petek, 29. januar 2010

Ustavna obtožba

.
Jaz sem Türka sicer že odstavljal, tokrat mam pa mešane občutke.
O odlikovanju tistega šefa Udbe imajo podobno mnenje kot jaz, se da razbrati, tudi sam Pahor, Kresalova, celo kak Zaresovec. Da ga je Türk spet polomil, čeprav pravi, kako tehtno da je o vsem premislil, je vsem jasno. Ampak kaj več od tega, da ga naslednjič pač ne bom volil (nisem ga niti prvič), se tu po moje ne da narediti.
.
Poslanci so se prešteli - za bodo SDS, SLS in mogoče še kak, proti SD, Zares, LDS, SNS in Desus. Glede na to, da večine ne bo in da stvar do Ustavnega sodišča ne bo prišla - se vse skupaj zdi kot pobalinsko nagajanje. Parlament bo spet izgubljal čas za ne tako nujno zadevo, namesto da bi sedaj parlamentiral izključno o premagovanju krize, tudi opozicija.
.
Odlikovani nekdanji šef Udbe Ertl je mirno priznal: "Ja, jaz sem dal aretirat Janšo".
Ampak če gre v tej državi mirno skozi, da finančnemu ministru Križaniču svetuje tisti nekdanji Udbaš Isajlović, ki je aretacijo tudi izvršil - potem se bo treba sprijaznit tudi s predsednikovo genialnostjo.
Do naslednjih volitev pač.

četrtek, 28. januar 2010

Renesančni človek

V času, ki je vsaj pri nas slikarstvu izrazito nenaklonjen - ko akademsko izobraženi slikarji, da bi se izognili popolni marginalizaciji, množično odmetavajo čopiče, si spreminjajo imena (najraje v "Janez Janša", lahko pa si le dodajo pomembnozveneč dodatek tipa "Olmijah", "Vega" ali "Tébi") in se, namesto slikanja, lotevajo "delanja projektov", če pa kljub vsemu vendar narišejo kako sliko, rečejo temu "projekt Slika", slikarski razstavi pa rečejo recimo "slikarski projekt" - se hkrati, to je izrazito čudno, z vseh koncev pojavljajo novi in novi. Tako se zdi, kot da bi bilo malanje nekaj najbolj plemenitega, pomembnega, cenjenega, rentabilnega, takorekoč svet odrešujočega.

