Še 8 jih je padlo

Nazadnje so padle Raziskovanje človeškega razuma, Mass. Identity. Architecture., Latinski pregovori, Resničnost, Architecture and its Ethical Dilemmas, Znanstvena metoda, Kristalni čas in The Red Sea - The Coral Garden, v tem vrstnem redu.
.
Raziskovanje človeškega razuma Davida Huma, eno temeljnih filozofskih del, je napisano izredno jasno, preprosto in razumljivo. Razmišljanje iz srede 18. stoletja pomeni višek angleškega empirizma in hkrati podlago kasnejši nemški klasični filozofiji. Iz srca priporočam - še več, za rajc prepisujem iz čisto zadnjega odstavka:
"Če vzamemo v roke kakšno knjigo, ..., se moramo vprašati: Ali vsebuje abstraktno sklepanje o količini ali številu? Ne. Ali vsebuje izkustveno sklepanje, ki zadeva dejstvo in obstoj? Ne. Vrzite jo v ogenj, saj so v njej sami sofizmi in prevare."
Še tole: kadar si sposojam iz knjižnic, dostikrat naletim na podčrtane knjige. Konkreten izvod je imelo v rokah vsaj ducat pridnih punčk, ki so, vsaka s svojo barvo, podčrtavale najbolj nebistvene dele, ob strani pa dopisovale debe klicaje in izjemno abotne opombe. Rezultat je knjiga, kjer je vsaj enkrat podčrtano prav vse besedilo... Pridne punčke, prste k sebi!
.
Mass. Identity. Architecture. - Architectural Writings of Jean Baudrillard, je ena tistih knjig, ki jih ne bi bilo treba. Fragmenti, intervjuji, monologi, vse skupaj pa (po izboru nekega Francesca Prota) zloženo v za lase privlečeno trdo vezano knjigo.
Čeprav je znano, da pridne punčke doživljajo orgazme, ko zaslišijo "simulaker", se jaz takrat primem za pištolo. Baudrillard mi ni nikoli šel - prebral sem kake 4 njegove knjige, ampak zdi se mi, da je s svojim pop karkolizmom nekako prelahko postal preslaven.
Sicer pa - o avtorju vse dobro, ravno ta teden je namreč umrl.
.
Latinski pregovori, izbor Blanke Jarni, so (ad oculos) tako drobna knjižica (contra factum non datur argumentu), da ne vem, če jo sploh lahko štejem. Vendar - a cane non magno saepe tenetur aper.
Kaj bi še pametnega povedal... Recimo:
Animo imperabit sapiens, stultus serviet. Ali pa: Vis sapiens dici? Pauca et meditata loquere! Pa seveda: Stultitiae est se ipsum in evidens periculum conicere.
Pa tudi te modrosti ne bo odveč ponoviti:
Varium et mutabile semper femina. :))
.
Resničnost Lojzeta Kovačiča je knjižica, s katero sem začel seznanjanje s premalo čaščenim avtorjem. Njegovo pisanje je vseskozi avtobiografsko in vseskozi v tretji osebi. Oboje je značilno tudi za njegovo življenje - vedno tujec, vedno nekako alieniran, vedno v konfliktu, vedno nekako distanciran. Izjemno inteligenten, vedno hudo preizkušan, a zato življensko moder, premore nek objektiven uvid, ki ga vrhunsko podaja s cinično distanco do družbe in sebe.
Romanček, izdan 1976., opisuje solženicinovski kazenski bataljon in junakov pobeg v komunistično Ljubljano - kot je alieniran on, je alienirana revolucionarna družba in spodrezena povojna Ljubljana, katere fragmenti so podani z reminiscencami na predvojni vrvež. Ne pričakujta srečnega konca.
.
Architecture and its Ethical Dilemmas, edited by Nicholas Ray, je čisto zanimiv zbornik esejev avtorjev, ki so sodelovali na neki konferenci na Cambridge School of Architecture leta 2004. Kvaliteta malo niha, ampak kako polovico je treba prebrati... Dobro, v resnici je od 14 esejev kaj vreden le tisti Toma Spectorja...
.
Znanstvena metoda Marijana Tršarja je dovolj duhovita zbirka novel pismenega slikarja, pri kateri me motita samo 2 stvari. Prva so (hecno, ne?) njegove obupno zanič ilustracije - od "plaže" človek pač pričakuje udobno branje, ne pa da mora vsako drugo stran sramežljivo skrivati (in posledično vztrajati v nesprejemljivo neudobnih položajih) pred zvedavimi pogledi bližnjih brezdelnežev, "hvatajučih braun boju".
Druga stvar je arhaičen slog, ki bralca vrne recimo v 80-ta leta prejšnjega stoletja. Res, kot bi spet bral Evgena Juriča, Pavlihovo pratiko ali kar Pavliho. Od pismenega slikarja, rojenega leta 1922, ki je dal poleg nacističnega skozi tudi precej povojnega komunističnega šikaniranja, bi pričakoval kaj drugega kot ta "slog samoupravnega socializma" (knjiga je izšla 2004).
Sicer je pa zbirka satir čisto fajn, povrh pa še zelo kratka. Priporočam.
.
Kristalni čas Lojzeta Kovačiča je izjemna knjiga. Med branjem sem se dokončno odločil, da je avtor po mojem mnenju najboljši slovenski pisatelj vseh časov. To je praktično, ker če me sedaj kdo povpraša, lahko takoj izstrelim: Lojze Kovačič. Ampak - kje so ga skrivali, da se mi je tako dolgo izmikal?
Kot sem omenil zgoraj - njegova sposobnost vživljanja, objektivnega uvida in hkratna ironična, cinična, na mestih samo duhovita, vseskozi pa nekako depresivna distanca, ki preveva vse njegovo življenje in pisanje, je naravnost navdušujoča. Avtor, ki ga je življenje zgodaj spodrezalo (rojen v Švici nemški materi in slovenskemu očetu, ko obubožajo jih izženejo v to vukojebino, kjer oče kmalu umre, mater, sestro in nečakinjo pa zaradi "nemškega videza" spet izženejo komiji, ko jih je iskal po koroških taboriščih je našel mater noro...), je kot najboljši pisatelj zablestel v drugem jeziku, slovenščini...

