sreda, 29. april 2009

Ovce smo

Ovce na platnu so en tak hec, ki se ga grem že nekaj let. 200 sem jih že proizvedel.
O tem sem tu že pisal, ko sem končal prejšnjih 26 in ko je bilo fertig predprejšnjih 26.
.
Zadnjič sem naredil še 40 platenc in začel obnja veselo brisati čopič.
20 jih imam v delu, "kmalu" bojo.
.
5 sem jih pa ravno končal. Prvih pet nove serije, serije B!
Zelo lične so, skrbno izdelane, veselih, živih barv. Vsebinsko pa so destilat trenutne (navdihujoče, treba je priznati) klime v naši lepi deželici. :))
.
.
.
.
.
.

petek, 24. april 2009

"Dan upora proti okupatorju" - zgodba o lažnivem kultu

Ker se bliža državni praznik "Dan upora proti okupatorju", se tokrat posvetimo zgodovinskemu razvoju slavnega praznovanja (hvala, G., za podatke!)
.
Začetek lažnivega kulta
.
Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili (ukinili so ga kasneje), je pa Prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil "dan ustanovitve Osvobodilne fronte" kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni, češ da "pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti."
.
Prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli.
.
Časopis Ljudska pravica, 28. april 1948:
V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vredno, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali.
Prve tri strani časnika so objavile govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko. Dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika Zares Gregorja Golobiča.
.
O čem pa je govoril sekretar IOOF, tovariš Miha Marinko? Njegovo vsebino ponazarja pozdravna brzojavka, ki so jo poslali tovarišu Titu:
"Dragi tovariš Tito! Ob svečani otvoritvi kongresa … pošiljamo Vam, svojemu velikemu učitelju in voditelju tople tovariške pozdrave. V imenu delovnih množic, ki jih na kongresu predstavljamo, se obvezujemo, da bomo vložili vse ustvarjalne sile, trud in delovni elan, da izpolnimo veličastne naloge petletnega plana. Naša OF bo pod vodstvom slavne Komunistične partije postala v še večji meri kot doslej nepremagljiva armada našega delovnega ljudstva. Njegovo enotnost bomo kovali v naporih in v skupnem delu na gradbiščih, na poljih in v tovarnah. V stalni borbi proti ostankom izkoriščevalcev, proti saboterjem, klevetnikom in vojnih hujskačem, v borbi za mir in neodvisnost. Dragi tovariš Tito, zavedamo se, da je bilo mogoče doseči veličastne uspehe v našem dosedanjem delu samo pod Vašim modrim vodstvom in z Vašo stalno pomočjo. Živel naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!"
.
A to ni bil zgolj shod komunističnih veljakov, ki so slavili svojega boga Tita, spevni pozdrav mu je poslal tudi veliki pesnik Oton Župančič:
"Z obžalovanjem, da ne morem osebno prisostvovati pomembnim in zgodovinskim posvetovanjem teh dni, iz srca pozdravljam II. kongres OF. Brez Osvobodilne fronte bi bila postala naša država razbita posoda, naši narodi razlito vino!"
.
Pazi, konkurenca!
.
Leta 1951 je zasedala Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik:
"22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda."
.
Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli (ne v okupatorja, ampak v Slovenca). In 22. julij je postal Dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko.
.
A o tem tedanji zapisi skupščinskih razprav ne beležijo nobenih polemik, ne posebnih argumentacij, zakon je bil sprejet soglasno. Je 22. julij ukinil 27. april?
Nič ni kazalo, skupščina ni sprejela zakona, ki bi Dan OF črtal kot državni praznik.
.
27. april mrkne
.
Toda potem je prišlo leto 1952, ko Dan OF v koledarjih ni več štel za dela prost dan.
In prišlo je leto 1958, ko je Zbor proizvajalcev na seji 16. januarja sprejel odlok, s katerim je ugotovil, da je 33 zakonov iz let po vojni prenehalo veljati. Pod točko 12. tudi Zakon o razglasitvi 27. aprila za državni praznik.
.
Dan OF je bil tako velik dan, da je zakon o njegovi ukinitvi izšel šele sedem let po tem, ko ga de facto niso več proslavljali!
.
Mož, ki je leta 1951 kot predsednik skupščine podpisal zakon o 22. juliju kot novem Dnevu vstaje, je bil Josip Vidmar. Mož, v čigar vili je bil leta 1941 sklican tajni ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte.
