petek, 30. december 2005

Amerika?

Ne, ni Amerika.
.
Slovenija.
Bolj ko je selo zabaćeno,
To se dogaja v majhni vasici Tržišče,
v dolini med hribi nekje med
Mokronogom in Boštanjem.
Dokaz sem posnel lani,
letos je pa baje še huje.
.
Srečno novo leto!

petek, 23. december 2005

Monolog o BTC

Da objavljam lastne komentarje k nekemu prispevku kot samostojen post, se lahko zahvalite izključno predprazničnemu pomanjkanju veselja do pisanja. In moledovanju bralcev:
> At 01 december, 2005 17:35, Poulette said...
... po 13 uri (ko se pošteni ljudje ponavadi šele odsvaljkajo iz postelje) ...
> At 05 december, 2005 19:16, Poulette said...
... si se pa v komentarjih bolj razpisal kot v postih ... ampak nadaljuj, prosim

> At 08 december, 2005 14:44, Poulette said...
... zato se mi zdi pravzaprav škoda, da tega ne spremeniš v post
> At 21 december, 2005 22:38, Poulette said...
... odgovor o BTC-ju: svetujem, da ga daš v post, ker je ful zanimivo
*
Torej, jaz seveda trdim, da je Ljubljana z BTCjem v zadnjih 15 letih pridobila mnogo več, kot je njen stari center v tem času izgubil.
slika: center Ljubljane v 2005: vsega maš - penzija, okraski, "street",...
Izgubil je, kolikor se spomnim, Metalko, Slovenijašport, Supermarket (in nesrečnega Marcusa, ki ga pa resnici na ljubo ni niti prav dobil), Ljudsko kuhno (in kasneje največji DairyQueen na svetu), Slončka in tisto picerijo na Čopovi, kjer se je en štuk višje dobil tudi "temni gozdiček", bar na vrhu Nebotičnika, Astro, Ferromoto in zraven menzo Triglav, Varteks, izgubil je kina Slogo, Union, Vič, Šiško in Bežigrad ter pogojno Kinoteko, ter praktično vse manjše špecerije.
V tem času je tudi marsikaj pridobil, ampak Metalko, Supermarket, Slovenijašport, Slogo, Varteks, kina in manjše špecerije je izgubil dokončno.
V tem času pa se je bruto kvadratura trgovskih površin v Ljubljani povečala za, takole čez palec, 20x!
.
Center mesta tako ni več samozadosten - kdor živi v centru, tam danes ne more kupit šraufov, če jih slučajno rabi.
Ampak to ni nobena tragedija in ne vidim posebnega razloga, da bi bilo treba prebivalce starega mestnega jedra pretirano objokovati.
Od 280.000 Ljubljančanov jih večina živi v blokovskih soseskah. Sploh k mestu gravitira mnogo več ljudi, kot jih dejansko živi v strogem središču. In kot je center Ljubljane vse te ljudi servisiral nekdaj, jih tudi danes, čeprav se je vsebina malo spremenila.
Nekakšno odmiranje starih mestnih jeder je femomen, ki ga poznajo vsa mesta - Ljubljana tu kvečjemu nekaj destletij zamuja.
Ena stvar je ta naravni proces:ko mesto postaja atraktivno, ko se fasade lepšajo in odpirajo lokali, raste tudi cena. Ljudje si tam vedno težje privoščijo stanovati, sploh če upoštevajo težave s parkiranjem in potrebo po ugodnih nakupih. Povečevati pa se začne delež reprezentančnih poslovnih prostorov in lokalov ter dragih trgovin. Poznamo mesta, kjer so posamezni predeli zaradi tega praktično izumrli. Londonski City, poslovno, finančno središče z bleščečo arhitekturo, je zunaj delovnega časa mrtvo mesto. Enako se dnevno napolni in izprazni Manhattan (kar je posebej dobro vidno, ko zmanjka elektrike ali ko štrajka mestni potniški promet).
Ljubljanskemu staremu mestnemu jedru se tega ni bati. Zaradi blokad, kot so spomeniška zaščita in slaba prometna infrastruktura, se bo trend ščasoma verjetno obrnil - ko bodo ljudje pobegnili in lokali izgubili promet, bo cena kvadratnega metra padla. Stanovanja bodo spet atraktivnejša in ljudje se bodo naselili. V tržnem sistemu vlada med skrajnostima v vsakem trenutku neko ravnotežje, prehodi so postopni in opazni šele na dolgi rok.
Posebej pa je treba poudariti, ker nekateri radi pozabljajo, da ljubljanski center že dolgo ni bil tako živ, še nikoli pa ni bil tako bleščeč. Spomnim se, kako je bila Stara Ljubljana pred 20 in več leti zanikrna - fasade razpadajoče, smrdelo je po poscanem in plesnivem, večji problem je bilo ne videti, kot videti podgano, lokalov pa praktično ni bilo.
