ponedeljek, 28. december 2009

Eko vrtec

Pri nas je vedno manj vrtcev in šol. Kot gobe po dežju pa se pojavljajo "ekovrtci" in "ekošole". "Ekovrtec" je sicer povsem podoben vrtcu, le da mu zaradi novega naziva pripade več denarja. Ne gre pa samo za naziv - pomembna je tudi vsebina. Poglejmo si torej konkreten primer, ni važno, kje se je zgodil.
.
V nekem "ekovrtcu" tršice nadebudne malčke učijo ločevati smeti. Nedebudni malčki temu posvetijo veliko pozornosti, truda in dobrih namenov. Tetrapak sem, slamico in zamašek tja, drobtinico drugam.
Potem pa pride smetarski kamion, strici smetarji pa vse koše skrbno prebranih odpadkov izpraznijo na isti kup, enega za drugim. Malčki imajo radi bagre, traktorje, gasilce in policaje, vsaj tako pa jih zanima tudi smetarski kamion. Malčki vse to opazujejo skozi okno "ekovrtca".
.
***
.
Polarni val, naslednji dan pa 30° topleje - tu nekaj ni v redu.
Množična zborovanja svetovnih veljakov, kot je bilo to v Kopenhagnu, do kakšnih pretresljivih rezultatov skoraj ne morejo pripeljati. Za to obstaja veliko razlogov, se pa vanje tule namenoma ne bom spuščal. Oprijel se bom nečesa drugega - zdi se, da se kljub vsemu vsi strinjajo, da obstaja nekakšen globalni interes človeške vrste.
Če je globalno segrevanje stranski produkt našega življenja, manifestacija stvari, ki so se dolgo kopičile, ne da bi jim posvečali pretirano pozornost - so pa pozivi k ukrepanju usmerjeni v zavestno, usmerjeno delovanje, ki želi vplivati na globalno klimo.
Za izhodišče današnjega razmišljanja torej vzemimo oboje - "globalni interes človeštva" in pripravljenost namenoma aktivno posegati v okolje (v najširšem smislu). Za cilj pa - lepo bi bilo, če bi vsaj v grobem razčistili, kaj bi sploh hoteli.
.
1. Živeti tako, da se ne bi poznalo
Ljudje bi se trudili živeti tako obzirno, da bi Zemlja z nami ali brez nas izgledala podobno. Kot taborniki. Kot lovci - nabiralci ali kot zelo preprosti kmetje. Zavestno bi se odpovedali pridobitvam civilizacije, iz čistega altruizma.
Ljudje so nekoč že živeli tako. Ampak čeprav so živeli pretresljivo skromno, se v teh krajih ogromni kosmati sloni ne sprehajajo več. In meni je povsem vseeno, ali so jih tisti prataborniki iztrebili z ubijanjem, ali pa so povzročili globalno segrevanje, da so mamuti izumrli zaradi vročine.
Kakorkoli že, kasneje, pred 12k leti, je na Zemlji živelo vsega 5M ljudi. Ko so 2566 pr.n.š. končali največjo, Khufujevo piramido v Gizi, je bilo vseh ljudi 60M. V času Jezusa Kristusa 240M. Ko je 1727 umrl Isaac Newton, pa 692M. Tik pred industrijsko revolucijo, leta 1750, 735M. 100 let kasneje, na začetku druge industrijske revolucije, pa je bilo vseh ljudi 1170 milijonov. Prilagam vir.
Sam pretirane romantike v obdobju, ko je človeštvo živelo "sonaravno", ne vidim. Na ta način je Zemlja prehranila do milijarde ljudi, ampak to je bilo obdobje revščine, lakote, bolezni, kratkih življenj in velike neenakosti. Če bi se sedaj iz nekakšnega principa umaknili, bi narava brez problema naredila svoje (pomislite na Angkor Wat), še avtocest nam ne bi bilo treba preorati. Ampak kako bi brez avtocest in letalskih počitnic motivirali farmacevte, da bi si prizadevali odkrivati nova zdravila, ko bakterije pridobivajo rezistenco in se pojavljajo novi virusi? Kako bi po avtocesti hitro pripeljali ženo v porodnišnico, če ne bi bilo ne avtomobilov, ne avtocest in ne porodnišnic?
Dobro, boste rekli - usmeriti se je treba v duhovnost, v spoznavanje bistva... Ampak ali si lahko v takem svetu predstavljate Veliki hadronski pospeševalnik? Ker mene Higgsov bozon zanima tudi, ko se sončim nekje na morski obali, v nedotaknjeni naravi...
.
2. Na Zemlji naj živi le toliko ljudi, kolikor jih lahko to počne kakovostno
Recimo kot (baje) Švedi. Vsi kot Švedi, le da ne bi bilo tako mraz. V Bangladešu (160M, 1070 ljudi/ km2) Švedi, v brazilskih favelah Švedi, na Kitajskem samo Švedi, na Filipinih Švedi, v Bosni Šveđani, v Demokratični republiki Kongo - sami Švedi... Lepe energetsko varčne hišice, prostorni Volvi, dobre službice, delujoče zdravstvo, šolstvo, socialna varnost in vse oh in sploh...
Ampak problem ni toliko v tem, da je na Švedskem delo drago, da so davki visoki, da Švedi niso samozadostni, ampak vsaj toliko kot drugi uvažajo kitajsko robo, in da je celo tvrdka Volvo že nekaj časa v Fordovi lasti. Problem je v tem, da bi Zemlja, z vsemi znanimi pridobitvami civilizacije, lahko omogočila švedski standard (20,6 ljudi/ km2) kvečjemu kaki milijardi ljudi.
.
3. Živeti tako kot sedaj
Tako kot sedaj, zdi se, nekako ne bo šlo naprej. Ampak zdi se, da bi ljudje radi ohranili pridobljene pozicije, ali pa vsaj pridobljeno upanje v boljšo prihodnost ob ohranitvi pridobljene gospodarske rasti (pred recesijo). Kitajec dojema "enako kot sedaj" kot stanje, kjer vsako leto zasluži vsaj 10% več kot prej.
"Enako kot sedaj" nikakor ni zamrznjeno, fiksirano stanje - ampak dinamično ravnovesje, ki bi se ga morda dalo ohraniti le, če bi se rast svetovnega prebivalstva ustavila, izpuste zgorevanja fosilnih goriv in izpuste metanskih prdcev živinoreje pa bi drastično zmanjšali.
Temu, da bi ohranili sedanje stanje, se menda reče "trajnostni razvoj". Ampak sintagmo si itak razlaga vsak po svoje. V Sloveniji si jo razlagamo tako, da je tu še praktično zadnja zaplata sveta brez omembe vrednega propelerja na veter. Razlagamo si jo tako, da so Zeleni, ko so bili z Demosom na oblasti, vso energijo usmerili v psihozo okoli zapiranja JE Krško. Razlagamo si jo tako, da kani naša sedanja modra vlada za 1100 milijonov ojrof zgraditi novo termoelektrarno na umazan lokalni lignit.
Naša "strategija trajnostnega razvoja" pomeni, se zdi, da vsak večer vse skupaj malo potlačimo, ko pa se naslednji dan spet zbudimo, si vsi zadovoljni rečemo:
"no, saj je še vedno tako kot sedaj".
.
4. Na Zemlji naj živi toliko ljudi kot danes, ampak vsi enako dobro
Nekaj jih danes živi prekleto dobro (ampak nihče ne more ubežati času), večina prekleto slabo.
Zapovedana uravnilovka je nekaj, kar je do nedavnega spadalo na smetišče zgodovine, ampak globalni ekološki aktivizem si je glavnega sovražnika našel v liberalnem kapitalizmu, tako da izgleda, da boj proti globalnemu segrevanju vodi v smer nekakšnega svetovnega komunizma. Zanimivo je, da se tudi bogate, razvite države, katerih blaginja je utemeljena v kapitalizmu, ob krizi kot je sedanja - zatekajo v protekcionizem in ubijajo duha svobodne svetovne trgovine. No, dogovori o zmanjševanju emisij in trgovanju z izpusti, zaostrovanje predpisov in nabijanje "ekoloških davkov" poceni proizvodom - vse to je z duhom divjega, odprtega trgovanja in tekmovanja - v nasprotju. Zato si bom drznil razmišljati kot komunist.
Trenutno znaša povprečni svetovni letni BDP/prebivalca 8.600$ (pri nas 24.000), preračunano glede na kupno moč pa 10.300$ (v Sloveniji 26.900). Prilagam vir. Uravnilovka pomeni, da bi morali Slovenci shajati z dobro tretjino sedanjega denarja. V Demokratični republiki Kongo pa bi gotovo praznovali - njim bi novi sistem vrgel 40 krat več!