Isti mož, ki je bil leta 1948 podpisnik zakona, ki je 27. april razglasil za državni praznik, je poleti 1951 podpisal zakon, ki je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF.
.
A tudi predsednik skupščine, ki je januarja 1958 pravno odpravil 27. april, je bil Miha Marinko. Isti mož, ki je pred desetimi leti o OF govoril tako vzneseno, da časopisi na prvih treh straneh niso objavili nič drugega, kot njegove besede.
.
Sami udeleženci in soustanovitelji OF so ukinili 27. april za državni praznik.
Dan OF je s koledarjev mrknil za 17 let.
.
Vrnitev lažnivega kulta
.
Vmes se je dogodilo leta 1968. 26. aprila je na seji Republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva spregovoril predsednik Akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar:
"Opozoril bi na proslave, ki niso bile cenjene, ki pa so vendar zelo važne. V Sloveniji imamo namreč neke državne praznike, ki jih v resnici nihče ne spoštuje in slavi, ki nikakor niso popularni. V Sloveniji imamo, mislim, samo dva termina, ki sta za nas nedotakljiva in zelo pomembna. 8. februar, obletnica Prešernove smrti, in 27. april, ustanovitev Osvobodilne fronte. To je pri nas popularno. Po mojem mnenju je treba te praznike vzeti za osnovo našega praznovanja in vsega tistega, kar naj budi našo zavest in našo povezanost z ostalo Jugoslavijo. To sta za nas najvažnejša termina, ne pa izmišljen, vsiljen termin, kot je 22. julij, ki dejansko ne pomeni nič. To je za naše ljudstvo nedojemljivo. To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili. Predlagam, naj se SZDL odloči za rešitev teh vprašanj, ki po nepotrebnem vzbujajo v naši javnosti zelo velike kritike, slišijo se nemogoče pripombe na račun pritiska, ki ga nikjer ni, in seveda tudi na račun tistih vodilnih ljudi, ki so se določili za 22. julij."
.
Razumi, kdor more! Isti Vidmar, ki je ustanovil PIF - OF, spominjanje na to uzakonil kot praznik, ga potem odpravil, sedaj 17 let pozneje protestira nad praznovanjem 22. julija, ki ga je nekoč sam uzakonil!!?
.
K razpravi so se tedaj javili še trije govorci. Miha Marinko je takoj podprl Vidmarja, medtem ko je Sergej Kraigher poskusil obstruirati s proceduralnim zapletom, da te točke ni na dnevnem redu. Začasno je zmagal Kraigher, vendar so na naslednji seji soglasno brez polemike podprli predlog, da 27. april spet postane državni praznik.
Ko je zakon sprejela skupščina, je vse teklo soglasno, izvzemši zgodovinarja Vaneka Šiftarja, ki je hrabro omenil, da je pravilni datum OF 26. april.
.
Od septembra 1968 je 27. april spet državni praznik.
.
+ + +
.
Čaščenju lažnivega kulta naredimo konec!
.
Po osvoboditvi so Dan OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju. Edini razumen razlog, da so državni praznik na 27. aprila ohranili, pa je povsem banalen - skupaj s 1. majem tvori tradicionalne slovenske prvomajske počitnice. Poseganje v pridobljene človekove pravice v podobi prvomajskega prostega tedna - bi med državljani upravičeno sprožilo revolt. Ne zaradi ideoloških, ampak čisto počitniških razlogov.
.
Dela prost dan bi torej veljalo ohraniti. Ker 27. april z uporom proti okupatorju nima ničesar skupnega, pa bi veljalo na ta dan praznovati kaj drugega.
Ker nas je naša "peta kolona" z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte v času, ko sta zločinska totalitarna režima Hitlerja in Stalina v skupnem paktu okupirala celotno Evropo, vnaprej prodala Stalinu, po zmagi komunistov v državljanski vojni pa nas je za 45 let zagrnil totalitarni režim zmagovite partizanske kamarile, se rešitev ponuja sama od sebe.
Na 27. aprila praznujmo raje:
Dan spomina na žrtve totalitarizmov.
.
Ker je naša država potrjena banana republika, bo šlo seveda počasi.
Sam sem nekaj poskušal že lani, pa ni bilo posebnega efekta.
Ker je nominalna levica, zaradi pomanjkanja idej za spopad z recesijo, refleksno močno zaostrila ideološki boj z aktiviranjem vseh provladnih organizacij, ki se skrivajo za nazivom civilna družba, se stvar trenutno zdi brezupna.
Verjamem pa, da se bo čaščenje lažnivega kulta slej ko prej vendar izpelo.
.
Vesele praznike!

