četrtek, 25. februar 2010

Kruha in iger!

Tole pišem odrezan od sveta. No, kaj se dogaja po svetu, bi sicer lahko preveril na Al Arabia ali CNN, pa mi seveda ne pade na pamet. V zvezi s to kolumno je bistveneje, da sem tu popolnoma odrezan od Slovenije. Tu je resda vseskozi jasno, čez dan je 30°, morje jih ima pa 25 – ampak z internetom je letos tu problem (če to berete, sem ga nekako rešil). Ker sem tu odrezan od sveta, nimam pojma, kaj se zadnje dni pri vas dogaja. V srcu nosim Slovenijo, kakršna je bila v petek popoldne, in pri tem pisanju se bom skliceval izključno na ta spomin, čeprav se je vmes gotovo že vse uredilo. Tu, v našem nemškem hotelu (če si lahko sposodim besede ministrice za notranje zadeve, ko je bila prejšnji teden na obisku pri privržencih v Trbovljah in je spregovorila o tem, da s partnerjem rada potujeta, denimo v Namibijo) – vsi Arabci govorijo nemško in tudi organizirano je vse po nemško, teče ko ura. Z internetom je tu tokrat sicer problem, ampak jaz ne dvomim, da doma naši vrhunski strokovnjaki tistim uglednežem, ki so hodili »na pse«, že dihajo za ovratnik…
.
No, preden smo odšli, sem zasledil, da je naš Predsednik odlikoval našo smučarsko tekačico. Predsednik se redko oglasi, sploh v zvezi s temami, ki se mu zdijo drugorazredne, pa je tako molčal kar 14 dni, ko smo se vsi ukvarjali s pasjo zadevo in doživljali medijsko cenzuro. Pred tem smo se ukvarjali z njegovim modrim odlikovanjem nekega daljnega predhodnika partnerice odvetnika Senice - ampak najnovejše odlikovanje je narod sprejel enotno in navdušeno.
.
Miljenka Jergovića so baje večkrat vprašali, kako to, da so njegove knjige tako lepe, blage in prijazne, njegove kolumne pa zatežene, na nož in v nasprotju s splošnim javnim mnenjem – pa jim je povedal, da ljudje ne rabijo kolumen, kjer piše kot njim ugaja. Rabijo ravno nasprotno, da bi začeli misliti.
.
Zato bom tu, odrezan od sveta, z varne distance razvil svoj pomislek v zvezi z medaljo Petre Majdič.
»Važno je sodelovati, ne zmagati,« so govorili nekoč. Gladiatorstvo, ki ga nagrajuje naš prvorazredni Predsednik, je s tem v popolnem nasprotju.
Ko sem videl tisti njen padec v luknjo in ko so po osvojeni bronasti medalji povedali, da ima naša tekačica 4 zlomljena rebra in pneumothorax, se nisem mogel prepustiti zapovedanemu veseljačenju. Kot po navadi, me je začel kljuvati črv dvoma, z vprašanji:
- Ali niso davkoplačevalci financirali poti v Vancouver tudi nekašnemu strokovnemu štabu, trenerjem, fizioterapevtom, zdravnikom?
- Ali je kdo odgovoren za to, da so našo tekačico v finale spustili tako polomljeno?
- Ali cenjeni strokovni štab z zdravniki vred ni uspel diagnosticirati 4 zlomljenih reber in predrtja pljučne votline? Ali so si, po ogledu nazornega posnetka tistega base jumpa brez padala, sploh prizadevali ugotoviti njeno zdravstveno stanje? So si, pa niso dovolj »strokovno podkovani«? Zakaj so torej sploh tam?
- Ali pa so strokovnjaki njenega spremljevalnega tima za poškodbe vedeli, pa si oči zatisnili namenoma? Ali so o zlomu reber vsaj slutili, ali so za pneumothorax vedeli že pred finalom, ali so vsaj slutili, da divje tekanje z zlomljenimi rebri lahko pneumothorax povzroči (če je to nastalo med zadnjim tekom)?
- Ali je Petra nastopila na Specialni, ali navadni zimski Olimpijadi? Ali nastop tako ali drugače hendikepiranega športnika v absolutni konkurenci - pri našem predsedniku avtomatično zagotavlja »prvorazrednost«?
- Ali bi Tina Maze, če bi izpeljala smuk z zavezanimi očmi (»Vozi, Miško!«, saj veste), za morebitni bron avtomatično dobila Predsednikovo odlikovanje? (Kaj pa, če bi si na štartu z žarečo iglo iztaknila oči – bi za odlikovanje zadoščal že uspešen prihod do cilja?)
- Ali bi potemtakem Tine Strela, denimo, če bi nastopil dodatno hendikepiran, doživel Predsednikovo odlikovanje? Če bi se denimo spustil po Gradaščici, a z gojzarji namesto plavutk, in povrh brez kapljice cvička?