Ampak to je le denar - komunizem denarja ne predvideva (socializem še ni komunizem). Spodobilo bi se zagotoviti tudi vremensko uravnilovko (zakaj je nekje suša, nekje so 4 letni časi, nekje je zima avgusta, nekje je monsun, nekje pa večni led, nekje pa sonce celo več mesecev ne zaide). In pedološko - zakaj je nekje prst, drugje pa skala? In ozemeljsko - zakaj je nekje nizko, drugje visoko; zakaj je nekje ravno, drugje pa gorato; zakaj je nekje kopno, drugje pa morje?
V to smer bi jaz raje hitro nehal razmišljati - če kaj, ljudi pasivizira ravno obet uravnilovke. Ukinitev upanja (pa čeprav iracionalnega) na več je smrt za produktivno tekmovanje. Uravnilovka ne pomeni fiksiranja na sedanji stopnji - pomeni kvečjemu hudo nazadovanje.
.
5. Na Zemlji naj živi čim več ljudi
.
5. a) Razlike so dovoljene
Živimo kot zdaj. Pri nas je dobro, želimo pa, denimo, čistejši zrak, pa bomo zaostrili predpise in poslovali dražje, a z notranjim zadovoljstvom. Kitajci, ki v glavnem še niso v tej fazi, pa si bodo na poti v službo pač nadeli obrazno masko in si prizadevali priti do vsaj enega osebnega avta na družino. Mi jim tudi ne moremo preprečiti želje po našem bivalnem standardu. Še manj pa bi bili Kitajci veseli naših pametnih nasvetov, naj jih bo 10x manj...
Rast prebivalstva se s stopnjo razvoja itak naravno manjša. Še najbolj zato, ker ljudem ni več treba imeti po 6 otrok, da bi dočakali vnuke. Danes je največji problem staranje prebivalstva, ne povečevanje števila. Če bi stvari prepustili naravi ali ekonomskemu darvinizmu, če hočete - bi se največje število ljudi, ki bi kadarkoli živeli na Zemlji, po moje itak ustavilo pred 10 milijardami.
Če pa bi za glavno vrednoto zastavili številčnost, bi šlo lahko še 2x dlje. Hrane je dovolj, segrevanju bi se tudi dalo prilagoditi, pomlajevanje in rast prebivalstva pa sta, vsaj tako se zdi pri nas, že sama po sebi dobra. Če bi se čez 50 let znašli pred brezupnim problemom zaradi visoke povprečne starosti, bi bili pa najbrž prisiljeni drastično ukrepati.
En vidik je - ta svet mora doživeti čim več "duš". V tem smislu bi bilo bolje življenja pri določeni starosti umetno "ukiniti", da bi nastal prostor za nova. Tistih , ki verjamejo v nebesa in pekel, bi tako do cilja spravili več. Tistim, ki kakršnokoli življenje jemljejo kot muko in si skozi reinkarnacije prizadevajo doseči odklop v nirvani, pa bi se cikel pospešil. Če bi vse podredili izključno "proizvodnji in pospravljanju duš" - bi se dalo ukinjanje življenj nastaviti tudi v zgodnja leta, "procesirali" pa bi lahko desetine milijard ljudi... Pa čeprav bi čas na Zemlji preživljali v neenakosti.
.
5. b) Vsi naj imajo enake pogoje
Ker je itak jasno, da je človek gospodar stvarstva, povsem nesporno vsaj na površju Zemlje, se ne predajajmo lažni skromnosti, ampak zastavimo korenito. Vse se da. Če je Hooverjev jez sredi puščave omogočil Las Vegas, če je bilo mogoče zgraditi Itaipu, če so zajezili Nil in če so uspeli zgraditi celo jez Treh sotesk, pa če je mogoč Dubaj - potem se da itak vse.
Preoblikujmo obličje Zemlje v idealen svet, ki bo omogočal približno enake pogoje vsem ljudem! Zakaj je Sahara puščava, zakaj je Sibirija premrzla, zakaj Andi niso bolj ploščati? Kopnega imamo le kako tretjino sveta, nikakor pa ni razporejeno optimalno. Zrinimo obstoječe kopno v optimalen položaj! Predlagam, da bi vse kopno skoncentrirali med 20. in 40. vzporednik severne in južne širine. Tam je klima najbolj počitniška, zagotovili pa bi tudi dejansko podobne pogoje vsem ljudem. Ekologi, klimatologi in preostali logi naj izračunajo optimalen položaj kopnega v vseh aspektih, na novo naj zasnujejo svetovni vremenski sistem, obliko oceanskega toka, vetrove, ki bodo zamenjali pasate, ... Glavna pasova kopnega bi bila vsaj na vsakih 1000 km presekana s kanali S-J, da bi olajšali cenen ladijski transport, Novi Svet bi lahko zasnovali kot povsem trajnostnega in sonaravnega, s predvidenimi kmetijskimi območji za večkratno žetev, z gozdovi za lesno biomaso in gobarjenje, z narodnimi parki za uživanje in turizem, z območji "nedotaknjene narave", ki bi bili rezervati za vse, kar je na svetu živega... Seveda bi po Novem Svetu posejali tudi veliko koralnih otočkov okoli ekvatorja, nekaj kopnega pa bi ohranili tudi proti poloma, zaradi ohranjanja specifičnih pogojev, ki prijajo določenim vrstam in občasno nekaterim ljudem...
Ne le, da bi bilo to največje "javno delo" v človeški zgodovini (in že neznaten New Deal je nekoč rešil ZDA), ki bi generacijam zagotovilo delo in zaslužek - Novi Svet bi pomenil resnično optimalne pogoje za Resnično Pravično Družbo. Novi Svet bi omogočil, da bi v slogi in blaginji na Zemlji lahko živelo vsaj 30 milijard ljudi. Zavihajmo torej rokave!
.
5. c) Full monty
Oči, nos, ušesa, jezik, koža - vse to so posredniki med tem, kar je, in možgani. Telo je le uporabniški vmesnik. Celo občutek telesa, telesnosti - obstaja izključno v možganih. Zavest o sebi, osebnost, duh, celo duša - vse eksistira v možganih. Nekdo je ta isti, tudi če v nesreči izgubi roko, če oslepi, če ohromi.
Ampak naša telesa so potratna - zahtevajo določen temperaturni razpon, hrano, možnost za razgibavanje; mažejo se in jih je treba vzdrževati, pa tudi izločajo, česar ne potrebujejo več. In bolečino čutijo, ob razmnoževanju, ob boleznih, nesrečah... In starajo se - nemalokrat ostarijo prej kot možgani.
Rešitev, zaenkrat še nedosegljiva, nekoč pa morda le, je v "direktni stimulaciji možganov". Zamenjajmo uporabniški vmesnik! Znebimo se teles in jih nadomestimo z nečim neskončno popolnejšim!
Biološke funkcije možganov bi lahko vzdrževali v kozarcu, velikem 1 kubični meter. Vse ostale pa z zmogljivim računalniškim omrežjem, recimo mu kar Realnost. Realnost bi vse možgane stimulirala tako, da bi njihove zavesti dojemale svet enako kot danes zavesti možganov v telesih ljudi. Zavest o lastni telesnosti, o okolju, o drugih ljudeh, o vseh socialnih interakcijah - vse bi lahko vzdrževal sistem Realnost.
Še več - nobene potrebe ne bi bilo po tem, da bi ljudje živeli slabo. Prav vsak bi lahko z jahto krožil po Karibih, gobaril po rodovitnih hostah ali doživljal estradni uspeh. Še več - prav vsak bi lahko užival v zavesti, da je več kot drugi in da veliko drugih životari v revščini (žal, to mnoge navdihuje) - ne da bi kdorkoli drug bil v resnici revež!
Karkoli bi se dalo narediti, sistem bi se dalo najbrž celo zlorabiti, stvar pa je vsekakor vredna razmisleka (sam jo pestujem že vsaj 10 let). Ampak glavno je, da bi na ta način Zemlja lahko naenkrat prehranila tudi precej več kot 100 milijard ljudi - in to tako kakovostno, tako bogato, v takem izobilju - kakršnega so danes deležni le redki.
.
***
.
Dokler si ne bomo prišli na jasno, kaj sploh hočemo, je o "globalnem interesu človeštva" nesmiselno govoriti. Vse "eko" prizadevanje pa je, dokler ne bo v resnici globalno usklajeno, podobno tistemu, kar počnejo v na začetku omenjenem "ekovrtcu".
.
Ves svet je navaden "ekovrtec".
Srečno Novo leto!