četrtek, 16. april 2009

Nominalni uporniki ali saga o bednem konformizmu

Povod za tole je slavna okrožnica, ki je zaokrožila pred poldrugim tednom.
Vzrok pa fama okoli 27. aprila. Pa začnimo.
.
27. april 1941
.
23. avgusta 1939 nemški zunanji minister Ribbentrop s sovjetskim, Molotovom, v Moskvi podpiše sporazum o ljubezni med Hitlerjem in Stalinom, o sodelovanju med državama, in predvsem o ozemeljski delitvi Evrope. Meje v Evropi se dogovorijo spremeniti tako, da bi, ne glede na tedanje države, po novem SZ po sredi Poljske mejila neposredno z Nemčijo. Finsko, Litvo, Latvijo in Estonijo so si izgovorili Rusi, ostalo pa Rajh.
.
Ko je imel Hitler na vzhodu prijatelja, je lahko začel pravo vojno (priključitev Avstrije in Češke je dosegel "po diplomatski poti").
O podrobnostih zgodovine se lahko poučita drugje, tu naj le povzamem:
Do famoznega 27. aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija izpeljala celoten Blitzkrieg in obvladovala celotno Evropo do zahodne, atlantske obale. Razen VB, ki se je uspela obraniti.
Aja, pred agresijo Stalinove Rdeče armade pa so se čudežno uspeli obraniti Finci, izgubili so le JV pokrajino Karelijo, ki je še danes niso dobili nazaj. Tisti pritlikavi pajac Mussolini pa je vmes na svojo roko odprl fronto v severni Afriki (ravno tam so zavezniki kasneje doživeli prve zmage).
.
6. aprila so nemška, italijanska in madžarska vojska napadle Jugoslavijo (po tem, ko so po pristopu k Osi v Jugi izvedli državni udar in ustoličili še mladoletnega kralja Petra, ki je sklenil zavezništvo z Antanto - kot vlade drugih okupiranih evropskih držav je kasneje vojno preživel v zavezniškem Londonu). Jugoslavija je kapitulirala v pičlih 11 dneh, pri čemer je padlo vsega pičlih 151 nemških vojakov (italijanskih nekajkrat več). Jugoslavija je padla praktično brez odpora.
.
3 tedne kasneje, 26. aprila 1941, se je v razkošni buržoazni vili enega izmed njih sestalo 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze in ustanovilo Protiimperialistično fronto. Iz ustanovne listine je razvidno:
- da je društvo naperjeno "proti angleškemu imperializmu" (!!!)
- da "stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom Velikega ruskega naroda" (!!!)
.
Našemu Društvu prijateljev Sovjetske zveze je bilo povsem jasno, da je bila Stalinova SZ že poldrugo leto Hitlerjev zaveznik in del Osi. Društvu prijateljev SZ je bilo seveda jasno, da je v 30-tih letih v SZ, predvsem v Ukrajini, od komunističnega terorja in nezaslišane lakote umrlo že 10.000.000 ljudi. Društvu prijeteljev SZ se o holokavstu najbrž še ni sanjalo, so se pa, enako kot Hitler, navduševali nad Stalinovo izpričano učinkovito genocidnostjo (preden je partnerski Nemčiji začel predajati vagone sovjetskih Judov, je iztrebil že nekaj sovjetskih narodov!). Nekateri člani našega Društva prijateljev SZ so, kakor precej ostalih članov majhne, podtalne, prepovedane Komunistične partije, Stalinov režim dodobra spoznali, saj so se na veliko hodili izobraževat na zloglasno Akademijo Džerdžinskega.
Niti 3 tedne po nacifašistični okupaciji Jugoslavije ni naše Društvo prijateljev Sovjetske zveze z ničemer protestiralo proti Stalinovemu paktu s Hitlerjem. Namesto tega so svojo Protiimperialistično fronto (v času, ko je bila VB edina svobodna evropska država!) naperili proti angleškemu imperializmu!
