torek, 20. december 2011

Še 8 jih je padlo

Takole je - iz čiste zanikrnosti zapisov o knjigah nisem objavljal poldrugo leto. Berem pa seveda kar naprej. In tako je vmes padlo že vsaj 100 knjig. Kaj storiti? Najprej mi pade na pamet, da se spodobi iti po vrsti. Me je pa groza, kako bom vse to not prinesel...
"Nazadnje" so torej padle Žalostne kurbe mojega življenja, Smrt rečnega vodnika, Popravki, Umetnost krpanja, Ekstra deviško, Spodbujanje krokodilov, Emmina sreča in Levitev, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že avgusta 2010, je za ta zapis res že skrajni čas. 
Pa začnimo.
.
Žalostne kurbe mojega življenja / Gabriel Garcia Marquez, 2004 (Učila International, 2006)
To pozno, v nekem smislu gotovo avtobiografsko delo slavnega pisatelja, o ostarelem jebaču, ki si poželi device, sicer ni ne vem kaj, je pa še vedno dovolj v redu za ubiti kako urico.
.
Smrt rečnega vodnika / Richard Flanagan, 1994 (CZ, 2003)
'Slovenca' Flanagana bolj ali manj sistematično obdelujem in mi je kar všeč, pa je tudi tale knjigica prišla na vrsto. Raftarski posel v Posočju cveti, vseeno pa 'rečnega vodništva' jaz nikoli nisem dojemal kot možnosti kariere. Grobi okvir romana se mi je zato zdel dovolj ponesrečen, da sem se bal, da je knjiga zanič. Ampak knjiga ni le prijetno presenečenje zaradi nizkih pričakovanj - super je objektivno. Po tako dolgem času sem vsebino v podrobnostih že pozabil, obnove pa ne mislim guglati, saj to lahko storita sama - ostala pa mi je briljantna 'meditacija' utapljajočega se junaka. Brez slabe vesti lahko posredujem tudi svoj tedanji zapisek: "izjemno!"
.
Popravki / Jonathan Franzen, 2001 (Beletrina, 2005)
Za Franzna sem izvedel nekako tedaj, ko se je potikal pri nas zaradi promocije prevoda 'Območja nelagodja'. Takrat sem tudi prvič slišal za afero, ki jo je v zvezi s 'Popravki' imel z Oprah W.
Franzen je napisal dobro knjigo in zanjo požel navdušenje kritikov in več nagrad. Pa ga je Oprah povabila v svojo oddajo za gospodinje (Oprah's Book Club spin-off). Franzen pa je nekje prostodušno mimogrede izrazil manjši pomislek v zvezi z uvrstitvijo na ta seznam knjig za gospodinje, češ da je vmes tudi kak schmaltzy komad. In udarili so po njem, kaj da misli da je, ta elitist, snob in komunajzar, Oprah pa ga je skenslala. In tako je Franzen dodatno zaslovel kot 'človek, ki je zavrnil Oprah'.
Popravki so zajetna sodobna epska saga in v marsičem so me spomnili na Steinbeckovo 'Vzhodno od raja'. Le da zgodba pokriva drugi del 20. stoletja, vzhod namesto zahoda ZDA, in se manj naslanja na Biblijo, ampak bolj kar direktno na milenijski 'Angst'. Slog je briljanten - vse tekoče, brez patetike, z veliko širine in uvida, inteligentno in še duhovito. Knjiga je strahotno fajn, mene je razočaral edino iztek, ki je malo medel - ampak po svoje ta antiklimaks pač odraža sprijaznjenje s 'popravki'. Najboljši dokaz, da je v 10 letih postala 'klasika', pa je v tem, da je praktično v vsem še vedno aktualna, čeprav je bila končana pred 9/11. Zelo priporočam!
Btw - Franzen & Oprah sta vmes že zakopala sekiro; tudi njegov kasnejši roman, 'Freedom', ki sem ga vmes že prebral in je odličen, se je znašel na Oprinem seznamu - ampak v drugo je avtor pohlevno klonil.
.
Umetnost krpanja / Elizabeth Berg, 2004 (Meander, 2005)
Ena najslabših knjig, kar sem jih kdaj prebral. Bruh!
.
Ekstra deviško / Annie Hawes, 2001 (MK Kapučino, 2004)
Če se prav spomnim, stvar govori o tem, kako Angležinja ubode ligursko domačijo in se navaja na stresno/idilično življenje v italijanski vukojebini. Knjiga niti ni zanič, po svoje je čisto zabavna.
Imam pa zabeleženo tole: "tekoče, le misterij okoli prve ženske osebe dvojine ostane nepojasnjen". Ampak tudi če gre za lezbično prenovo stare hiše, so osebne okoliščine junakinje nakazano tako diskretno, da nikakor niso v agitatorskem prvem planu, nč bat.
.