.
Olimpijada ne sme biti freak show. Če se vrhunski športnik hudo poškoduje, mu je treba priskočiti na pomoč, ne pa ga priganjati v hazardiranje z lastnim življenjem ali vsaj z njegovo športno prihodnostjo. Športniki, niti vrhunski, niti slovenski – niso gladiatorji. Pravico imajo vedeti, da za zabavo rojaških kavč-potejtovsov in Predsednika – NISO dolžni žrtvovati svojih življenj.
.
Tako. Povedal sem, zdaj pa zaradi mene stresite po tem ves svoj gnev, vse frustracije. Brez skrbi, jaz se v komentarje tokrat ne bom vmešaval, ker sem odrezan od sveta.
Meni hodi po glavi izključno, da bom tudi danes posnel 400 podvodnih fotografij, kolikor sem si postavil za dnevno normo, vmes pa bom kar se da intenzivno »hvatal braun boju«. Ker sem včeraj povrh malo jadral katamaranček, mi hodi po glavi tudi, da ga bom tudi danes popoldne ubodel za dobro urico. Vmes pa me (naju) greje prijeten starševski občutek, da je lepo malemu tu in tam zagotoviti malo sonca (30) in morja (25°).
Čau! :))

SSH, tretjič

Lep pozdrav s skrajnega južnega konca Sinaja!
.
Prilagam eno svežo slikco
Na dolgo, ko pridem nazaj, zaenkrat le povem, da se mi je tale gigantska ribetina pustila tudi čohati.
.
Pa pa!

četrtek, 18. februar 2010

Prešernove nagrade 2010

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral.
Letos so imena že drugič skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Tudi letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo (čeprav so imena baje prišla ven že prej) - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.
Da pa ne boste rekli, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star skoraj toliko kot objava imen, le natipkati se ga ni spodobilo prej kot zdaj, saj se vsa republika že tretji teden ukvarja s pasjo zadevo.
.
Kultura in psi
.
Klavrno stanje ali celo odsotnost se da ponazoriti s primero, da je nekaj "na psu". Da je nekdo nekulturen, se da povedati tudi z besedami, da je pri njem kultura na psu. Doslej se je "kulturni razpon" znotraj te družbe dalo ponazoriti z daljico - na eni strani je bila kultura na psu, na drugem koncu pa, kaj jaz vem, v nebeških višavah.
Ampak, če si lahko sposodim besede Milana Kučana - nič več ne bo tako, kot je bilo. Ni važno, ali je za stvar kriv ponesrečen PR, obupno vodenje "preiskave", ali pa je celotna "elita" dejansko izprijena - dejstvo je, da danes vsa republika ugiba, kdo vse je hodil k Baričeviču "na pse". Povsem jasno je le, da na pse niso hodili tisti, katerih kultura je na psu, ampak tisti z drugega konca.
V Sloveniji "kulturnega razpona" med državljani naenkrat ne moremo več ponazarjati z daljico - ko se da skrajni točki označiti z "na psu" in "na pse", se stakneta. In dobimo krog. Krogec pravzaprav, katerega premer je, če operiramo z istimi podatki kulturnega razpona, pi krat manjši od dolžine daljice.
Čeprav se zdi, da se je kulturni razpon znotraj naroda v nekaj dneh skrčil za več kot trikrat, panika ni potrebna. Sam menim, da se v resnici ni spremenil razpon, ampak le percepcija. V bistvu so (včeraj smo pokopali Pusta) samo maske padle - percepcija kulturnega razpona pa je danes mnogo bližje realnemu stanju. Odpadli so le navidezni vršaci - semenj ničevosti, napuha, videza, zlaganosti, pa tudi zanikrnosti, klavrnosti, protesta in sabotaže.
Tistega Breclja, denimo, ki nosi trahter na glavi, na elitno kulturniško proslavo v Cankarjev dom najbrž ne bi spustili. Ampak razpon med Brecljevim videzom in videzom kateregakoli "člana", ki je morebiti smel celo hoditi na pse - je mnogo večji, kot je med njima širok resnični kulturni razpon. Še več - čeprav bi vsa fino opravljena "elita" Breclja vzvišeno odpravila z mislijo, da je pri njem kultura na psu - ga jaz, nasprotno, če ga primerjam s tistimi, ki hodijo na pse, dojemam kot Deviško Poosebljenje Kulture Z Veliko Začetnico.
Tako, tu je uvodna kost za glodanje, zdaj pa pojdimo k nagradam.
.
Po 562 ojrof
.
Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo recesijsko leto, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.
To je 37 in dobro tretjino šiviljske plače. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati točno 3 leta, 1 mesec in 11 dni. Če je začela šivati 8. februarja 2010, bo za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 19. marca 2013.
Tu pa je treba še dodati, da tej nagradi pripada tudi pravica do izjemne penzije. Standard enega izjemnega penzionista bi lahko vzdrževale 3 - 4 šivilje na minimalcu, če bi bile izjemno radodarne in če bi lahko živele od zraka (od prihrankov bi najbrž težko).