.
Protiimperialistična fronta je bila izdajalska organizacija.
Za boj proti Hilerju in Stalinu jo je bolel kurac. Edino, kar jim je hodilo po glavi, je bila izvedba komunistične revolucije in priključitev naše dežele "vodstvu Velikega ruskega naroda", kar jim je nenazadnje tudi uspelo (!!!). Stalinove slike so sneli šele leta 1948, ko se je "pomembna zgodovinska osebnost TITO" ustrašila za svojo rit.
Ko so 26.aprila 1941 mandeljci iz Društva prijateljev Sovjetske zveze ustanovili Protiimperialistično fronto, se jim o tem, da se bo Stalin kdaj skregal s Hitlerjem, ni niti sanjalo. Do začetka Operacije Barbarossa 22. junija. 1941, ko je Nemčija napadla SZ, se o tem ni sanjalo niti samemu Stalinu.
In, glej ga zlomka, na isti dan se je Protiimperialistična fronta preimenovala v OF. Mesec za tem se je v Sloveniji s partijskim terorističnim terorjem začela kruta državljanska vojna. Končala se je (po skupni zmagi angleških in sovjetskih imperialistov) s komunistično revolucijo in sistematičnim pobojem političnih nasprotnikov, z ukinitvijo strank in "sovjetizacijo" po zgledu stalinizma. ...
.
"Uporniki"
.
27. april 1941 nima nikakršne zveze z uporom proti okupatorju.
Celo vsak retardiran, polpismen bebec bi moral znati prešteti od 27. aprila do 22. junija (v resnici stvar tudi po tem datumu nikakor ni črno-bela), a ne?
Ne.
Naše nominalne "upornike" bi to stalo preveč. Kult komunistične laži okoli tega datuma so posvojili, da je postal del njihovega bistva. Vse skupaj je popolnoma brezupno, popolnoma nevrotično - ampak to je za naše nominalne "upornike" značilno tudi sicer. Med fetišisti tega in podobnih lažnivih kultov, povezanih z "lepotami komunizma" - imamo nenazadnje celo resnično bogate tranzicijske milijonarje.
.
Zloraba kulture
.
Osebno me precej moti, da lahko čaščenje čudaških lažnivih kultov neposredno vpliva na moje življenje.
Na začetku omenjeno nebulozo je denimo podpisalo precej pomembnih organizacij kulturnega establishementa. In precej pomebnih organizacij intelektualnega establishementa nominalnih levičarjev. In precej političnih organizacij nominalne levice, ki danes vladajo državi.
.
MK na leto obrača precej nad 100M ojrof. Sam v 9 letih "na statusu" nisem za podporo "umetniških projektov" dobil še niti tolarja. Res je, da v vsem času za denar, razen 2x, nisem niti prosil, res je pa tudi, da so se mnogi kolegi že večkrat okitili z obilnimi subvencijami. Ali mi torej lahko kdo garantira, da pripadnost lažnivim kultom nominalne levice - na deljenje denarja davkoplačevalcev v resnici nič ne vpliva?
Ko vidim, kako strastno je lažnivemu kultu pripadna sama ministrica za kulturo, me spreleti srh (analiza njenega bloga si v resnici zasluži poseben expoze; zaenkrat le link). Mladostni gospod Voščenka iz njene stranke Zares bo na Hitlerjev rojstni dan poimenoval ljubljansko vpadnico po komunističnem klavcu, sama ministrica za kulturo pa se topi od ganjenosti nad obletnico "protiimperialistične" izdaje Hitlerju in Stalinu hkrati...
Kurc pa taka "kultura".
.
Lahko noč.