Stara Ljubljana je danes bleščeča, obnovljena in živa. Plaža je polna, sobotna tržnica še vedno rulz, izbira v ribarnici pa gladko poseka celo Dalmacijo. Trubarjeva ulica je bila dom najhujših socialnih primerov, pred par meseci pa si je tam blizu kupil novo stanovanje preds. vlade. Obrežje Ljubljanice je obnovljeno, v vodo se mečejo Easy-Jet Škoti, Knafl je živ, namesto zanikrne tiskarne je pri Zmajskem mostu bleščeča Pravna fakulteta, namesto osnovnošolskega kina je mesto dobilo praktično Unionsko dvorano, našteval bi lahko brez konca. Premislite, brez česa bi raje Čopovo - brez gostilnice Slonček, ali brez Millerja?
.
Lokacije današnjih nakupovalnih centrov lepo prekrivajo recimo 20 let star zemljevid umazane industrije, ki je bila posejana na obrobju mesta. Industrijske cone v Mostah, Šiški in na Rudniku se hitro spreminjajo v poslovno-trgovska središča. Trend je prisoten povsod po svetu, v postkomunističnem delu Evrope pa je bil v zadnjih letih posebej intenziven.
V tem tragedije ne morem videti, pa če se ne vem kako trudim. Poslovno-trgovska dejavnost je na vse načine bolj ekološko sprejemljiva od kakršnekoli industrije. Določena mestna območja so se čez noč opremila z infrastrukturo in oživela; urejeno nakupovalno središče z novimi, razkošno dimenzioniranimi cestami, pločniki, krožišči in predvsem parkirišči, zadnje čase celo v garažnih hišah, z javno razsvetljavo, prijaznimi izložbami in gostinskimi lokali, je za mesto vsekakor boljše kot mrtvo, ograjeno, zaprto industrijsko območje, kakršna je do danes ostala večina lokacije Litostroj (na sliki).
.
Nakupovalna središča na preriferiji razbremenjujejo Center, veliko avtomobilov se središču lahko izogne, predvsem pa je zgoščanje lokalnih središč usluga prebivalcem velikih spalnih naselij. V primeru Ljubljane je mesto v celoti v zadnjih letih precej napredovalo - postalo je prijaznejše do prebivalcev. Mestno središče pa je, razbremenjeno poceni trgovin, dobilo možnost da se profilira kot žlahtno staro mestno jedro in prestolnica države. V tem ni nič slabega.
.
*
BTC se od Rudnika in podobnih središč razlikuje predvsem po tem, da je organizirano kot zasebna družba, vso neznansko kvadraturo pa trgovcem oddajajo v najem. Meni to, da je nekdanji skladiščnik Mermal z zvitim lastninjenjem prišel do ogromnega premoženja, ni niti malo simpatično. Še precej manj mi je simpatično, da je pogoltni posameznik Oven sam lastnik 3% BTC-ja. Koncentrirano lastništvo fenomena, ki vedno močneje vpliva na življenje Ljubljane, razumljivo ni simpatično niti mestnim oblastem. Da bi se izognili podobni situaciji, so npr v Splitu omejili velikost bruto trgovskih površin, ki jih upravlja zasebna družba, na 10.000 m2.
.
Kljub tem pomislekom pa lahko kot potrošnik radostno ugotovim, da je BTC šolski primer uspešnega upravljanja z mestnim območjem. Mnogo uspešnejši od upravljanja fevda, nad katerim bdijo voljene mestne oblasti v kombinaciji s strokovnimi uradi.
In tega, da se tudi kakega kareja v bližini svetega mestnega središča loti zasebni kapital, se jaz ne bojim. Zasebni investitor se bo namreč krepko potrudil, da bo svoji investiciji zagotovil dobičkonosen javni program. Za razliko od strokovnjaka uradnika Prelovška, ki je s fiksiranjem ad hoc spomeniške zaščite sramotni Kolizej vrnil v stagnacijo, si Prevent ne bi privoščil mrtve, zgubarske investicije.
Uradnik strokovnjak Prelovšek je zadnjič fiksiral tudi sramoto od Cukrarne, menda z večno priročnim izgovorom, da sta tam nekoč izdihnila pesnik ali dva.
.
Slišim, da se je BTC zmenil z železnicami za povezavo s centrom Ljubljane. Dobili smo prvo progo mestne železnice.
Slišim tudi, da se menijo z Easy-Jetom za redno linijo London-BTC. BTC postaja dovolj atraktiven, da je začel funcionirati kot turistična destinacija.

torek, 20. december 2005

DIY #8/2

Črna kuhna, drugič

.

