puščati svoje veleume, naj bi bila posebna čast.

Evo, omenili so me celo v Mladini.

Prejšnji teden pa me je pohvalil celo Branko G, ki je tu naletel na komentar neke njegove knjige in prebral še drugo in se punudil, da mi zrihta tiskano objavljanje knjižnih ocen...

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim najmanj kot mnenjski voditelj...

.

Kmetovanje

Od malega sem hrepenel po koščku trate. Če si pa danes pomanem oči, vidim, da sem postal talec trat. Že par let približno 10x pokosim 1100m2 neto trate v Lj., 4x letno 2000m2 neto travnika na Zabukovju (+ dodatnih 4x samo zgornjih 600m2) in 2x letno 300m2 strmega brega pri D-jini hiši (ravninski del na srečo kosi sama).

Da o obračanju komposta, prekopavanju vrtov, obiranju malin, futranju mačke in sprehajanju pesa sploh ne govorim...

Bi se spodobilo reči: čez 5 let se vidim kot popoln kmet?

.

Infotainment

Za razliko od internetnih portalov, ki so odvodi matičnih televizijskih in časopisnih hiš, je medijski portal, ki se je pojavil pred kratkim, zrasel neposredno iz okolja, v katerem funkcionira - interneta. Še več, tehnično gre za blog, ki ga (še) zmore podpirati WordPress. Vsebinsko pa za (eni pravijo lev, meni se zdi neodvisen) imformacijski servis, ki korektno široko pokriva lokalno sceno, stvari pa podaja na svež, dostikrat posrečeno duhovit in vedno dovolj sproščen (ups) način. Jaz verjamem, da ima stvar bleščečo prihodnost.

Seveda se mi zdi strašno nobel, da me Starosta in Sever vabita k sodelovanju - po obisku res posrečenega deska, kjer med kamnitima stebroma in kupom Macov, pod katerimi se vlači Sarkićev dalmatinec Janša, vlada eno tako fajn vzdušje, je pa vse skupaj še bolj vabljivo. In impresivno bistrega brainstormerja Vuka sploh še nisem omenil.

Preden se začnem bolj resno javno izpostavljati, pa moram dobro razčistiti par stvari.

- Si to sploh želim? Zavestno se pretiranemu izpostavljanju izogibam, je pa možno, da je blog manifestacija ravno nasprotne želje podzavesti...

- Ali zmorem? Ni hujšega, kot preveč javne pozornosti v kombinaciji z vakuumom v glavi obsijanega...

- Je to pametno? Za dejstvo, da arhitekturna in likovna kritika v Sloveniji ne obstaja, obstaja razlog - med seboj se vsi poznamo. In nikomur se za ceno tega, da bi tvegal morebitno uslugico v megleni prihodnosti, ne zdi vredno javno obelodaniti svojega kritičnega mnenja. Ampak to je itak treba spremeniti. Ta družba se preveč samocenzurira.

- Ali ni to priznanje poraza? Saj vesta: "Kritizira, kdor ni sposoben ustvariti". Jaz se v tej enačbi ne želim videti.

- Preden začnem javno delati budalo iz sebe, je dobro tudi razčistiti, ali naj se pojavljam kot "jaz", ali, kot je danes popularno, kot kak "alter ego"...

Stvar me, skratka, mika in najbrž bom kmalu začel trkati na vajino vest.

Najbrž bi si moral postaviti cilj: čez 5 let se vidim kot medijska zvezda...

.

*

Skratka, tako svaštarjenje se ob koncu petletke rado konča kot

"vsacga mal - vse sk´p n´č"...

A je kdo videl kako gobo?

Prejšnjič sem se uštel.
Hoste so še vedno prazne.
Ta vikend sem našel vsega par lisičk.

.

.

.

.

Se mi pa zdi, da se bo prihodnji vikend zares začelo zares.

Letališče Pučnik

O ljubljanskem letališču sem že pisal, a ne o tem.

Tega, brniškega, pa je vlada včeraj preimenovala v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.

.

Najprej moram seveda povedati, da se mi zdi, da gre za nepomembno bombico, ki naj državo spravi čez prihajajoče obdobje kislih kumaric. In odvrne pozornost od padajočih ratingov.

.

Potem bi dodal, da se mi zdi nevtralni Brnik (ali samo Letališče Ljubljana) mnogo bolj posrečeno, kot za tujce neizgovorljivo ime z dvema strešicama. No, dobro je vsaj, da tujci ne vejo, da začetek priimka, puč, tu pomeni nekaj takega kot "državni udar" - hecna oznaka za mednarodno letališče mlade republike, ki menda ni "banana"...

S tem v zvezi se spominjam, kako so "pametni ljudje", ko sem hodil v 8. razred, skušali na vsak način čez noč preimenovati našo šolo iz Ledine v "OŠ Ledina - Josip Jurčič". Seveda smo se strahovito uprli in kasneje je izbrano ime Ledina prevzelo celo bližnje učiteljišče.

.