sreda, 15. april 2009

Dipl. inž. arh.

Vse izpite na FA imam opravljene že 10 let, manjka le diploma.
Mora biti, da sem se nekje zaciklal, da mi gre predobro, ali pa da si
sproti nižam pričakovanja in ambicije; da sem torej v, kako že pravijo - "coni udobja".
.
Danes je, skratka, na FA diplomirala moja 7 let mlajša sestrica.
Da ji bo uspelo pred mano, v resnici nisem verjel do danes.
Zagovor je minil v prijetnem vzdušju, malica takoj po njem pa tudi.
Tako se dela!
.
Nina, čestitam!

petek, 10. april 2009

Riba Napoleon

Pa dajmo spet kako ribo, ko je ravno Veliki petek.
.
Tale je strašno simpatična -
Humphead wrasse ali Napoleonfish
se ji reče po angleško, latinsko pa
Cheilinus undulatus.
To je resnično velika riba - vsekakor v vseh pogledih lahko zrase več, kot je uspelo pritlikavcem tipa Putin, Medvedjev, Sarkozy, Mussolini in, seveda, Napoleon.
.
Ribe Napoleon ni potrebno fotografirati iz žabje perspektive - nima političnih ambicij, ni obsedena z lastno pomembnostjo in nima diktatorskih nagnjenj. Nobene potrebe nima na kakršenkoli način nadkompenzirati kompleksov, izvirajočih iz majhne rasti.
Napoleonovska riba je ogromna žival.
.

Zrase lahko 2m v dolžino, meter v višino, tehta pa lahko 200 kg. Je milega značaja, enako kot so v primerjavi s pekinezerji, mupsi in čivavami skulirane velike pasme psov.
.
Ker pa je to radovedno, neboječe in počasno bitje baje tudi izredno dobro za jest, spada med najbolj ogrožene koralne ribe na svetu.
Grozi ji izumrtje.
Kljub domnevni zdesetkanosti
pa se meni na srečo rade pokažejo.
2 leti nazaj sem naletel na eno, pred dobrim mesecem pa kar na dve.
Tale je bila resnično ogromna, dolga vsaj 1,4m.
Spoznala sva se direktno pred hotelsko plažo, v pičlih 6m globoki vodi.
.
Slike tega ne pokažejo, ampak srečati se s tako velikim primerkom je posebno doživetje. Riba se pusti pobožati, zaradi proporcev v živo deluje ogromno že precej krajša riba, tale je pa morala izpodrivati vsaj toliko vode kot jaz, ko povsem blizu zamahne z gigantskimi plavutmi, pa se morje dobesedno zvrtinči.
In glava - tale je mela glavo veliko kot odraslo govedo...
.
Kljub grozeči recesiji torej apeliram na svoja bralca, naj niti v primeru hujše lakote ne letata na koralne grebene pobijat teh izjemnih, resda bojda zelo okusnih, a resnično ogroženih živali, v prehranjevalne svrhe.
.
Lahko noč.

sreda, 08. april 2009

SSH, drugič

Zakaj bi šel človek, če se že nameni potovati 3000 km daleč, spet na isto točko, kot ne tako dolgo nazaj? Zakaj bi na razdalji 3000 km ciljal na hotel, ki je le za širino ceste oddaljen od tistega, kjer je že bil? Ali se spodobi spet in spet vračati v isti kraj - ko pa je svet tako velik?
Seveda se. Rdeče morje je za nas daleč najbližja koralna destinacija, Sharm El Sheikh pa biser, absolutno vreden vračanja. Zdaj pa kar se da suhoparno o dejstvih, ki bi znala komu kdaj celo priti prav.
.
Levo je Afrika, desno Azija, trikotnik na sredi pa je Sinaj. Levo je Sueški, desno Akabski zaliv, vse kar je modrega, pa se da mirno označiti za Rdeče morje.
Rumeni krogec označuje zaliv Naama, ki je v vsem območju SSH središče dogajanja.
Zelenkasto sem označil lokacije, kjer sem do zdaj že namakal fotoaparat. Zgoraj desno je Dahab, daleč spodaj je otok Tiran, čisto na koncu Sinaja je narodni park Ras Mohammed.
.
Tu je povečan "rezervat" SSH.
Desno je letališče, ob zaprtem zalivu čisto levo je staro naselje SSH, tam kjer je označeno z zeleno, pa je Naama Bay.
.
Zaliv Naama. Zeleno resort (in njegova majhna privatna plaža), kjer sva bila prvič.
Rumeno resort direktno na plaži, ki sva ga skrbno izbrala pred letošnjim zimovanjem.
Črte v morju kažejo območje, ki sem ga podrobno obdelal kar peš. Glede na to, da morje tudi v tem obljudenem zalivu povsod izgleda mnooogo bolje, kot bo piranski akvarij kadarkoli, je jasno, da posebna potreba po potapljaških izletih z ladjo - ne obstaja.
.
Povečava kaže, kje sva se namestila prejšnjič, kje pa tokrat.
Razlika se mogoče zdi zanemarljiva - ampak ta prometna cesta popolnoma spremeni doživetje počitnic. Popolnoma.
In tudi če prečkanje ceste zanemarimo - pot do dislocirane, čeprav zasebne plaže, vodi mimo neštetih arabskih pijavk, ki so neznosno vsiljive. Harassment level je v tem delu SSH pregovorno ubitaćan. In povsem odveč na vsakdanji poti do plaže - v "osje gnezdo" preko glave zadošča zaiti, ko je treba nakupiti spominkov.
Še to: še vedno mi je daleč najbolj simpatičen slavni Hilton Fayrouz Resort, ki leži na desni strani, tik ob rumeno občrtanem (med njima, ob morju, pa je pičlih 15 m široka Public Beach).
.
Takole, toliko zaenkrat. Če koga kaj zanima, naj pa kar vpraša.