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je skoraj 12 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 13 dni, 5 ur in 18 minut. Če je začela šivati 8. februarja 2010 ob 8:00, bo za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 21. februarja 2011 ob 13:18.
(Izračun je idealiziran - ker je Parlament stvar uzakonil 11.2.10, bodo minimalne neto plače po novem prvič izplačane aprila, za mesec marec.)
.
Nagrajenci
.
Veliki Prešernovi nagradi sta za življenjsko delo dobila 60 let stara baletna plesalka Mateja Rebolj in 65 let star slikar Kostja Gatnik.
Nagrade Prešernovega sklada so dobili igralka Barbara Cerar (39), koreografinja Maja Delak, pesnik Miklavž Komelj (36), skladatelj Aldo Kumar (55), igralec Peter Musevski (45) in gledališki in literarni ustvarjalec Andrej Rozman Roza (55).
.
Nagrada Mateji Rebolj se mi zdi v redu. Če bi bilo odvisno od mene, bi si jo itak zaslužila prav vsaka baletka z izklesanim telesom... Ampak ta dama ni le klasična balerina... Scipion nasice, Rdeči pilot, Krst pod Triglavom... - NSK so vendar pravi osamosvojitelji! Farič, Berger,... - ampak najlepše zveni Živadinov. Ja, Mateja Rebolj je ena tistih, ki se kanijo nekoč izstreliti v vesolje (Petdesetletni projekt Noordung, 1995).
Malce pretirana se mi zdi le dikcija iz utemeljitve, da "je raztopitev scenskih in plesnih paradigem (utelešenih v Mateji Rebolj) v antigravitacijskem polju tako rekoč edini primerek iz dolge plesne zgodovine, ko se je velika plesna utopija realizirala" - kar so ti plesalci z Živadinovim počeli v ruskem avionu, se od figur, ki jih v prostem padu brez posebnega pompa delajo padalci, razlikuje le v odsotnosti vetra.
.
Barbara Cerar si nagrado Sklada seveda zasluži. V strokovni utemeljitvi sicer piše nekaj drugega, ampak vsi vemo, da je Kraljica ljudskih src lani postala s popularnimi TV reklamami za špecerije Tuš.
.
Tudi Maja Delak, brez pardona. Manjši problem je le, da je v svetu sodobnega plesa prisotna tako profesionalno, da se praktično nimam iz česa pošaliti... No, nekaj pa sem vendar našel - več minut sem se trudil, ampak vesoljni internet ne premore podatka o njeni starosti.
.
Miklavž Komelj je seveda, za razliko od lanskega lavreata za književnost, bleščeče pismen v slovenščini - moti me le sprenevedanje Komisije. Povsem jasno je, da je nagrado, vključno s kuverto, debelo kot dve Pulitzerjevi - dobil za remek delo naše nominalne levice, "Misliti partizansko ...". Ne le študiozna knjiga, tudi razstava "Misliti partizansko ..." v Moderni galeriji je levemu delu naše ideološke fronte prijetno celila rane v letu Hude jame...
Kdo torej ni zmogel toliko partizanskega poguma, da bi namesto "Nenaslovljiva imena" - pogumno rekel: "Misliti partizansko ..."?!
.
Na skladateljstvo se resnično ne spoznam, ampak za Alda Kumarja sem že tolikokrat slišal, da upam dati roko v ogenj, da je tu vse b.p.
.
Peter Musevski, tu ni nobenega dvoma, si je nagrado za to, da je idealno podobo "Tipičnega Slovenca" tipičnega slovenskega režiserja - izpilil do te mere, da se je uveljavila kot Prepoznavni Slovenski Izvozni Artikel - več kot zaslužil.
.
Andreju Rozmanu Rozi pa po mojem skromnem mnenju tudi ne bi bilo treba čakati do 55. leta na nagrado za ponarodele TV reklame z Dergancem, da o največjih očeh stare Evrope ne govorimo...
.
Kostjo Gatnika sem si pustil za konec.
Resnično sem navdušen, da so se ozrli nanj. Ne le zato, ker gre za jasen prelom s tradicijo malikovanja zaslužnih likovnih modernistov, idealistov, ujetih v davno mrtev slikarski historični slog. Ne le zato, ker so si upali za slikarski opus nagraditi slikarja s klavrnim, skromnim in nekonsistentnim slikarskim opusom - slikarja, ki je slikal počasi in malo, ki slik ni razstavljal ampak skrival, in ki je slikal perfektno - samo zase. Ne le zato, ker niso šteli razstav, ampak so se poglobili v njegovo razmišljanje in življenje intelektualca, ki je bil pač slikar. Ne le zato, ker niso ocenjevali tistega, kar je pokazal, ampak so nagradili tisto, kar skriva. To so vse tektonski premiki - ampak ne le zato. Za kaj torej tudi?
Perfekten risar. Itak: Magna Purga!!! Stripar torej. Aja, tankal ga je v Šumiju (Osamosvojitelj!). In (na ALU je to najhujša zmerljivka) - ilustrator.
Jaz ga jemljem v kompletu; v kompletu, razumem jaz, je bila podeljena tudi Nagrada s Penzijo - v kompletu s Kamilo Volčanšek. Njeno ilustratorstvo mi je šlo od nekdaj dražljivo na živce - makaronastih las nikoli nisem zmogel prebaviti. Ampak ko je 2004 udarila s tisto slavno razstavo v Equrni, nas je vse peljala scat. V njenih slikah, v tistih stiliziranih konveksnih babnicah, izpiljenih do perfekcije - vidim oba.
In še čisto osebna zadeva - ko sem bil mali, v vrtcu, sem veliko študiral Cicibana. Postopno sem tako, ne da bi se tega posebej zavedal, izpili okus za ilustratorje. Cenil sem Boža Kosa, Marjana Mančka, Matjaža Schmidta, Jelko Reichman, Marjana Amaliettija, Kostjo itak, Kamilo Volčanšek zaradi špagetov malo manj. Sovražil sem Milana Bizovičarja, Aca Mavca, Maričko Koren. Do Marjance Jemec Božič, Marlenke in Marije Lucije Stupica pa sem bil indiferenten. No, zanimivo je bilo, ko sem tu in tam, ko sem s kakim kolego cicibanom skušal prediskutirati likovno opremo najnovejšega Cicibana, vedno znova ugotavljal, da ljudje ne ločijo niti zrnja od Bizovičarja, kaj šele, da bi bili sposobni iti v podrobnosti...
No, doma sem imel tedaj med drugim slikanico z naslovom "Jure kvak - kvak". Izjemna zadeva! Ja, narisal jo je naš lavreat. Neki Jure je pri kosilu vedno zraven tankal vodo, se zato spremenil v žabo, dokler ga niso rešili z veliko skledo jagod s smetano. Ne vem kako mu je uspelo, ampak Kostja Gatnik ima, zaradi "Jureta kvak - kvak", pri meni še obilo bonusa.
Kostja Gatnik - čestitam, privoščim, svaka čast!
.
Slavnostni govor
.
Zaključimo s slavnostnim govorom Mirana Zupaniča (Otroci s Petrička):
"...Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."
To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. ...
.
Takoj se odzovem. Zupaničev govor je bil preroški. To je jasno, saj je bil natisnjen na vabilih že par dni pred pasjo zadevo. Žižkov citat je bil sicer uporabljen zato, da bi vzbudil zgražanje in strnitev vrst v obrambo CD avditorija, ampak danes stvar vidimo v širši luči.
Elito, ne le kulturniško, ki hodi na pse, bi narod, prepričan sem, danes mirne duše žrtvoval. Citirani odlomek tako vidim kot poziv VSEM, ne le konzumentom visoke kulture - tudi kulturniškemu cehu v najširšem smislu, pa takim in drugačnim elitam - da se soočimo s tem, da bo treba marsikaj na novo regulirati.
Svetovna recesija je za to ugoden kontekst - moralnega in etičnega ogrodja ne potrebuje le finančni sektor. Zdi se, da se bo treba k nekakšnim vrednotam vrniti na vseh nivojih. Celo naše elite se bodo morale posloviti od moralnega karkolizma, celo naši novinarji se bodo nekoč morali odpovedati ponižujoči vlogi levo- in desnosučnih vojščakov. In celo naš mali človek si bo nekoč moral vzeti pravico utemeljeno verjeti, da niso vsi ostali apriori izprijeni, da obstajajo absolutne vrednote in da so pravila za vse enaka.