petek, 25. december 2009

Bistvo življenja

Nazadnje sem narisal tole sliko. Zelo je fajn.
.
Ker pa je takoj pričakovati pripombe v smislu: "Pa saj nisi ti razkrinkal DNK! Kako lahko tako sliko prodajaš kot svojo!?", bom raje vnaprej malo razpredal.
.
Kot vedno, jaz tu ne ponujam podobe - podoba je, kar se mene tiče, pri sliki še najmanj pomembna. Ponujam artefakt sliko, ki je rezultat nekakšnega konceptualnega početja.
.
Koncept je pa... No, na kratko gre za, se pravi, "jebanje samega sebe v glavo".
Taka je pač trenutna percepcija - če bi se nekoč spremenile zunanje okoliščine (če bi se pojavil demand in bi končno videl denar), bi popolnoma isto početje najbrž dojemal kot "dobro plačano delo".
.
Na dolgo je pa tako:
Z interneta sem snel zelo majhno sličico in si jo sprintal. Potem sem jo s čopičem na grobo prerisal na platno (pomagal sem si z redko mrežo črt s svinčnikom). Potem sem vse ozadje (in še malo več, za dobro vago čez risbo) pobarval s črno. Potem sem to, črno, premazal z "lepilom" za pozlato. Čez 3 ure pa sem to "pozlatil" s plehom, se pravi s kovinskimi lističi, debelimi nekaj mikronov. To sem lepo zgladil in odsesal odvečno kovino. Potem sem vse skupaj prelakiral. Potem sem pa končno lahko začel risati tisto, kar ni ozadje. In če je bilo do sem hitro, je ta faza resnično zamudna. Spet sem sedel neto nad 60 ur.
.
Rezultat je vsekakor zanimiv; mene to zanima, drugače bi seveda tudi sam že davno odvrgel čopič, kot večina kolegov. Zanima me tisto, kar ostane od slikarstva, če sliki odvzamemo podobo.
.
Lahko noč.
.
(Essence of Life / oil on linen, partly silver plated / framed 148x148 cm / Oct - Dec 2009)

četrtek, 24. december 2009

Trnova krona

Tole nima posebne zveze s Kristusom, niti s tisto lončnico, popularno pred Božičem. Ima pa, če se vama že žival sama po sebi ne zdi vredna pozornosti, morda določeno zvezo s Kopenhagnom.
.
Trnova krona (Acanthaster planci) je lepa žival. Jaz sem tole videl in fotografiral letos spomladi v Rdečem morju (na zalogi imam še juhuhu živali).
No, ima pa tudi vsaj 2 manj popularni lastnosti:
- strupena je - posuta je z bodicami, polnimi zoprnega živčnega strupa, zato je ni ravno priporočljivo pestovati.
- prehranjuje se s koralnimi polipi.
.
Možno je, da je to, da se te morske zvezde vsake toliko časa neznosno namnožijo in opustošijo celotne koralne grebene, nekaj povsem običajnega. Le da za to ne vemo, ker je potapljanje popularno šele nekaj desetletij.
Možno je pa tudi, da so masakri, ki jih nad grebeni, na čelu z Great Barrier Reefom, zadnje čase uprizarjajo trnove krone - simptom globalnega segrevanja.
.
No, z golimi rokami se jih nima smisla lotevati.
Klati jih z nožem tudi ne - saj se je vrag sposoben obnoviti iz vsakega kosca in bi jih s tem le še bolj namnožili.
Z bojnimi strupi je tudi problematično, ker bi znali škoditi istim koralnim grebenom, ki jih želimo zaščititi.
.
Biologi v prvih vrstah ekološke fronte zato prisegajo na injekcije. Fizično je treba v trnovo krono vbrizgati natrijev hodrogensulfat, da potem brez škode crkne. Se pa to, no, zdi nekako sizifovsko početje, kaj jaz vem...
No, v liter morja stresemo 14 dkg natrijevega hidrogensulfata in premešamo. S to količino se da potem ubiti 40 morskih zvezd. Norma na potapljača pa je, da jih potamani 120 na uro.
.
Zdaj torej vsi vemo, kako nevarna je ta golazen.
Vesel Božič!

