torek, 29. november 2005

Euphoria

Ker nisem bil tu, sem večino 3. ljubljanskega arhitekturnega bienala spremljal samo preko medijev.
Rem Koolhaas je vsekakor, po analogiji z Michelinovimi zvezdicami, vreden poti z Zabukovja v Ljubljano. Ampak so ga imeli le za finto - po novem kao ziher pride januarja 2006, ko bo Euphoria že davno pozabljena. Zelo veliko pa se je zato govorilo o njegovem nečaku Remu D. Koolhaasu, ki se po mojem skromnem mnenju za uspeh ne more zahvaliti toliko čevljem, ki jih oblikuje, ampak predvsem dejstvu, da mu je ime Rem in da se piše Koolhaas.
Druga zvezda je japonskozveneči Francoz Ora Ito, svaka čast, ki mu je uspel veliki met s finto, ki bi se zaščitnikom avtorskih pravic lahko zdela sporna, a so se lastniki "globalnih brendov" odločili za sinergijo, ki se vsem obrestuje. Pri 18tih je pustil šolo in danes je milijonar. Ne vem, osebno bi mi bilo ljubše, če bi organizatorji pripeljali Dana Lenarda, ki je, če je vse res, slovenski Ora Ito na kvadrat.
.
Tobačna se sliši kul. Seveda ne zaradi zanikrne zbrke, kakršna je, ampak zato, ker zaseda elitno mestno lokacijo, in to precej zajeten kos. Tobačna je sinonim za možnost, potencial, prihodnost, upanje - in kot taka danes iskano blago raznih prirediteljev.
Tokrat sta se za Tobačno dajali bivša sošolka Špela in bivša sošolka Polona - tu je zmagala Špela, Poloni pa je uspelo svoj Break 2.3 izpeljati v mrzli Črevarni.
.
V nedeljo popoldne pa sva se z D. sprehajala po mestu in sva zavila pogledat še to čudo od euforije. Kar tako, če je razen "eventov" tam slučajno tudi kaka razstava.
Letošnji grafični bienale je bil prav tako v Tobačni. Vhod je bil s Prešernove, takoj za Jelinčičevo novozgrajeno vilo, označen z markantnim rdečim portalom iz knaufa, svaka čast. Tokrat portala ni bilo; kdor ne ve že prej, kam je treba iti, za tega ni euforije.
V nedeljo pozno popoldne sva torej lepo oblečena gazila ob zunanjem obzidju Tobačne, skozi zanikrno gaz ob nagrmadenem umazanem snegu, pod nizkim napuščem, vso pot pod razpadlim obilno puščajočim žlebom. Za vhodom je bil en plakat, na tleh pa sled napisov "Euphoria". Sled je vodila globoko v res zanikrn zapuščen cigaretni kompleks, do vhoda v izredno grdo večnadstropno stavbo, oblečeno v zanikrno fasado iz rjavega pleha.
V drugem nadstropju zaprta vrata, na njih zanikrn list s sprintanim obvestilom o slavnem Koolhaasu, na njem pa s kulijem pripis, nekaj v smislu: "zagotovo pride leta 2006, shrani svojo vstopnico!". Hm.
Vstopiva. Tema. Nato se od nekod pojavi izgubljeno dekle. Vprašam ga, če je tu euforija in če je sploh odprto. Pravi da ja, da je. Pravi tudi, da ne ve kako se prižgejo luči, in da naj si vzameva kaj prospektov. Človeške oči se hitro akomodirajo na polmrak, in z D. sva tipala po nekam prazni dvorani. Nekje na drugem koncu sem zatipal nekakšen črn divan, nato pa vidim, da je vijoličast - dekle je prižgalo luči.
Bolje da jih ne bi.
...
.
Na mutenje vode sem, priznam, alergičen. Dejstvo, da je količina prodajanja megle ponavadi sorazmerna s stopnjo degradiranosti realnega okolja, pa pač pragmatično pripoznavam in se mu iskreno čudim. Pa vseeno, tale klic v prazno: Sestopite, gospoda, in odprite oči!
.
Drugač pa, fajn!
Kot namreč Piranski dnevi arhitekture nekako spadajo v privatni fevd Vojteha Ravnikarja (ki baje ni sin starega Ravnikarja (ki je risal pri samem Le Corbusierju), ki živi z Majdo Širca (ki jo hoče Jelko vreči iz IO LDS) in katerega biro obnavlja Kinoteko (pogodba o tem pa je, po ugotovitvi nove oblasti, nična), in baje ni brat tistega (desneje usmerjenega in manj dobrega arhitekta) Ravnikarja, ki je lansiral termin "udbomafija"), tako je "brand" Ljubljanski arhitekturni bienale last majhnega biroja Monochrome, katerega polovica je zgoraj omenjena Špela.
Če upoštevamo to dejstvo, je Euphoria nadvse dobrodošel dogodek in uspešno izpeljan, zahteven projekt. Namesto ogledovanja prazne dvorane pa vam priporočam udeležbo na še zadnjem pravem "eventu" bienala - ravno danes zvečer, 29., bo od 9h zagotovo obilno obiskan "Euphoria Party". Pridite.