torek, 16. februar 2010

Ribe napihovalke

Za slovenske ribe napihovalke je značilno, da se v težavah potuhnejo.
.
Za tiste v Rdečem morju pa velja, to je res zanimivo, ravno obratno - ko naletijo na problem, se strašno napihnejo in našopirijo bodice.
.
Na zalogi imam precej rib iz reda Tetraodontiformes, najbolj čudne pa so seveda tiste iz družin
Ostraciidae (škatlaste ribe),
Tetraodontidae (napihovalke) in
Diodontidae (ježevke).
Ampak ker je treba iti po vrsti, bom začel z zanimivo vrsto dvozobih ježevskih napihovalk.
.
Kako se temu čudu reče po slovensko, bo gotovo razložil kak komentator, najbolj točno pa je povedati, da se tisto, čemur se po angleško pravi
"Spotbase burrfish", latinsko imenuje "Cyclichthys spilostylus".
Danes bom samo o tem.
.
.
Ta stvar se ne premika hitro, je pa loviti z roko kljub temu ni priporočljivo.
Za začetek ima izredno močan kljun, s katerim lahko lomi korale, brez problema pa lahko odščipne tudi kak prst.
Jesti tega tudi ni pametno.
Človek lahko namreč stakne ciguatero.
Povrh pa ta živad, podobno kot druge ježevke in napihovalke, denimo fugu - vsebuje tudi Tetrodotoksin - strup, ki je 100x močnejši od cianida.
.
Na spodnjih dveh slikicah se da videti, kako to čudo maha s krili.
.
.
Baje zrasejo do 34 cm, ampak jaz v ta podatek dvomim.
Če ne gre za drugo vrsto, potem je tu dokaz, kak oduren spaček postane žival, ki doživi pol metra (tako čez palec sem ocenil).
Res, tako veliko bučo ima le še govedo.
Oči pa so itak kravje.
.
Lahko noč.

ponedeljek, 15. februar 2010

Topla garaža dildokracije

Katarina Kresal je nedavno svarila pred "ledeno dobo demokracije".
Potem se ji je zgodila "topla garaža dildokracije".
10 dni kasneje pa je povedala, da se je bila "odločila za molk".
.
"O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati",
je povedal že slavni Wittgenstein. Jaz seveda razumem, da v Banana Republjik danes mnogi ne morejo govoriti in torej morajo molčati.
Ampak če morajo molčati razni člani, partnerji, klienti, vodje, umetniki, doktorji, pacienti, sorodniki, framasoni, strokovnjaki, javni uslužbenci, sodniki, kinologi, policaji, časopisi, portali, novinarji - pa vsaj vama ni treba.
.
Tule velja ravno obratno pravilo:
O čemer ne moremo molčati, o tem moramo govoriti.
To je svobodna platforma, tu ne poznamo cenzure in brisanja komentarjev. Vse je dobrodošlo - vprašanja, odgovori, linki, teorije zarot, recenzije, pomisleki, modre misli, prerokbe, vrednostne sodbe, poezija, analize, mine, uganke, predlogi, svarila, kontriranje, navijaštvo, ...
Izvolita!

sreda, 10. februar 2010

Novinar, si zaslužiš plačo?!

Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade ... omejevanja medijske svobode.
... Cenzura v slovenskih medijih ima več pojavnih oblik. Prva se nanaša na vsebinske popravke člankov brez avtorjevega soglasja. Drugič, tudi naročeni članki pogosto niso objavljeni, običajno brez tehtnega pojasnila. Tretja oblika je omejevanje poročanja o nekaterih politično občutljivih temah in prepoved dostopa vladi nevšečnim mnenjskim voditeljem do določenih medijev.
(Peticija zoper cenzuro, 9/07, 571 podpisov)
.
Tragična smrt osebe Baričevič je prejšnji teden v vseh medijih s prvih mest v trenutku izrinila ustavno obtožbo proti predsedniku države. Tam je vztrajala 2 dni, dokler se niso pojavile informacije o posiljevanju psov. Tudi če pustimo Požarja ob strani - sam sem to, da naj bi obdukcija pokazala, da so bili psi sistematično spolno zlorabljani, slišal na 1. programu javne televizije, v četrtek, 4.2., v Novicah ob 5h popoldne. Takoj po tem je zavladal pravi medijski molk.
Stvar je izginila s prvih strani, še več - povsem je izginila. Še več - spletni mediji so množično, kot bi od nekod (iz Severne Koreje, Kitajske?!!) padla direktiva - cenzurirali komentarje (brisali posamezne ali kar celotne sklope, dokler niso možnosti komentiranja celo blokirali). Ne pomnim, da bi neodvisni blogi (in Požar, to je res žalostno!) - tako reševali slovensko medijsko sceno.
Trenutno veliko večino medijev kontrolira nominalna levica - državne in tiste propadlega Šrotovega imperija po eni, Petanove po drugi liniji. Ampak obstajajo tudi linije, ki vplivajo tudi na praktično vse ostale. In sploh vse ostalo, ne bodimo malenkostni.
Sonja Bukovec, državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, je zadnjič postregla z genialno strokovno analizo o tem, kdo vse je poznal Baričeviča, citiram:
"polovica Ljubljane, večina politikov, vsi umetniki in vsi doktorji."
Jaz se za umetnika intimno nikoli nisem imel, termin dojemam kot pejorativ, zato sem pravzaprav zadovoljen, da imam končno v rokah dokaz, da nisem umetnik - ne poznam namreč nobenega Baričeviča. Gospa Bukovec pa mi je s tem izdala tudi recept, kako umetnik (ali pa doktor) postati - treba je spoznati kakega Baričeviča. Ampak pustimo mene, jaz se pri nas itak počutim kot Marsovec...
.
Slovenski novinar, prosim te, rotim te - reci NE omejevanju medijske svobode!
Slovenski novinar, tu sem ti sestavil nekaj vprašanj, na katera si kot državljan te banana republike zaslužim odgovor. Slovenski novinar - pojdi ven in jih zastavi!
.
Novinarski vesti, vsak novinar naj izpraša svojo:
- Ali so moji predpostavljeni ali kdorkoli drug name kakorkoli pritiskali, so pisanje o pasji zadevi kakorkoli omejevali?
- Ali sem zaznal, da so morebitne prijateljske ali poslovne povezave lastnikov medija, za katerega delam, z osebami, ki so z afero Baričevič kakorkoli povezane, vplivale na urednike, da so mi preprečili delati v skladu z mojo novinarsko etiko?
- Ali sem se, zaradi določenih povezav in poznanstev lastnikov ali nadrejenih, kakorkoli samocenzuriral?
.
Borutu Pahorju, predsedniku vlade:
- Ali lahko z lastnimi besedami pojasnite, kaj pomeni klientelizem?
- Kako se na svojem odgovornem položaju borite proti klientelizmu?
- Ali lahko, glede na vaše prijateljstvo s pokojnim Baričevičem, zagotovite, da bodo preiskava tragedije, vključno s sumom o morebitni sodomiji, in sploh vsi postopki v zvezi z njo - potekali absolutno strokovno, neodvisno in nepristransko?
- Ali lahko, glede na znano prijateljstvo med pokojnim Baričevičem in odvetnikom Senico, ki je partner ministrice za notranje zadeve, in glede na to, da na zasebne zabave odvetnika Senice in ministrice za notranje zadeve zahajajo med drugim minister za pravosodje in šefinja vašega kabineta - zagotovite absolutno strokovnost, neodvisnost in nepristranskost preiskave?
- Ali lahko pojasnite, kakšna je bila narava vašega prijateljstva s pokojnim - je bila taka, da je poznal tudi vaše intimne skrivnosti, ali celo taka, da ste vi poznali intimne skrivnosti gospoda Baričeviča?