Zadnjič sem govoril o vzorih. Mogoče se vama je vzor zdel prepotenten, ampak če štartaš iz tako klavrnega izhodišča, kot je razvidno s spodnje slike, se je treba nekako zmotivirati.

izhodišče

Stanovanje sva naredila v pritličju 30 let stare hiše, zanemarjene in 3 leta zapuščene, po uradnem, zapriseženem sodnem cenilcu ocenjene na 0 tolarjev. Od zidov sva ohranila večino ceglov, drugo pa je bolj ali manj vse novo.

Kuhinji z jedilnico sva namenila nekaj, kar je bilo zasnovano kot garaža. To ni bilo posebej težko, ker jaz principa garaže itak ne zastopim. Imeti avto parkiran v hiši pomeni žrtvovati, po trenutnih cenah v okolici Ljubljane, za med 5 in 8 M potencialne vrednosti stanovanjske površine, za kar se dobi nekaj med ganc novim Passatom in Mercedesom C.

Na sliki, ki razkriva pogled od bodoče jedilnice proti bodoči kuhinji, je stanje sredi menjave osnovne vodovodne napeljave. To je delal "majster" JK, ki je želel biti plačan na uro, zahteval pa je tudi točno določeno vrsto soka in piva. Zanj sem izvedel via ustno izročilo in sem bil v bistvu zadovoljen. Res pa je, da mu je manjkalo iniciative (plačilo na uro in ne na efekt), in se je pustil precej priganjati.

plan

- zemeljska dela: izkopati 240 kubikov zemlje za južni atrij, "gospodarsko poslopje" in parkirišče za 2. Izkop in odvoz je delal S, lastnik težke mehanizacije, natančno in smešno poceni.
- zidarska dela: odpreti jedilnico v atrij in dnevno sobo - narediti 2 1,6m široka preboja v nosilna zidova (vliti masivni armiranobetonski prekladi, ki morata prevzeti breme nosilcev Monta stropa); zapreti steno pri garažnih vratih (izkop, pasovni temelj, hidroizolacija, siporeks); odstraniti podložni beton in del nasutja, in namesto tega položiti podložni beton in hidroizolacijo; zazidati obstoječa vrata v "deponijo premoga" (bodoča kopalnica); za 15 cm, v os kuhinje, prestaviti vrata v hodnik; pod kotom 45° porezati določene vogale (nosilni zidovi so debeli 35cm); med pultom in kuhinjskim oknom stanjšati parapet do ravnine okna; očistiti preklade in stebra ob nekdanjih garažnih vratih do armature; zamenjati obstoječe okno in vstaviti še eno novo ter dvojna balkonska vrata...
- inštalaterska dela: razvod vodovoda in odtokov; razvod centralne kurjave: stenski cevni radiator, nizkotemperaturno talno ogrevanje, talni konvektor pred izhodom v atrij. To so delali neki mladi centralarji iz Grosupljega.
- zidarska dela #2: sezidati zidec iz siporeksa za nišo hladilnika; iz siporeksa sezidati tudi obod kuhinjskega pulta; položiti alcatenko, skozi katero bo od kurilnice do kuhalne plošče speljana bakrena cevka za plin; položiti toplotno izolacijo in alu parno zaporo; položiti armaturno mrežo estriha, čez jašek za vodovodni priključek vzidati alu okvir.
- inštalaterska dela #2: centralarji na armaturno mrežo zvežejo 130 m cevi za talno ogrevanje; po mojih navodilih iz bakrenih cevi tudi izdelajo talni konvektor.