Na koncu pa naj še pojasnim, da ne bo kakih nesporazumov, da dr. Pučnika zelo cenim. Z njim sem se imel nekoč celo čast rokovati in izmenjati nekaj besed. Takole je bilo:

Ker so bili časi na moč viharni, sva se s sošolcem, s katerim sva se tedaj svetovnonazorsko kar ujemala, odločila vanje malo aktivneje poseči. Gre za 2. letnik gimnazije, se pravi kakih 16 let. Takrat je bila edina stranka, ki ni bila kmečka, SDZS (socialdemokratska zveza Slovenije), in sva se pojavila pri njih, če lahko kaj pomagava. In res, tedne pred prvimi demokratičnimi volitvami sva lahko na obraze na plakatih nekakšne "stranke demokratične prenove" skrivaj lepila velike napise "JE KOMUNIST".

SDZS je imela prostore v kleti neke vile v Šiški in v stavbi nekje med Cukrarno in Poljansko gimnazijo. Predsednik je bil kasnejši sindikalist (KNSS) Tomšič, midva pa sva poslovala predvsem z nekim kodrolasim Matjažem Šinkovcem (ne vem kako funkcijo je imel, mogoče podpredsednik), za katerega se je vedelo, da je pisal hecne ZF zgodbe, ki se je vozil z neverjetno razsuto diano. No, točno ta Šinkovec je po par angleških letih pristal na čelu Sove.

Omeniti je treba še nekega Frančka, vitkega gospoda majhne rasti, ki je skrbel za fotokopirni stroj, s katerim smo izdelovali naš material, in nekega gospoda Silvestra Plahutnika, za katerega pa se je pred par leti izkazalo, da je v resnici Albanec Refik Mehmedi, ki ima na vesti več kaznivih dejanj in si je pač nekoč spremenil ime.

Ne, Janše takrat še ni bilo zraven. Menda je bil pri nekih demokratih, nemara celo Peršakovih.

No, nekega večera, ko sem se znašel v tistih mestnih prostorih, ne v Šiški, pa sem bil predstavljen Samu Resniku, za katerega sem vedel, da je ZF pisatelj, kot Šinkovec. Resnik pa me je predstavil dr. Pučniku. Ki je meni pomenil vsaj toliko kot nekaterim Tito.

Jaz se za nekakšnega zaslužnega Osamosvojitelja seveda nimam, bil sem pa pravzaprav v najbolj kočljivih letih nekaj časa vseeno nekako zraven. Iskreno, zagnano, brez fige v žepu in brez kake posebne računice.

No, kasneje je zmagal Demos, Kučan je premagal Pučnika, imeli smo referendum in vojno, Demos je razpadel v Poljčah, potem so se začele Drnovškove vlade, Osamosvojitelji so izdali vsak svoje spomine, vmes pa so obogateli tranzicijski milijarderji...

.

Nedolžno ljubljansko letališče pa bi vseeno lahko pustili pri miru.

Letnik 07

Takole je. Vroče je in tudi vode pade zadnje čase dovolj z neba. Teoretično bi se torej moralo že začeti. V resnici pa jih je zaenkrat le za vzorec. Na sliki je prvi vzorec z letnikom 07.

.

Velika večina gobe je pod zemljo. "Jurček" ali "lisička" je le cvet. Preden gobe zacvetijo, morajo hife na debelo prepresti hosto.

.

Hoste še ne dišijo po gobah. Humus še nima tistega pravega, plemenitega vonja. Se mi pa zdi, da bo močno zacvetelo že ta vikend. Ostanita doma!

"Merjenje lulčkov"

V soboto ob 3 zjutraj so na bencinski pumpi v Trebnjem (takrat sem se pač znašel tam) slučajno že prodajali sobotno Mladino. Tako da sem bil, ampak res brez kakršnihkoli hintov, zgolj po naključju, med prvimi bralci izjemne kolumne, objavljene levo od Rolanja po sceni. Duhovitež, ki v Mladini sicer pripravlja stran, ki jo sponzorira državni telefonist, me je med drugim nesramno ozmerjal z "vsestranskim umetnikom". Še več - ves trud, ki sem ga nesebično vložil v obrambo cenjene materiščine, je gladko prezrl, visoko v nebo pa povzdignil (že tako precej zviška spuščen) izredno moder prispevek neke gospodične Centrifuzije.

Omenjena je pičel poldrugi dan kasneje objavila izjemen prispevek k slovenskemu nacionalnemu programu, s katerega se je na 3,5 mesecev star zapis na tem blogu vsul neverjeten plaz obiskovalcev. Čeprav je, kot sem pravkar preveril, njenim cenjenim, dobro obveščenim komentatorjem vse jasno, pa se mi vendar zdi, da bi slovenski blogovski sceni nekako koristil tale skromen:

.

Vodič po debati z Mrkaićem

za telebane

.

Vse se je začelo v Financah s tole Mićotovo kolumno, mojim odgovorom in njegovim odgovorom na moj odgovor.

Komentarjem tam nisem dolgo sledil, ker se je Mićo kmalu blagovolil preseliti sem. Na oslikarstvuinšečem je zaenkrat pustil dobrih 40 komentarjev, razporejenih takole (teme se prepletajo):

.

thread "past"

Takoj za statistiko "anonimneža" sem objavil nagradno igro. "Anonimnež" se je razkril in zahteval nagrado.