.
Katarini Kresal, ministrici za notranje zadeve:
- Ali lahko z lastnimi besedami pojasnite, kaj je klientelizem?
- Kako se na vašem odgovornem položaju borite proti klientelizmu?
- Kakšne ukrepe ste sprejeli, da na postopke v zvezi raziskavo smrti osebe Baričevič in morebitne spolne zlorabe psov, v nobenem primeru ne bodo vplivale kakršnekoli sorodstvene, prijateljske in poslovne povezave uglednega pokojnika, glede na to, da sta bila z vašim partnerjem, ki je bil njegov dolgoletni odvetnik, njegova prijatelja?
- Ali ste prizorišče tragedije zavarovali za nemoteno delo forenzičnih strokovnjakov, glede na to, da se je po prizorišču hkrati s policijo sprehajala državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, Baričevičeva dolgoletna prijateljica?
- Kakšne ukrepe ste sprejeli, da bodo iz raziskave tragedije, vključno z morebitnim kaznivim dejanjem sodomije, izločeni Baričevičevi osebni prijatelji, znanci, pacienti, poslovni partnerji in sploh vsi, ki bi lahko imeli pri zadevi osebne interese?
- Ali lahko zagotovite, da boste sum morebitne sodomije v tem primeru preiskali enako vestno, kot je bilo to pred časom storjeno v zadevi kraškega pastirja, ki je občeval s kozo in ovco?
- Pojasnite pred javnostjo škandalozno dejstvo, da policija pri obdukciji psov domnevne spolne zlorabljenosti sploh ni preiskovala, čeprav so okoliščine tragedije (žrtev je bila s psi gola, prisotnost spolnih pripomočkov) milorečeno nenavadne!?
- Kako boste ukrepali proti posameznikom, ki so morebiti kakorkoli onemogočali strokovnjakom, da bi tragedijo, vključno z morebitno sodomijo, raziskali strokovno, neodvisno in neprizanesljivo?
.
Radovanu Žerjavu, predsedniku SLS:
- V kontekstu interpelacije, ki jo pripravljate ministru Pogačniku, pojasnite prosim vaš odnos do dejstva, da je njegova namestnica Sonja Bukovec, ki je bila osebna prijateljica osebe Baričevič in ki so jo zalotili na prizorišču tragedije neposredno po dogodku - članica vaše stranke, SLS.
.
Gordani Živčec Kalan, predsednici Zdravniške zbornice Slovenije:
- Ali lahko z lastnimi besedami pojasnite, kaj je klientelizem?
- Kako se v vaši organizaciji borite proti klientelizmu?
- Ali dejstvo, da je nekdo član vaše organizacije, samo po sebi jamči, da ni kakorkoli osebnostno moten?
.
Ugledni zasebni kliniki Barsos:
- Ali lahko z lastnimi besedami pojasnite, kaj je klientelizem?
- Kako se na vaši kliniki borite proti klientelizmu?
- Ali dopuščate možnost, da ugleden zdravnik splošne prakse pri sebi ne bi zaznal določenih bolezni ali psihičnih motenj?
- Kakšen mehanizem imate uveljavljen na vaši ugledni kliniki z uglednimi klienti, da morebitnemu bolanemu zdravniku, ki si ni sposoben postaviti diagnoze, priskoči na pomoč kdo od vaših številnih uglednih strokovnjakov?
.
Reviji Obrazi, katere najnovejši Obraz leta je ministrica za notranje zadeve:
Predstavite v svoji ugledni reviji ugledni omrežji "Rotary" in "Lions", katerega ugledni član je bil ugledni zdravnik Baričevič, in njihove predstavnike vprašajte:
- Definirajte, kaj pomeni "ugleden".
- Ali lahko z lastnimi besedami pojasnite, kaj je klientelizem?
- Kako se v vašem uglednem združenju borite proti klientelizmu?
- Večkrat slišimo, da je tovrstno povezovanje dobro za sklepanje poslov. Pojasnite prosim mehanizem sklepanja poslov skozi vaše omrežje.
.
Nataši Pirc Musar, informacijski pooblaščenki:
- Ali menite, da morajo biti informacije o morebitnem spolnem občevanju s psi zdravnika, ki je med drugim cepil mladoletna dekleta proti virusu HPV, dostopne javnosti, ali gre za izključno zasebne zadeve svojcev uglednega zdravnika?
.
.
Naj zaključim, če si lahko sposodim izjavo za javnost družine Baričevič, z "upanjem po vsebinsko optimalnejšem razumevanju večno občutljivega sobivanja različnih bivalnih vrst." (?) No, za zaključek bi bilo še bolje, če bi kdo od novinarjev izbrskal, kaj ta stavek dejansko pomeni...
Komentatorje pa tokrat izjemoma prosim, naj ne zapisujejo mnenj, ampak naj sprašujejo. Vaša vprašanja bodo zastavljena naslovnikom, garantiram.
.