- zidarska dela #3: položiti betonski estrih
- fina zidarska dela in Knauf: na nosilne zidove pritrditi alu profile; na to pritrditi nosilno konstrukcijo pultov (izmislil sem si sovprežno konstrukcijo iz OSB plošč in vodoodpornega Knaufa); razvodne cevi centralne kurjave skriti (pod stropom jih obdati s knaufom, tako da je spodnji nivo poravnan s prekladami oken, vse ogrodje iz pocinkanih jeklenih profilov, ves Knauf zelen, 1.25mm, vodoodporen; cevi do stenskega cevnega radiatorja skriti v zid, zid torej poštemati); nad kuhalno ploščo izdelati ogrodje spuščenega stropa, skozi preklado nad kuhinjskim oknom speljati cevi za odvod nape, vgraditi močna sidra za pritrditev težke otok-nape.
- elektroinštalacije: razpeljati električne vodnike, razvodne doze, doze stikal in vtičnic; skupno v kuhinji z jedilnico 180 m kablov, vsi speljani v sivih rebrastih ceveh.
- fina zidarska dela in Knauf #2: položiti preostali Knauf; armirati in z betonom zaliti nosilni steber pri TV niši; zabetonirati notranji okvir pokrova jaška za vodovod; grobo poflikati zidove; vse konveksne vogale ojačati s perforiranimi alu vogalnimi profili; vse fino ometati z malto iz mivke; vse fino ometati s Kemagledom G, obrusiti, vse fino ometati s Kemagledom F, obrusiti, vse fino ometati z Jubolinom, obrusiti.
- keramičarska dela: kuhinjski pult in stene obložiti z granitom, jašek talnega konvektorja in linijo dnevne sobe ločiti z alu profili; po tleh položiti ploščice; zafugirati.

- pleskarska dela: prebelit z Jupolom, prebelit z Dulux barvo, določene površine pobarvati s tisto špecialno okrastovijolično barvo, ki se nama pojavlja po vsem stanovanju.
- zaključna inštalacijska dela: zmontirat kuhinjsko korito, pipo in odtok, talni odtok in priključek za pomivalni stroj; zvezati štrom v razvodnih dozah, zvezati vtičnice, stikala in luči; na bakreno cevko namontirati medeninast nastavek za gumijasto plinsko cev; priključit kuhalno ploščo; zmontirat še stenski cevni radiator in grelec konvektorja, za katerega je treba še naročit in vstavit pohodno rešetko.
- zaključna nakupovalno-mizarsko-monterska dela: kupit hladilnik in ga vstavit v nišo, kupit in zmontirat še omarice, pečico, pomivalni stroj, MW, 12v lučke, otok-napo, mizo in stole.

*

Na koncu, po hudih mukah in porabljenih nekaj M, nastane nekaj takega. Slika je namenoma slabo posneta in pomanjšana, kuhinja pa razmetana, kar naj poskrbi za "suspenz". Da bi si bralca zaslužila videti boljšo sliko črne kuhinje, bo treba namreč počakati na izjemno podrobne, izčrpno dokumentirane opise posameznih delovnih operacij, kar se lahko, kot vidim po tem prispevku, vleče še leta.
In vse to zato, ker se je D. zdelo samoumevno "jesti doma"...
.
povezan prispevek: DIY #8/1

ponedeljek, 19. december 2005

Googlebomb

Ne vem ali je zadaj zarota, ali pa gre samo za smešno naključje,
ampak če na Najdi.si guglaš
.
.
se na prvem mestu znajde tale skromni blog.
Ponavadi mi čudaška poizvedovanja, ki izgubljene nesrečnike pripeljejo sem,
pustijo mešane občutke. Zadnji obiskovalec ga je pa tako lepo pihnil,
da si zasluži samostojen prispevek.
Praktičen, tale Statcounter.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Knjiga smeha in pozabe, Neznosna lahkost bivanja in Počasnost Milana Kundere. Omenil sem jih že tule, zadnja od njih pa je padla že v petek. Res je tudi, da so tokrat padle že drugič ali tretjič.
.
Knjiga Smeha in pozabe je omnibus 7 zgodb, ki se bolj ali manj tičejo junakinje Tamine, predvsem pa se tičejo slehernika. Kundera je v tem romanu izpilil svoj slog in najbolje doslej utemeljil pripovedovanje v treh plasteh. Osnovna zgodba, ki je svobodno zložena iz segmentov, ki so na videz nesorodni in prosto razmetani po času, ki jo napleta z nevtralnim tretjeosebnim pripovedovalcem in dialogi, je prepletena s skoraj filozofskimi meditacijami in z občasnim brezsramnim izstopom iz romana, ko avtor o svojem pisanju prostodušno govori s hudomušno distanco.
Kundera junake izredo dobro izdela (temu bi se reklo psihološki realizem), ko jih vodi skozi konkretne dogodke in jih definira skozi konkretne odločitve. Vseskozi, skozi vsa dela, si pomaga z osebnimi, avtobiografskimi izkušnjami - veliko je sklicevanja na glasbo (študiral je tudi muzikoligijo) in politiko (2x je vstopil v Partijo, 2x so ga izključili, po ruski okupaciji Češkoslovaške pa se je izselil v Francijo).
Res dobro branje, po svetlem vzoru mračnega eksistencializma.
.
Neznosna lahkost bivanja je menda njegova najboljša knjiga, naslov pa je ponarodel v več jezikih (fraze se spomnim celo iz neke ne preveč posrečene stare pesmi lepe emigrantke Moni Kovačič).
Napisano je po zgoraj omenjenem sistemu, a celo bolje. Za ogrodje romana si je Kundera tokrat vzel meditacijo o Parmenidovih dvojnostih, predsem o lahkosti in teži. Je pozitivna lahkost ali teža? Po Parmenidu lahkost, v resnici pa je menda ravno nasprotno. Bivanje, osvobojeno odgovornosti, skrbi in konfliktov, je namreč "neznosno lahko".
Tudi zame seveda ni opcija niti biti svobodne volje razbremenjeni delček množice v komunističnem raju, kot nekaj precej neznosnega pa sem si tudi vedno predstavljal večno lahkotno poskakovanje na oblačkih, v beli halji, z brenkanjem na liro in milim petjem, kakor reklamirajo katoliška nebesa. Ali, bolj tuzemsko: vsaka ženska, naj se javno še tako zaklinja drugače, v resnici hrepeni po veliki teži čvrstega, masivno grajenega ljubimca, ki bi jo pritiskala ob mehko posteljo.
Podrobnejši opis ni potreben - to knjigo bi namreč pač moral vsak prebrati.
.
Krajši romanček Počasnost je prvi, ki ga je Kundera v izvirniku napisal po francosko. Ogrodje je zastavljeno precej komplicirano, s sklicevanjem na Rabelaisa, Diderota, de Sada, Laclosa, predvsem pa se naslanja na 200 let staro novelo Vivanta Denona, Brez prihodnosti. Preveč umetno, znanstveno, metodično zastavljena zgradba je po navadi znak, da pistelj izgublja navdih in motivacijo, ampak Počasnost je na srečo prav fajn knjiga.
Lahkotno branje z dovolj ironije in cinizma, da bralec knjige ne izpusti iz rok celo uro, kolikor traja.