Spodbujanje krokodilov / Antonio Lobo Antunes, 1999 (CZ Moderni klasiki, 2003)
Babe govorijo o članih skupine teroristov, ampak vse skupaj je tako nepregledno, gostobesedno, moreče in komplicirano, da mi nikakor ni sedlo. Knjigo sem prebral prevsem zato, ker je bila 'Hudiču v riti' istega avtorja, izučenega psihiatra, ki je posredoval v Angoli, čisto znosna. S temi krokodili ničesar ne zamujata.
.
Emmina sreča / Claudia Schreiber, 2003 (Modrijan, 2009)
Čudaško samotarsko kmetico doleti kriminalec, kar pa nikomur od njiju ne škodi. Prav zabavno, sploh je pa simpatična naslovnica. Priporočam.
.
Levitev / Carlos Fuentes, 1967, 1974 (MK, 2003)
Od romana, ki so ga v Mehiki nekoč prepovedali, češ da je preveč "pornografski, komunističen, protikrščanski in projudovski", človek seveda pričakuje veliko. Ampak ta kolobocija, kjer kraljujejo neki ex nacist, mehikanizirani Američan in par bejb, je tako neprebavljivo komplicirano zakodirana, da tiste cenzorje, če so se uspeli do črke prebiti skoznjo, prav pomilujem. Meni ni sedlo.
.
Veselo branje!

nedelja, 11. december 2011

torek, 06. december 2011

Najsodobnejša umetnina v duhu časa


Za jutrišnjo novoletno dobrodelno dražbo v galeriji Hest sem v nedeljo naslikal tole umetniško sliko.
Preden sem se lotil umetniškega likovnega ustvarjanja, sem skušal kar se da začutiti aktualni trenutek in ustvariti kar najsodobnejšo umetnino, ki bi subtilno odražala samo bistvo duha časa.
Po tehtnem premisleku sem likovno kompozicijo zasnoval tako, da je na krvavo-komunistično ozadje komplementarno postavljenih nekaj prijaznih modrih, rumenih in belih likovnih entitet, ki s pomočjo strateško umeščenih linijskih potez zelo tehtno odsevajo vrednote in energijo aktualnega trenutka.
Umetniška slika predpisane velikosti 14x20 cm mi je odlično uspela, pa sem se proti večeru jel predajati navdušenju nad svojim likovnim delom.
.
Ampak točno ob 20:00 istega dne sem nekako začutil, da se je duh časa nenadoma popolnoma spremenil. Tako zelo, da se je spremenila tudi sama paradigma najsodobnejše likovne umetnosti. In nemudoma sem začel iskati tehten umetniški odgovor na najnovejšo likovno zagato. Ampak naj se neskromno pohvalim, da mi je rešitev uspelo najti še istega večera.
Kot je razvidno s priložene fotografije, sem likovno-umetniški problem uspel vehementno rešiti z nekaj skrbno odmerjenimi linijskimi potezami v beli barvi, ki sem jih, kot pandan vsebinski spremembi umetnostnega trenutka, z mirno, izkušeno roko, drzno plasiral na sam desni rob likovne površine.
Zadovoljno ugotavljam, da mi te umetniške slike ni bilo treba zavreči, saj mi je z brihtno umetniško intervencijo - koraku časa uspelo parirati.