Nekoč je bilo tako, da so malarji malali, malali celo življenje - da bi posthumno morebiti postali znani, da bi imela njihova žlahta končno kaj od tega početja. Danes pa v vrsti pred štafelajem stojijo tisti, ki so že znani, in se mečejo na trepalnice, da bi se s svojimi čopiči lahko prikopali do platna. Inštitucije umetnostnega sistema so slikarstvu izrazito nenaklonjene - hkrati pa, se zdi, si vsak, ki je že znan ali uspešen zaradi povsem drugih stvari, nazarensko želi, da bi se svetu predstavil kot - slikar.
.
Nekdo je nekoč definiral pojem "renesančni človek". Danes je to v glavnem pejorativ (vsacga mal', vse sk'p n'č) - ker je znanost tako napredovala, je čas polihistorjev nepreklicno minil. Ampak v času, ko je živel neki Leonardo da Vinci (1452 – 1519), je bilo drugače. Ta je dejansko na mnogih področjih obvladal vse tedaj dostopno znanje, hkrati pa je rinil še dlje. Pravijo, da je bil vsaj inženir, biolog, kipar, matematik, pisatelj, glasbenik, arhitekt, anatom, pesnik in, ja, celo slikar (med drugim je narisal Zadnjo večerjo in Mono Liso). Baje je bil tudi velik prokrastinator, ampak to je najbrž "renesančnemu človeku" imanentno.
Nekateri pa pravijo, da je arhetipski "renesančni človek" Michelangelo Buonarroti (1475 - 1564). Ta je bil kipar, inženir, pesnik, arhitekt, ... in, ja, tudi slikar (med drugim je poslikal strop in zadnjo steno Sikstinske kapele).
Čeprav je živel v času baroka, je zgleden primer "renesančnega človeka" tudi Gian Lorenzo Bernini (1598 - 1680) - kipar, arhitekt, scenograf, inženir, pisatelj in, ja, tudi slikar.
Gotovo je bil "renesančni človek" tudi naš Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693). Bil je poklicni vojak, pa tudi pisatelj, kartograf, tiskar, založnik, izjemno radoveden raziskovalec, strasten zbiralec, pedofil (z Ano Rozino Graffenweger se je oženil, ko je imela 13 let, za kar bi moral danes najbrž v zapor) in, ja, takorekoč slikar - bil je izjemno nadarjen risar, bakrorezi v Slavi so narejeni po njegovih risbah.
.
Vsi omenjeni so med drugim tudi slikarji. Zato stvar raje obrnimo in poglejmo, ali je tudi med bolj (ali manj) živimi slikarji - kakšen kandidat za "renesančnega človeka". Nešteval bom brez reda, kot pade iz glave:
.
- Daleč najbolj uspešen umetnik vseh časov, Damien Hirst (1965), ki je s svojo umetnostjo zaslužil milijardo ojrof(!) - je lani oktobra nenadoma razglasil, da je ustavil vse umetniške aktivnosti in se lotil - slikarstva. Še več, priznal je, da je skrivaj slikal zadnjih nekaj let, v slogu Francisa Bacona. Njegovo slikarstvo pa so kritiki enoglasno povsem raztrgali. Kakorkoli že, "slikar" Damien Hirst je tudi vsaj še uspešen umetnik, poslovnež, lastnik restavracij in filantrop.
- Slikar Arsen Dedić je poleg tega tudi pisatelj, skladatelj, pesnik in pevec.
- Slikar Ronnie Wood je poleg tega tudi pisatelj, igralec, galerist, glasbeni založnik, igra pa tudi bas in kitaro pri nekih Rolling Stonesih.
- "Trgovec z orožjem" Jure Jurček C. je poleg tega nekoč kandidiral za predsednika, baje pa je tudi slikar.
- Slikar André 3000 je poleg tega baje tudi igralec, raper, modni kreator, plesalec, muzikant, pisec besedil in pevec, deluje pa tudi v skupini OutKast.
- Pokojni slikar Adolf Hitler je bil poleg tega tudi pisatelj, politik, arhitekt, predsednik, vojskovodja, začel pa je tudi svetovno vojno in jo izgubil.
- Slikar Bogdan Barovič je poleg tega tudi vsaj še župan Trbovelj in poslanec v slovenskem parlamentu - pravkar denimo tam visijo slike, ki jih je naslikal čisto sam.
- Predsednik Socialistične stranke Albanije, Edi Rama, ki je poleg tega župan mesta Tirana, pisatelj, nekdanji minister za kulturo, nosilec naslova "Najboljši župan na svetu 2004", nosilec naslova "Evropski heroj 2005" časopisa Time - je tudi slikar.
- Slikarka Urška Bačovnik je poleg tega tudi zdravnica in prva spremljevalka predsednika SDS. Njene slike, denimo ta, se prodajajo po 2.500 ojrof! (Tu bi se spodobilo omeniti vsaj še znane slikarke Vlasto Nusdorfer, Štefko Kučan, Tjašo Andree Prosenc, Heleno Blagne Zaman, Romano Jordan Cizelj, Evo Longyka, Vito Mavrič, Polono Vetrih, Eldo Viler, Mileno Zupančič, Zdenko Čebašek Travnik in Darjo Zgonc - ampak njihove slike dosegajo precej nižje cene.)
- Slikar Davor Gobac je med drugim muzikant, pisec besedil in glasbe ter glavni človek skupine Psihomodo pop. Slik ne prodaja, ampak jih le poklanja prijateljem, prodaja pa le grafike, in to drago.
- Slikar Vladimir Putin je poleg tega vešč tudi vsaj še poklicev predsednik, predsednik vlade, judoist s črnim pasom, KGBjevec in fotomodel. Pred dobrim letom je denimo na dražbi eno samo sliko uspel prodati za milijon ojrof! Tole sliko, ki jo je narisal v pičlih 20 minutah (Genij!), dokončal pa jo je neki anonimni profesionalni slikar. Slika prikazuje, kako se vidi skozi okno, če zunaj sneži, na zgornji polovici pa je tudi zelo velik podpis samega Putina.
- Slikar Pete Doherty je med drugim tudi maneken, pisatelj, pesnik, zaročen je bil s Kate Moss, tekstopisec in pevec v skupini Babyshambles.
- Slikar Dalaj Eegol je med drugim tudi muzikant, bil pa je že tudi Ali Ramis Džafić in Ali En, Leva scena pa to (še vedno si jo rad zavrtim).
- Slikar Bob Dylan, rojen kot Robert Allen Zimmerman, je med drugim tudi pisatelj, muzikant, pesnik, kantavtor in celo ena najbolj vplivnih oseb 20. stoletja. Svoje slike je prvič pokazal v majhni vzhodnonemški galeriji, dobri 2 leti nazaj.
- Pokojni slikar Winston Churchill je bil med drugim tudi vojak, zgodovinar, oficir, politik, predsednik vlade, zmagal pa je tudi v 2. svetovni vojni. Na to temo je napisal tudi knjigo z naslovom World War 2, za katero je leta 1953 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
- Yaya, sicer Jadranka Ivaniš, pevka skupine Jinx in žena Dubravka Ivaniša Rippera, vodje skupine Pips Chips & Videoclips, je med drugim tudi čisto prava akademska slikarka.
- Slikar Silvester Stallone je med drugim tudi igralec, režiser, scenarist, lastnik zvezde s svojim imenom na nekem hollywoodskem pločniku, ...
...
.
Zaključimo tole z eno umetniških slik slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka.
Slikar Karl Viktor Erjavec, diplomirani pravnik, ki je sicer že podal odstop, a je formalno še vedno minister za okolje, je med drugim sposoben opravljati tudi funkcije ministra za obrambo, državnega sekretarja na Ministrstvu za pravosodje, vodje kabineta in direktorja strokovne službe v Uradu varuha človekovih pravic, člana Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj, člana upravnega odbora Stanovanjskega sklada RS, pa zabavljača, humorista in pavlihe.
Še več - poleg predsedovanja stranki Desus je dokazano sposoben biti tudi član stranke LDS, član stranke SLS in član stranke SKD. Poleg tega hodi tudi na Jošt, sprehaja svojega pesa in igra tenis.
Slika je gotovo zelo kvalitetna, predvsem pa je razločno podpisana, strokovno bi se reklo signirana, na veliko in na zelo vidnem mestu. Tu si bom drznil potegniti paralelo celo z znano sliko slavnega slikarja Putina, ki se je podpisal le malo večje, pa tudi bolj zgoraj, in ki je svojo sliko prodal kar za milijon ojrof. Ni vrag, da ne bi tudi ta dosegla zelo visoke cene - če bi le bila naprodaj.
Čeprav ne more biti več minister za okolje in prostor, se jaz za njegovo prihodnost prav nič ne bojim. Prihodnost slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka, je gotovo svetla.