ponedeljek, 28. november 2005

Rdeča parada

V soboto so baje po Ljubljani demonstrirali sindikalisti.
Zadnje dni slišim, kako se na veliko diskutira o številu udeležencev. To me malo spominja na dogajanje konec 80tih, ko nam, naj je bilo parkirišče pred parkom Zvezda še tako nabito polno ljudi, pri partijski oblasti nikakor ni uspelo priti čez 15.000. Da se ljudska oblast in nekako preplašeni ljudski mediji danes trudijo Semoličevih 40.000 na vse načine prikazati kot 20.000, je, lepo prosim, abotno. Tudi 20.000 demonstrantov ob, kot sem zadnjič slišal, "najhujšem snežnem metežu v Ljubljani v tem tisočletju", je zelo omembe vredna množica.
.
Povsem neodvisno od sprenevedanja o številu udeležencev je pa moje skromno mnenje, da je bilo s temi demonstracijami nekaj narobe. Od daleč vse rdeče, s srednje razdalje vsi nadvse bogato opremljeni s transparenti in enakimi površniki, od blizu pa so vsi ponosno kazali osebne zaloge šnopca. Vse skupaj pa je tudi, bolj kot na socialne, spominjalo na "rasne" nemire in demonstracije za emancipacijo narodnih manjšin.
Demonstranti so se pa vsekakor, namesto kot "jebena stranka", pokazali kot faktor, ki ga je treba upoštevati.
.
Sam verjamem, da so reforme kljub vsemu nujne. Boljši čas za korenite spremembe je bil do pred 10 leti, ampak tudi sedaj se o tem dovolj govori, da je teren v redu pripravljen. Vsaka oblast pa mora paziti, iz očitnih razlogov, da kakršnekoli reforme uveljavi v prvi polovici mandata. Če ne bo nekaj hitro, ne bo nič še 4 leta.
.
Ob vsem pa se ne da ne opaziti, kako se Mrkaić zadnje čase trudi sebe prikazati kot strpnega, umirjenega in prijaznega. Spomnim se njegove kolumne par tednov nazaj, ko bi najraje ukinil sindikate. No, na splošno se je do sedaj trudil biti zelo nesramen in šokanten in se je s tem celo hvalil. Zadnjič pa se je pojavil na E+, ves prijazen in prijeten in nasmejan. Na Trenjih s sindikalisti (kjer se je daleč najbolje odrezal Boscarol, s tistim šokantnim prikazom da se v Sloveniji 2M ljudi šlepa na pičlih 200.000 delavcev) se na primer skoraj ni oglasil.
Mirno pa podpišem tudi njegovo današnjo kolumno.