sreda, 01. april 2009

TITO, Voščenka & Co.

Slišim da je mestni svetnik z Jankovićeve liste, mladostni gospod Voščenka, za sejo mestnega sveta našega glavnega mesta, sklicano natančno 20. aprila, v čast obeležitvi rojstnega dne Adolfa Hitlerja, vložil izjemno protirecesijsko pobudo, ki nas bo v eni potezi zavihtela na sam vrh globalnih protikriznih prizadevanj.
Gospod Voščenka predlaga (za njim stoji kar 70% javnega mnenja, so nam dali vedeti), da bi neko ljubljansko cesto poimenovali po TITO-Yu.
.
TITO, Partija, Omladina, Armija!
.
Nobeno naključje ni, da je Voščenka svojo pobudo vložil ravno v času, ko so odkrili Barbara rov - in ko je predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB" vso krivdo za sistematične množične povojne poboje zvalil točno na osebo TITO.
TITO je "pomembna zgodovinska osebnost", nenadoma še glasneje svarijo redbukofci, Madi forum in podobni mladostni uporniki, se pravi pravičniki. Ampak največ zaslug ima Voščenka - njegova pobuda ima mnogo več efekta, kot bi ga imelo celo 30 akcij kotaljenja kamenja po slavnem hribu Sabotin!
Če so Haiderju, ko je bil še živ, po celem svetu očitali, da se ne spodobi selektivno hvaliti Hitlerjeve zaposlovalne politike, ne da bi omenili holokavst, je Slovenija vsemu svetu pogumno odprla oči - postavili smo se takorekoč na čelo globalnega boja proti recesiji.
Da je prejšnji teden natanko enako kot Haider na slovenski televiziji storil Jelinčič, je le majcen korak. Jelinčič nam je za zgled priporočal samo Hitlerjevo zaposlovalno politiko, Voščenka pa nam za zgled ponuja celovito osebo TITO - "pomembno zgodovinsko osebnost". Neposredno po tem, ko je Stanovnik odgovornost za največje zločine v zgodovini te dežele - pripisal tej isti "pomembni zgodovinski osebnosti".
.
Druže TITO mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!
.
Cesta, za katero cenjeni svetnik Voščenka predlaga izjemno genialno poimenovanje, vodi mimo mestnega pokopališča. Ne le simbolično - kar najbolj konkretno bo tako garantirana zaveza iz zgoraj omenjene junaške pesmi. Kdor bo skrenil, bo namreč z veliko verjetnostjo pristal točno na Žalah.
Ker pa je mestno pokopališče le na eni strani ceste, cenjenemu mestnemu svetu predlagam v razmislek dopolnitev:
- Mestno pokopališče razširiti še na drugo stran bodoče TITO-ve ceste in razmisliti tudi o povečanju po vsej dolžini, da bi tako prav vsaka skrenitev "s TITO-vog puta" dejansko pomenila pristanek na Žalah.
- Namesto klasične pokopališke parcelacije razmisliti o novosti - ob TITO-vi cesti bi izkopali nekaj globokih fojb in tu pa tam kak rudniški jašek. Izkopani gramoz bi shranili v neposredni bližini, da bi na vsakih nekaj 1000 "pokopov" le z nekaj dodatnega betona lahko enostavno izvedli stometrski čep. Tovrstno storitev bi uprava Žal lahko oglaševala kot "pogreb v skladu z vrednotami NOB", reklamirati pa bi veljalo tudi veliko verjetnost mumifikacije, kar bi morebitnim svojcem pri forenzični identifikaciji 64 let kasneje nudilo veliko veselja.
Takoimenovani "fojbni pogreb" bi bil malo cenejši, bil pa bi tudi mnogo bolj ekološki, saj bi fojbe, ko bi se napolnile s trupli, zasuli s kosovnim odpadom in tudi navadnimi smetmi. Tako bi mestna uprava razbremenila mestna smetišča, občanom pa ponudila cenejši in še takoimenovan "ekološki pogreb v skladu z vrednotami NOB".