četrtek, 21. januar 2010

Možnost otoka

Pred par leti je neki Houellebecq napisal knjigo s tem naslovom, pa sem si ga sposodil za današnji zapis.
.
Dubaj je veliko naredil, da bi zanj vsi slišali, pa se mu zato mnogokrat godi krivica. Da mu ne bi delali krivice, za začetek obnovimo nekaj dejstev:
- Najprej so umetne otoke začeli po jezerih delati tedanji prebivalci Irske in Škotske - že pred 5000 leti. Taki zadevi se reče crannóg, gre pa za z debli zakoličen krog premera do tam 60m, ki so ga zasuli in na njem postavili kolibo ali dve. Znanih je vsaj 2.500 crannógov.
- Med letoma 500 in 1500 našega štetja je cvetelo mesto Nan Mandol na otoku Pohnpei, ki je danes sedež ene od 4 držav Združenih držav Mikronezije (to je približno točno na drugi strani Zemlje). Mesto je sestavljeno iz kakih 100 umetnih otočkov, zgrajenih na koralni plitvini, med katerimi so nastali nekakšni široki kanali, zato mu baje pravijo tudi "Pacifiške Benetke".
- Kjer danes stoji Mexico City, so Azteki leta 1325 zasnovali mesto Tenochtitlan, ki je bilo do prihoda španskih okupatorjev sedež azteškega imperija. Mesto so "Indijanci" zgradili na umetnem otoku sredi tedanjega jezera Texcoco. Španci mesta niso prestavili, pač pa so se lotili drenaže. No, dokončno so Mexico City izsušili šele leta 1967, ko so uspeli zgraditi celo tako učinkovito drenažo, da se velemesto danes ubada celo s pomanjkanjem vode.
- V zalivu Boka Kotorska je v 15. stoletju nastal umeten otok, velik kar 3030m2. Gradili so ga Črnogorci, zato ni nič nenavadnega, da bojda kar 250 let. Cerkvico na njem pa so zgradili v pičlih 95 letih, svaka čast... Čudo se imenuje Gospa od Škrpjela.
- V pristanišču Nagasaki (Američani so ga kasneje uničili s plutonijevo, implozijsko atomsko bombo "Bajsi", za razliko od Hirošime, ki so jo uničili z uranovo, "topovsko" bombo "Fantek") so Japonci med letoma 1634 in 1636 zgradili umeten otok Dejima, kamor so nato po razglasitvi samoizolacije (sukoku) izgnali tamkajšnje Portugalce, s katerimi pa so še vedno trgovali.
- Med letoma 1782 in 1838 so velikobritanski okupatorji iz več manjših - umetno zgradili en večji otok, Salsette. Otok Salsette je danes Mumbai City, najpopularnejši kotiček 4. največje urbane aglomeracije na svetu, zahodnoindijskega mesta Mumbaj.
- Precej znan je tudi nek otok Ellis v izlivu reke Hudson (N.Y.), ki so ga umetno ustvarili iz majhnega naravnega otočka Ostriga, in je bil med 1892 in 1954, kako bi rekel, najbolj popularna, takorekoč obvezna "turistična destinacija" v ZDA.
- No, največji umetni otok na svetu so pa leta 1967 odprli na Nizozemskem. Kot pove že ime države, leži 970 kvadratnih kilometrov (!) velik otok Flevopolder precej nizko - namreč pod morsko gladino. To je otok, ker je z vseh strani obdan z vodo, res je pa tudi, da ga v glavnem niso zgradili z nasipanjem, ampak predvsem s pumpanjem okoliškega morja.
- Na umetne otoke zadnje čase zelo radi selijo tudi letališča.
Leta 1994 so odprli letališče Kansai, ki servisira japonska mesta Kyoto, Kobe in Osaka.
Leta 1998 so odprli novo hongkongško letališče Chek Lap Kok - umetni otok, na katerem stoji, so zgradili tako, da so zravnali manjši, izbočen otok, Lam Chau, in ga skupaj z naravnim otokom Chek Lap Kok utopili v ogromni ravni plošči.
Leta 2005 so na umetnem otoku končali mednarodno letališče Chūbu Centrair, ki servisira japonsko Nagojo.
Leta 2006 pa še letališče Kitakyūshū, ki servisira istoimensko japonsko mesto, in letališče Kobe, ki leži na umetnem otoku takoj zraven še večjega umetnega otoka, imenovanega Pristaniški (zgrajen med 1966 in 1981), ki je del japonskega mesta Kobe.
...
.
Dubaj