ponedeljek, 08. februar 2010

Brcajmo!

Seveda sem podelitev Prešernovih nagrad spremljal.
Stvar si zasluži daljši komentar, denimo v tem stilu, zaenkrat pa čisto lakonično.
.
Zupanič je dobro omreženemu avditoriju prekrasno serviral Žižka -
bil je res čudovit moment. Kasneje pa je povedal tudi, da je treba bolj brcati.
Tudi to je bilo lepo poslušati.
.
Ker jaz zase menim, da že brcam. Denimo takole.
Ali je tako v redu?
.
Lahko noč.

nedelja, 07. februar 2010

Ovce! Bi kdo mel?

Evo, Ovce na platnu™, 4 najnovejše.
Bralca bi pa vprašal, če uganeta, pri katerih 2 gre za takozvani "morski motiv", kateri 2 pa sta posneti po Picassoju.
.










četrtek, 04. februar 2010

Pasji časi

Kriza je, časi so pasji.
V torek popoldne so trije psi pokončali svojega psičarja. Pse so potem pokončali javni uslužbenci – enega so ustrelili policaji, dva pa so zastrupili veterinarji. Tragičen dogodek si vsekakor zasluži omembo v črni kroniki, da pa je stvar že 2 dni glavna novica vseh informativnih oddaj, je pa seveda tudi zanimivo.

Najprej smo izvedeli, da so 3 psi hudo poškodovali gospodarja.
Po tem smo izvedeli, da je poškodbam podlegel zdravnik Baričevič (takoj sem pomislil na Barsos).
Izvedeli smo tudi, da so to isti psi, ki so pred 4 leti tako hudo obgrizli nekega Staneta Megliča, da odgovorne toži za 150k ojrof.
Še isti večer smo izvedeli, Da SLS zahteva odstop ministra za kmetijstvo.
Kasneje smo izvedeli še marsikaj – denimo da so po prvem hudem incidentu toliko časa ustanavljali strokovne komisije, dokler ni tretja, namesto evtanazije ali razselitve, vseh treh psov prisodila istemu psičarju. Izvedeli smo, da je gospod Baričevič ugleden zdravnik (Barsos), da je zdravil pomembneže in da so mu šli na roko. Izvedeli smo, da je za projekt osvoboditve krvoločnih psov najel kar slavnega odvetnika Senico, partnerja same predsednice LDS. Izvedeli smo tudi, da je med procesom strokovne prevzgoje, resocializacije ali kako že, skoraj podlegla tudi ena pasjih učiteljic.
Nato smo izvedeli, da bo LDS, ki ji predseduje partnerica istega odvetnika Senice, ki je »hvatal krivino«, da je krvoločne pse osvobodil, vložila zakon, ki bo tovrstno ravnanje v prihodnje preprečil.
Sinoči pa smo izvedeli tudi, da Urad predsednika republike ostro zavrača namigovanja, da bi predsednik sam, ali kdorkoli iz njegove pisarne, uradno ali zasebno kakorkoli posredoval pri izročitvi omenjenih psov zdravniku Baričeviču (Barsos).

.
Da se je s trojico krvoločnih zveri ukvarjalo toliko ljudi in inštitucij, pa da se v zvezi s tem oglaša celo sam predsednik, je izredno zanimivo.
Naša močvara ima do socialnih omrežij izredno ambivalenten odnos. Po eni strani načelno vsi kritizirajo sistem VIP (veze in poznanstva), po drugi imamo druščine pomembnežev, ki brezsramno javno »vlagajo v socialni kapital« (Lions, Rotary, Yes, 21, Virantov zbor…). Po eni strani velja za takorekoč absolutno pozitivno, da ima ministrica za notranje zadeve več tisoč »prijateljev« na Facebooku – ko pa je minister za finance zadnjič zvrcnil svojega kolego, naj mu ne nagajajo s tistim politikom Jožetom Pavličem (nekoč je 3 mesece v prostorih Ministrstva za razvoj veliko javno igral namizni nogomet), ker bi znal pri zagovoru doktorata pretirano gnjaviti njegovo uslužbenko, ga je Mramor nemudoma zatožil, brat Marte Marko pa ga je celo obtožil korupcije.
Naučili smo se torej, da je učinkovitost socialnih omrežij močno odvisna od tega, ali osebno zdraviš in poznaš intimne skrivnosti slovenskih pomembnežev – ali pa si le »minister lapsus«.

