sreda, 25. februar 2009

Zimovanje

.
Mater se mi nobel zdi pisat blog čez free wajerles na peščeni plaži našega hotela točno med Hiltonovim Fayrouz Resortom in Movenpickovimi Jolie Villas.
.
Evo, tu imata eno od 1000 slikc, ki sem jih posnel do zdaj, podrobneje in na dolgo pa iz Lj (če se nam bo sploh dalo priti nazaj).
.
Ejga je vroče!
.
Lahko noč iz Sharm El Sheikha :)))

petek, 20. februar 2009

Hrvate v plexus solaris

Preberem včeraj v Delu, da so se Hrvati lotili odstranjevanja remek del nekega našega duhoviteža. V to, ali je to prav in ali je njihov način primeren, se ne bom spuščal. Lahko pa vama razkrijem svoje osebno prepričanje, da tisti za lase privlečen šarlatanski izgovor za "umetnost" kazi daleč preveč zelenic. In, ja, čutim tudi s hrvaškimi zelenicami.
.
Berem da se tisto, kar jim je podtaknil naš duhovitež, in kar Hrvati sedaj čistijo, imenuje "projekt Litopunktura Zagreba". Berem, da se naš duhovitež boji, da bi Hrvati izkopali tudi njegovo remek delo na Jarunu, z naslovom: "Solarni plexus Evrope".
.
"V plexus" je podobno neprijetno, kot "na gobec". Hrvate je zabolelo, ko so končno ugotovili, da jih je naš duhovitež dobro po gobcu, hkrati pa jim je izpulil še precej denarja. Plexus - pa pa! :))
*
Zdaj pa še malo zares. Nedolgo nazaj sem objavil protest zoper utemeljitev zadnje podelitve Jakopičeve nagrade.
Pred čemer sem svaril tam, se zdaj dejansko dogaja!
.
1. Dvomljivo "utemeljena" nagrada dvomljivemu početju, ki se šverca kot umetnost, v samem vrhu slovenskega umetnostnega sistema že funkcionira kot objektivna referenca:
"Zoper ravnanje je protestiral tudi kolektiv ljubljanske Moderne galerije z opozorilom, da je Pogačnik dobitnik najvišjega slovenskega nacionalnega priznanja, Jakopičeve nagrade."
.
2. Slovenska kulturniška srenja je definicijo realnosti prilagodila blodnjam Marka Pogačnika:
"Iz Ljubljanske Moderne galerije so v posebnem pismu zapisali, da »z vso resnostjo podpirajo odpor zoper nerazumljive poteze in uničevanje ekološke umetnosti Marka Pogačnika«"
.
Adijo pamet!
In lahko noč.

sreda, 18. februar 2009

Prešernove nagrade 2009

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral. Letos so imena skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.
Da pa kljub temu ne bosta rekla, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star natanko toliko kot objava imen, le natipkati se mi ga ni dalo prej kot zdaj. Pa začnimo.
.
Po 400 ojrof
.
Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo leto 2008, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:
.
Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.
To je 52 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati 4 leta, 4 mesece in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 23. junija leta 2013.
.
Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je 17 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 5 mesecev in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 23. julija 2010.
.
Nagrajenci
.
Veliki nagradi sta dobila 86 let stara igralka Štefka Drolc in 72 let star slikar Zmago Jeraj. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli 31 let stara pevka Sabina Cvilak Damjanovič, 45 let star skladatelj Nenad Firšt, 35 let star igralec Marko Mandić, 37 let star kipar Tobias Putrih, 28 let star režiser Goran Vojnović in 48 let star režiser Miran Zupanič.
.
Štefka Drolc bi zaradi mene veliko nagrado lahko dobila že davno prej. Genialni Mandić skladovo prav tako, izbor Cvilakove in Zupaniča se mi zdi logičen, o Firštu pa ne bom sodil, ker se na skladateljstvo res ne spoznam, in tu zaupam komisiji. Ko smo že pri komisiji - utemeljitve so bile v glavnem, milorečeno, žalostne. In ko smo že pri proslavi - letos je bilo podpovprečno, meni vse skupaj res ni sedlo, Škofa sem pa subjektivno naveličan (enkrat je zanimivo, tisočkrat pač preveč).
Bi pa par besed porabil okoli Vojnoviča, Putriha in predvsem Jeraja.
.
Vojnović
.
Knjigo mi je sestrica, ki je bila svoje čase njegova sošolka na AGRFT, podarila okoli novega leta, je pa še nisem prebral (garantirano bo padla v naslednji rundi). Sem jo pa odprl in mi je povsem jasno, da to ni čtivo za nagrado Prešernovega sklada. O knjigi več drugič, tule pa le ponovim: NI. Zato pa se je njen avtor, to je treba povedati, izkazal za izrazito normalnega, kulturnega, urejenega, skratka presentable človeka.