.
Katar





.
Bahrain




.
Slovenija
.
Oktobra 2006 je prejšnja vlada objavila Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 - 2023. V njej (poleg "Megalaksije" in tiste "Narodne in univerzitetne knjižnice Jožeta Plečnika", o kateri sem pisal prejšnjič) na strani 27 najdemo tudi "Slovenski jadranski otok".
Hkrati je v medije zašla tudi tale nazorna ilustracija genialne vizije. Naš novi otok pred Izolo v (kako dognano!) obliki delfina naj bi bil velik kar 3 hektare, visok pa naj bi bil 3 metre.
No, da se tak debilizem ne bi uresničil, je po mojem skromnem mnenju vredno iti tudi na barikade...
.
Kasneje, pred slabega pol leta, pa je v javnost prišla ilustracija malo drugačne vizije. Novi izolski otok naj bi bil bližje obali, v tistem zalivu, kjer danes plava največji Siemens na svetu.
Še preden nanjo dvakrat vržem oko, lahko mirno zatrdim, da mi ta vizija precej bolje sede.
.
.
Prav pred kratkim, že leta 2010, pa je v javnost zašla ilustracija vizije koprskega župana. Novi slovenski otok bi v tem primeru nasuli na koncu koprskega mestnega pomola, malo naprej od tam, kjer bi rjaveli Riba 1 in Riba 2, če bi bili na istem mestu ob koprskem, kot sta dejansko ob izolskem pomolu. Še več, na polmesecu (v čast Emiratom?) naj bi zrasel najvišji slovenski bivalni objekt. Po tem, ko je Čista lopata pometla s Slovenskim Svetilnikom, se ta vrača še lepši, še večji. Novi Slovenski Svetilnik naj bi bil tako visok, kot da bi na ljubljanski WTC postavili še enega.
Čeprav je po tem, ko je tisti Kempinski pokopal Istrabenzov Turizem, tovrstno megalomanijo jemati predvsem kot zabavno razvedrilo - pa moram priznati, da se mi stvar dopade. Kopal se jaz tam sicer ne bi, rib tudi tam raje ne bi lovil, ampak luknje 100 m visoko, s prekrasnim razgledom vse do "ljepe naše" - se pa ne bi branil. Zgradite to, jaz vas podpiram. :))
.
Preden se v komentarjih besno razpišete o ekoloških vidikih plasiranja vsebine bodočega tunela Markovec v mulj našega morja, pa še ena kost za glodanje.
Kaj ne bi bilo lepo, če bi za začetek napore usmerili na jug? Pravico do polovice Savudrijske vale nam priznava celo morska velesila Hrvaška, pa bi lahko tik pred polovico, na črti med Punto in Savudrijo, nasuli en manjši otoček. Potem bi morali z državnim gumenjakom, če ne kar s Svetljakom, ko ga Rusi končno dobavijo v zameno za klirinški dolg, le še prepričati Jadranko, da je treba Savudrijsko valo deliti na polovici med našim otokom in njihovo obalo. Takoj ko bi tako dobili še četrtino Savudrijske vale, bi morali nemudoma tik pred novo mejo nasuti še en slovenski otoček. Tako bi delali vse dotlej, dokler med našim najjužnejšim otočkom in hrvaško obalo ne bi bilo manj kot pol metra (par cm jim pa vendar lahko pustimo). Potem bi morali strateško nasuti le še nekaj otočkov, da bi mejo speljali do famozne točke T, in problem bi bil rešen.

sreda, 13. januar 2010

NUK 0

Danes, ko je kritiziranje oblasti izjemno popularen hobi, bom jaz našo Vlado, na čelu z ministrom Golobičem, hvalil. Na 60. seji, točno za Božič, je oblast Slovence nagradila z eno modrejših odločitev, ki pa je po krivici ostala skoraj prezrta.
Odločitev, da se razvežejo vse pogodbe in aneksi v zvezi z načrtovanjem nove Narodne in univerzitetne knjižnice, ki jih je MVZT sklenilo z avtorjem Markom Mušičem, Ateljejem Marko Mušič d.o.o. in IBE d.d., da se začne pripravljati nov natečaj za arhitekturno rešitev in da se primerno spremeni Zakon o izgradnji NUK.
Ja, Vlada je ustavila Mušičev projekt. Civilna družba je zmagala! NUK 2 se odmisli, začne se na novo, z ničle.
.

1. Kaj ta ničla pomeni

Računsko sodišče je ugotovilo, da so v NUK 2 od 1991 do konca 2007 zmetali 29,3M ojrof. Stroški natečaja (1989) v to najbrž niso zajeti, kakor ne tisti preteklih 2 let (še 935.881 ojrof izdatkov v letu 2008, 235.278 ojrof do sredine 09 ter še neizplačane pogodbene obveznosti projektantom Atelje Marko Mušič in IBE ter avtorju Marku Mušiču na osnovi pogodb, sklenjenih v letih 2007 in 2008, za že izdelan del naročene dokumentacije, ocenjene na vsaj 600k ojrof). Čez palec je to skupaj 31,1M ojrof. V trenutno najbolj razumljivi valuti je to 52.000 plač po 600 ojrof. Seveda upam, da je bil enostranski odstop od projekta predviden, sicer bi znal Marko Mušič od davkoplačevalcev iztožiti še par M “za srčne bolečine”…
NUK 2 za ta denar še ne stoji, ima pa investitor v lasti “že” večji del zemljišča, opravljen pa je tudi del arheoloških izkopavanj (uradno baje natančno 78,45141593%). Trenutno so izkopanine (že vsaj drugič) zasute z gramozom, da lahko na njih parkirajo študenti, kar je zelo lepo.
.

2. Zakaj je začeti z ničle modra odločitev

Od natečaja v Socialistični republiki Sloveniji je minilo 20 let. V tem času se je spremenilo čisto vse – družbena ureditev države, arhitekturni historični slog »postmodernizem« je že davno adijo, zaradi denacionalizacijskih postopkov vsa predvidena zemljišča niso pridobljena, spreminjal se je program (vključiti CTK ali ne, …), arheološko izkopavanje in odkritja so izvedbo dodatno zapletla, problem je najbrž tudi s financiranjem drage gradnje, spreminjajo se načrti (prilagoditev za izvedbo v več fazah, nešteto aneksov), vmes so se pojavili tudi osebni računalniki in internet…
Edino, kar se ni spremenilo, je osnovna arhitekturna zamisel Marka Mušiča. NUK 2 je vse do konca na maketah izgledal enako kot leta 1989.

Za ustavitev projekta je gotovo obstajalo veliko vsebinskih zadržkov. Ampak v resnici je šlo za enostavnejšo zadevo – takega spomenika poosebljenja zablod postmodernističnega ekskurza preprosto ne bi smeli zgraditi. Izbrana natečajna rešitev itak mora ustrezati razpisanim vsebinskim in funkcionalnim zahtevam, za zmedo v zvezi s programom arhitekt ni odgovoren. Zato spregovorimo o tem, kako je arhitekt razporedil gmote, kako je oblikoval lupino in kako jo jo kanil okrasiti. Poglejmo torej, zakaj ta arhitektura ni posrečena.

2. a) Oblika
Plečnik je ravnal racionalno. NUK zapolnjuje kvadrant med ulicami – na eni strani se s slepo fasado naslanja na obstoječ stavbni niz, na drugi pa je od ceste odmaknjen toliko, da ne posega v Emono (ves NUK je zunaj obzidja castruma). NUK je preprost kvader, ki zapolnjuje dovoljene gabarite.