.

thread "nagradni link"

Prva Mićotova izbira je bil arhitekt Mies, tule.

Druga izbira stran proizvajalca penkal, tule.

Tretja - reklama za njegovo zbirko kolumen, tule.

.

thread "diskusija ali debata?"

Ko se je "anonimnež" razkril, je Mićo zaćel debatirati tule.

.

thread "sintetični apriori"

Mićo je želel povedati, da ve, da obstaja definicija "sintetičnega apriori", da pa le-ta ne obstaja. Začel je tule, vmes pa je na temo opozarjal še tule in tule.

Rezultat tega dela debate sta že 2 zadetka pri guglanju "sintetičnega apriori".

.

thread "Wolfowitz še pol leta"

Poznavalec Mićo je par dni, preden je odletel, Wolfowitzu prerokoval še pol leta, tule. Izjemna prerokba pa je ovekovečena tudi tule.

.

thread "po čem je pa tole?"

Ljubitelj umetnosti Mićo se tule zanima o cenah slik.

.

thread "dva dripca".

Ker sta "2 dripca" dobila nagrado, se je Mićo razhudil tule.

.

thread "čudežni dečki"

Aktualna tema o čudežnih dečkih pa je prišla na dan tule.

.

Z Mićem je bilo sicer zabavno, izgleda pa, da je konec. Žena se namreč pritožuje, da je vse skupaj zašlo v nekam homoerotične vode :))

Kresanje

Končno se dogajajo zanimive stvari. Pa se pojdimo političnega analitika.

.

Nepomembno

Za irelevantne zadeve se troši preveč medijskega prostora.

- Drnovšek je bolan, njegova preobrazba je odraz osebne stiske; kar izgleda kot "politične ambicije", pa se meni zdi le razumljiva obramba pred očitnim nagajanjem. Pustite ga pri miru.

- Bolj kot napihujejo balon okrog Sove, bolj očitna postaja neraziskanost trgovine z orožjem iz časov okrog osamosvojitve. Vlado tepe bumerang - ratingi padajo.

.

Banko bi

Nobena skrivnost ni, da bi Gantar kako banko. Tranzicijski milijarderji se ne aktivirajo iz altruizma. Ker je postalo jasno, da Bajuk banke ne bo dal, se je Gantar premaknil.

.

Sovražni prevzem

Pahor je dobil Ropa & Co. Lahovnik je dobil Golobiča, zares.

Je LDS dragocena, ker je obdržala Kacina, Školjča, Anderliča in Guliča? Ne. LDS je dragocena, ker je obdržala blagovno znamko in infrastrukturo - državno omrežje občinskih odborov.

Prevzem:

LDS so zapustile "zvezde", ostali so dolgovi. LDS naprodaj, cena ugodna! Pojavili so se bogati botri. Gantar, Turnšek, Zdolšek, Senica niso reveži. Postavili bodo svojo "predsednico uprave". Dolgovi bodo pokriti.

Sovražni:

LDS je trenutno formalno zavezana programu, ki ga je sprejel kongres. LDS je s Kebrovim socialističnim manifestom formalno najbolj leva stranka v slovenskem političnem prostoru.

Naj vaju ne zavede Kacinovo nasmihanje - pridruženi kapitalisti niso prišli uresničevat Kebrovega programa. LDS je postala nekaj diametralno nasprotnega.

.

Z Delom na volitve

Recimo, da ima Turnšek, dolgoletni predsednik uprave, še vedno določen vpliv na Pivovarno Laško. Danes ji šefuje Boško, brat celjskega župana, ki ne skriva ambicij po vodstvu SLS. Dokaj realno je, da bosta brate Podobnik nadomestila brata Šrot.

Pivovarna Laško, ki je lepo sodelovala z vlado pri poslu z Mercatorjem in Delom (se spomnita Andrijane, Zdolška in Gantarja?), je ta mesec uspešno popolnoma prevzela Delo - od 3.5.07 ima dobrih 94% delnic.

In varijanta "Slivnik, Janšič", ki se je, sploh z vsem posledičnim dogajanjem na medijski sceni, zdela do nadaljnega varno zabetonirana, se naenkrat maje! Govori se, da je Andrijana Starina Kosem od Janše prestopila k pivovarjem. Z Zdolškom gresta med nadzornike; opcija je celo, da Andrijana zamenja Slivnika. (Vedno je seveda opcija tudi, da Slivnik - oportunist, nekdanji član centralnega komiteja Partije, sprejme novo igro.)

Ponovimo: Delo pomeni poleg Slovenskih novic tudi politični tednik s potencialom, ki ga je "Slivnik, direktor Dela" odkupil od "Slivnika, lastnika" - Mag.

Glavni joker, na katerega igrajo prevzemniki LDS, je prevzem Dela. In z Delom se da dobiti volitve.

.

Koalicija Pička

- Nekoč so se Kučan, Pahor, swinger in Mesić v famoznem lutkovnem gledališču široko smejali Kobalovemu norčevanju. Koalicija Slovenija je dobila volitve in danes vlada.