Preveč očitno, naravnost bolno primitivno je, da so se po aferi s policijo Vojnoviću odločili na hitro odkupiti se s Prešernovo. Obstaja pa tudi drugi vidik: kar so mu z "afero policija" dali, so mu z aktualno prisilno inštitucionalizacijo njegove knjige - vzeli.
.
Putrih
.
Tobias Putrih je prijeten fant, ki na ALU ni posebej izstopal. So ga pa pravilno usmerili - najprej v Dusseldorf (povsem tradicionalna likovna akademija, ki pa je dala precej svetovno zvenečih imen), potem pa v NY, kjer se je hitro zmenil z galerijo Max Protetch, ki je že prej zastopala Slovenko Marjetico Potrč (trenutno 434. artist na svetu, s tendenco upadanja). Zdaj - res je, da je Slovenija majhna močvara in da zveze in poznanstva dejansko pomagajo; topogledno seveda ni nezanemarljivo, da je njegova mama ena pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionark", njegov očim pa en pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionarjev". Ampak če se deduje denar, se lahko tudi lajfstajl, izkušnje, nasveti, zveze in odpiranje vrat, pa tudi kake (prej neizživete) ambicije. Če se nam ne zdi sporno, da se je Paris Hilton rodila v miljone, moramo pač požreti tudi dejstvo, da se nekateri rodijo z zvezami. Ampak, naj bo jasno - to lahko pomaga, ni pa nikakršna garancija za uspeh - med otroci bogatašev, ali pa tistih "z zvezami", je nadpovprečno veliko propalic.
.
Tobijas Putrih (trenutno 1500. artist na svetu, s tendenco rasti) je nedvomno zgodba o uspehu. Prepoznaven je, v svetovnem merilu. Obstaja!
In v svetu sodobne umetnosti je to edino, kar šteje. Šteje fama; če bi njegove "skulpture" iz papirčkov, selotejpa, kartona ali vžigalic vzeli iz tega konteksta in jih za po nekaj 10.000 ojrof ponujali sredi Ljubljane, bi ga vsi kvečjemu pomilovali. Zaradi konteksta, ki ga je okoli sebe uspel vzpostaviti, pa narava njegovih eksternalij itak ni več pomembna. Tu njegovega dela nihče ne pozna, vsi pa vejo, da Tobijas še kako obstaja. Tako je to. In to je dovolj.
Komisija Prešernovega sklada pa kot da tega ne razume. Nagrado so šli utemeljevat "vsebinsko", na kratko tako: "za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu in za pregledno razstavo 1999–2007 z naslovom Quasi Random v New Yorku", na dolgo je pa tule.
Dajmo torej vsebinsko:
.
- Zanimivo je, da letos ni bilo niti malo sporno, da Tobijas živi in dela v NY, "slovensko kulturno zakladnico" pa da je obogatil z razstavo v NY. Naj spomnim, da je podobna stvar pred par leti BILA jako sporna. Leta 2000 so veliko Prešernovo nagrado poleg Svetlane Makarovič (ki je slovenceljsko preračunljivo pobrala denar (in pripadajočo izjemno penzijo), značko pa slovenceljsko pogumno z gnusom zavrnila) - dali tudi nekemu župniku, ki je v papeževi kapeli v Rimu ustvaril bizantinski mozaik. Meni njegovi bizantinski mozaiki nikoli niso bili všeč, sploh ne po tem, ko jih je kasneje žal začel masovno producirati še po Sloveniji.
Naj ponovim: nagrado je dobil, ker je okrasil papeževo kapelo, kar je velik dosežek, sporno pa naj bi bilo, da s tem "ni obogatil slovenske kulturne zakladnice".
.
- Nastop Slovenije na 52. Beneškem bienalu se je meni zdel jako ponesrečen. Je bil pa tudi nazorno tipičen simptom slovenske kulturniške močvare:
"Projekt" z naslovom "Beneški, atmosferičen", prvič, ni imel ničesar opraviti s Slovenijo. Putrih je z njim želel opevati nekega obskurnega ameriškega arhitekta, ki je v Ameriki v času po (tisti prejšnji) gospodarski krizi projektiral poceni kinodvorane...!?
Stvar je bila, drugič, neznosno predraga. Z davkoplačevalskim denarjem so zakupili parcelo na otoku San Servolo in dali tam postaviti tisti nebodigatreba kino. Naj je bil mišljen kao še tako poceni - kino v realni velikosti, s stenami in tribuno, s projektorjem in ozvočenjem, postavljen za par mesecev, je bil v resnici jako drag. Najbrž se sprašujeta, zakaj sploh postavljati objekt, ko pa je "kino", kjer bi Putrih predvajal svojo umetnost, lahko tudi navaden prenosni računalnik s projektorjem, kar bi se dalo zastonj postaviti kamorkoli!? Uganila sta, z gradnjo kina (Putrih se ga je na licu mesta komaj kaj dotaknil - ogrodje je začel sestavljati v NY, nato pa so ga v kontejnerjih dostavili v Benetke, kjer je delavce usmerjal najeti arhitekt) so dobro zaslužili mnogi.