Mušičev NUK 2 pa izgleda, kot bi se otrok igral s kockami, nato pa bi svojo umetnino še pohodil. Gmote so oblikovane in razporejene zmedeno in neracionalno. Projekt, ki se bojda trudi biti do lokacije in usedlin časa obziren in uslužen – je v resnici skrajno brezobziren.
.
Gabaritom se ne prilagaja – ampak je od njih nerazumno odmaknjen. Med ulicami ne tvori »mestnega bloka«, ampak je skoncentriran proti sredini.
NUK 2 je brez dostojanstva – namesto da bi sebe jemal kot simbol slovenstva, kot spomenik uresničitve tisočletnih sanj, kot lokalno najpomembnejšo arhitekturo – se boječe, ponižno dobrika okolici. Od anonimne arhitekture ob Rimski in Slovenski se ne upa ograditi (kot NUK), ampak se nanjo nerazumljivo naslanja, se z njo povezuje, se jemlje za dopolnilo starih podrtij, se jim dobrika in jih povzdiguje.
Z uvedbo nove osi, pravokotno na Križanke do slepe fasade stare hiše ob Slovenski, spreminja mestni kvadrant, definiran z ulicami. NUK 2 izgleda, kot da se hoče vključiti, mestno tkivo pa ga je izvrglo. Njegov najvišji del, valjasta gmota (zakaj?), se na vogal novih osi naslanja od zunaj. Še huje – ta valj je z zunanje strani oskubljen, prisekan, obtolčen – izbit material pa se, se zdi, padajoče stopniči (klavrno kopiči) pod njim. Ta arhitektura nam sporoča, da se ena klavrna ruševina dviguje iz druge (rimski ostanki) klavrne ruševine. Bohpomagi.

NUK 2 se je, za razliko od Plečnikovega, postavil v sredo rimske Emone. Stvar je preprosta – ali kanimo temelje rimskega mesta ohraniti, ali na tem mestu graditi? Mogoče se da delno oboje, ampak ne po Mušičevem projektu. Do tega Božiča je namreč veljalo, da se vse ostanke rimljanskih temeljev pod novogradnjo popiše in odstrani, vzdolž Zoisove ceste se izkoplje največjo slovensko jamo in v njej zgradi ogromno avtomatsko visokoregalno skladišče, na to in tu in tam v pritličju, kjer bi objekt gledal iz zemlje, pa se potem cenjene rimljanske temelje, na prečiščen, poenostavljen, idealno »rekonstruiran« način, na novo postavi, »nedotaknjene«. Tovrstna »obzirnost« do arheoloških izkopanin je pač navadno barbarstvo.
Po Mušičevem projektu je pritličje nekako prilagojeno osem Emone, glavni feature pa bi bil prikaz rimske kloake. Zdaj – glede na to, da bi z velikim naporom uničeno kloako itak na novo delno rekonstruirali, jaz enostavno ne razumem, zakaj ravno sredi novega NUKa. Če bodo čez 2000 let ta prostor obvladovali recimo Marsovci, si jaz resnično težko predstavljam, da bi oni svojo nacionalno knjižnico zasnovali okoli detajla slovenske kanalizacije. Takšna »uslužnost« je itak lažniva, povrh je nerazumna, je zgrešena in je sramotna. Mušičev projekt ima močno simbolno sporočilo – nismo »dunajski kočijaži«, ampak smo rimljanski sužnji! Ja, »ščavi«. Kot narod smo brez identitete, po psihološkem profilu pa smo še vedno v »analni fazi«. Najpomembnejšo, najbolj simbolično arhitekturo smo zasnovali okoli kanala, po katerem je nekoč davno, ko so bili vsi Slovani še za Karpati, tekel rimski drek.
NUK 2 želi biti uslužen do emonskih ostankov. Najprej jih sicer uniči, potem jih rekonstruira. Ampak v svojo arhitekturo jih »vključi« kot tujek - fetišizira jih na tak način, da se zdijo odveč. Osem se v masah ne prilagaja, ignorira pa tudi gabarite današnjih ulic. Rimske ostanke povozi, razreže, ob Zoisovi jih odrezane nerazumno povzdigne in jih prikazuje skažene. To ni poklon arhitekturi rimske Emone – to je naivno opevanje ideje o »lepih ruševinah«.


2. b) Lupina
Del lupine je steklen, del masiven. V oči padeta dva glavna motiva – nekakšni loki, mostovži, zaključeni ali odrezani, in nekakšni »pilastri«. O tem, kaj si mislim o mostovžih, ki se stegujejo proti obstoječi anonimni arhitekturi, sem svoje že povedal.
Posvetimo se raje »pilastrom«.
Vsaka umetnina poleg svojega sporočila nosi tudi kod branja, v katerem jo je razumeti. Mušičev NUK 2 sicer pravi, da ga je brati v jeziku postmodernistične arhitekture, kako pravilno konkretno brati te pilastre, pa meni vseeno ni jasno.
Zelo so očitni, močno izstopajo, povrh pa so moteče, boleče čudni. Da so, morajo torej znati dobro utemeljiti – sicer bi šlo le za debilen formalizem, ka-li?
No, jaz sem se trudil, ampak sporočila najbrž ne znam pravilno prebrati.
Nekakšne gobe so to, na čast nam gobarjem?
Morda so žeblji, veliki, močni žeblji, z velikimi glavicami, kakršne bodo naše, če bomo pridno brali?
Morda so neti – nekaj je bilo pritrjeno z njimi, pa je izpuhtelo in so ostali le ti ogromni, srhljivi neti? Je izpuhtela pamet? Je izpuhtela prihodnost? Je izpuhtela Emona? Je izpuhtela ambicija? …
Kakorkoli že, dejstvo je, da je izpuhtel NUK 2, in to je dobro.
.