petek, 02. december 2011

Pred volitvami 2011

Kampanja je končana, naj torej tik pred predvolilnim molkom povzamem svoje vtise.
Tokrat ne bom govoril o programih, ampak izključno o politični kulturi. O komunizmu, pravzaprav, in o tem, ali je slovenska politična scena končno pripravljena, da ga zavrne.
Ayn Rand, izjemna pisateljica, zanimiva osebnost in histerično zagrizena borka proti komunizmu, je nekoč menda izjavila, da je niti ne motijo toliko komunistične metode, ampak predvsem ideologija. No, jaz sem tu bolj konzervativen - do različnih ideologij sem strpen, precej alergičen pa sem ravno na komunistične metode. 
.
Veliko "novega"
.
Obet predvolilne apatije je razburkala ustanovitev novih strank.
TRS se mi niti ne zdi kaj posebno novega, prej benigna komuna ostarelih političnih reciklirancev, ki se pali na hippie revival.
Jankovićevi 'pozitivci' se mi še vedno zdijo Kučanov strel v koleno slovenske nominalne levice. In karikatura vseh ideoloških zablod, vrednot in tradicije. Ta stranka je en velik oksimoron; idealno povzema vso nevrotičnost današnje tranzicijske levice.
Še bolj je pa mrtvilo razburkala Virantova stranka - vse javnomnenjske ankete so zaznale nenaden padec neopredeljenih. Pojavila se je novost, ki je nagovorila precej več novih volivcev, kot pa jih je speljala tradicionalnim strankam.
.
Komunizem živi
.
Torej, najbolj zanimiva ugotovitev zadnjega meseca je, da se naša nominalna levica lahko povsem "redefinira", no, prerazporedi, zgodi se nešteto prestopov - in nobene panike.
Pahorju lahko pobegne pol poslancev, Murglbarak iz rokava potegne prototip dekadentnega kapitalističnega buržuja in ga, skupaj z žegnanjem 26 botrov, nastavi za varuha "NOB" s komunistično revolucijo vred - pa nič. Nobenega jamranja o "zabijanju noža v hrbet" nismo slišali od Pahorja, še najhujša je bila tista prilika "o podganah, ki zapuščajo potapljajočo se barko." Ostal je konstruktiven, ni podtalno rovaril proti včerajšnjim sopotnikom, nobene posebne diskreditacijske kampanje ni bilo zaznati v prorežimskih medijih. ...
.
Povsem drugačna zgodba pa se je vsem na očeh zgodila na nominalni desnici.
Virant, ki mi sicer osebno nikoli ni bil všeč, posebej pa se mi je zameril v času pred prejšnjimi volitvami, ko sem imel priložnost precej od blizu opazovati nekaj podobnega, kar se je sedaj zgodilo njemu - pa je doživel pravi stalinistični pogrom.
In če mi komunistične metode niso všeč a priori - če mi niso bile všeč leta 2008, ko se je čez svojega nekdanjega sopotnika kurčila četica N.Si-jevcev, postrojena za svojim Vodjo, v dušebrižništvu pa so tekmovali vsi, od BŽT, preko Zaresovcev, pa do Viranta - potem mi niso všeč niti zdaj.
Revival Zbora za republiko, kjer so prejšnjega predsednika izključili iz kroga 'pomladnikov', pa zalaganje Požarjevega trobila z dokazi o Jambrekovi udbovski karieri, pa ves drek, ki ga je ob Viranta zmetal Reporter, da o hordah forumskih plačancev ne govorim - to je preprosto nagravžno.
.
Zaprepadeno ugotavljam, da je slovenska levica s komunizmom, se pravi z ogabnimi komunističnimi metodami, praktično opravila. Naj posebej poudarim, da je tista "nova", "pozitivna" frakcija tranzicijske levice, pravzaprav še zadnji absces, v katerem je varno spravljena večina anahronističnih zablod. Kot hrastova šiška, če se razumemo.