No, to je tretjič - Putrih sploh ni predvajal vsebine. Slovenija je financirala prazno lupino, imenovano KINO. Vem, vem - po celi Sloveniji so pozaprli nešteto kin, ki so zaradi konkurenčnejših multipleksov in producentskih monopolistov ostali brez filmov. Ampak - za koji kurac torej postavljati še en kino, v katerem ni filmov!?
No, v dragem slovenskem kinu so vrteli, četrtič, navajam iz utemeljitve, "poseben filmski program, povezan z zgodovino sodobne slovenske umetnosti ter filme drugih tujih umetnikov". Uganila sta, kino je bil idealen izgovor, da so brez razpisa dobro zaslužili še mnogi drugi kulturniki. V kaki drugi državi bi v tem brez težav odkrili korupcijo; za Slovenijo pa je simptomatično, da se z lobiranjem in dogovarjanjem med prijatelji, od katerih nekateri sedijo na malhah javnega denarja, posluje praviloma.
In, petič, slovenski umetniški dosežek je bil povsem izločen iz ogromnega prometa obiskovalcev. Ni bil ne na đardinih, ne v arzenalih, v mestu, v slovenski galeriji A+A pa je bil manj bistven del Putrihovega "projekta". Tudi tepcem je jasno, da je z gondolo, gledat prazen "kino", na otok San Servolo zašel le tu pa tam kak nesrečnik. Razen, seveda, VIP bakanalij ob otvoritvi, kamor so pot in stroške vsemu slovenskemu kulturnemu džet-setu radodarno sponzorirali, kot ostalo, slovenski davkoplačevalci. Je bilo torej, se najbrž sprašujeta, vse skupaj samo sebi namen? "Seveda ne": "pral" se je denar, utrjevala so se prijateljstva, fiksirale so se pozicije. Za to pa v "slovenski kulturi" itak gre, kajne.
.
Ampak četudi se meni zdi, da je bil slovenski nastop na 52. Beneškem bienalu povsem zanič - pod njim je podpisan Putrih. In to je za nagrado Prešernovega sklada več kot dovolj. "Vsebinska utemeljitev" komisije pa Putrihov nastop, ki v CV-jih izgleda tako pomembno, kvečjemu kazi. Tudi če vzamemo zapis, da so nagradili "umetniške dosežke, predstavljene V slovenskem pavilijonu", ki je bil njegov "kino", in ki v nobenem primeru niso bili njegovi - za lapsus.
.
Jeraj
.
Če si je Putrih svojo nagrado nedvomno zaslužil, pa tega, zakaj so veliko Prešernovo nagrado podelili ravno Zmagi Jeraju, res ne razumem. Komisija je izbor "vsebinsko" na kratko utemeljila z besedami: "za ustvarjanje na raznih področjih likovne umetnosti in za njihovo medsebojno bogatenje", na dolgo pa je tule.
.
- Za začetek se da opaziti, da velike Prešernove nagrade še vedno radi podeljujejo čisto pravim slikarjem, ki držijo čopič in proizvajajo slike. To se meni zdi dobro, ker izgleda kot da se mi splača vztrajati, pa čeprav do 72. leta.
Bolj verjetno pa gre za cinizem najhujše vrste - štafelajno slikarstvo se že nekaj časa vztrajno izrinja iz inštitucij državnega umetnostnega sistema in je, če ne gre ravno za tiste dolgo mrtve impresioniste, Mušiča, ali pa naivca Tisnikarja - apriori obsojeno na margino. Ta država še vedno producira po 10-15 akademskih slikarjev / leto (če ne štejem zasebnih šol, ki poganjajo hitreje kot tone borza), po akademiji pa se v glavnem trudi, da bi čimhitreje odvrgli čopiče.
- Za ostarele duhoviteže, ki se smukajo v krogih okoli ALU, pa veljajo povsem drugačna merila. Anything goes. Goes, dejansko. Stojijo v vrsti, na pozicijah so sami njihovi kolegi, in slejkoprej bo vsakemu padla Prešernova, pa če namalajo kaj tehtnega - ali pač ne.
- Pozorno sem prebral Mikuževo "utemeljitev", pa sta me zmotili predvsem 2 stvari. Prvič, vse skupaj se sklicuje na primere globoko v prejšnjih stoletjih (Calloto - kdorkoli že je, Tiepolo, Piranesi, Goya, Monet, Bonnard, Vuillard, Dufy). Če najvišja državna nagrada v kulturi ni mišljena kot cinizem, naj jo utemeljijo v kontekstu sodobnega slikarstva, ki (po svetu) vendarle cveti! In drugič, kvalitativnim vrednostnim sodbam se (razen za lase privlečenih primerjav s prej omenjenimi) izogiba - kot največji dosežek pa skuša prodati, da je Jeraj poskušal malo tu in malo tam, malo tako in malo drugače. Ampak iz te utemeljitve nikakor ne izhaja, zakaj naj bi bil tako drugačen in tako boljši od kogarkoli drugega - izgleda kot na silo sklepan hommage nekomu, ki je po nekakšnem dogovoru pač prišel na vrsto.