3. N(a)UK

Iz te sage se lahko marsikaj naučimo. Predvsem pa je nevarno vleči napačne zaključke, ki se zdijo na prvo žogo razumni.

3. a) Natečaj
Narobe bi bilo obupati nad inštitucijo arhitekturnega natečaja. Vem, tole se je začelo z natečajem, ki so ga po najboljših močeh pripravile pristojne inčtitucije. Še več – predsednik natečaja je bil sam Podrecca! Ve se, da sta bili v komisiji dve ločeni mnenji, ampak sam Podrecca je odločil, da je Mušičev projekt vreden realizacije…
Zakaj je arhitekturni natečaj še vedno najboljši način za pridobivanje arhitekturnih rešitev, ne bom na dolgo razlagal. Velja pa razmišljati, kako stvar izboljšati.
Lepo bi bilo, če pri nas ne bi bilo klanovstva. Lepo bi bilo, če bi bili anonimni natečaji v resnici anonimni (težko je, ker se vsi poznajo, ker so nosilci projektov profesorji na FA s svojimi študenti, pa ker so določene arhitekturne govorice prepoznavne - ko pade anonimnost, pa vstopijo klanovske bitke…).
Mogoče bi bilo pri pomembnih projektih bolje poseči po vabljenih natečajih – izbor sposobnih avtorjev in pokritje stroškov v vsakem primeru – to pripomore k resnosti predlogov.
Ne bi bilo slabo, če bi bili naši natečaji tako vabljivi, da bi pritegnili mednarodno konkurenco. Sploh ne bi bilo slabo, če bi bile mednarodne tudi natečajne komisije.
Zelo dobro bi bilo, če bi komisije pogosteje uveljavljale pravico zavrniti razglasitev zmagovalca. Če ni pametnega rezultata, je bolje natečaj ponoviti, kot pa da stvar vegetira 20 let.
Če se okoliščine bistveno spremenijo, bi bilo bolj higienično razpisati nov natečaj, kot pa da se podpisuje neskončno aneksov z nekoč izbranim avtorjem.
Dobro bi bilo, da se definira rok trajanja – od zaključka natečaja do začetka gradbenih del denimo največ 2 leti.

3. b) Arheologija
Pri nas je tako, da je investitor dolžan plačati arheološke raziskave na stavbišču. Problem je, da imajo arheologi svojo ceno in svoj tempo, investitorjem pa se navadno mudi. Ampak na lokaciji NUK 2 je bila stvar vnaprej jasna. To je območje znotraj obzidja Emone, na katerem povrh doslej ni bilo večjih gradbenih posegov – jasno je torej bilo, da bodo arheološke raziskave obsežne, drage in dolgotrajne. In da bo na tem mestu težko graditi, ne da bi se najdbe uničile.
Zato enostavno ne razumem, kateri bebec je šel najprej razpisati arhitekturni natečaj, čeprav je bilo jasno, da bo stvar zaradi arheologov stala nekaj let. V konkretnem primeru ni bilo nobenega razloga, da ne bi zemljišča raziskali najprej, ugotovitev pa vključili v dokumentacijo in šele potem razpisali arhitekturni natečaj! Koliko razumneje bi bilo lahko vse skupaj – celo novi NUK bi lahko tako že davno stal…
V konkretnem primeru pa bi bilo tudi dobro načelno razčistiti določene stvari. Če je vredno odkrite ostanke Emone ohraniti in prezentirati »in situ«, potrem bo novi NUK treba zgraditi drugje.
Ti ostanki so pomembni, to je seveda nesporno. Ne le zaradi kloake - tudi zaradi dokazov o brezplačnem brezžičnem širokopasovnem omrežju za dostop do interneta (arheologi tam niso našli prav nobenih žic!), zaradi dokazov o vsesplošni priljubljenosti Kindlov (arheologi niso našli niti ene tiskane knjige!), predvsem pa zaradi dokazov o veliki ekološki osveščenosti (ker niso našli niti enega motorja z notranjim izgorevanjem je jasno, da so se Emonci furali z električnimi avtomobili, ampak le zunaj obzidja, notri pa je bila peš cona!).

Če na vsak način želimo »dialog s Plečnikom«, predlagam lokacijo Pečečnikovega stadiona. Pečečnika je tisti projekt doslej stal 25M ojrof, tako da bi vse skupaj gotovo takoj zamenjal za 31,1M vredno parcelo pred Križankami.
Pod zelenico se da izkopati mnogo večje regalno skladišče, tam ni nobenih nebodigatreba rimljanskih ostankov. Ves novi NUK bi lahko spravili pod zemljo – Plečnikov stadion pa obnovili brez predelav. Fuzbal se bo itak igral v Stožicah, tribune za Bežigradom pa bi dobile novo namembnost v smislu »največje evropske čitalnice na prostem«. Majka, vam pravim.
.

Čisto na koncu pa bi rad še enkrat ponovil:
Hvala Golobiču, hvala Širci, hvala Pahorju!
Če bi znali podobno presekati tudi s krizo, smo na konju.