.
Obtoževanje države in njenih inštitucij, celo odstavljanje pristojnega ministra, se meni tokrat zdi pretirano. Menim, da nimamo opravka z zgodbo o objektivni odgovornosti, pač pa gre za odgovornost posameznika.
Gospod ugledni zdravnik je pač sprejel odločitev, da bi rad imel tiste pse. Zaradi svojega statusa, ugleda, bogastva in zvez – je cilj dosegel. Cilj je dosegel težko, zato je toliko bolj dobro vedel, kaj ta odločitev prinaša. V samem procesu je moral to najbrž večkrat potrditi. Sprejeti je moral precejšnjo odgovornost in na koncu tudi zagotoviti pogoje, pod katerimi so psi lahko v njegovem skrbništvu (situacija, da bi bili vsi trije psi skupaj, brez nagobčnikov, z njim v garaži, s temi pogoji menda ni v skladu).
Potencialno so nevarni tudi zobotrebci, jedilni pribor in olfa noži, da o vilah, krampih, sekirah in motornih žagah ne govorimo. In čeprav je kmetijski minister najbrž odgovoren tudi za sekire, nisem še nikoli, ko je v naši lepi Sloveniji kdo s sekiro pokončal drugega člana lastnega gospodinjstva (po tem hobiju smo svetovno specifični) – zasledil zahteve po njegovem odstopu zaradi objektivne odgovornosti. Družba bi pač težko funkcionirala, če bi poslovno sposobnim posameznikom odvzeli odgovornost za delovanje v svetu, ki je potencialno nevaren. Družba mora domnevati, da normalen človek, ki je na svobodi, ne bo namerno zaril zobotrebca v oko sočloveku, ne bo zavestno na avtocesto zapeljal v napačni smeri, da ne bo rezal gum in lažnivo ovajal. In vsak normalen človek ima pravico in dolžnost domnevati, da so ljudje, ki so na svobodi, tozadevno normalni.
Ljudje imajo različne hobije in nič nenavadnega ni, če se mnogi, ki imajo tovrstno afiniteto, dovolj časa in dovolj sredstev – s polno osebno odgovornostjo lotevajo naravnost dekadentnih stvari. Slišal sem za ljudi, ki se mečejo iz avionov, z mostov, ali pa celo skačejo v prepade – nihče jim ne preprečuje, da sami sprejmejo odgovornost za to početje in tudi za to, ali sta dve padali dovolj in ali guma ni preperela. Slišal sem za ljudi, ki si stanovanje delijo z velikimi strupenimi pajki, nevarnimi kačami, popadljivimi zakonci, nekateri pa doma redijo celo krokodila. Slišal sem za ljudi, ki posedujejo strelno orožje, in celo za take, ki radi streljajo. Za take, ki streljajo v tarče na streliščih, in celo za take, ki hodijo po hostah in ubijajo perjad, srnjad, svinjad in medvede.
Ampak ko je denimo v prejšnjem mandatu sam podpredsednik ZDA, Dick Cheney, prijatelja ustrelil v prsi, vrat in obraz s šibrovko znamke Perazzi – nisem zasledil nobenih zahtev po odstopu ameriškega kmetijskega ali obrambnega ministra. Vsem se je pač zdelo samoumevno, da je odgovornost za odločitev, s kom gre v hosto na lov, stvar obstreljenega Cheneyevega prijatelja.

Hobi pokojnega gospoda Baričeviča (Barsos) je bil gotovo precej dekadenten.
Ampak – če sploh kdo, potem si gospodarjenje krvoločnim psom lahko privošči človek, podoben njemu. In tudi najboljšim se lahko zalomi…
.
Lahko noč.
.
Update (5.2.10 17:55):
.
odkar sem napisal kolumno, so se pojavile nove informacije, ki zadevo bistveno spremenijo. zapisano moram torej dopolniti.če na javni televiziji povejo, da je obdukcija psov pokazala, da so bili sistematično spolno zlorabljani, in če se odkrivajo tudi podrobnosti, ki kažejo, da postopki pri vračanju psov niso bili zakoniti - je marsikaj drugače.

eno je, če je dobro socialno omrežen, premožen in kobajagi ugleden lastnik zasebne klinike s svojimi zvezami in s pomočjo najboljših odvetnikov dosegel, da so mu z velikimi napori, a kljub vsemu ZAKONITO vrnili motene krvoločne pse.
da so psi Baričeviča ubili, pa je v vsakem primeru izključno stvar njegove osebne odgovornosti.

drugo pa je, če dobro omreženi gospod osebnostno ni taka zvezda, kot bi izhajalo iz kvalitete njegovega socialnega omrežja. drugo je, če so se hvatale tudi krivine onstran zakonov.ne le, da sistematično zlorabljanje ubogih živali razjasni marsikaj v zvezi z njihovo popadljivostjo v preteklosti, to pomeni tudi, da tale ugledni zdravnik sploh ni bil primeren za psičarja, kaj šele za skrbnika neobvladljivega krdela.
stvar vrže zanimivo luč tudi na druščino Lions, kjer člane sprejemajo le na povabilo in tako, da zanje jamčijo, da so po normi “Lions morale”…stvar vrže zanimivo luč tudi na dejstvo, da je bilo servisiranje pri dr. Baričeviču pri naši eliti, vzvišeni nad plebejskim javnim zdravstvom, tako blazno popularno…
med drugim je naenkrat vprašanje tudi, ali 3 “strokovne komisije” in tisti , ki so se ukvarjali z resocializacijo psov - ob vsej strokovnosti, pregledih, analizah - niso zaznali spolnega izživljanja? ali pa so za nagnjenje k sodomiji vedeli, denimo odvetnik, ki je partner policijske ministrice - pa so Baričeviču kljub temu (ali ravno zato) prijateljsko pomagali povrniti “spolne partnerje”?

če so sumi o kakršnihkoli nepravilnostih v postopkih utemeljeni, seveda podpiram zahteve po odstopih. ne le krovnega ministra, zaradi objektivne odgovornosti, ampak vseh, ki so odgovorni konkretno.
potem pa bo treba najbrž tudi koga ovaditi, seveda pa upam, da Vlada pravobranilcu Lucijanu Bembiču tokrat ne bo blokirala pooblastil.

ponedeljek, 01. februar 2010