Omizje

V sredo sem pogledal Omizje v zvezi s prihodnostjo urbanizma in arhitekture v Sloveniji.
.
Voditelj omizja Jurečič je tisti akademski slikar, ki mi je pred leti, ko je z mano delal prispevek za 8. dan, tako neverjetno mlahavo stisnil roko, da si bom to za vedno zapomnil. No, sicer je zelo korekten in dela v redu prispevke o kulturi, ampak tale oddaja pač ni uspela.
.
Sogovorniki so bili neki neznanci iz 2. lige, razen menda profesorja Janeza Koželja, in Mihe Dešmana iz Društva arhitektov, in to v tednu Piranskih dnevov arhitekture in ljubljanskega bienala Euphoria! Pogrešal sem vsaj koga izmed mladih, res uspešnih arhitektov, ki so v zadnjih letih poskrbeli za bum slovenske arhitekture. Pogledali bi v Sixpack, pa bi koga našli.
.
Res me moti, ker je izpadlo, kot da so arhitekti in urbanisti povsem neartikulirani in govorijo učeno in dolgočasno iz strahu, da se ne bi izkazalo, da nimajo česa povedati. Pogrešal sem kakršnokoli jasno izraženo misel, kakršenkoli komentar, opredelitev. Gledalci pa so dobili vtis, kot da so vsi razpravljalci vpleteni v roka-roko-umije soodvisnost, v neke cehovske igrice. Pozivanje, bolj na začetku, da je treba arhitektom zagotoviti večjo vlogo, je tako izpadlo nekako brez prave podlage.
.
Najlepše je, da smo vsaj 20% časa poslušali jako aktualne nebuloze o izvoru besede "arhi-tektura"! Hecno je tudi bilo, ko je nekdo z muko arhitekturo razdelil na "tisto za trg" in "avtorsko", in je Jurečič hlastno planil po BTC-ju, da so kar tiho kimali. Vsaj to je ob koncu popravil Koželj.
.
O prihodnosti slovenskega urbanizma in arhitekture skratka nismo izvedeli nič pretresljivega.

torek, 22. november 2005

DIY #7

Prejšnji mesec sem zmizaril "pokrito parkirišče". Sicer imam veliko povedati proti vsakovrstnim nadstreškom, ampak prigovarjanju in grožnjam družic so podlegli že močnejši...
.
Jekleno nosilno ogrodje stoji že od pomladi. Švasal je "železni Tone", za katerega se je izkazalo da je tipičen slovenski "majster" - površen in drag. No, pa tudi železo se je res v zadnjih 5 letih, odkar ga neverjetno veliko porabijo Kitajci, podražilo za 4x. Tonetu sem dal zvariti tudi nosilce iz nerjavečega jekla, ki sem jih pritrdil na betonski rob zelene strehe.
.
Na ogrodje sem pritrdil macesnove nosilce. Ker so bili dolgi po 4m, sem jih spajal s kompliciranimi lesnimi zvezami. Nekatere operacije pri tesarskem delu: merjenje, risanje, žaganje z aligatorjem, povrtavanje, vrtanje, nasajanje, šraufanje...
.
Na sliki: zgoraj švasanje prve plasti katrana, spodaj pogled z gotovega nadstreška v (nepokošen) južni atrij.
.
.
Ker mi je veliko do tega, da bi se dalo, kadar ga zapade zelo veliko, sneg skidat z nadstreška, mora biti streha pohodna.
Na macesnove nosilce sem pritrdil late, nato pa vse prekril s 15mm debelimi OSB ploščami. OSB plošče so mi precej simpatične, pribija jih pa rad tudi buš. Naredil sem tudi dve kišti, skozi kateri bo sijalo sonce.
Na to podlago sem nato švasal katran. Eno plast navadnega, čez pa še eno plast ta dragega, posutega s škrilastim lomljencem. Švasati katran je nekaj časa jako zabavno, zelo hitro se pa človek naveliča in potem je zoprno.
Na sliki: levo pogled skozi strop, desno stik nadstreška z zeleno streho. Svetlobnika še nista pokrita.
.
Ljubljansko stanovanje je sedaj bogatejše za pokrito parkirišče za dva. No, streha je, še zdaleč pa stvar ni u nulo zaključena. Ampak s temi malenkostmi se bom pozabaval spomladi...
Po prvem snegu se pa stvar, se pravi, tudi meni zdi čisto praktična.
.