- Jeraja izpostavljajo zaradi risbe. Ampak njegova risba je zanič - razkriva kvečjemu človeka brez talenta. V risbi marsikomu, kaj šele nagrajencu iz 1981, Janezu Berniku (trenutno 18643. artist na svetu, s tendenco upadanja), ne sega do kolen.
Akademskega slikarja Jeraja nato izpostavljajo zaradi slik. Ampak njegove slike dejansko niso bohve kaj (tudi če se bi zanič zdele le meni osebno). Meni se zdijo kot nekakšno površno, prostočasno, brezvezno popoldansko ljubiteljsko kičasto onaniranje na majhnih formatih, brez kakršnegakoli presežka celo v ambiciji, kaj šele v realnosti. Kot slikar se Jeraj, za to trditev lahko darujem svoje desno oko, niti približno ne more primerjati denimo z lavreatom leta 1997, Emerikom Bernardom, ki je po mojem mnenju najbrž en najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja, čeprav ga "nikjer ni" (trenutno 14799. artist na svetu, z rahlo tendenco rasti).
Jeraja nato izpostavljajo zaradi grafike. Ampak njegovih grafik resnično ne moremo primerjati denimo s tistimi nagrajenca 2005, Bogdana Borčiča (trenutno 25387. artist na svetu, s tendenco rasti).
Jeraja izpostavljajo kot "izjemnega publicista" (kaj sta že njegovega prebrala?), "ilustratorja" (?), "scenografa" (nimam pripomb), "filmskega ustvarjalca" (poznata kak njegov film?) in, seveda, "izjemnega fotografa" (ravnokar sem dobil v nabiralnik vabilo na njegofo fotografsko razstavo in moram povedati, da bolj zanič fotografij, kot so na tem vabilu, v življenju še nisem videl).
.
Ker, vsaj kar se mene tiče, vsebinski razlogi za podelitev najpomembnejšega priznanja na področju kulture v tej državi Zmagi Jeraju - ne obstajajo, poglejmo če obstajajo kaki drugi. Ali torej obstaja fama, denimo kot pri Tobijasu?
Zmago Jeraj je trenutno 24262. artist na svetu, s tendenco rasti. Po tej klasifikaciji je pri 72. letih šestnajstkrat slabši od Tobijasa Putriha. Vuk Čosić, soustanovitelj portala Vest.si, je denimo trenutno 1789. svetovni artist, z rahlo tendenco upadanja. Skupina IRWIN, ki, mimogrede, Prešernove nagrade še vedno nima, pa je trenutno na 335. mestu na svetu, z rahlo tendenco upadanja. Bili pa so svoje čase celo tam okoli 230(!). Skratka - ne, tudi svetovna fama ne obstaja.
Obstaja pa slovenska kulturniška močvara, kjer si z "navzgor" blagim, "navzdol" pa karseda zajebanim, skratka hinavskim karakterjem (naš lavreat je tu svetla izjema - resnično je prijazen, dobrodušen in blag), in dolgoživostjo, marsikdo ustvari mirno, lepo življenje na veliki nogi. Obstaja močvirje socialnih omrežij z dostopom do neomejene davkoplačevalske malhe. In sistem prijateljskega podeljevanja nagrad s trhlimi utemeljitvami - te nagrade pa v istem sistemu odlično služijo kot formalna referenca, ki odpre spet nekaj novih prijateljskih vrat.
.
Se da to prevetriti?
Lahko noč.

nedelja, 08. februar 2009

Ob slovenskem kulturnem prazniku

Danes je zapovedan državni praznik in bi bil dela prost dan, tudi če ne bi bila nedelja. Danes praznujemo, ker je točno pred 160 leti, takrat je bil četrtek, France Prešeren umrl za cirozo jeter.
.
Vidva pa v jok?
Ni treba. Baje se je reinkarniral.
Tule objavljam obe uradni fotografiji, vidva pa uganita, kateri je pravi.
.

Lahko noč.

četrtek, 05. februar 2009

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle, v tem vrstnem redu, Tek za rdečo hudičevko, Ljubezen v F-molu, Kalipso, Maks, Stari Pil, Volčje noči, Panika, Peskovnik boga otroka in Zlati dež, vse slovenskih avtorjev. Hecno je, da so padle v 4 dneh - za komentarček pa sem (spet) rabil ves mesec.
.
Tek za rdečo hudičevko Vinka Möderndorferja je izšla nekaj let prej kot najstarejša od štirih njegovih, ki so
padle v prejšnji rundi. Kljub temu (ali pa ravno zato?) je napisana sveže, z žarom, z zagonom, kot bi mu izletela v enem zamahu. Opeva, kako bi rekel, čas veselih hipijev, ko je bilo marsikaj tako enostavno, zaznati pa je tudi nekaj modrosti. Podana je sproščeno, jezik je tekoč in, kar je pomembno, necenzuriran. Nekakšna dragocena iskrenost veje iz knjige - ne le iz jezika, tudi iz vsebine.