petek, 18. december 2009

Kopenhagen in hiše

Ob zaključku velike kopenhagenske konference, ki jo je pomenljivo pospremil pravi polarni val, spregovorimo o ekologiji v zvezi s stanovanjem. Kako stanovati, da bo "ekološko"?
Tema je seveda obširna, stvarem v kratkem zapisu ne morem priti na kraj. Prav vsako od točk, ki se jih bom dotaknil, gre jemati zgolj kot nakazano. Ampak če bo kdo po tem o kaki zadevi začel razmišljati razumneje, bo moj cilj dosežen.
.
Kontekst
.
"Klimatske spremembe, topla greda, globalno segrevanje, trajnostni razvoj, obnovljivi viri energije, sonaravno, eko, bio!", poslušamo z vseh koncev. Zato se za začetek ustavimo, poglejmo okoli sebe in se soočimo s kontekstom, v katerem omenjeni slogani prodajajo robo. Takole je:
Na Zemlji je sicer več milijonov vrst, ki so se skozi evolucijo uspele obdržati do danes, ampak lasti si jo le ena. Zemljo so si prisvojili ljudje, jo na grobo in na fino razparcelirali in si jo lastijo, jo preprodajajo in celo dedujejo. Meni ni znano, da bi denimo delfini vodili kakšne podobne zemljiškoknjižne evidence. Zdaj - Marsovcu bi se tako stanje zdelo čudno in krivično, ljudem pa v glavnem kar sede. Tudi tistim, ki se imajo za najbolj osveščene ekologe, da ne bo nesporazumov. Vprašajte sina izumitelja Gore-texa, koliko Zemlje ima v lasti, ali pa je bo še podedoval, in koliko paramecijev, travnih bilk, arabskih žrebcev in plemenitega goveda si lasti. Tudi "sodobitnica" njegove Nobelove nagrade, naša Lučka, zna gotovo dobro razločevati med "našim" in "svojim".
Med ljudmi sicer menda obstajajo čudaki, ki se zavzemajo za osvoboditev živali. Ki ne morejo kar privzeti, da ima naša vrsta pač nešteto koncentracijskih taborišč, v katerih v grozljivih razmerah razmnožuje, pita in sistematično ubija zasužnjene živali, nato pa jih odira, žaga in reže, pakira, zamrzuje in preprodaja, nato pa še je in prebavlja. Ampak ti niso pravi ekologi - to so le friki, ki so stvari vzeli preveč resno, kajne.
To naj bo v zvezi s kontekstom zadeve za začetek razmišljanja dovolj. Lahko pa še povzamem - pri skrbi, da bi zalilo Maldive, ne gre za korale - korale so ledenim dobam ali otoplitvam, celo pogrezanju in dvigovanju dna, sposobne slediti (kako so nastali atoli, učijo že osnovnošolce). Pri Maldivih gre za ljudi, ki si jih lastijo, in za ljudi, ki so tam investirali, pa za romantično predstavo, ki se jo da ljudem čudovito prodajati.
Zdaj pa kar k stanovanjem.
.
Najbolj "ekološko" je gotovo nomadsko življenje. Spakiraš, greš skupaj z živino, serješ vsakič drugje, kot živina, vodo poiščeš sproti, ješ kar se najde, na vsake kvatre pa zakolješ kako svojih živali. Ampak če bi hoteli vsem omogočiti takšno kakovost življenja, bi Zemlja zmogla največ kakih 100 M ljudi. Povrh vsega bi ljudje življenje v šotorih znali percipirati kot "manj kot idealno".
.
V trenutku, ko z nomadstvom prekinemo, pa se pojavi potreba po infrastrukturi. In urbanizmu. Naselje še tako skromnih "eko-bio" kolib iz blata - pomeni potrebo po stalnem viru vode, pomeni izhojene poti, pomeni coniranje (živina / njiva / dom), pomeni iskanje hrane ali zaslužka stran od doma (pot v službo), ko se naseljenci naveličajo stihijsko minirati bližnjo okolico, pa pomeni tudi stalno stranišče.
Ja, odločitev za naselitev prinese v grobem vse tisto, s čimer imamo v zvezi s stanovanjem opravka še danes. Pa smo tu.
.
Mit o eko-bio hiši
.
Na samem stoji, sredi narave, lepa je, razgibana, "pasivna" ali pa vsaj močno energetsko učinkovita, ogreva se z obnovljivimi viri, na strehi ima elektrarno in sončne kolektorje, v zemlji toplotno črpalko, zraven pa še biološko čistilno napravo. Mater, ej!
Zdaj pa lahko začnemo ta mit sesuvati.
.
V naravi!
Bolj kot je lokacija nedotaknjena, bolj je naselitev "neekološka". Komur je ljuba narava, se bo naselil tja, kjer infrastruktura že obstaja. Razpršena enodružinska gradnja, značilna za Slovenijo, je z vidika infrastrukture izredno potratna. Ne gre le za le ceste, gre za vodovod, kanalizacijo, elektriko, optične kable. Vsaka greznica je slabša od kanalizacije, ki se konča z veliko čistilno napravo. Vsaka javna kanalizacija je svetlobna leta boljša od še tako "bioloških" kompostnih stranišč ali celo zasebnih bioloških čistilnih naprav. Kdor se hvali z nekakšnimi čistilnimi jezerci, je predvsem elitist, ki misli da je več kot drugi. Če bi hoteli vsem ljudem omogočiti tovrstno potratnost, bi Zemlja prenesla le par 100M ljudi.
Odločitev za naselitev "sredi narave" lahko stanovalce navdaja z občutkom o plemeniti samopodobi, objektivno pa pomeni teror nad okoljem. Dlje od delovnega mesta stanuješ, bolj onesnažuješ okolje s svojimi vožnjami. Po svetu tega sicer ne poznajo, ampak za Slovenijo je specifično, da je delodajalec dolžan zaposlenim plačevati "potne stroške". Dokler tega škodljivega privilegija ne ukinemo, se bodo ljudje naseljeval dlje od delovnega mesta, kot bi bilo razumno sicer.
.
Lepa, razgibana!
Torej, energetsko učinkovita hiša ne more biti razgibana. Najmanj toplotnih izgub bi imela hiša, podobna krogli. Nato kocki. Manj kot je pravokotnik ali prizma podobna krogli, slabše je razmerje med površino ovoja in volumnom. No, teoretično je bolj učinkovita tudi vkopanost, saj so temperaturna nihanja tal manjša kot pri zraku. Ampak vkopavanje je drago, pomeni spet nove probleme (vodotesnost), pa tudi sonce pod zemljo ne sije.
Skratka - kakršnakoli luknja v bloku je v osnovi mnogo bolj energetsko učinkovita, kot kakršnakoli prostostoječa enostanovanjska stavba. Koncept združevanja stanovanjskih enot v večje objekte - je na vse načine precej bolj ekološki, kot potratni ideal enodružinske hiše. Zanikrno stanovanje v velikem fužinskem bloku, denimo, na zunanjost meji le z eno steno, inštalacije in sploh vsa infrastruktura je izpeljana zelo racionalno, ogrevano pa je s sistemom daljinskega centralnega ogrevanja iz bližnje toplarne. V "eko-bio" smislu je to, skratka - majka!
Kdor hoče konceptualno povsem zgrešeno odločitev (za prostostoječo enodružinsko hišo) prodati za "eko-bio", mora torej pristati na precejšnje koncesije. Energetsko učinkovita hiša ne more biti razgibana. In izredno debelo mora biti izolirana.