Ker je po razpadu in sovražnem prevzemu LDS-a postal premočan, se "desni blok" lahko začne strukturirati.

- Še pred dnevi nekaj popolnoma nepojemljivega - postaja realna možnost. Kako bi se torej lahko imenovala koalicija nove LDS in Ljudske stranke? No, vsekakor bi jo vodila "dobra ___" .

.

Lahko noč.

Še nekaj jih je padlo

Nazadnje so padle Filozofija arhitekture, Arhitektova trilema, Arhé, Astrahan, The Anaesthetics of Architecture, Theories and Manifestoes in From the Ground Up. Pravno-formalno jih je torej padlo 7, ampak prvih štirih se v resnici ne spodobi šteti.
.

Zadnjič v knjižnici FA najdem drobno knjižico nekega Bruna Urha, z ambicioznim naslovom: Filozofija arhitekture. Začudena tetica za pultom mi je namignila, da imajo, če me zanima, na bližnji mizi še par stvari istega avtorja, gratis. Res sem si izbrskal še tri njegove, Arhitektova trilema, Arhé in Astrahan in jih vzel, kot rečeno, gratis.

Drobne, dokaj lične knjižice, izdane v samozaložbi v visokih nakladah, so žal vse po vrsti zanič. Urh, tisti arhitekt, ki je narisal za Rudnik čisto v redu stavbo trgovca s pohištvom, sicer pa je baje tudi alpinist, jih najbrž štanca iz čiste radosti, prav mu pa, si predstavljam, pridejo tudi kot novoletna darila.

Iz besedil vejeta nekakšna naivna vzvišenost s pozicije arhitekta in nekakšna zasanjana želja po presežku. Mene je pa še dodatno prizadelo, da se je avtor v Arhitektovi trilemi (zelo zanič) narisal v morju, s plavutkami in delfinom (!), naslovnico Astrahana pa krasijo nekakšne ovce, naslikane z oljem na platno (!).

.

The Anaesthetics of Architecture Neila Leacha, MIT Press, 2000, kratka knjižica 4 esejev, se suče okoli tega, da arhitektura vedno bolj pozablja na socialno zavest in se ukvarja pretežno z imidžem. Leach se naslanja na zlajnanega Benjamina, nekega Deborda in ravno pokojnega Baudrillarda. Pri vsem skupaj mi je najbolj všeč zaključek, kjer sodobno zvezdniško pop-folozofijo primerja s sodobno arhitekturo plitkosti, zapeljivih podob in trepetajoče površine: "Ali ni v takem kontekstu tudi filozofija le še modni dodatek?"

.

Theories and Manifestoes of Contemporary Architecture Charlesa Jencksa in Karla Kropfa je izčrpen izbor besedil arhitektov, objavljenih med 1954 in 1994. Jencks, katerega remek delo je definiranje postmodernizma, razvrsti arhitekte temu primerno v razdelke "Post-Modern", "Post Modern Ecology", "Traditional", "Late Modern" in "New Modern". Še sveži Košir isto časovno obdobje denimo deli na "Le Corbusierova kritika akademizma" (CIAM), "Funkcionalizem v zenitu in zatonu", kjer se razpiše o "strukturalizmu", "Tradicionalizem vrača udarec" in "Dekonstruktivizem", ki ga deli v prvo in drugo fazo ter "Živo sodobnost". Koolhaasova "manifesta" - "What ever happened to Urbanism" in "Biggness: or the Problem of Large", po Koširju "živa sodobnost", spadata po Jencksu v "novi modernizem". Se pa vsaj strinjata, da je "strokovnjak za arhitekturo" HRH The Prince of Wales "tradicionalist."

Po takem uvodu je jasno, da se umetnostno zgodovino piše za nazaj, ravno tako je z razvrščanjem v "stile". Jasno je tudi, da je slepo priseganje na avtoritete dvorezen meč - pa tudi, da človek lahko za še tako debilno idejo vedno izbrska "vir", na katerega se lahko sklicuje.

Zato si je občasno dobro ustvariti lastno mnenje na podlagi izvirnih besedil. In temu ta "editiran" izbor korektno služi. Jencks je dovolj dober pisatelj, njegove knjižice rad berem. Tu je spisal fajn uvodnik, v katerem opozarja na specifičen slog manifestov - udarno, jedrnato, gromoglasno pisanje, ki kliče po spremembi sveta; res pa je, da temu opisu ustreza največ kakih 20% besedil.

Knjiga se konča s pomenljivo ilustracijo Iana Hamiltona - dorski steber z napisi, od zgoraj navzdol:

> Architecture of our time

> "Less is more" (Mies, 1960)

> "Less is a bore" (Venturi 1970)

> "I am a whore" (Johnson 1980).

.

From the Ground Up Lewisa Mumforda je izbor 26 kolumen, objavljenih v New Yorkerju v začetku 50-ih prejšnjega stoletja. Občasne članke je bilo v časopisu najbrž čisto zanimivo brati, ampak ko si v knjigi sledi 6 spisov o gradnji kompleksa OZN, se zdijo praktično enaki.