ponedeljek, 21. november 2005

Miške

Par lepih dni na Zabukovju se je rahlo sfižilo. Veliko večino časa sem namreč, namesto malanju, namenil temeljiti čistki.
Takoj po prihodu je bilo jasno, da imamo v kuhinji miši. In to big time. Vse posrano, vse obgriženo. Tista kuhinja je brez zaprtih omaric, samo betonski pult s ploščicami, v katerem sta korito in kuhalna plošča, in odprte police, na katerih je posoda in suha hrana. Vse posrano, vse obgriženo! Ne vem, kako so miši prilezle na zgornje police s krožniki in kozarci, ampak tudi tam je bilo vse prekrito s tistimi drobnimi črnimi drekci.
.
Stvar je bilo treba sanirati. Plan: vse počistiti, sterilizirati in vmes poloviti miši.
Nagravžnega biznisa sem se lotil sistematično in nič kaj sentimentalno. Našel sem 2 pasti na feder in ju zalaufal, eno v kuhinji pod koritom in drugo v sosednji špajza-klet-kurilnici. V kuhinji sem zrihtal vsako polico posebej: vso posodo res temeljito pomil, najprej z vimom, potem s prilom. Vse kar je bilo vsaj približno neuporabno, zmetal stran ali zložil v neko škatlo, vso načeto in pozabljeno hrano zmetal stran, flaške začimb, konzerve in tetrapake pa opral kot posodo. Police pometel, namočil, zdrgnil z vimom, spral, zdrgnil s prilom, spral in obrisal z močno raztopino klora. In prekril s papirjem. Česar nisem vrgel stran, je lahko potem šlo nazaj na police.
.
Bolje da ne govorim, kaj sem načel v nišah, ko sem izpod pulta potegnil hladilnik in skrinjo. Vse posrano, vse obgriženo. Električni kabel hladilnika preglodan, kratkega stika na srečo še ni bilo. Popravil z izolir-trakom. Za skrinjo pa velik kup aluminjastih papirčkov, odgriznjene izolacije. Zmešanih z mišjim drekom in zloženih v (prazno) mišje gnezdo. Grozljivega prizora se tu ne da korektno opisati, lahko si pa predstavljate, da je izgledalo hudo.
.
Skupno sem polovil 7! miši, vse so padle na odličen domač špeh. 2 v kuhinji, 5 v špajza-klet-kurilnici. Odkril sem prehod med prostoroma ob gumijasti cevi za plin in ga zadelal. Čistke v kurilnici ne bom podrobno opisoval, šlo je pa za temeljito prelaganje in pometanje, pa veliko krame je letelo v smeti.
.
Ker miši prejšnji mesec še ni bilo sklepam, da so se s polja preselile ob tej zmrzali. Da so prišle s polja sklepam po tem, da delujejo poljsko - namesto sivih z rožnatimi ušesi in repi, sem pobil 7 svetlorjavih, s sivimi ušesi in repi in z belimi trebuhi. Menda so prišle skozi prezračevalno lino.
.
Spomnil sem se fotografij, ki sem jih posnel pred 5 leti, ko je bil na Zabukovju res zelo hud naliv. Tako hud, da se je na fasado zatekla premočena poljska miš (glej puščico). Ždela je tam, meter in pol visoko, na navpični fasadi.
Mokra kot cerkvena miš.

torek, 15. november 2005

Opaaa! #14

Slovenski arhitekti so bili dolgo na smrt skregani z internetom.
In pojavil se je Trajekt. Zavod Trajekt se ponaša s presežkom volje, energije, predanosti. Arhivi se polnijo, dogodki se vrstijo. Internetne strani Trajekta so postale najpopolnejši arhitekturni portal v Sloveniji. Oblikovano je prijetno enostavno, organizirano uporabno pregledno.
.
Včeraj so lansirali pomembno novost, prvi obsežnejši pregled slovenske arhitekture in urbanizma na spletu: Arhitekturni vodnik. Testirajmo ga!
.
Opaaa! #14:
.
.