Ker zadnje čase vsi strašno veliko govorijo o "pasivnih" hišah, je treba povedati, da gre tu za popolnoma specifičen koncept bivanja. Da hiša dobi atest o "pasivnosti", mora biti praktično zrakotesna. V taki hiši se ne odpira (dragih, trojno zasteklenih) oken, ampak je vse zračenje prisilno. Slab, a topel zrak, je speljan skozi toplotni izmenjevalnik, da odda toploto mrzlemu, svežemu zraku, ki ga tudi fajn prefiltrirajo. V vse prostore mora biti speljana ta "klimatska" napeljava, ločeno za dovod in odvod, kar vzame tudi precej prostora, predvsem pa je vse preračunano in definirano in fiksno (kakršnakoli fleksibilnost tlorisa je s tem onemogočena, razen pač premikanja zofe sem in tja). Res je - kurilnega olja ali plina v taki hiši ni treba tankati. Ampak - ali ste pripravljeni plačati ceno?
.
Fensi šmensi geđeti!
Sončne celice niso rentabilne. Rentabilne bi lahko bile kvečjemu umetno, v brk zakonitostim trga. Vaše sončne celice in ostale "eko-bio" aparate bodo skratka sofinancirali tisti bedaki med davkoplačevalci, ki živijo v dejansko racionalno zasnovanih, a nikakor ne "kul" stanovanjih, denimo u Fužinama.
Toplotna črpalka se sliši fajn - ampak če pod vašo eko bio hišo ni pametnega bazena talne vode, boste namesto vrtine morali razkopati celotno parcelo in vanjo položiti kilometre plastičnih cevi (samo da je "ekološko"!) za "hranilnik toplote". Nekatere toplotne črpalke delujejo tudi na okoliški zrak, ampak so manj učinkovite.
Par kvadratnih metrov sončnih celic cele hiše ne more poganjati. Vzporeden 12V sistem z akumulatorji in par žarnicami pa tudi nima posebnega smisla. Lahko bi (do prve toče) s tem prekrili celotno streho, si namontirali 220V pretvornik, s tem napajali hišo, viške pa (subvencionirano, za večkratnik tržne cene) prodajali državi, ampak ne vem, zakaj. Še v Sahari kanijo megalomanske sončne elektrarne narediti tako, da bi zrcala grela vodo, para pa bi poganjala turbino z generatorjem - pa bi ga mi, tu na 45. vzporedniku, srali s fotovoltaiko...
Kolektorji za toplo vodo imajo življenjsko dobo par let, v katerih stroška investicije ne upravičijo. Je pa lepo, če imajo zanesenjaki s tem veselje. Moj stric si je naredil celo take, da so se obračali za soncem... Ampak zaenkrat je res neskončnokrat enostavneje kupiti prvi bojler Gorenje - in topla voda je tu.
Vode pade z neba pri nas povprečno vsaj kubik na kvadratni meter in to se res da porabiti za zalivanje, pranje in splakovanje sekreta. Je pa treba investirati v zbiralnik, črpalko in vzporedno napeljavo. Ampak dokler je čudovita slovenska vodovodna voda tako poceni, se niti to ne izplača.
O famoznem "eko-bio" ogrevanju na lesne pelete je treba povedati pa vsaj to, da ves sistem stane 5x več kot na kurilno olje. Zgraditi je treba zbiralnik, velik 15 kubikov, na dnu katerega je "polž", ki bobke enakomerno vodi v peč. Pri skladiščenju je treba paziti, da ne pride do spontanega samovžiga. Ampak mene najbolj moti to, da si potem odvisen od kupovanja neznanskih količin teh peletov pri proizvajalcu peletov. In s ceno peletov je podobno kot z drvmi - spreminja se sorazmerno z nafto. Stvar se izplača kvečjemu večjim mizarstvom in samotnim gozdarskim kmetijam. V redu je tudi, kar so naredili na Vranskem - večjo toplarno in daljinsko ogrevanje bližnjih gospodinjstev. Sicer pa je to s peleti popoln strel v prazno.
.
Eko - bio materiali!
Zadnje čase imajo nekateri na lepem problem z betonom, s cementom, z apnom, s stiroporom (to je v bistvu ponarodela blagovna znamka, moral bi reči z ekspandiranim polistirenom) in, ja, celo s tervolom (no, s kameno volno).
Beton se meni osebno zdi podoben kamnu in sploh korektno "ekološki". Beton je itak povsem predindustrijska iznajdba, le da je na žaklih cementa, ki so jih kupovali stari Rimljani, pisalo puzzolanska zemlja, na naših pa piše Lafarge.
Apno je pa sploh naravno - od pamtiveka so ljudje v ogenj metali apnenec, tisto kasneje "gasili" z vodo in potem s tem zidali in ometavali. Jaz resnično ne zastopim, zakaj bi kdo pameten moral danes svojo bajto ometavati z ilovico, še manj pa zastopim, zakaj pričakuje, da bi ga moral jaz zaradi tega občudovati...
Stiropor je danes res poceni in je za izolacijo fasad povsem primeren. Nekateri jadikujejo, da "ne diha" - ampak zakaj bi moral zid dihati, ko pa zahtevate "zrakotesnost"!? No, kakorkoli že, če kanite fasado zaključiti z akrilnim ometom (ne diha), lahko spodaj stiropor uporabite brez pardona.
Nekateri pa se bojijo tervola, češ da ni "eko-bio". Zdaj - tervol delajo podobno kot sladkorno peno, le da namesto cukra uporabijo kamne. In tervol je, kar se mene tiče ravno tako naraven, kot kamenje, iz katerega je narejen. Jaz resnično ne zastopim, zakaj nekateri namesto praktičnega in poceni tervola - svoje bajte izolirajo s prahom iz celuloze (papirna kaša, brez vode), z dlako obritih ovc (uboge živali), ali pa kar s slamo v balah. Še manj pa zastopim, zakaj pričakujejo, da bi jih moral jaz zato občudovati...
Še o lesenih, montažnih hišah. Take hiše so seveda čisto v redu, povsem v redu pa so seveda tudi take iz opeke in betona. Tisti, ki se naenkrat neznosno navdušujejo izključno nad montažnimi hišami, češ kako neizmerno "eko-bio" da so, pa se navadno ne zavedajo neke osnovne podrobnosti. Naj pojasnim.
Masivne hiše izoliramo zunaj - zid je topel, akumulira toploto, izredno ublaži amplitudo nihanja zunanje temperature, bivanje je v takih hišah prijetno, pa še vlaga se v taki steni ne bi kondenzirala, zato ne potrebuje parne zapore.
Montažne hiše pa toplote ne akumulirajo. Ogrejejo se hitro, ker izolacija ščiti le zrak, ne pa masivnega zidu. Ampak stena take hiše potrebuje parno zaporo, drugače bi vse zgnilo. Da ne bom preveč učen, takole je: povsod, kjer je na zunanji steni knauf (velja tudi za bivalna podstrešja masivnih hiš), je takoj pod njim parna zapora. Ja, če v montažni hiši olupite ves knauf, se znajdete v veliki polivinilasti vrečki. Lahko je polietilen, lahko celo aluminij - v vsakem primeru ste obdani s povsem vodotesnim ovojem, ki niti v sanjah "ne diha", in ki ni ravno "eko-bio". Ne da je s tem karkoli narobe, ampak tako pač je.
.
Popu pop
.
Če se je torej zgodilo, da je nekdo dosegel, da si naenkrat močno želite nekakšno "eko-bio hišo" sredi idilične narave, najprej stopite korak nazaj, nato parkrat globoko vdihnite, na koncu pa si le priznajte, da vas ne žene nič omembe vredno plemenitega. Bolj kot klimatske spremembe - vas zanima klima "eko-bio psihoze". In vaš motiv ni "stanovati ekološko". Vaš resnični motiv je - investirati v videz, s kakršnim boste v takšni klimi pri ljudeh vzbujali zavist.
Če vam to uspe, bo gotovo v resnici vsaj malo prispevalo h kvaliteti življenja, kot ga dojemate. Vseeno pa bi se spodobilo reči bobu bob.