Mumford, urbanist, opazuje mesto in komentira novogradnje. Poleg objektov OZN se posveča stanovanjskim naseljem in prometu. Ponuja arhaičen jezik, poljuden način, okus 19. stoletja in gostobeseden, poženščen slog. Mi je pa zelo všeč skrb, recimo, predstavnika zainteresirane javnosti in socialna nota, ki jo pričakuje od arhitekture, česar je danes v našem okolju premalo. Kritike pa itak praktično ni - ne arhitekturne, ne likovne; ne "poljudne", ne "strokovne".

Poučno.

Bum!

Bum sodobne slovenske arhitekture počasi opažajo tudi zunaj.

.

Danes so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo, Mies van der Rohe 2007 (50k EUR).

Ob tem je padla tudi špecialna nagrada (Emerging Architect Special Mention), ki sta jo dobila Matija Bevk in Vasa J. Perović (Bevk Perovič) za ljubljanski matematični faks.

.

Da je stvar resna vidimo po tem, da med 7 finalisti najdemo Davida Chipperfielda, Bena van Berkla in Zaho Hadid!

Svaka čast.

.

Naj omenim še biro Enota (Dean Lah pa to), ki se je s hotelom Sotelia (Podčetrtek) znašel med nominiranci (kot Norman Foster).

.

Še iztočnica za razmišljanje:

Dober mesec nazaj sem se pred mogočno stavbo matematičnega faksa pogovarjal z bivšim sošolcem, ki je tam asistent. Stvar je bila meni zelo všeč, njemu pa ne preveč - mnogo manj da je uporabna, kot lepa.

Gnezdenje

Pri ženi se je spomladi prebudil nekakšen gnezditveni impulz, zato je padla komanda, da je treba v spalnici položiti parket. Meni se je tisti sivi tepih, ki sem ga pred par leti razvil čez slepi pod iz iverk (ki so ednino, kar sva poleg zidov pri prenovi spalnice obdržala originalnega) zdel sicer čisto uporaben, pa...

.

Letošnji prvomajski so torej minili v znamenju obračanja stanovanja na glavo. Najprej sva spraznila spalnico in posteljo prestavila v jedilnico, kjer se spi do nadaljnega (na sliki).

Potem sva zvila tisti tepih, da sem lahko populil prepereli slepi pod. Estrih pod njim je bil sicer zaglajen, vendar ne vodoravno, tako da ga je bilo treba zravnat.

.

Ker je pri kupovanju najtežji del izbiranje, se je zdelo, da bo nakup parketa keks, saj je bilo treba le pripeljati enakega kot v dnevni sobi in kopalnici. No, izkazalo se je, da je tvrdka Chemo parketi, kjer sva techno vezan tikov lamelni parket kupovala nekoč, propadla. Dan iskanja po Ljubljani ni dal zadovoljivih rezultatov, mi je pa uspelo iz nekega trgovca izpuliti informacijo, kje oni to sicer nabavljajo. Na obletnico ustanovitve Protiimperialistične fronte, ko je bilo tu vse zaprto, sva se torej odpeljala malo naprej od Trevisa in se zvečer dejansko vrnila s polnim prtljažnikom techno vezanega tikovega (Burma) lamelnega parketa prave debeline (14 mm).

.

Šele po tem sem se lahko lotil estriha. Ker je bilo treba izravnati nihanja v višini 2 cm in bi bilo samo s polivanjem drage izravnalne mase predrago, sem naštudiral svojo rešitev - seveda sem nato za vse skupaj porabil 5 dni 3 vreče drage izravnalne mase več, kot bi sicer, ampak pustimo zdaj podrobnosti...

.

No, prvi dve špuri parketa sem pravkar položil. Malo me sicer skrbi, ker se novo dvokomponentno poliuretansko lepilo (razmerje 13+1) suši nekajkrat počasneje od tistega, s katerim sem delal prejšnjič (6+1)...

O parketarskih dogodivščinah podrobneje ko bo fertig, zdaj povem le še to, da ga ne bova lakirala, ampak naoljila, ker se je v dnevni sobi tak finiš krasno obnesel.

.

Ženin gnezditveni impulz pa se z urejanjem spalnice ne bo končal. Spisek je dolg...

V delu

Slike, za katerimi stojim, zadnja leta iz principa delam zelo počasi, zato morda izgleda, da delam malo. No, to ni res - v delu imam kar nekaj zanimivih slik, nekatere že par let, in na čakanju nekaj zanimivih idej. Pri takem načinu dela pa pogrešam feedback, zato poskusno objavljam tole zasilno reprodukcijo nedokončane slike.

Pietà

Tema, ki me zadnje čase zanima, je danes vsaj toliko anahronistična, kot vihtenje čopiča - ima pa žal neprimerljivo več medijske podpore: religija in implikacije.

Pietà (sočutje) kot žanrski motiv naj bi kazal Marijo z mrtvim Kristusom. Rekla bosta, da če je pod burko morda res Marija, je tale za mrtvega Kristusa malo premlad in menda preveč živ.

No, na "žanrske zapovedi" se od nekdaj poserjem.

Sicer pa, mrtev ali samo doomed - saj ni take razlike.

.