petek, 08. januar 2010

O dovolj majhnih maksimalno orjaških zevah

Pa dajmo spet nekaj spod morja,
ker ravno sneg pada.
O teh školjkah sem že pisal,
nisem pa takrat vedel, da je v rodu Tridacna 8 vrst. Precej verjetno je, da tele školjke, ki sem jih posnel lani, spadajo v vrsto Tridacna maxima, orjaška zeva pa se menda sme reči le vrsti Tridacna gigas.
.
Res pa je, da je tu v stiski celo famozna Wikipedija - fotografija, ki ilustrira članek Tridacna maxima, ima ime Tridacna gigas.jpg, zraven pa piše, da jo je (po vsej verjetnosti Čehoslovak) Krištof Špecjalski posnel okoli Dahaba, kjer sem se tudi sam že potikal.
No, jaz mislim, da če že, potem sta kandidatki za pravo orjaško zevo tista na prvi fotografiji in lupina na drugi. Obe sem našel 10m globoko, vse ostale, "maksimalne zeve", pa do pol metra. Če je med mojima bralcema slučajno kdo dovolj pameten, bi bil pa zelo vesel, če mi te školjkice pomaga precizno klasificirati.
.
Tako. Pa začnimo.
Zeva je močna školjka, vseeno pa ni zelo verjetno, da bi komu zdrobila zapestje ali odgriznila prst, ker ima počasne reflekse in se ni sposobna bliskovito zapreti. Če se pa kdo v to smer trudi namenoma, se pa morje seveda brez problema lahko obarva rdeče.
Drugi nesporazum, povezan s prvim, je pa strah, da so zeve lačne človeškega mesa. No, brez panike. Zeve so popolnoma introvertirane in samozadostne. Živijo v simbiozi z enoceličnimi algami (Zooxanthellae), ali je v rodu Symbiodinium ena ali več vrst alg, se pa še ne ve točno. Razlike so namreč lahko povezane z vrsto, ki jih gosti - take alge živijo denimo tudi v koralah (zato so tako pisane).
.
Računica je taka - zeve svoje mesovje, polno zooxantel, cele dneve brezsramno nastavljajo soncu, algice pa izvajajo fotosintezo in školjki dobavljajo glukozo, glicerol in aminokisline. Zeve živijo 70-100% od svojih alg! Morje pumpajo takorekoč le za planktonski desert, če jim slučajno zapaše.
.
Pa smo razkrinkali največjo skrivnost teh lepih školjk.
Meso, ki ga razkazujejo, je tako čudovito obarvano zaradi alg. Ne vem če se tu vidi, ampak teh malih zev je na vrhu reefov, tik pod gladino, ko dreka, barve so pa od vijolične, preko modre, do strupeno zelene.
.
Na zgornji slikci, vidim, je zeva zrasla zraven nekakšnega rdečemorskega škrpoča.
Na prvi naslednji pa se je spravila zraven ježa z ducat palcev dolgimi šopastimi bodicami (Diadema setosun), kakršnega v Jadranu ne bosta našla.
Na tisti zraven pa se v luknji skriva drugačen jež (Herterocentrotus mammilatus), ampak o tej zanimivi živali bom itak napisal poseben prispevek.
Lahko noč.


sreda, 06. januar 2010

Šund

Tokrat ne bom pisal o hrvaški notranji politiki, niti o preplačanih erjavih kahlah, še manj o tem, zakaj praktično ves svet Kopenhagnu reče Kopenhagen (nekateri pišejo s »C«), razen Čehov in Slovakov, ki mu rečejo Kodaň, in Dancev, ki zapišejo København. Ne bom razglabljal o tem, kako se je Dancem uspelo infiltrirati v slovenske medije, da so tedne okoli Novega leta neznosno zasičili s svojo besedo. Tudi ne bom ugibal, kako da kaj podobnega ne uspe Kitajcem ali Albancem, čeprav jih je pri nas nekajkrat več kot danskih lobistov. Slovenski novinar se ne boji zapisati »Priština« ali »Peking« - za kraj, ki mu ves svet, razen Dancev, pravi Kopenhagen, pa se je pripravljen metati na trepalnice, da bi na svoji slovenski tipkovnici našel črko »ø«. Ni važno, da ta črka v slovenski abecedi ne obstaja, niti da je posledično živ bog ne zna izgovoriti – v deželici, ki je tako nazarensko ponosna na svoj čudoviti jezik z abecedo vred, da njenega predsednika pišemo »Türk«, je to itak en zanemarljivejših absurdov. Sem pa seveda radoveden, zakaj se sløvenski nøvinar ne čuti dolžnega pisati »Prishtinë«, »Bucureşti«, »Αθήνα«…
Pisal bom raje, uganila sta, o nečem intimnejšem. Ker je čas okoli Novega leta namenjen raznim obračunom, sem preštel vse knjige, ki sem jih prebral lani. O tem bom pisal.
.
Lani sem prebral točno 69 knjig. Povprečno so torej padle 4 na vsake 3 tedne.
Očitek, da je to preveč, lahko mirno zavrnem s tem, da je treba pač hitro brati.
Težje bo pa utemeljiti, zakaj naj bi to sploh zanimalo moja bralca.
.
Lahko bi rekel, da je branje knjig »širše družbeno pomembno«, ampak tega v resnici ne verjamem. Če imajo vladajoče elite interes, da raja po svojih luknjah telovadi, bere knjige ali igra računalniške igrice, namesto da bi jim grenila življenje, potem mi taka družba ni všeč...

Lahko bi rekel, da branje »podpira slovenski jezik in slovensko kulturo«, da podpira slovenske pisatelje, prevajalce in založnike… Ampak lani najbolj popularna in najbolj nagrajevana »slovenska« knjiga je zapisana v jeziku, ki s slovenskim nima zveze. Ker vsaj »srbohrvaške« in angleške avtorje najraje berem v izvirniku, moje početje našemu prevajalskemu cehu ne koristi kaj prida. Ker imam police polne in tudi sicer nimam posebne potrebe, da bi na njih kopičil trofeje – z mano tudi slovenski založniki bolj malo zaslužijo. Avtorji zaradi mojih izposoj sicer dobijo nekaj tantiem, ampak to mene skoraj nič ne stane – stroške knjižnic krijejo vsi davkoplačevalci…