četrtek, 17. december 2009

Gorečnost

Če so zvezdniki naše vladajoče stranke nekako leseni in mrki (njihov nastop je nekakšna mešanica nastopov generalov Jaruzelskega in Blagojeja Adžića), pa je famozni član SD-jevega hrvaškega klona, znan tudi kot Zagrebaćki Janković, ki je iz hrvaškega klona SD izstopil šele tik pred aktualno kampanjo za novega Mesića - poln strasti.
Ampak ne le pri nastopu - tudi pri vsebini bi se slovenski klon Milanovićeve stranke lahko zgledoval po njenem donedavnem članu. Si predstavljate, kaj jaz vem, Potrča, Bredo Pečan, ali pa vsaj (svetovnonazorsko iz istega bazena) Tuerka ali Jankovića, da si takole v snegu sezujejo cipele in po kolenih položijo venec padlim junakom slovenske domovinske vojne?
.
.
Lahko noč.

sreda, 16. december 2009

Nikaragva

Pravkar sem gledal Odmeve, kjer sta aktualno dogajanje komentirala Nežmah in Kovačev Miha. Posebej bi rad pohvalil slednjega, prav z vsem, kar je prijavil, se strinjam.
Med drugim je vladajoči stranki svetoval zamenjavo piarovca, ker tole v resnici sodi v kontekst državnega udara v Nikaragvi, ali pa spominja vsaj na improvizacijo neposredno po revolucionarni zasedbi Televizije Bukarešta.

.
Obstaja pa seveda tudi paralela v sodobni slovenski zgodovini. Tole me neizmerno spominja na ta debilizem Nove Slovenije, poldrugo leto nazaj. Le namesto Potrča je stal Bajuk, v prvi vrsti je bila namesto Potrate slavna Milka Novak, namesto Brede Pečan je bila Mojca Kucler Dolinar, močno pa sta se šopirila tudi neki Kokalj in neki Horvat. Peterletu svaka čast, da se ni nastavljal zraven, Milka Novak pa se je v tisti epizodi izkazala za prvovrstno AFŽ-jevko s partijskim mentalnim sklopom in ji, kar se mene tiče, ni pomoči.
Kdaj bo ta narod končno pometel s to arhaično mentaliteto?

torek, 15. december 2009

En Pahor naprodaj!

.
Tile dve sem narisal za novoletno dražbo galerije Hest.
Meni ni všeč, da so letos vsem v risanje vsilili svoje standardne ploščice premera 13cm (enostavneje bi bilo, če bi vsak prispevaj kaj iz svoje stare zaloge), ampak če so drugi avtorji sprejeli, je moralo biti dovolj dobro tudi zame.
Ker ploščica spominja na 2D projekcijo kugle, pa ker bo ravno Novo leto, sem si zamislil poslikavo v smislu kugle za na smreko.
No, Monrojko so prejšnji teden (Javšnik je vodil dražbo) že poceni prodali v Ljubljani, to sredo bojo pa v mariborskem Hestu prodajali še Pahorja (polni naslov slike je "Čudoviti Pahor"). Če bi kdo mel...
Izkupiček gre zavodu Soča.
.
Lahko noč.

petek, 11. december 2009

Kositi v klanec

Pred časom sem obljubil zapis o kosilnici, pa se mi zdi, da je zdaj zanj zadnji čas, ker bo kmalu sneg. Pa začnimo.
.
Kositi v klanec je ljudem skozi zgodovino povzročalo mnogo travm, še danes pa je povezano z jamranjem. Danes sicer obstajajo izjemni pripomočki, ampak naši zemljiški posestniki so jamranje tako ponotranjili, da zanj ne zamudijo nobene priložnosti. Jamrajo celo kmetje, ki posedujejo za več M ojrof kapitala in ki se furajo v popularnih vesoljskih traktorjih Dear John :)) za več 100k ojrof. Zadnjič sem denimo bral o neki idilični gorski kmetiji nad Solčavo, veliki 680(!) hektarjev - pa je bilo spet samo jamranje.
Po drugi strani pa se da možnost kositi svoje klance - dojemati povsem nasprotno, kot čisti razkoš. Odvisno pač od percepcije.
.
Najprej se ustavimo pri idealu. Brielmaier. To je Wally med kosilnicami za v klanec, za katerimi je treba hoditi peš. Pri Brielmaierju stvari razumejo. Resnično nizko težišče, stroj mora biti širok, bradavičasti kovinski valji pa primejo bolje od vsake gume, vse je hidravlično, kositi pa se da kar do 3,5m široko, da je treba manj prehoditi. Če brilmajerco poženeš direkt v še tako strm klanec, zaradi izjemno nizkega težišča balanca skoraj ne pritiska navzdol in je košnja keks. Vzporedno z izohipsami je pa sploh keks. Najbolj nor je pa model Q1 - tu je celoten motor skrit v "kolesih", skupno težišče pa je tako nizko, da je to pri kosilnicah svetovni rekord.