Glede na rečeno se zdi, da je stvar nekako avtobiografska. Zato se mi zdi zapis o, se pravi, "erotičnem" konzumiranju menstrualnega izločka ("...na začetku črnikasta brozga s kosi tkiva, kasneje krvavo rdeče, proti koncu roza prozorno...") - celo drznejši kot ves famozni
Čudoviti klon, kjer gre pač za neprikrito fikcijo.
Še kratko o vsebini: našemu junaku je rdeča hudičevka po 5 letih naenkrat ušla. No, Tek za rdečo hudičevko pa je predvsem res lep roman o Ljubezni. Priporočam!
.
Ljubezen v F-molu Elze Budau je vsaj tako pomembna klasika, vsaj tako zimzelena uspešnica, kot njene izjemne, ponarodele popevke. A la Poletna noč. No, saj to JE Poletna noč - le da ne gre skozi ušesa, pač pa se skriva za roza platnicami, na 507 straneh. Literarno-teoretsko pa se da to pomembno delo, izdano 1987, označiti z meni ljubim terminom, skovanim šele 1993 -
chick lit (a ni posrečen - vsebuje "klit").
Prigode ločenke zrelih let, ki išče ljubezen. Po par uvodnih zvezah je glavnina knjige posvečena nekemu poročenemu dalmatinskemu ginekologu. Stvar je malo razvlečena - vse je opisano, kot da je vzeto iz dnevnika. Na primer: "where the sun don't shine" jo je skušal, dokler ni končno obupal, natanko štirikrat, pa mu ni nikoli pustila. Gospa ima namreč stroga moralna načela - obdeluje izključno poročene, a le klasično :))
No, knjiga je napisana hipnotizirajoče lepo - brez "izumiteljske" ambicije ali destruktivnega eksperimentiranja z jezikom, kakršnemu smo velikokrat priča v romanih, ki nimajo česa povedati. Avtorica ima precej povedati in zna to vrhunsko izpeljati - besede, stavki so odmerjeni z občutkom, s prirojenim darom. Elza (itak je avtobiografsko) je razgledana, izkušena, modra, a skoz in skoz mladostna, romantična in polna hrepenenja. Ve kaj hoče in si to privošči. Uživa v hrani, glasbi, ljubezni, v neodvisnosti (tu je malo dvoumno).
Če so citati, primere in sinestezije, s katerimi je prekrasno prešpikano vse besedilo , vzeti iz klasične glasbe in torej brezčasni, pa je knjiga sicer tudi dober dokument o 70-tih in začetku 80-tih, o tistem obdobju socialistične Juge, ko je mnogim šlo kar dobro. Gospa je dobro situirana - materialno, kulturno in intelektualno - in spada v sloj bonvivantske socialistične buržoazije. Razlike so bile tedaj v materialnem smislu resda mnogo manjše kot danes, res je pa tudi, da danes niti največjemu revežu ne pade na pamet, da sploh ne bi imel avta in da bi se na morje vozil z vlakom.
Drugo, s čimer je prešpikano celoltno besedilo, pa so recepti (ali samo jedilniki). In če so bili ti recepti v času, ko se je težko dobilo banane in dobro čokolado, simbol luksuza - izgledajo danes kot zelo naivno, smešno pričevanje o dometu predstav ljudi socializma. No, tisti bolj posrečeni še izgledajo kot, denimo iz kuharskega dela socialistične uspešnice Knjiga za vsako ženo (po kateri sem v času osnovni šole tudi sam rad čaral, ko me je občasno prijelo, da bi se šel "veliko kuharijo" - spomnim se solate Astoria (file osliča, gomolj zelene, orehi, rozine, majoneza in med), škampov v turkelijanski omaki (paradajz, bazilika in grudasta skuta) ali nasitne avokadove juhe). No, ampak ko Elza v ponosni kurzivi zapiše, recimo: "Cesarska solata - paradajz, zelje, korenje", človek ne more da se ne bi smejal.
K receptom se bom vrnil ob zadnji knjigi, tole odlično klasiko pa seveda predpisujem za obvezno branje!
.
Kalipso Vesne Milek je take vrste knjiga, da se je preprosto ne da ocenjevati po suhoparnih literarnih kriterijih - no, razen tega, da gre spet za chick lit (termin je res simpatičen, saj vsebuje "klit"). V resnici za pretiran literarni presežek itak ne gre, ampak Kalipso je z avtorico tako zaznamovana, da jo je res jemati predvsem kot rumenkasto razkrivanje, kot resničen osebni dnevnik, dan na razpolago javnosti, kot javni obračun s prvo četrtino Vesninega stoletja in podobno. Knjiga je kot kost za glodanje, vržena v slovensko močvaro:
je šla res prej in potem v Grčijo, vmes pa še v Kanado!? / je Rebeka tudi ona?! sta ONA obe!? / da je šla z dvema v eni noči, na način "mokra žemlja" !? / ga je res dobila (v nasprotju z zgoraj omenjeno Elzo) "where the sun don't shine"?! / ali je možno, da je imel tisti Kanadčan tako kul stanovanje?! / in tako naprej.