Oba nova tipa pogreba bi bila zelo ugodna, saj bi svojci privarčevali tako pri verskem obredju, kot pri glasbeni spremljavi, osmrtnicah in predvsem pri dragih nagrobnikih, kakor tudi pri vsakoletnem vzdrževanju. Edini strošek, samoplačniška forenzična analiza, bi bil prepuščen morebitnim vnukom čez več desetletij - tem redkim pa bi morebitni prekop financirala država, iz postavke "socialni transferji".
.
Arbeit Macht Frei!
.
Ker so se ljubljanski mestni svetniki odločili izjemno elegantno počastiti kar 2 pomembni zgodovinski osebnosti hkrati (na Hitlerjev rojstni dan bodo razpravljali o TITO-vi cesti), so vso državo opozorili na žlahtno podobnost med Hitlerjevimi nacističnimi taborišči in TITO-vimi "vrednotami NOB".
Za prvotno ureditev in za kasnejše vzdrževanje velja, v skladu z večnim geslom "revolucija še traja", aktivirati čimveč delavcev. Na rokav naj jim dajo rumen trak z rdečim napisom "Protirecesijski borec", tistim prav prvim pa celo "Protirecesijski spomeničar", in delo organizirajo tako, da bosta skupini "Prisilni delavci iz Centra za odstranjevanje tujcev" in "Brigadirji - šolarji Slovenske šolske delovne brigade" ustvarjali produktivno medsebojno konkurenco.
.
Tudi motivacija je pomembna - poleg "notranje" motivacije znotraj vsake skupine (tepež, lakota in sleep-deprivation pri prvi, in rdeča zvezda, rutica, borbena pesem, enolončnica in superge Startas pri drugi) - je bistvena "zunanja", planska motivacija. Plan mora biti ambiciozen - le tako se bodo pokazali najboljši junaki udarniki, takšni kot nekoč slavni Alija Sirotanović. Že plan prve petletke naj vsebuje cilje kot so izgraditev "Slovenskega svetilnika" in izvedba projekta "TITO-va cesta - cesta heroj".
"Slovenski svetilnik" bi zgradili po načrtih za nesojeni stometrski kontrolni stolp, povečanih za faktor 3, končan pa bi služil kot opazovalnica ovaduhov v službi ljudske oblasti.
"TITO-va cesta - cesta heroj" pa bi bil projekt, s katerim bi se mesto poklonilo času nacifašistične okupacije. Območje širine 500m vzdolž celotne TITO-ve bi obdali z gosto bodečo žico, elektrificirano ograjo in minskim poljem. Na strateških točkah bi postavili podobne bunkerje kot je tisti na parkirišču pred visokimi stolpnicami BS3, poleg "Slovenskega svetilnika" pa bi območje označili tudi z vsemi tistimi stolpi z rdečimi zvezdami, ki jih je nekoč izjemno oblikoval sedanji podžupan Koželj, nato pa zverinsko požagal tisti neandertalec Lesar ali kako se že piše. Če ob "Poti spominov in tovarištva", ki so si jo protidržavni elementi žal že zdavnaj uzurpirali izključno kot nekakšno trim stezo, itak nikoli niso dovolj prišli do izraza, bi ti prekrasni stebri z rdečimi zvezdami na območju "ceste heroja" žareli kot Svetla Prihodnost.
.
V naslednjih petletkah pa bi spodobno uredili tudi območje neposredno ob TITO-vi cesti. Plahemu, slovenčkarskemu, zapečkarskemu eklekticizmu Mušičeve ograje Novih Žal - bi parirali z junaškim, vehementnim eklekticizmom v slogu Alberta Speera, oziroma, pač bolj slovensko - Jožeta Plečnika. Glede na to, da so njegove slavne Tržnice zgradili v "mestu - heroju", obdanem z bodečo žico, v času nacifašistične okupacije, bi bilo edino smotrno celotno TITO-vo cesto obdati z zgradbami v slogi Plečnikovih Tržnic. Če cenjenemu županu še vedno ni uspelo spod Tržnic izvrtati tistega bogega parkirišča - bi Nove Tržnice Koželj spodkopal že med samo gradnjo! Tako bi nova oblast znotraj območja "TITO-va cesta - cesta heroj" zgradila mnogo boljše Plečnikove Tržnice, kot jih je nacifašistični okupator zraven Tromostovja!