Čeprav vsak športni rekvizit nekaj stane, pa je 15 - 35k ojrof za kosilnico, kako bi rekel, perverzno veliko. No, če bi človek med drugim posedoval vsaj 50 hektarjev strmih visokogorskih klancev, prestrmih za vsak traktor, potrebnih košnje - potem bi bila brilmajerca (zmore do 2ha/uro!) nuja. Sicer je preseravanje.
Ampak če bom kdaj uspel res dobro prodati sliko, al pa če bi 2 leti dajal na stran izjemno penzijo, ko jo bom enkrat dobil - se bom preseraval tudi jaz...
.
Če je Brielmaier Wally, pa je Golf - bečeeska.
O bečeeskah, pravzaprav o košnji nasploh, obstaja en krasen slovenski blogerski zapis. Opozorim naj le, da ta kosec obče ime bečeeska uporablja za konkreten model, BCS 622.
.
No, za nas bi se na prvi pogled zdela edina logična izbira model BCS Max 630 WS gorska (nekdo je uploadal nazornih 8 slikc svoje). Problem je bil le v tem, da bi se za novo posestvo rabila kompletna kmetijska mehanizacija, ne le kosilnica, in so se mati zato modro odločili za motor na 2 kolesih, se pravi za - motokultivator.
.
BCS 740 Action z 11 konjskim Honda motorjem seveda ni od muh. Kako sem iz tega zgradil gorsko kosilnico, bom pa zdaj povedal.
Najprej je treba vedeti, da je kultivator obrnjen v drugo smer, kot primerljiv stroj, ki je prvenstveno kosilnica (denimo 630 WS). Če imata oba 4 prestave naprej in 3 nazaj, pomeni da ima tale v smeri košnje 3 prestave. Ker ima kultivator kardan obrnjen nazaj (na 630 WS se ne da montirati zadnjih priključkov - prikolice in tistega za prekopavanje zemlje), se kosi v rikverc. To v glavnem ni problematično, razen dveh slabosti:
- težišče je močno za osjo, saj je motor pomaknjen bolj naprej, kot je pri 630-ki nazaj
- ročici bremz sta v rikverc zamenjani
.
Ker ima 740-ka veliko fićurjev, bo najbolje, da za začetek pogledamo "pilotsko kabino".
Na levi so bremza za desno os, sklopka in rdeča varnostna ročica, ki jo je treba držati, da motor ne crkne.
Na desni pa sta bremza leve osi in ročica za premikanje balance gor in dol, zgoraj pa so še mala ročica za gas, črna bunka za zaporo diferenciala in rdeča bunka za enostavno menjavo smeri (naprej - nazaj).
V sredi so še trije ročni pedali - z levim sprostimo komandni sklop, da ga lahko obrnemo za 180° okoli navpične osi, s srednjim vključimo orodje (kardan), desno pa je prestavna ročica.
Ja, kar kakih 5 - 7 minut je treba, da človek vse to ponotranji in se ufura v delo... Ampak potem je upravljanje res enostavno.
.
Na tej slikci se pa vidi, kako sem rešil problem težišča glede na prečno os.
135 cm širok greben (to je tisto, kar reže travo) skupaj s pogonom tehta vsaj 50 kg, kar pa je premalo. Zato sem dal vmes namontirati 9cm dolg podaljšek kardanske osi (glej puščico).
In to naredi čudež - kosilnica niti v hud klanec ni pretežka v balanco.
.
Problem bočne stabilnosti (kultivator je v osnovi šokantno ozek, le kakih pol metra!) pa sem rešil takole:
- na vsako os sem dal montirati en 10 cm spacer iz litega aluminija
- dokupiti pa je bilo treba še en par koles
.
In nastala je čudovita "gorska kosilnica" - uravnotežena, relativno stabilna v vseh smereh in neverjetno zmogljiva. S tem se da, dokazano.
Vsaka kosilna seansa je sicer, kako bi rekel - a bone breaking, blood sweating experience - ampak na nekem nivoju človeku nudi neverjetne užitke.
Kosilno-klančevski hobi-šport vsem toplo priporočam, najbolj pa tistim, ki imajo čas brati ta blog.
.
Lahko noč.

torek, 08. december 2009

Percepcija

V soboto so mi na Vesti naredili kolumno. V nekem smislu sem torej takorekoč kolumnist na Vesti. No, za prvič sem poslal kar Trst je naš, sem ga pa samoiniciativno malo priredil. Za naslov sem uporabil kar strašno popularen tržaški grafit iz časov, ko so partizani Trst osvobodili /okupirali (odvisno pač od percepcije), namesto "peljati scat" pa sem uporabil "zabiti gol". Zdaj pa k Miheljaku.
.
Mnenjski voditelj Miheljak je zadnjič prijavil, citiram:
"Slabo je, če so novinarji politično opredeljeni, še bolj pa se je treba bati novinarjev, ki trdijo, da imajo ekvidistanco do vsega..."
.
V luči Miheljakove misli zdaj razmišljam, zanima me pa tudi vajino mnenje.
No, jaz zase vsekakor mislim, da imam "ekvidistanco do vsega" ("kritični intelektualec je vedno v opoziciji"), in se mi to zdi celo fajn. Me pa nekateri percipirajo kot "levičarsko indoktriniranega", zadnje čase pa slišim celo, da naj bi bil preveč "desno usmerjen". Veren sicer nisem, na "avantgardizem" naše nominalne levice pa sem precej alergičen, tako da najbrž veljam za bolj "desnega", karkoli naj bi to že bilo.
Vest pa, kolikor slišim, v glavnem percipirajo za boj levo kot ne. Če Miheljakovo modro misel z novinarjev prenesemo na novičarske portale, pa je kakršnakoli profiliranost Vesti itak boljša, kot "ekvidistanca do vsega".
Omeniti moram tudi Mladino, ki velja za prorežimsko glasilo, za stalnega kolumnista pa ima dr. Nežmaha (doktoriral je na temo "Kletvice in psovke"), ki je, kako bi rekel, pravi disident (ob menjavi oblasti se vloge zamenjajo, to je treba povedati). Po Miheljaku je Nežmah Mladini v škodo - sam pa njegovo kolumno, glej ga zlomka - percipiram ravno obratno.
.
Kako torej percipirata dejstvo, da imam jaz lahko kolumno na Vesti?
Pripravil sem dve priročni anketici, svoja bralca pa lepo prosim, da s klikanjem uveljavita svoji pravici do izraženja cenjenih mnenj.
.


sobota, 05. december 2009

Prerez 59

"Ne takih grdih slik delat - lepo, všečno sliko nariši, boš takoj prodal,"
kar naprej poslušam.
.
Evo, tu imate. Če to ni ena všečna slika, sem jaz bicikel.