Treba je pa tudi povedati, da je Kalipso (velja le za pejperbek) zelo ergonomično oblikovana - že dolgo nisem pestoval knjige, ki bi v roke sedla tako naravno, zelo lep pa je tudi škrlatni ovitek s plastificirano špranjo pomenljive oblike (manj všeč pa mi je vrsta in majhnost tipografije). In, tudi to ni nepomembno, med platnicami je kar nekaj zelo lepih, modrih, tehtnih misli - od stavkov, ki bi si jih bilo vredno takorekoč zabeležiti, do daljših monologov. No, jaz priporočam.
.
Maksa dr. Dimitrija Rupla sem se lotil prebrati, priznam, iz inata. V času najhujše medijske gonje proti novopečenemu posebnemu odposlancu novopečenega premierja. Rupla sicer ravno ne ljubim, ampak kar je preveč je preveč - ko se sodrga spravi k linču, sem nagonsko na strani žrtve.
Rupel je eden, se pravi, slovenskih razumnikov, in jaz moram takoj priznati, da pisateljevanja razumnikov, ki so ga še v Jugi tankali v Penu (razen Pedenjpeda Nika Gbrafenauebrja), nisem prav nič poznal.
Zato rad povem, da je tale Maks zanimivo čtivo. Roman je kompleksno zastavljen, prepletata pa se kafkovsko vzdušje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, in sistematično zbrani dokumenti o tistem čudaškem Habsburžanu, ki je ob koncu 19. stoletja nekaj časa carjeval Mehiki, sicer pa je čepel v eklektično načičkanem gradiču Miramar malo naprej od Trsta. Bere se stvar težko, sploh če rad, kot jaz, hitro opraviš. Nekaj splošne izobrazbe je nujno potrebne - vsaj poznavanje Svetega pisma (vsaj Jobove zgodbe), Komunističnega manifesta, zgodovine Habsburške monarhije, konkvistadorjev in politične realnosti samoupravnega socializma. Če pa bi človek hotel zapisano dojeti v vsej kompleksnosti in vseh podrobnostih, bi moral povrh poznati še druge Ruplove romane, kjer nastopa Baldad, predvsem pa bi moral med branjem listati naprej in nazaj, zraven pa si delati plakate z miselnimi vzorci...
Glavni presežek te knjige pa je gotovo odkritje, da
Pušavec in Smiljanić scenarija za Meksikajnarje najbrž nista stresla iz glave. Jup, brala sta Rupla. Eako pa priporočam tudi vama.
.
Vlada Žabota sem prvič videl v 3. letniku Bežigrajske, ko je za par tednov vskočil namesto tršice za slovenščino, ki je menda nekaj zbolela. Takoj smo uganili, da je poročen z našo drobno, ostro, a pravično učiteljico nemščine, "Efo". No, tale stric je bil že na videz precej razpuščen, razpuščen pa je bil tiste tedne tudi sicer zelo zahteven in poglobljen pouk književnosti in slovnice - "vzeli" nismo prav ničesar po planu, nam je pa vsakič na dolgo in v najmanjše podrobnosti razlagal o skrivnostih staroslovanske mitologije, o vseh poganskih vražah, še najraje pa o specifičnem "duhovnem" ozadju prekmurske ravnice. Na pamet smo morali znati o raznih Moranah in Svarunih, pa tudi o Svaružičih... in Golih Pohotnicah...
Ker gre za bolj štrebersko šolo, je med njegovimi slušatelji, ki smo se hitro pozanimali, za kakšen kaliber gre, nemudoma zakrožilo nekaj naslovov. Njegovi Pikec in Pokec iščeta Kihca in Stari Pil, nekakšno pedofilsko pornografsko čtivo, pa sta (seveda skrivaj) postali strašno popularni.
No, kasneje je bilo veliko slišati o slovenski nuni, ki je v slovenskem kraju želela učiti verouk po slovensko in jo je Vesoljna Cerkev poslala v Rim, malo kasneje pa je abdicirala in se vrgla v bolj tržno, new age duhovnost. Po njej je Durs poimenoval
Vido, njen (mislim da je) brat pa je postal (ni več) kar predsednik Društva slovenskih pisateljef. Poglejmo torej, s kakšno doto.
.
Stari Pil je za platnicami tako gosta in neprebojna knjiga, da moram najprej pojasniti par malenkosti o hitrem branju in Žabotovem stilu.