.
Že v prvi petletki pa bi, poleg silne udarniške gradnje, delo v skladu z "vrednotami NOB" združevale tudi številne trojke. Na sami TITO-vi cesti bi trojke izvajale sabotaže, povsod bi mrgolelo "ovaduških trojk", ki bi delovale inkognito, vsakovrstne "kršitelje reda" pa bi takoj za cesto sprejele trojke z že pripravljenimi "partizanskimi osmicami" iz drata, s katerimi bi "kršiteljem reda" nemudoma za hrbtom zadrgnili roke in jih takoj peljali v novoizkopani rudnik ali pred fojbo, kjer bi jim "eksekucijske trojke" strokovno ustrelile v tilnik, ali pa bi jim s krampom raztreščile glavo, nakar bi stvar prevzele "trojke za delo z apnom".
.
Vse trojke bi delale na normo in udarniško, se pravi zastonj. Udarniško, se pravi zastonj, bi delala tudi "kazenski bataljon" in "Šolska udarniška brigada šolarjev". Že samo to delo je mnogo bolj protirecesijsko kot buržuazni koncept "javnih del", kjer nebodijihtreba brezposelni od države pričakujejo mezde.
Še bolj protirecesijsko pa bi bilo učinkovito pospravljanje svakojakih lenuhov, brezdelnežev, tajkunov, kulakov, klerikalcev, tujcev in domačinov ter podobnih sovražnih elementov. S takimi izdajalci slovenskega naroda je treba čim hitreje polniti rudniške jaške in fojbe, da ne bi s svojo požrešnostjo še naprej kot zajedalci zajedali ekonomske substance naroda, posebej zdaj v recesiji.
.
Za domovino - s TITO-m naprej!
.
Ne smemo pa pozabiti tudi na narodnobuditeljski moment. Po TITO-vi cesti bi vsak dan prirejali navdihujoče motivacijske parade, saj narod od silnega zanosa in sreče hitro pozabi na recesijo, se pravi lakoto.
V prvi vrsti bi šel cvet redbukovcev, ki bi v slogu s hriba Sabotin zagnano valil kamenje v napis NAŠ TITO. Potem bi marširali TITO-vi pionirčki s titovkami z rdečimi zvezdami, v rokah pa bi nosili vsak svojo čudovito knjigo najlepših verzov, Rdeči atom. Na ves glas pa bi peli iz arzenala srbohrvaških hvalnic tej pomembni zgodovinski osebnosti, ki ji je ime TITO.
Na sredi parade bi peljal voz, na katerem bi bili tovariši Voščenka (na čast datumu zgodovinske seje Mestnega sveta preoblečen v Hitlerja), pa Janković in duhoviteža "Belouška" in Gojc, vsi preoblečeni v Jovanko Broz.
Za njimi pa bi šel Narod, se pravi tistih 70%, ki so tako zelo navdušeni nad poimenovanjem ceste v TITO-vo. Narod pa bi nosil partizansken praporje in TITO-ve slike.
Zadaj pa bi šli odposlanci številnih prijateljskih narodov, ki bi ponosno nosili slike številnih pomembnih zgodovinskih osebnosti, od Stalina in Hitlerja, preko Velikega Vodje in Ljubljenega Vodje, ..., pa vse do Ćaušeskuja.
Visoko na "Slovenskem svetilniku" bi "history in the making" budno spremljala Spomenka in slavni zgodovinar Repete - situacijo bi jima simultano interpretiral predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB", onadva pa bi si neumorno beležila v beležnici. Vmes po celi paradi pa bi budno delovale "ovaduške trojke", neprenehoma požrtvovalno trudeč se izpolniti (in celo preseči!) normo.
.
x?*#$%@/x&!!?*
.
Dejstva žal držijo, sproščeno prvoaprilski je le duh zapisa.
Lahko noč.