torek, 13. december 2005

DIY #8/1

O teh stvareh sem, preden sva se lotila stanovanja, dejansko razmišljal. Ampak D. je hitro "sporazumno odločila", da kuhinja bo. Sedaj je funkcionalna že 2 leti in moram priznati, da se lepo obnese. Ker nekje na disku gnije nekaj 100 fotografij, ki so nastale med gradnjo, pa lahko to, kako si kuhinjo narediš sam, predstavim tudi svojima bralcema.
.
Najprej si je treba priti na jasno, kaj si želiš, kaj potrebuješ in kaj si v resnici lahko špogaš.
Ko je to razčiščeno, je pred večjimi posegi vsekakor dobro urediti odnose z upravno enoto in z morebitnimi sosedi.
Preden se lotiš fizičnega dela pa je zelo pametno približno vedeti, kje natančno kaj bo in kako naj bi na koncu vse skupaj izgledalo.
Ko je to jasno, je dobro dobiti pregled nad zaporedjem delovnih operacij in se odločiti, česa ne zmoreš sam in bi rabil "majstre". Za tiste stvari je dobro pravega majstra začeti iskati zelo zgodaj, saj takih, ki naredijo poceni, natančno in v roku, močno primanjkuje.
.
Tale splošen in duhamoren uvod je bil nujen, da ne bi kdo za svoj ponesrečen DIY poizkus kdaj kasneje krivil mene. Sedaj pa h konkretni kuhinji, ki ima tudi konkretno ime:
.
Črna kuhna
.
Vzor #1
.
Nič drugega ne nosi toliko metafizičnega balasta,
kot klasična slovenska,
cankarjanska,
zakajena,
trpeča,
črna
kuhna.
.
Vzor #2
.
.
.
Wallypower 118.
.
.
.
.
.
.
.
Wally me razume.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Sprehodite se skozi link.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Mogoče razume tudi vas.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Res je, tale Wally
je dolg 36 metrov in širok 9.
.
.
.
.
*