Jaz ne bi mogel toliko prebrati, če ne bi tega počel učinkovito. Relativno učinkovito je denimo drseti za namišljenim prstom po sredi strani in brez šviganja z očmi jemati po vrstico naenkrat. Ljubši mi je pa sistem, ko vsakič, ko obrneš list in se ti pokažeta 2 strani, samo položiš pogled nanju za kakih 5 - 10 sekund, da lahko "podzavest" posname ključne besede. Tako gre precej hitro, ni pa se mi še tudi zgodilo, da bi po končani knjigi spregledal poanto.
Vlado Žabot pa pisanje tako zakodira, da se ga s hitrim branjem enostavno NE DA zapopasti - edina opcija, ki preostane bralcu, je, kako travmatično, branje do črke.
Žabot iz čiste zajebancije piše v neprebavljivo arhaičnem slogu - dosledno uporablja predpreteklik, predvsem pa mu je ljub glagol "jeti". Za opisne deležnike na -č, in za tisto, kar se konča na -avši (hodivši, zvonivši, jemavši, jebavši...) pa nisem ziher, ker sem knjige že vrnil, ampak sigurno se tudi tega precej najde. Ajde, poskus v njegovem slogu:
"Piševši, se je Žabot jel prepuščati blodnjam, kako bi se bil nekoč skoraj, če se ne bi bil spet preveč napil, usmilil tiste hotnice, revne razcapane punčke, ki ga je, bosa hodivši po snegu, prosivši vbogajme, jela tako neznosno rajcati..."
Če se vama zdi, da je Žabotov način primerljiv z arhaičnim slogom
Mojih žensk Marta Lenardiča, gre za nesporazum epskih razsežnosti. Lenardiču je človek hvaležen za vsak stavek, prav vsako z izjemnim občutkom postavljeno besedo - hvaležen mu je za vsako stran, ki jo, da bi jo prvič dojel, in da bi se ji čudil spet in spet, večkrat prebere. Žabot, nasprotno, le iritira. (Zakaj torej Lenardiča "nikjer ni"!?)
Ko sem knjigo, vredno največ pol ure, mukoma prebral v štirih(!), mi kljub vsemu ni bilo nič jasno. Potolažilo me je šele par besed na platnicah, kjer je razloženo, da je zgodba konfuzna, da gre pravzaprav za blodnje, in da je Lucija Lučka (vse to sem, skratka, zapopadel tudi sam). Tok zavesti, pornografija, pedofilija, smrt, namesto zgodbe pa ostane le vzdušje, moreče zatohlo.
Priporočam, iz čiste zajebancije.
.
Volčje noči istega avtorja so zakodirane v za promil manj neprebojni maniri, predvsem pa je ogrodje konsistentnejše - zgodbi se dejansko da slediti. Vse drugo je podobno.
.
Panika je prvi roman za odrasle slovenske
Nives Celzijus (najprodavanije, najčitanije spisateljice), Dese Muck. Takoj pa je treba poudariti, da Desa ne prodaja, ker bi se poročila s fuzbalerjem Brkićem ali ker bi razkrečila noge v srbski izdaji Playboja, še manj zaradi ustvarjanja v pevskem žanru turbofolk. Ne - Desa prodaja, ker jo ljudje dejansko berejo zato, ker dobro piše. Res je sicer, da je bila tudi Desa znana precej preden je začela prodajati knjige - ampak bistvena razlika (in bistven presežek v kontekstu slovenske močvare) je v tem, da svoje osebe ni nikoli poskušala povzdigovati, mistificirati in idolizirati - ampak jo je od nekdaj sposobna obravnavati s konkretno dozo cinične distance. In, seveda, v tem, da dejansko zna pisati.
Medicinska sestra, 38, hoče več, se malo skurba itd. Chick lit, prve vrste. Stvar je tako nezatežena, napisana tako tekoče, vseskozi ironična in resnično zabavna, da jo seveda toplo priporočam.
.
Peskovnik boga otroka iste avtorice sem pograbil zato, ker sem bil prepričan da gre za priročnik o vzgajanju otrok (naš bo kmalu 20 mesecev, pa ga bo menda počasi treba začeti vzgajati). Žal pa to ni učbenik, ampak le roman. Na srečo izredno posrečen!
V njem avtorica opravi z "duhovnostjo"; Desa ima itak v malem prstu ima vse "samopomočniške", "osebnostnorastne" in "verske" klišeje, ampak tu vse skupaj razkrinkava s tako posrečeno cinično distanco, da je branje čisti užitek. Zastavljeno pa je res ambiciozno, široko, svetovno (Oprah pa to), kakor temi (Vesoljna Cerkev pa to) tudi pritiče.
"Bog otrok" je pravzaprav ene sorte
Flajing Špageti Monster, mastermind za njim pa spet ena taka navadna, nevrotična, rahlo izgubljena tetica srednjih let. Chick lit pač. Malo me moti edino prehudo osciliranje v zgodbi - parkrat se suspenz dobro zgradi, potem se pa vse prehitro sesuje. Vmes je nastavkov za boga in pol - z nekaj malenkost drugačnimi odločitvami in malce več vztrajnosti bi bila Desa iz istega materiala gotovo sposobna izdelati internacionalno uspešnico. Nadvse priporočam!