Prerez 59 / olje na lanenem platnu, tolčena kovina / uokvirjeno 186x51 cm / 10-11 09

četrtek, 03. december 2009

Trst je naš

Sinoči so po televiziji vrteli tisti famozni kratki film, pa sem si ga končno ogledal.
In sem navdušen. Poglejmo torej, zakaj je to najboljši partizanski film vseh časov.
.
Ni treba posebej špičiti oči in ušes, da bi zapopadli, da v naši družbi apriori velja, da avantgardo, pa naj bo intelektualno, kulturno, politično, filozofsko, moralno, etično, oblastniško, U name it - predstavlja nominalna levica. Situacija je tako rigidna, da je nima smisla poskušati spremeniti - po svojih luknjah lahko bentimo, ampak nominalna levica je apriori na vzvišenem moralnem piedestalu.
Ampak simptomatično je predvsem, da naša nominalno levičarska avantgarda ni sposobna nikakršne samorefleksije. Simptomatično je, da naša nominalna levica za avantgardo uspeva prodajati mentalni sklop, s katerim recimo tistega kotaljenja kamenja po hribu Sabotin ni sposobna dojeti kot nečesa objektivno in absolutno bebavega.
In ravno popolno pomanjkanje samorefleksije, nesposobnost humorne distance do same sebe, sprotno prirejanje definicije realnosti lastnim ideološkim fiksacijam - vse to je v popolnem nasprotju z držo, vredno (namenoma si bom sposodil levičarsko sintagmo) kritičnega intelektualca. Ki je vedno v opoziciji, kenede.
.
Kratki film Trst je naš tako zelo izstopa zato, ker se slovenske levičarske mitologije loteva s prefinjeno distanco. Vsebuje kod branja, ki levičarski mitologiji dobavi samorefleksijo. Trst je naš izstopa, ker samega sebe ne jemlje preveč resno.
In to je genialno.
Žiga Virc, zapomnite si to ime, razume, da do mitov velja biti obziren. Da se jih ne spodobi zlorabljati v prvih linijah naše večne ideološke fronte. Šele Žiga Virc, rojen sredi 80-tih, zmore naše mite obravnavati kot mite. In s tem, čeprav se zdi na prvo žogo paradoksalno - naredi zanje več, kot vse abotne partizanarice doslej skupaj.
Mojstrovina Trst je naš nam ponuja kontekst, v katerem se miti polpretekle zgodovine filtrirajo tako, da delujejo povezovalno. Miti iz obdobja, ko je bil ta narod v vsej zgodovini najbolj razdvojen, v tem filmčku funkcionirajo kot katalizator, ki pomaga k stanju, kakršno je bilo tisto, ko je bil ta narod v vsej zgodovini najbolj enoten.
In, evo, tudi mene, ki mi nekateri oponašajo, da sem nastrojen proti naši nominalni levici in njenim mitom, je ta film ganil.
Še več - ko je tista bejba na hitrem vrancu policaju izbila pištolo in ponesla prapor s komunističnim simbolom gor na sončni travnik, Gojc pa je pogledal v nebo, odvrgel šmajser in še zadnjič zavpil: "Trst je naš!" - me je ganil do solz.
Še več - počutil sem se prijetno in spravljeno, podobno kot pred 20 leti.
.
Ker je filmček genialen na več nivojih, spregovorimo še o fami, ki jo je Trst je naš zgradil okoli sebe. Zaradi genialnega trailerja, namenjenega italijanski politiki, mu je Italijanska politika že pred prvim predvajanjem naredila ogromno reklame. Ne morem tudi, da našega kratkega filmčka ne bi primerjal z italijanskim visokoproračunskim dolgometražnim izdelkom o fojbah, ki ga je pred letom tudi predvajala naša javna televizija.
Vidite, Slovenci smo z Vircem Italijane peljali scat. Njihov visokoproračunski dolgometražec o fojbah je simptom iste nesposobnosti samorefleksije, kot je značilna za njihovo histerično reakcijo na Trst je naš pred prvim predvajanjem, ali kot je na splošno, se zdi, značilna za njihov odnos do lastnega fašizma, ali pa kot je pač značilna za odnos naše avantgarde do lastnega komunizma.
Trst je naš je vse skupaj peljal scat ravno zato, ker sebe ne jemlje preveč resno. Še več - vse skupaj je peljal scat po partizansko, s skromnimi sredstvi, diverzantsko, in izjemno učinkovito. In na tako partizanstvo, na to pozitivno esenco partizanstva - sem ponosen kot Slovenec.
Svaka čast!
.
Lahko noč.

sreda, 02. december 2009

Sever

Saj je lepo, da pred 20 leti nismo uvozili jogurtne revolucije, čeprav bi bilo po svoje zanimivo tudi od blizu opazovati tiste slabo oblečene reveže s Slobinimi transparenti. Tako pa sta menda pred parlamentom paradirala le Marojević ali dva... Ampak trditi, da bi jogurtno-revolucionarni performance zrušil tedanjo slovensko oblast in preprečil osamosvojitev - je pa res malce far fetched.
Vseeno pa ni nič narobe, če policaji proslavljajo - država rabi obredje, in meni je vsekakor ljubše, da po novem konec novembra slavimo preprečitev ekskurzije bratskih narodov in narodnosti, kot pa da bi še vedno slavili bratstvo i jedinstvo teh istih narodov in narodnosti.
.
Ne vem pa, če je bilo ravno absolutno nujno, da je naš demokratično izvoljeni predsednik odlikoval nekdanjega šefa Udbe. Samo zato, ker da ni preprečil preprečitve uvoza jogurtne revolucije, si po mojem posebnega odlikovanja vendarle ne zasluži.
Po drugi strani pa bi jaz od tistega šefa Udbe pričakoval vsaj to, da bi preprečil uničenje kulturno-zgodovinske dediščine slovenskega naroda v obliki udbovskih arhivov. Ne rečem, da jih je kuril ali mlel osebno - goreli so, da je bilo veselje, itak sami, le vratca za dovod zraka je bilo treba v peči pustiti priprta, ali pa papirniški mlinček prižgan...
Je pa po mojem očitno vsaj objektivno odgovoren, da uničenja ni preprečil.
Odlikovati Ertla je bilo neokusno.
.
Lahko noč.