ponedeljek, 14. november 2005

Intelligent Design

Sliši se super. Dizajn. Inteligentni. Ampak ne gre, kot bi se zdelo, za reklamo za gospodinjske aparate ali za kak izjemen avtomobil. Je pa dognano ime dokaz, da je PR, vprežen v kampanjo, vsaj tako izjemen, kot so lahko daljnosežne posledice projekta, če jim uspe kot jim je v Kansasu.
.
10-članski odbor za šolstvo v Kansasu je prejšnji teden s 6 proti 4 izglasoval, da bodo po novem tamkajšnji učenci poleg teorije evolucije deležni tudi pouka iz "intelligent designa". Preglasovana članica odbora Janet Waugh se je pritožila, da: "ne bomo samo tarča posmeha države, smejal se nam bo ves svet".
.
Kot je jasno razvidno tudi iz ilustracije na levi, je buš pripravil teren že v začetku avgusta.
Intelligent design pravi, zelo na kratko, da je življenje tako kompleksno, da ga je lahko "dizajnirala" le "višja inteligenca". Za razliko od Darwinove teorije naravnega izbora, ki je širše sprejeta med znanstveniki.
No, pri vsej stvari gre zelo preprosto za to, kako v obvezni šolski kurikulum infiltrirati krščanski verouk. Ne kot predmet, imenovan s pravim imenom, ampak - pazi, to je zelo pomembno, kot trojanskega konja znanosti. Za biologijo bo na vrsti matematika. In počasi, prefinjeno, bodo v ZDA imeli šolstvo po vzoru talibanov. In talibanov z atomsko bombo se je jako bati.
.
Klin se s klinom izbija
.
Na srečo se je pojavil neki Bobby Henderson, ki je že junija na "Kansas Board of Education" poslal pomembno pismo. V njem je opozoril na številne ljudi, ki verujejo, da je vesolje ustvaril "Flying Spaghetti Monster".
Na sliki levo: FSM (Him), kako je ustvaril goro, drevesa in pritlikavca.
.
Henderson je poudaril, da je koncept "Flying Spaghetti Monster" racionalen natanko toliko, kot koncept "Intelligent design". in zahteval, naj pouk znanosti razdelijo na 3 časovno enake dele:
.
1/3 - intelligent design
1/3 - Flying Spaghetti Monsterism
1/3 - logical conjecture based on overwhelming observable evidence
.
"Flying Spaghetti Monsterism" je trenutno najbolj "in" religija in ima že čez 10 milijonov podpornikov. Na uradni spletni strani
Cerkve FSM najdete vse bistveno gradivo, od slavnega pisma na začetku, preko famoznega grafa, ki prikazuje globalno segrevanje v obratnem sorazmerju s številom piratov, do nešteto dokumentiranih pričevanj o videnjih FSM.
.
Razširite glas!

petek, 11. november 2005

Gume

V Sloveniji je predpisano, da se zima začne 15. novembra. Takrat je treba v prtjažniku začet prevažat ketne, ali pa namontirat zimske gume. Moje so na srečo še dobre.
.
D. je s svojim karavanom v 2 mesecih prevozila dobrih 6000km. Povprečno ji žre pičlih 6.2, kar pomeni 500SIT/100km manj kot moj. Na mesec ji torej ta lepi, solidni avto zasluži 15 jurjev! Jasno je skratka, da si D. zasluži najboljše zimske gume.
.
Letos je najboljša guma formata 195/65 R15 Ultragrip 7. Zmagovalka več testov, med drugim ADAC in AMZS.
Manjši problemček je edino, da je priporočena cena za gumo dobrih 25 jurjev. Čas za akcijo!
.
V sobotnem Delu so 5.11. objavili članek o kupovanju gum in preglednico s cenami pri različnih dilerjih. Za gotovino se da torej tako gumo dobiti za slabih 20 jurjev. Še vedno preveč.
.
Najti je treba firmo z minimalnimi stroški, brez poslovnih prostorov in dobro plačanih uslužbencev, ki dila po pošti! Najboljše gume na svetu je treba kupiti tam. kjer so NAJCENEJŠE v Sloveniji - gre namreč za princip!
.
pocenigume.si: 18.559,00 SIT z davkom in dostavo na dom.
.
gume-direkt.com je slovenski portal hanoverske firme Delticom, ki dila gume po celi Evropi. 18.533,00 SIT z davkom in dostavo na dom.
.
Potem pa sem našel e-GUME.si, kjer so neprekosljivo najcenejši: 16.980,00SIT z davkom in dostavo na dom. Poleg tega imajo sedež v Šentvidu, ne pa v Hanovru.
In D. je postala ponosna lastnica kompleta najboljših gum - 32 jurjev ceneje od priporočene cene.
.
In nauk? e-GUME.si so ta teden še enkrat premislili svojo politiko (biti poldrugega jurja cenejši od najbližje konkurence) in, glej ga zlomka, za Ultragrip 7 je treba danes odšteti že 17.980 tolarjev! Jurja, se pravi 4 jurje več! Joj, kako to dobro de!
he, he, he...