Glejta, samo kratek odlomek:

"Jaz sem denimo pisal majhne zgodbe, ker sem mislil, da pripadam velikemu narodu... veliki narod rabi senzibilne detajle, da se udomači na zemlji... Kitajci potrebujejo povesti o čričkih, o pajčjih in mravljinčjih bojih, o nočeh, prebitih v gorskih samostanih, o sprehodih skozi nasade oljk in malin... Zmotil sem se bil: to je bil majhen narod, ki je rabil velike zgodbe... vcepljali so mu to željo po velikih tekstih - po Quo vadisih, po Zgodovini, po preveličani sakralni arhitekturi celo tržnic in javnih stranišč, po ekshibicionizmu, privzdigovanju. Ti si narod vrtičkarjev, so jim rekli, malih kmetov, pridnih delavcev, učiteljev, obrtnikov, železničarjev, hlapcev, kravjih dekel itd, iz tega, kar živite vsak dan, se ne da narediti ničesar... Če se hočete zavedati svoje veličine, morate etc. etc.... Vse samo v dobro sveta, nič za človeško naturo..."
.
The Red Sea - The Coral Garden Alberta Silliottija je knjiga, ki sva jo kupila na egiptovskem letališču samo zato, da bi med potjo nazaj ugotovila, da je velika grda riba, ki sem jo prejšnji dan šlatal v meter globoki vodi pred plažo, syinanceia verrucosa, smrtno nevarna (strup v žlezah njenih bodic, verrucotoxin (VRC), je najmočnejši ribji strup sploh!). Pa da so bodice tistih drugih, tako pogostih, našopirjenih rib, pterios miles, komaj toliko manj polne istega strupa, da se da pik preživeti ne da bi umrl. Pa da tiste lepe velike akvarijske ribe, acanthurus sohal, spadajo v skupino "surgeonfishes" zaradi skalpelsko ostrih izvlečnih nožkov pred repom, ki zarežejo grdo in globoko. In, seveda, da je bolj od barakud nevarna tista hecna lepa velika rumena ribetina, balistoides viridescens, "giant triggerfish", "the most aggressive and dangerous fish in the Red Sea... extremely territorial and does not hesitate to attack scuba divers..." Če tko pogledam, sva mela po svoje kar srečo...

Knjiga je praktična, izjemno pregledna in opremljena z bogatimi fotografijami. Je pa malce preveč jedrnata - na lastne oči sem videl vsaj 3x več rib, kot jih opisuje.