Lahko bi rekel, da branje knjig »širi obzorje«, čeprav smo tudi tu na trhlih tleh…
Sam najraje berem šund. Navdušeno se predajam globinam »chicklita«. Uživam v nagajivih, pokvarjenih, ciničnih, perverznih knjigah. Najbolj sem denimo navdušen, če naletim na delo, ki da slutiti avtorjev izjemen intelektualni potencial, brihtnost, splošno razgledanost in (ni nepomembno) pismenost – sploh če knjiga povrh ni niti »aktualna«, niti »tehtna«, niti »modna«, niti »moralna«, niti na kakršenkoli način »korektna«. Rad skratka berem zabavne knjige – ne zaradi nuje, ampak iz navadnega sebičnega užitka. Najbolj me privlačijo take knjige, ki mi, kako bi to formuliral - širijo obzorje v napačno smer…

Lahko bi rekel, da branje knjig »spodbuja funkcionalno pismenost«, ampak celo v to dvomim. Gotovo obstaja veliko povsem pismenih ljudi, ki nimajo posebne potrebe po branju leposlovja. Vem da obstaja precej zelo bogatih ljudi, ki so torej dokazano »življenjsko pismeni«, ki pametne knjige niso odprli že leta. Vem da obstaja precej ljudi, ki preberejo zelo veliko knjig »za samopomoč« in »o duhovnosti«, pa kljub temu niso kaj prida funkcionalno pismeni. Vem, vraga, da obstaja vsaj en slovenski pisatelj, ki celo živi od izdajanja knjig – ki je (če mene vprašate) popolnoma nepismen…
Predvsem pa ne vem, zakaj bi si ta družba sploh morala prizadevati spodbujati pismenost skozi branje knjig – vladajočim elitam polpismena raja idealno ustreza, sama pa je s Slovenskimi novicami in rumenimi revijami več kot zadovoljena…

***
Kakorkoli že, lani sem bral takole:

Najprej sem pograbil knjige Tek za rdečo hudičevko (Vinko M.), Ljubezen v F-molu (Elza B.), Kalipso (Vesna M.), Maks (Dimitrij R.), Stari Pil, Volčje noči (obe Vlado Ž.), Panika, Peskovnik boga otroka (obe Desa M.) in Zlati dež (Luka N.). S to rundo sem bil izjemno zadovoljen. Za obvezno branje pa vama predpisujem vsaj tiste od Elze in Dese.

Potem so padle Čefurji raus! (Goran V.), Apokalipsa vsakdanjosti, Mrtva mlaka (obe Vitomil Z.), Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov (Irvine W.), Anđeo u ofsajdu (Zoran F.), Roka voda kamen I, II in III (vse Branko G.), Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov (obe Miha M.). Tudi nad to rundo sem bil navdušen. Prav vse priporočam!

Pomlad se je začela v znamenju boja za interpretacijo polpretekle zgodovine, pa sem se žrtvoval in šund zamenjal za knjige Pred vrati pekla (Franc S.), Pripoved komunista novinarja (Jože S.), Nočni cvet (Borut S.), Spomini (Albert S.), Pianist (Wladislaw S), Žrtve vojne in revolucije (INZ), Moja rojstna dežela, Orel in korenine (obe Louis A.) in Moje domobranstvo in pregnanstvo (Marijan E.). S tem izborom pričevanj sem imel srečno roko, pa ga toplo priporočam vsem forumskim prenapetežem z obeh strani ideološke fronte. Vama pa posebej priporočam Spomine Alberta Speera, Hitlerjevega arhitekta in “rajhsministra” za oboroževanje, ki je dobil vsega 20 let in preživel. Resno, to bi moral biti učbenik v programih MBA, posebej pa bi koristil tistim, ki jih zanima krizni management (npr. sedanji vladi).

Potem so padle Moje Življenje in težki časi (James T.), Mišolovka Walta Disneya (Zoran F.), Zapiski (Bob D.), Škola pisanja, Večernji akt (obe Pavao P.) in Jelena, žena koje nema (Ivo A.). Ta runda ni bila nič posebnega, priporočal bi le Zorana F. in Boba D.

Potem so padle Umjetni orao, Krasopis, Kraj mandata, Čelični mjesec, Nevidljivo pismo, Diksilend, Rupa na nebu, Trg slobode in Eter, prav vse pa je napisal že prej omenjeni Pavao P. Tu bi povedal le, da se mi zdi lepo, da sem Pavaa P. odkril sam, brez namigov, le malo preden je izšel njegov prvi slovenski prevod. O njegovih romanih pa – to so izrazito navadne knjige. Pri meni obujajo lep spomin na Jugo, priporočati jih pa vseeno ne upam.

No, potem pa so padle še High Strung (Quinn D.), The Cove Shivering Club (Michael C.), In Every Face I Meet (Justin C.), Children of the Albatross (Nin A.), Saving Agnes (Rachel C.), August (Gerard W.), The Cigarette Girl (Carol W.), Hell's Kitchen (Chris N.), Kill Your Friends (John N.), The Position (Meg W.), The Intimate Adventures of a London Call Girl (Belle), All Families Are Psychotic (Douglas C), Rape, Sexy (obe Joyce O.) , Spin Cycle (Zoë S.), Portnoy's Complaint, American Pastoral, Everyman, The Ghost Writer, I Married a Communist, My Life as a Man, The Dying Animal, Our Gang, Goodbye Columbus, Operation Shylock (zadnjih 10 Philip Roth) in Dorian (Will S.).
Nad zadnjo rundo sem še posebej navdušen – razen kakih 3 naslovov so vse knjige super. Bi pa vseeno posebej izpostavil vsaj The Cigarette Girl, Hell's Kitchen, The Intimate adventures of a London Call Girl in Philipa Rotha kot persono.

Od vseh 69 pa je le ena najboljša. Ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebral, in zmagovalka leta 09 je, traraa – Kill Your Friends Johna Nivena. Njegov psiho poseka tako Ameriškega (Ellis) kot Bosanskega (Avdić)!
.
V okroglem letu 2010 pa svojima bralcema želim predvsem, da bi lahko brala zase.
.