ponedeljek, 12. december 2005

Še 5 jih je padlo

Ker že 2 meseca nisem prebral nobene knjige, sem v četrtek nažical D., da sva šla z njeno izkaznico v knjižnico.
Zapasal mi je Kundera, zato sem pograbil vseh 7 njegovih, kolikor so jih pač imeli, ker pa je zraven Kundere tudi Kureshi, sem snel še en komad tega.
Žal moram ugotoviti, da mi je od 8 v 4 dneh uspelo prebrati samo 5 knjig.
.
Intimnost Hanifa Kureshija me je prijetno presenetila. V nasprotju z Budo iz predmestja, ki sem jo omenil v tej rundi, in ki v epsko široki hudomušni pripovedi spominja na Rushdieja, gre tu za intimno razmišljanje moškega srednjih let, ki se odloči, da bo spokal. Nobenih angleško-indijskh kolobocij, nasprotno - z zgodbo se milo identificira vsak sodoben zahodni možakar v taki ali drugačni krizi srednjih let.
1 hour well spent.
.
7 knjig Kundere sem se lotil takole: najprej najnovejšo, da vidim kje je danes, potem pa od najstarejše naprej lepo po vrsti.
Istovetnost Milana Kundere je formalno precej podobna zgornji knjigi. Novejše delo, ki je bilo napisano v francoščini, žal deluje kot prisiljen poizkus starca, ki je svoje boljše stvari že napisal. Lepo prosim, to ni Kundera!
45 minut se da bolje porabiti.
.
Šala je, nasprotno, mojster v elementu.
Zgodba, v tem primeru ponesrečeno maščevanje človeka, ki se po mnogo letih vrne v domači kraj, je le ogrodje subtilnega razmišljanja. Bolj kot šalo, ki si jo je junak privoščil v pripisu na dopisnico, naslov knjige opisuje groteskno družbo po preverednotenju vseh vrednot.
Groteskno pravim zato, ker stvari, ki bi morale bilti tragične, Kundera genialno prepleta z opisi človeških šibkosti, imanentnih vsem generacijam, v vseh družbenih sistemih. Definicija grotesknega pa je tudi konkretno, ponesrečeno maščevanje.
Kundera ni črno-bel. Izkušnja češke komunistične diktature mu služi kot poligon, na katerem z veliko empatije prikaže univerzalne človeške slabosti. Namesto da bi junake oblikoval kot absolutno dobre ali absolutno slabe, da v vsakem trenutku vedeti, da bi se dalo vloge zamenjati.
Kundera ni zagrenjen. Namesto da bi fetišiziral lastno disidentstvo, relativizira disidentstvo spreobrnjencev.
Naslovi Kunderovih romanov (nekoč je zapisal, da bi bilo vsem lahko naslov "Neznosna lahkost bivanja", "Šala" ali "Knjiga smeha in pozabe"), ne označujejo lahkotnega čtiva, ki bi izvabljal nedolžen, "angelski" smeh.
"Medtem ko je hudičev smeh razkrival nesmisel stvari, se je angelov krik, narobe, skušal radovati nad dejstvom, da je svet razumno urejen, skrbno premišljen in dognan, čudovit, dober in nabit s smislom" (Knjiga smeha in pozabe, DZS 1987, str 73)
Kundera je mojster ironije, mojster "hudičevega" smeha.
In Šala je, po mojem skromnem mnenju, ena najboljših knjig vseh časov.
.
Valček za slovo je posrečen romanček, ki se dogaja v zdravilišču za zdravljenje neplodnosti, kjer je vsaj 90% bab. Kot se za mojstra spodobi, vsesplošna kurbarija, adoptirana na češki komunizem. Lahkotno branje, prestreljeno s tehtnim razmišljanjem.
.
Življenje je drugje mi je tokrat prvič prišla v roke. Zastavljena je drugače - življenjsko zgodbo nekega pesnika pripoveduje nevtralni tretjeosebni pripovedovalec. Slog je (samo?)ironičen (vseskozi ugibaš, koliko je avtobiografskega), odraščanje nadarjenega "maminega carteljčka" pa, ko lastno neuspešnost bolj in bolj utemeljuje s "poklicanostjo", "izbranostjo" in "občutljivostjo", preide v grotesko. Groteskni posameznik v groteskni komunistični družbi pa povzroča tragedije in sam tragično konča.
Pripoved je opremljena z anekdotami in verzi znanih avtorjev, od Lermontova, Majakovskega, do Byrona in Bretona. Poleg strupene "mamice" ima v zgodbi močno vlogo tudi "slikar", ki pooseblja "pravega umetnika".
Knjiga je, posebej na začetku, smešna, da padeš po tleh.
.
Čakajo me še 3 komadi, napisani v francoskem izgnanstvu, po ruski okupaciji Čehoslovaške leta 68. Osebni kandidatki za najboljšo knjigo vseh časov, Knjiga smeha in pozabe in Neznosna lahkost bivanja, ter Počasnost, prva Kunderova knjiga v izvirniku napisana v francoščini, ki pa se je, po Istovetnosti, veselim malo manj.