Razmišljajmo o burki. Danes se dogaja. V imenu neke religije ljudi zapirajo v vreče. Človeški obraz, ki se je razvil v milijonih let (ali pa, kot verjamejo, ga je ustvaril bog) tako, da je sposoben (tu se res razlikujemo od živali) izražati čustva. Naši možgani imajo neverjetno sposobnost prepoznavanja in pomnjenja obraznih potez. Znanca prepoznaš čez desetletja... Sposobnost empatije je vzpostavila družbo pred izumom verbalne komunikacije.

Sram (še ena biblična, ne?) priznavam tudi sam in nimam nič proti, da se v družbi sprehajamo bolj ali manj oblečeni. Zakrivanje obrazov je nekaj drugega. Vsiljena invalidnost. V vrečah - enosmerni ljudje. Opazujejo, nevidni. Pohabljenci.

S pogledi se razumemo... Izžarevati srečo... Čutiti bolečino neznanca... Empatija... Trpeči obraz (tako slovenski, tako katoliški)...

Sočutje v vreči... Pietà, packed to go...

.

No, tudi tu trdim, da je podoba - tisto, kar je naslikano - pri sliki še najmanj pomembna. "Umetniška" slika je predvsem artefakt, predmet. Ki ima sposobnost nase prevzeti povsem "neumetniške", banalne pomene, kar jaz rad pejorativno imenujem metafizični balast. Konkretna slika-artefakt temu korektno zadosti; v njej bo nakopičenih par 100 ur skrbnega dela, kar se tiče metjeja bo izvedena v skladu s svetlo tradicijo ceha, gre za "olje na platnu", zraven priložim okvir, ki sem ga sam zmizaril, pa še podpisal se bom na zadnji strani.

(Kdor bi želel o teh stvareh diskutirati, naj pa najprej izvoli prebrati vsaj Poslanstvo in Danes.)

.

Slika meri natanko en kvadratni meter, ozadje sem že klasično pozlatil s tolčeno kovino, z draperijo bo še slabih 100 ur dela. To delo pa žal spet ne bo plačano meni, ampak ga bo lahko vnovčil kdo pametnejši, ki bo sliko kupil hitro za 2k EUR... Slikarstvo je dolgoročen "biznis" - denar začne kapljati, ko ga ne rabiš več...

Ekskluzivno!

Dobro obveščeni Mićo ekskluzivno za oslikarstvuinšečem

iz zakulisja Svetovne banke

.

Mićo: "Ta bejba ni nič kaj hot!"

.

Ko bušijem pojema sapa, ko je četica, ki je hotela zavladati svetu, že skoraj izpuhtela (najprej je odletel nedolžni Powel (ki je tako dobro lagal, da je že pred nastopom v OZN prepričal Rupla), odletel je Aschroft, nato so odslovili simpatičnega Rumsfelda (ki si je, kar ni dovolj znano, med drugim dobro omastil prste s prodajo Tamifluja ob tisti svetovni paniki s ptičjo gripo), zelo konservativnemu podpredsedniku Cheneyu je najprej ponagajala lezbična hčerka, potem pa je z zelo kvalitetno puško Perazzi ustrelil prijatelja v prsi in obraz (o čemer smo že pisali), glavni, Karl Rove, pa se je pa pred kratkim s plesom in petjem samouničil), smo se v uredništvu oslikarstvuinšečem, posebej za svoja bralca, odločili o dogodkih v zakulisju spravljanja Wolfowitza iz prve bojne linije v varni pristan Svetovne banke povprašati zvestega korespondenta Mićota.

.

Tu torej jedrnato navajamo krajši intervju (v celoti je objavljen tule) s svetovno znanim ekonomistom, popularnim pisateljem in velikim estetom Mrkaićem, kjer nam velikodušno podaja svoje mnenje o v Libiji rojeni gospodični Rizi Shaha, nemara (čas bo pokazal) kar Gadafijevi špijonki:

.

oslikarstvuinšečem:

... tvoje mnenje v zvezi z Wolfowitzem in njegovo bejbo?

Mićo Mrkaić:

...(Wolfowitz, op.ur.) se je po moje zrtvoval za bejbo, ki ni nic kaj hot.

.

Uredništvo oslikarstvuinšečem lucidni analizi pritrjuje in ameriškega korespondenta v nesebičnem boju z mlini na veter še naprej čvrsto podpira.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik, K arhitekturi, prvi del in K arhitekturi, drugi del, vse prof. dr. Fedje Koširja.

.

Dr. Košir, ki je pri 33 zidal bazene po Tivoliju in se pred kratkim nesrečno zapletal z džamijo, je eden redkih profesorjev FA, katerih predavanja znajo biti zanimiva. Človek je izjemno načitan, poleg tega pa prav nič duhamoren - nasprotno, med srčnim razpravljanjem neredko poskoči visoko v zrak, glasno zaploska, ali pa vsaj iz glave recitira nekaj verzov v tekoči latinščini ali, še raje, kar v stari grščini.

Zadnjič sem v knjižnici naletel na 3 njegove nove knjige, pravkar izdane.

.

Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik je krasen pregled praktično vsega njegovega kjerkoli objavljenega pisanja. Iz uvoda: "ne bi bilo prav, da se mu zgodi nesmisel, ki doleti večino velikih osebnosti - občudovanje brez razumevanja".

Več kot 200 člankov v kronološkem zaporedju Košir kritično pretresa, ločuje zrnje od plev in s citiranjem bistvenih odlomkov bralca prisili k udeležbi. Knjiga je fascinantno sistematična in odlično napisana. (Založila jo je FA, natisnili pa so pičlih 300 kosov.)

.

K arhitekturi je izjemno delo, ki ne sme ostati neopaženo. Slovenci smo dobili sistematičen pregled arhitekturne teorije od pamtiveka do danes. No, mnogo več. Dobili smo podpisan avtorski komentar, kar je za naše razmere, kjer visoko kotirajo vrednote kot bežanje pred konfliktom, konformizem in povprečnost, hvalevredna izjema.

Košir ne pozna tabujev, ne pristaja na avtoriteto samo po sebi, ampak se neprestano argumentirano opredeljuje. Materijo praktično razbije na konsistentne enote, jih pregledno oriše, ilustrira z relevantnimi citati (ker je, po Frostu, "poezija natanko tisto, kar se izgubi v prevodu", je večina citatov na voljo tudi v izvirniku) in zabeli s sočnimi komentarji.

Stvar, ki lahko služi kot jasen pregled, zakladnica definicij in rajski vrt citatov, pa se da prebrati tudi na dušek, kot napet roman. Košir je bleščeče načitan, širok, izjemno luciden in vseskozi resnično duhovit.

.

Košir prav na začetku definira teoretsko ogrodje, ki ga kratko in skrajšano povzemam:

.

- aksiomi:

1. Arhitektura in urbanizem sta celota.

2. Arhitektura in urbanizem sta umetnost

3. Ker se arhitekturna teorija ukvarja s kriteriji, se lahko enači z arhitekturno kritiko.

.

- Če je teorija vozlišče med filozofijo in umetnostjo in ker ima zahodna filozofska misel od začetka tri načeloma enakovredne usmeritve, prisotne paralelno do danes, upoštevajmo torej materializem, idealizem in fenomenalizem.

.

- Teorijo arhitekture sestavlja 5 problemskih sklopov:

1. terminologija

2. metrologija (teorija proporcij)

3. fenomenologija (morfologija in tipologija)

4. teorija kompozicije

5. teorija prezentacije

.

- Naloga teorije je dvojna:

1. teorija kot orodje

2. teorija kot orožje (vrednostne sodbe kot argumentum baculinum, he he)

.

Prva knjiga seže od pamtiveka do Semperja, s poudarkom na Vitruviju in Albertiju. Druga, s poudarkom na razvoju teorije urbanizma, od Morrisa do dekonstruktivizma. (Knjigi je založila FA, natisnili pa so vsake po 1000 kosov)

.

Močno priporočam!

Za konec pa še vsem razumljiva definicija Geoffreya Scotta:

"Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov."

Uh, uh #17

Parazit

Na kritičen prispevek o današnjem stanju šišenske soseske so se vrli investitorji hitro odzvali. Gradijo, da se kar kadi!.
"Lepo, stanovanja rabimo", bosta rekla. Ampak, vidita, tule je nekaj narobe.

Ostarelo Sosesko 6 so skrbno načrtovali. V idealnih pogojih. Postavili so jo na ravne koruzne njive, tako kot so si zamislili, da bi idealna soseska za nekaj k ljudi morala izgledati. Visoke stolpnice ob Celovško, vedno nižje bloke pa proti Vodnikovi. Vmes so posadili tudi šolo, ene par vrtcev, trgovin in parkirišč, ogromne površine pa rezervirali za zelenje.

Če sem zadnjič kritiziral zmahan videz teh čebelnjakov z odpadajočim ometom, vrtičkarsko menjavanje oken in zasteklitve balkonov, pomanjkanje parkirišč ter izumrla "poslovna" pritličja, se v celoto konkretnega naselja nisem spuščal.

Soseska 6 je vendarle dokaj uspela. In bi morala biti, dokler so stanovanja naseljena, nekako zaščitena. Magari kot en uspešnejših primerov "delovnih zmag socialističnega urbanizma". Bistveno poseganje v ureditev zaključene soseske pa bi moralo biti tabu.

.

SPC Trg komandanta Staneta

je parazit. Sredi stare soseske gradijo novo sosesko v malem.

Med najvišjimi stolpnicami, v območju, ki je znotraj stare soseske najgosteje pozidano!

Pa zakaj, če so že tako gajstni, niso zasadili lopat na travnikih med nižjimi bloki?
Leva slika: render parazitske soseske. Desno: krivci.
Med krivci pade v oči gospod arhitekt, ki tu nastopa kot odgovorni projektant, ve se pa tudi, da je lastnik Akropole, ki tu nastopa kot projektantski biro. Še več, od pred kratkim se ve tudi, da je gospod 83. najbogatejši Slovenec.
.

.

.

.

.

.

.

.

.

Spodaj: danes se da z istega mesta opazovati park med visokimi bloki, ki se je obdržal, in parazitski objekt, ki raste pred zanikrnimi balkoni bližnje stolpnice.