četrtek, 10. november 2005

Evropa gori!

Pred kratkim je bil razgrnjen osnutek zazidalnega načrta za ljubljanski potniški terminal. Spodobilo bi se, da bi Ljubljana končno dobila kaj megalomanskega, kot recimo Lille, francosko mestece z 200.000 dušami, kjer je pred 10 leti okrog velikega teževe vozlišča nastal kompleks na sliki, ki je obvezna postaja neštetih ekskurzij študentov arhitekture.
.
.
Na Lille sem se seveda spomnil tudi zato, ker slišim da tudi tam zadnje dni kurijo avtomobile. Zaenkrat prilagam tole svoje razmišljanje iz korespondence z Alešem:
.
*
...berem LIBERTARCA, francija mu je izgleda kot mana z neba
no, če bi tako pametnjeval tistim brezposelnim francoskim arabcem, bi ga precej hitro...
.
...
- amerika je iz samih priseljencev, kljub temu je formalna odprava rasizma v ZDA stara manj kot 40 let.
evropa drsi v "pisano" družbo nepripravljena, iz nacionalnih držav z dolgo tradicijo in kulturo krščanstva.
slovenija je "rasno čista" . spomnim se čudnih občutkov, ki sem jih mel ko sem opazoval ljudi na londonskih ulicah - "rasa" "londončan" ne obstaja "več".
v Minhenu je enako, le da je strogi center obljuden z ljudmi, ki so nekajkrat bolj zanikrni. "samo turek in cigan", kamor pogledas!
v parizu je enako, samo tam še nisem bil.
.
- dediščina svetovnih imperijev je mešanica ras. VB je absorbirala ogromno indijcev, kitajcev in ljudi afro porekla.
francija je delila fr. državljanstva vsem alžircem, ki so to hoteli. nemčijo so po 2. vojni podredili, zatrli vsak nacionalizem in rasizem,
"ta grdi" ljudje pa so vskočili na delovna mesta med gospodarskim bumom.
.
- prva faza priseljevanja: podrejanje, asimilacija, integracija.
priseljevanje se nadaljuje: getoizacija, segregacija. družba gostiteljica ne zmore dovolj hitro prebaviti priseljencev.
neizbežno: revolucija, vstaja, "tujci" zahtevajo nacionalne, kulturne in verske pravice, ne pristajajo na podrejenost.
.
- v evropi je konec z nekvalificiranimi delovnimi mesti. konec s tovrstnim priseljevanjem.
evropa se bo slejkoprej zaprla pred "ljudmi iz čolnov".
sicer pa na MTV vidiš reklamo za
loterijo za ameriško zeleno karto - mogoče bo Loto tudi v naših "domovih za odstranjevanje tujcev"
.
- evropa se z rasizmom ne bo soočila, dokler ne bo očitno, da je "rasno čistimi" nacionalnimi družbami konec.
slej ko prej bo kot na ulicah NY, kot na MTV,
melting pot Evropa.
Novi človek: vedno zagorelega videza, z debelimi žnabli, z markantnim zobovjem - oborina tisoč ras, tisoč kultur...
.
- vsega kar se dogaja v franciji, ne moreš rešiti z velikim mcdonaldsom, kamor naj grejo pravilno francosko govoreči mladi arabci "
flipping burgers".
kdo bo pojedel toliko hamburgerjev, kolikor jih lahko obrne 1/3 prebivalcev velikih blokovskih predmestij?
.
- dolgoročno je v vsem razvitem svetu problem z delovnimi mesti, ki bi ob polni zaposlenosti vsem zagotavljala obstoječi visok standard.
pot turbokapitalizma bo cikel zaključila v južnoameriško smer: ogromno bogastvo vs brezposelna revščina.
.
dolgoročno vsi ljudje nikakor niso zaposljivi - dolgoročno so prej vsi odveč in brez dela.
.
povsem svoboden kapitalizem dolgoročno vodi v enormne razlike in monopole. nobene garancije ni,
da se ne bodo dediči monopolnih miljarderskih imperijev vsedli čez države kot nekoč fevdalna gospoda.
med izhodiščem gatesovega pravnuka in njegovega sodobnika, rojenega v revščini,
bo prav tako razmerje kot nekoč med kakim princem in med dninarskim pankrtom. toliko o "svobodni izbiri".
.
po mojem mnenju smo bližje rešitvi če priznamo, da imajo ljudje precej bolj podobne potrebe in celo sposobnosti, kot pa izhodišča.
in da je bistvo blaginje izumiti kakršnokoli zaposlitev za ljudi, ki v resnici ne bodo potrebni gospodarstvu, rabili pa bodo plačo.
*
..
Namesto da bi tole sestavil v post z repom in glavo, predlagam težko debato v komentarjih.
Lahko noč.