četrtek, 08. december 2005

Kuhinja

Kvadratni meter povprečne garsonjere v Ljubljani stane 600 jurjev. Dvosobnega stanovanja pa 480 jurjev.
Ker je bolj malo možnosti, da bi se to spremenilo na bolje, razmišljajmo v drugo smer. Ali bi se dalo namesto nekaj milijonom, odpovedati kakemu kvadratnemu metru?
.
Garsonjera pomeni 20-30 m2, od česar je 3/4 prostor, kjer je treba bivati, spati, kuhati in jesti. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 4-8 kvadratov, se pravi 2.4 do 4.8 M.
Dvosobno stanovanje pomeni hodnik, kopalnico in sekret, kuhinjo z jedilnico, poleg tega pa še dve luknji. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 10-18 kvadratov, se pravi 4.8 do 8.65M.
Ker je povprečna neto plača v Sloveniji malo manj kot 180. jurjev, stane kvadratura "kuhati in jesti" v naših primerih od 1,1 do 4 letne plače.
Drage kvadratne metre, namenjene prehranjevanju, je treba seveda opremiti s pohištvom in mašinami. To se da za od 200 jurjev do 3M, odvisno od posameznikovih preferenc in možnosti.
Če to prištejemo h gornjemu, dobimo razpon od 1.2 do 5.4 letne plače. To bi bil torej fiksni strošek. Če gre za gospodinjstvo z dvema plačama, ga delimo z 2. Od 0.6 do 2.7 povprečnih letnih plač/osebo.
.
"Kuhati in jesti" pomeni poleg tega kupovati hrano, jo shranjevati in pripravljati, plačevati pri tem porabljeno energijo in vzdrževati higienski minimum. Se pravi, pomivati posodo in podobno. To stane določeno količino denarja in seveda časa, ki pa ima prav tako denarni ekvivalent.
Vse iz tega odstavka predstavlja stroške, ki se jim tisti, ki izberejo jesti doma, ne morejo izogniti, kljub temu da opremljeno kuhinjo že imajo.
Iz lastnih izkušenj vem, da "iti v trgovino" vsakič stane od 7 do 10 jurjev, zelo težko je v voziček spraviti manj. Iti je pa treba 2x/teden, kar pomeni 25-35 jurjev /(osebo x mesec).
Ker so tablete za pomivalni stroj zajete že zgoraj, prištejemo le še strošek porabljene elektrike in plina, kar znese vsaj 5 jurjev/osebo.
Skupno je treba za pripravo hrane in pospravljanje vsak dan žrtvovati vsaj 0.5-1 uro/osebo, kar znese po zelo mizernem, jurja/uro obračunu, 15-30 jurjev/(osebo x mesec)
Skupni strošek prehranjevanja v lastnem domu znaša torej za osebo, ki že ima opremljeno kuhinjo, 45-70 jurjev/mesec.
.
In kaj je alternativa? Namesto kuhati in jesti doma - jesti zunaj.
In se zavestno odpovedati kuhinji z jedilnico in s tem povezanim segmentom gospodinjenja.
Računica se izide, če znaša razlika med ceno mesečnega prehranjevanja po gostilnah in 45-70 jurji - manj, kot znaša mesečni strošek financiranja investicije v opremljeno kuhinjo s pripadajočimi kvadratnimi metri.
.
Preprost izračun pokaže, da se še kako izide.
Izide se celo, če si pravice do posedovanja hladilnika in zasilnih sredstev za kuhanje kave in čaja ne pustite vzeti, poleg tega pa si, zraven za polno ceno plačanih študentskih menijev, vsake kvatre privoščite skok na slow-food.
.
In zakaj potem tega nihče ne prakticira? To pa jaz vas vprašam.

torek, 06. december 2005

Presenečenje

Kadar me preganja deadline in ne smem it spat, zraven poslušam nacionalni radio.
.
Pri današnjih poročilih ob 5h zjutraj so za danes napovedali dež, preseneti pa da lahko tudi sneg.
.
Khm, se pravi, sredi decembra, tri tedne odkar so predpisane zimske gume in teden po tem, ko ga je povsod zapadlo pol metra, sneg ne more presenetiti.
.
Sneg lahko preseneti junija, julija in avgusta.