.

.

Sobota, Delo, Bog, Pečenka

Sobota

V soboto je raznašalec poleg naročenega Dela za reklamo pristavil še Dnevnik z Objektivom. Pa primerjajmo.

.

Delo

Delo je seveda že na prvi pogled bolj simpatično zaradi večjega formata, potem je pa tu še priloga o avtomobilih in smešni kolumnist "Janšič", namesto Rupla pa so tokrat objavili kar Mićota.

Obe prilogi se lotevata sumljivo podobnih vsebin. Malo papeža ("grafologija" me živcira enako kot "boienergija", ampak Dnevnikov Pogačnik je načelno luciden), malo religije (Objektiv o egiptovskih vahabitih, sobotna Milekova pa reportira z neke španske katoliške procesije).

Obe imata intervju z arbskim kritikom islama, vendar je Sobotna z Iranko Mino Ahadi močno premagala Objektivovega Egipčana Ala Al Asvanija.

Obe pišeta o demografiji - Objektiv začne z analizo stanovanjske strukture, Sobotna zmaga s člankoma Mije Repovž o demografiji in Patricije Maličev o fenomenu samskosti.

Obe prilogi imata nekrolog Kurtu Vonnegutu - Sobotna Mazzinijevega, druga Gradišnikovega; ker objavi še njegov vrhunski odlomek iz novega romana, primerljiv z bistrim člankom Nikolaja Pečenka (k njemu se vrnem kasneje) iz zadnje Mladine, zmaga Objektiv; je pa res, da je v Delovi Oni začel izhajati kar Gradišnikov podlistek.

Obe pokrivata urbanistično vizionarstvo - vendar Objektivov intervju z ljubljanskim Koželjem poseka Sobotninega s portoroškim Antolovičem.

Obe se lotevata ekonomije - vendar odlično razumljiv Dragiša Boškovič, stranski steber Sobotne, ki ga res leta dolgo berem, poseka Project Syndicatovo kolumno v Objektivu.

Namesto česa o ameriški predvolilni tekmi, kot sta Hillary in Obama v Sobotni, ponudi Objektiv nekaj o Simpsonovih in enega slabših Žižkovih člankov (o filmu "300" o Špartancih), v katerem uvodničar Žerdin vidi celo opis agonije LDS.

Objektiv se zelo na široko razpiše o famozni nedavni okrogli mizi društva novinarjev (in Slivnika), za uravnoteženost pa poskrbi Crnkovič z nasprotnim člankom; Sobotna o temi razumljivo molči, je pa zato prej omenjeni Mićo svoje svete krave tokrat prodal kot (Crnkovičevemu podoben) članek o slo novinarjih.

.

Začuda sta obe prilogi očitno uravnoteženi. Objektiv začuda zato, ker je "uravnoteženost" sinonim za gonjo nove oblasti, pred katero so mnogi novinarji prebegnili na Dnevnik. Sobotna začuda zato, ker bi po vsem, kar se sliši, morala biti najmanj črno trobilo.

Povrh je pa Sobotna, za razliko od Objektiva, že nekaj let speta s sponko. Premore pa tudi, resda vedno bolj oskubljen, slavni pp 29.

.

Bog

Da Sobotna ni črno trobilo, dokazuje članek o Dawkinsu.

Richard Dawkins, slavni zoolog, učenec nobelovca Tinbergna, ki danes na Oxfordu zaseda stolček za "ljudsko razumevanje znanosti" (ki ga financira točno tisti milijarder Simonji, ki se je dal zadnjič z rusko raketo izstreliti v vesolje in je še vedno tam, kar lahko spremljate na njegovem blogu), je zame pravo odkritje. Razmišlja namreč podobno kot jaz - oziroma, tu se spodobi, da se popravim - jaz razmišljam podobno kot on (na blogu sta na to temo vsaj prispevka Intelligent Design in Sekularizirajmo).

Dawkins je iz ozkega strokovnjaka postopno zrasel v popularizatorja znanosti, iz biologa v, recimo, "sociologa" (po vzoru "gena" je definiral "mem", kar se je dobro prijelo in je presunljivo uporabno) in iz publicista v enega najvplivnejših svetovnih razumnikov.

Predvsem pa je Dawkins zastavonoša boja proti verski blaznosti, boja za iztrebljenje "virusa religije", boja za zmago zdravega razuma. Za pokušino preberita vsaj odličen esej Viruses of the Mind, sam pa itak kanim čimprej prebrati njegovih 9 izjemnih knjig. Bog kot zabloda pa je sedaj poleg Sebičnega gena na voljo celo v slovenščini.

Razširite glas!

.

Pečenka

Na koncu naj priznam, da sem vse skupaj namenoma naslovil malo hecno zato, da bi privabil klikniti svoja rss bralca. Je pa tu vseeno neka logika: bilo je v soboto, zmagovalec časopisov je Delo, pa nekaj malega sem delal, Dawkins razkrinkava princip boga, avtor članka o njem je Nikolaj, katerega priimek je podoben pečenki, pečenko pa sem menda tudi jedel.