petek, 04. november 2005

Če je dobro za buša...

Kljub temu, ali pa ravno zato, ker pri nas obstaja določena tradicija socializma, ki je nesorazmerno povzdigovala kult dela, celo z idiotskimi delovnimi brigadami, je danes naša družba kar naenkrat zacementirano überstrukturirana.
Saj je lepo in učinkovito, če vsak dela samo tisto, za kar je poklican in izobražen, vseeno pa ni treba pretiravati. Še pred 15 leti so tudi naši direktorji za vikende vlivali plošče pri lastnih in hišah sorodnikov, danes pa je kar naenkrat že vsak pek gospod s kravato, ki se brani kot hudič križa, da si ja ne bi slučajno kdaj malo ročic umazal. Hja.
.
Glede na to, da gre bušijem zadnje dni malo za nohte, ko je Libby že lepo ovaden in se obeta zanimiv proces, ki zna v pravi luči prikazati tudi Cheneya in predvsem Karla Rowa, bom jaz zdaj malo buša hvalil.
.
Pustimo ob strani, koliko so bušiji krivi za švoh nasipe in katastrofalen odziv ob Katrini. Pustimo ob strani tudi to, da je šlo za staging, primerljiv s tistim, no, malce nesrečnim zmagoslavnim poskakovanjem na letalonosilki, v frajerski pilotski uniformi z močno obloženimi jajci, pred napisom Mission accomplished. Zanemarimo, da so za DIY prizor zaprli in z vojsko zavarovali del New Orleansa, pripeljali agragate in začasno vse lepo elektrificirali, da je vse stalo 750k$ in da buš in Laura v resnici nista kaj omembe vrednega zgradila.
Zanimivo je namreč to, da so buševi propagandisti ocenili, da bi taka akcija dobro izpadla.
Zdaj pa si predstavljajmo Janšo ali Drnovška, kako osebno, fizično, poganjata lopato po potresu v Posočju, ali, da bo bolj aktualno, kako osebno, fizično, celo z družicama, sanirata plazove po Zasavju. OK, brez družic.
Ni varjante.
V Sloveniji tega ne bi nihče razumel. Tu smo gospodje, delajo pa kvečjemu majstri, pa še ti čakajo na prvi trenutek, da smuknejo v kravato.

Na sliki: Laura, buš,
tubajfors, OSB plošče.