sobota, 03. december 2005

Bernik v MG

Sinoči je bila v Moderni galeriji otvoritev velike pregledne razstave Janeza Bernika. Vsi so se prišli pokazat. Trajala bo v razponu od Prešernovega rojstva do smrti.
.
Na slovenski likovni sceni vlada nevarno močvirje. Vsi se med sabo poznamo, nad vsem ima roko MK, ki na leto obrne 35 milijard, denar pa v imenu ljudstva delijo tisti na položajih. Ker je predmet te scene dokaj neoprijemljiv, vladajo razni klani, krožki in druščine, vsi pa na splošno pazijo, komu se ni dobro zameriti. Rezultat je med drugim dejstvo, da v Sloveniji ne obstaja likovna kritika. O teh stvareh bi se spodobilo počasi napisati nekaj prispevkov...
.
Pravim skratka, da je izredno težko pripraviti človeka, pa naj je še tak prijatelj, da bi o čemerkoli izpljunil vrednostno sodbo.
No, sam sicer v tem primeru menim, da je vprašanje vrednostnih sodb irelevantno. Janez Bernik je ikona, njegova polstoletna vseprisotnost pa dejstvo. Vsaki sliki posebej se lahko iskreno čudim, povsem brez vsake potrebe po kakršnemkoli utemeljevanju. Vsako njegovo delo ima zagotovljeno varno, trdno mesto.
.
Zato je tole toliko bolj zanimivo:
Med pogovorom z gospodično N je iz ozadja prišel, dvorano je prečil diagonalno, gospod Z. Gospod Z se ponaša z markantno pojavo, tako da sem ga takoj prepoznal, ugotovil pa sem tudi, kar je možno le v živo, da se lahko pohvali tudi z izjemno močno prezenco. O gospodu Z vem toliko, da si je, kot novinar kulturne redakcije velikega slovenskega dnevnika, med tranzicijo po spletu okoliščin izjemno dobro omastil prste in je danes finančno neodvisen, se pravi do smrti preskrbljen. Ta podatek je povsem v neskladju z njegovo pojavo, ampak sedaj lahko potrdim, da pa ga močno potrjuje njegova prezenca.
Gospod Z je precej na glas, malo kao sam pri sebi, malo pa tudi gospodični N, s katero se očitno poznata, seveda pa sem ga razločno razumel tudi sam, ponavljal, kako je razstava škandalozno zanič postavljena in kako je izbor zanič, da bi bilo treba odstraniti in, ja, zakuriti 90% vsega, kar visi na stenah. Nato je odbrzel.
Vprašal sem gospodično N, če se gospod Z šali. Če ima tak stil, če je sarkastičen, če skratka misli resno. Čvrsto je zatrdila, da gospod Z govori izključno tisto kar misli, in to brez dlake na jeziku. Kar je za evrskega milijonarja, po mojem skromnem mnenju, edino prav.
.
Gospod Z mi je skratka polepšal večer - kaj večer, mesec!
Gospod Z je namreč prototip umetnostnega konzumenta, kritika in morda celo mecena, prihodnosti. Neodvisen, predan, zagnan, iskren, opredeljen.
Morebitna slovenska Peggy Guggenheim bo natančno take vrste človek.

petek, 02. december 2005

Naturalizem

ali pa je bolje:

- Nadrealizem
- Nešto s' se udebljala, ženko
- Giro di Vojvodina
- Kdo bi si mislil, da je bila moja baba vredna žive teže v svinjini
- Vozi, Miško!

ali pa celo:

Posle reforme - bit' će mesa!

(sliko prispeval TB)

četrtek, 01. december 2005

BTC in mesto

V ponedeljek sva šla v P74 pogledat tole. Se pravi, predstavitev FWC, Emila Hrvatina in Petra Šenka.
.
Prvi "CC posvet", pri čemer CC stoji za "center vs city", so pripravili PLATFORMA 9.81, društvo za medije in arhitekturo, ki raziskuje prostorske in urbane fenomene v času tranzicije na Hrvaškem in Matjaž Uršič, "urbani sociolog" in raziskovalec na FDV.
Hrvati so predstavili zanimivo raziskavo vpliva hipermarketov na razvoj Zagreba, Uršič je povedal še malo po slovensko, nato pa so kaj zanimivega povedali še sodelavci, ki so sedeli med poslušalci. Kljub temu, da je sobo 20 udeležencev popolnoma napolnilo, sem imel občutek, da sva bila z D. edina zunanja poslušalca. Poleg Marjetice Potrč, seveda. Škoda, tema je res zanimiva.
Za Ljubljano je odnos med mestom in BTC-jem celo prvovrstna tema. Tule si elaborirati malo ne upam, ker bi v trenutku napisal mnogo več, kot bi se komu izmed vas dalo prebrati - malo se mi pa sedaj tudi ne da. Bom počakal na morebitni komentar.
.
Samoumevno je, da je treba priti tudi na drugi "[CC] posvet", o razvoju BTC-ja in razmerju med BTC cityjem in centrom Ljubljane, ki bo v torek, 6. decembra ob 7h zvečer, prav tako v Šentvidu.
Tokrat prideta Boštjan Vuga (SVA) in Miha Dešman, predsednik DAL.