In še bolj zaprepadeno ugotavljam, da 'komunizem', skozi 'komunistične metode' - še vedno živi na desnici.
.
Kako bom volil in zakaj
.
Naj na koncu vse skupaj postavim v red. Ker verjamem, da moje razmišljanje ni ravno na liniji enih ali drugih ovc. Torej:
Jaz menim, da je od vseh vidnih političnih osebnosti pri nas - Pahor daleč največji poštenjak. Njemu bi zaupal v varstvo magari lasten bicikel. In ne le to - Pahor je tudi največji državnik. Ko je Virant na Urhu s Kučanom in Jankovićem 'objokoval svojega dedka' - je Pahor brez pompa položil venec na Teharjah. Čeprav noben njegov dedek ne leži tam. Njegovi državniški govori so za v anale - tudi ko je bil najbolj na udaru, najbolj nepopularen - je na državniških dogodkih govoril tako, kot verjame, da je prav. Priznanja Pučniku, tega govora se dobro spomnim, ni dal, ker bi dal Kučan tako komando. Ampak ker je tako prav. Ko bo Pahor kandidiral za predsednika, bom volil zanj.    
Odkar se je po tem, ko je doživel politično smrt, tako čudovito sprostil Gregor Golobič, mi je vedno bolj simpatičen tudi on.
Marsikaj mi je všeč tudi pri Žerjavu.
In opazil sem nastope nekega Tonina iz N.Si, pa me je prav prijetno presenetil.
Iz Virantovega kroga cenim Šušteršiča. Še bolj pa Tomaža Štiha, 'libertarca'.
.
Ampak volil bom stranko gospodov Auerja, Mariniča, Matoza, Popovića, in gospa Vilerjeve in Šoba, in sicer s stisnjenimi zobmi.
Volil bom SDS, ker menim, da je prav Janša trenutno najbolj sposoben sestaviti operativno vlado, ki bo državo pripeljala iz krize. Volil bom SDS, ker želim, da bi zmagali z veliko večino, in ker se hkrati ne bojim, da bi SLS in N.Si tokrat izpadli iz parlamenta. Volil bom SDS, ker verjamem, da je koalicija z Virantom možna le v primeru, da bo Janša mnogo močnejši (saj ne da sedaj še obstaja bojazen, da bi Virant zmagal).
Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je v času Janševe vlade Slovenija rasla občutno hitreje od povprečja EU. Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je pod Pahorjem, ko je kriza za vse, Slovenija padala bolj od povprečja EU. In tako bom volil, ker verjamem, da je Janša edini sposoben potrebne reforme uskladiti s sindikati in jih dejansko izpeljati.
.
Še nekaj sem opazil pri sebi - tako bi najbrž volil celo v primeru, da bi se kaj od tega, kar se govori, in govori se marsikaj - izkazalo za resnično. Ugotavljam torej, da pri meni osebno ne gre za 'lepotno tekmovanje', niti za 'slepo vero', še manj za 'navduševanje nad moralno neoporečnostjo'.
Gre za pragmatičnost. In za naklonjenost 'pomladni opciji', ki se od nominalne levice razlikuje edino po odnosu do 'komunističnih metod'. Predvsem deklarativno, žal, kot sem pojasnil nekje zgoraj. Pa vendar.
.
Kakorkoli bomo izvolili, pa verjamem, da posebnega strahu ni. Pahor je po mojem mnenju s svojo iskreno, naivno dobronamernostjo, skromnostjo in poštenostjo - nepovratno vplival na slovensko politično kulturo tudi za naprej.
.
Vsi na volitve!
.
Lahko noč.
.
(update 4.12. 20:00 / open for comments)