.
Zlati dež Luke Novaka je res solidno izdelana, po vsej verjetnosti najlepše zapakirana in najprofesionalneje spromovirana, skratka najbolje sproducirana knjiga tipa roman slovenskega avtorja. Pri uspešni hišni založbi pač znajo.
Pred komentiranjem sem rahlo zadržan, ker sem imel čast biti svat na njegovi poroki (le kot "spremljevalec" resnične povabljenke, pa vendar), med cvetom intelektualnega džet seta te države (pa i šire) - vseeno se bom pa potrudil napisati iskreno.
Knjiga ne more in niti noče skriti, da je zasnovana po receptu za uspešnico - udaren naslov ("zlati dež" je pač tisto, kar je pred mnogo leti izvajala Čičolina, ko jo je v Ljubljano pripeljal kasnejši šef Sove Matjaž Šinkovec), nekaj kuharije (firma služi s kuharicami - od Vendeline preko Đejmija itd), nekaj duhovnosti (firma služi z duhovnostjo - od izdaj prevodov Coelha do celih stalaž knjig za "samopomoč" v knjigarnah), nekaj "brendinga" a la Ellis, Biegbeder (privedel in prevedel ga je ravno Novak), ali pa
Möderndorferjev poskus, nekaj globalizacije, nekaj slo tranzicije (Gradbenik), nekaj globalne/ lokalne politike (naš Drni s šavjem na glavi, koko v ustih in frulo v roki pri Moralesu), in nekaj umetnosti (od porno gobelinov do nakupa pravic za čudovito reprodukcijo Danaje na pozlačenem ovitku platnic). Ali pa če raje kar prepišem s platnic prevoda (08) zadnje uspešnice Irvina Welsha (padla bo v naslednji rundi), The Bedroom Secrets of the Master Chefs (06): "briljantna parabola o treh velikih obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi".
Knjiga je napisana precej dobro, posebej mi je všeč trodelna zgradba - Dohtar je takorekoč avtor, drugih par junakov pa svoja poglavja ravno tako podaja v prvi osebi, vmes pa so krasni esejčki (od katerih sem vsaj enega nedavno bral v Sobotni), postavljeni biblično, v dveh stolpcih.
Džet set prigode in sploh ves neprikrit hohštapleraj, na kakršnega sem sicer absolutno alergičen, sprejemam dobronamerno, ker vem da z Nejco življenje dejansko zajemata s tako žlico. Nabor znamk je resnično impresiven (kar se pri prej omenjenem Vinku konča z "
Baldinijem", se tu z Manolom Blahnikom šele začne), recepti in sploh kuharski segment romana, pa tudi vehemenca v zajemanju življenja nasploh - pa zgoraj omenjeno Elzo Budau prikažejo kot naivnega, smešnega otroka, ki sanja znotraj na moč omejenega obzorja. Hvalil bi lahko še.
Me je pa par stvari tudi zmotilo:
- Če nadaljujem s kuharijo - neznosno fetišiziranje najobičajnejše filane paprike (nič svetovljanskega ni v banalnem, socialističnem "receptu", z rižem in mletim mesom, v paradajzovi omaki), izpade v siceršnjem kontekstu enako žalostno, kot "cesarska solata" Elze Budau. ...
- Precej me je zmotilo, da je sam vrh dramske piramide, vrhunec fabule, torej prizor, ko Orado v Venezueli zasuvajo s pravimi cekini - prepuščen njej. Zgodi se v poglavju, ki ga ona pripoveduje v prvi osebi. Ampak glavni problem je predvsem v tem, da dolgega filozofskega traktata (v katerem nam v resnici sam Novak spregovori najdirektneje!) Orada, kakor je sicer konsistentno definirana, s svojim aparatom enostavno NI sposobna artikulirati. Četudi se zraven najde izgovor (ki izgleda kot kasneje dopisan), da je tisto filozofiranje slišala od Gradbenika na avionu. Škoda.
- Moj glavni pomislek pa sega na področje "duhovnosti", na kar se jaz sicer resnično ne spoznam. Knjiga želi spominjati na Da Vincijevo šifro v smislu, da bi rada malo redefinirala krščanstvo. "Brezmadežno spočetje" velikokrat omenja med platnicami, dodatno še na ovitku, nekajkrat pa se je sintagmo dalo zaslediti tudi skozi agresivno medijsko kampanjo v veselem decembru. Pravzaprav se na "brezmadežno spočetje" precej naslanja, in se v bistvu okoli njega vrti. Se pravi - okoli tako definiranega, kot izhaja iz konteksta knjige. Namreč dosledno napačno interpretiranega(!). In tu bi se znala skrivati celo precejšnja blamaža.
Vsem bralcem Zlatega dežja zato najprej toplo priporočam prebrati nadvse duhovit zapis
O brezmadežnem spočetju, ki sem ga tu objavil lani. Knjigo pa seveda tudi!
.
Lahko noč.