četrtek, 25. september 2008

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Književnost i medijska kultura, Sarajevski Marlboro, Mama Leone, Hitna služba, Fukara, Otvorena pisma in Istočni epistolar. Padle so v tem vrstnem redu, že mesec nazaj. Zadnji čas za tole, preden pozabim.
.
Književnost i medijska kultura Igorja Mandića je zbirka esejev na temo iz naslova, objavljenih do leta 1984.
Igor Mandić je intrigantna persona. Vanjo sem se naravnost zaljubil, ko sem predlani na HTV zasledil oddajo "Emisija opće prakse" (korekten opis, tu je pa en forum) - štiričlansko omizje se je v isti zasedbi dobilo vsak teden in komentiralo aktualne družbene in kulturne teme. In Mandić je vedno tako izstopal, da sem čakal samo na njegove monotono, zateglo, leseno in hitro izstreljane prispevke, ki pa so po lucidnosti in netrivialnosti nekajkrat presegali karkoli, kar se da videti v Sloveniji. Tip je neskončno ciničen in duhovit (a vedno brezizrazen kot maska), svojeglav (v marsičem se z njim ne strinjam) in zna svoja stališča res izvirno argumentirati.
No, tale knjižica je stara že četrt stoletja, izšla je v komunistični Jugi in predvsem pred resničnim vzponom "medijske kulture", ki prežema naš čas. So pa eseji lucidne bravure tedaj mladega, zagnanega, idealističnega, svežepečenega komparativista.
In dejansko eseji, zgrajeni po žanrskih pravilih (teza, antiteza, sinteza / argumenti in protiargumenti...).
Mene je zanimalo, kdo je Mandić, in sem dobil zanimiv vpogled. Sicer vama pa tega seveda ni treba brati.
.
Sarajevski Marlboro Miljenka Jergovića je zbirka novel iz obleganega mesta, prvič objavljena 1994. Jergović je prav tak, kot sem zapisal tule. Človek z uvidom, mojster empatije, tragičen in duhovit. Sarajevski Marlboro ne trobi eni ali drugi strani, ta knjiga sebe nima za "orožje", ni vir ali sredstvo manipulacije, ne poenostavlja, ne posplošuje in ne "kolektivizira".
Vojna in podobna izredna stanja (denimo volitve) v literatih rada zbudijo neke vrste navijaštvo, redukcijo na "vaše" in "naše", gon po agitiranju in sploh nekakšno popreproščenje v dojemanju družbe. Pri drugih vzbudijo ravno nasprotno - Miljenko Jergović je vzoren primer avtorja, ki ta poligon razume kot možnost, da zagleda posameznika. Osebnost definirajo odločitve. In le izredna stanja primorajo posameznike sprejemati odločitve, skozi katere se latentna psihopatologija lahko konkretizira kot definicija njihove osebnosti. Še enkrat pa naj poudarim, da se Jergović ne opredeljuje, ne daje vrednostnih sodb in ostaja nevtralen, takorekoč neopazen. Precej priporočam.
.
Mama Leone pa je knjiga, kjer se Jergović prej omenjeni nevtralnosti in neopaznosti izogne - gre za avtobiografijo. Zbirka novel je avtobiografska na način, podoben Vieweghovemu v Čudovitih pasjih časih, kar je samo dobro. Je pa res, da meni, vsaj na začetku, nekako ni stekla - morda ravno zaradi odpovedi avtorski neopaznosti, v kateri sicer tako briljira, morda zaradi okornejšega prevoda, morda zaradi dejstva, da je nisem prebral v izvirniku. Je pa tudi ta knjig seveda fajn.
.
Hitna služba je naslov zbirke kolumen, ki jih je na začetku omenjeni Igor Mandić objavil v Vjesniku od 1999 do 2005. No, to brati je pa čista radost. Za razliko od njegovih prispevkov v Emisiji opće prakse, večinoma ciničnih izstrelkov v par besedah, se tu lahko naslajamo nad izdatnejšo argumentacijo. Mandića res občudujem - vtika se v malenkosti širokega spektra, je izviren, nikogar ne jebe 5 posto, pravi samotni jezdec, inteligenten, načitan, trmast in predvsem velik prijatelj zdrave pameti.
Res je, da je v nekakšnem NOB-jevskem levičarstvu včasih v sporu s prej naštetimi vrlinami in naravnost navijaško nedosleden, ampak to mu zaradi izjemne srčnosti mirno odpustim.
Kolumne so razdeljene v vsebinske sklope, skozi njih pa se lahko lepo poučimo o določenem obdobju hrvaške politične realnosti, predvsem pa o Mandićevih osebnih travmah. Najlepši je sklop o Cerkvi - Cerkev naravnost sovraži, hkrati pa ji (v obdobjih, ko občuti osebno "krizo ateizma") podeli tudi nekaj dobronamernih nasvetov. Cerkvi je denimo blazno zameril, ker se je skozi svoje medije pridušala nad "vudujevstvom" (ko so na nekem pustnem sprevodu zabadali igle v Tuđmanovo lutko), povsem pa da je prezrla kao resnično blasfemično in družbeno škodljivo pisanje De Sada, ki so ga v akcijah masovnega opismenjevanja (kot pri nas!) trdo vezanega skoraj zastonj prilagali dnevnemu časopisu. Lepo pa je brati tudi o njegovem sovraštvu do interneta, da se vrnemo k sodobni "medijski kulturi".
Hitno službo zelo priporočam prebrati. Predvsem pa bi Slovencem privoščil kakega Mandića osebno.
.
Fukara Ivana Aralice je dobrih 550 strani nečesa, o čemer si tudi po (zelo hitrem) branju nisem povsem na jasnem. No, jasno mi je, da je knjiga, zložena okorno, brez vsakršnega talenta, a v neznosno afektiranem slogu, zanič - kaj dosti več pa nisem zastopil.
Potem pa sem malo posurfal in mi je še manj jasno. Odkril sem, denimo, čudne povezave, v katere so vpleteni nekateri avtorji, po katerih sem pred kratkim posegel. Ugotovil pa sem tudi, da bi za razumevanje Fukare moral vsaj bolje poznati hrvaško politično situacijo zadnjih nekaj let.
Tule je najprej korektna recenzija. Spisal jo je, zanimivo, isti Zoran Ferić, katerega 2 knjigi sem z veseljem prebral v predprejšnji rundi in torej zanj jamčim, da je "naš". Ampak pazi to: Ferić pojasni, da naj bi bil Fukara sam Miljenko Jergović! Ker pa je ta povsem "naš", mora biti Aralica pravi pizdun! Ampak Aralica je vendar akademik, član HAZU, predvsem pa se ponaša s korektno disidentsko in politično zgodovino (Maspok pa to), s prvim romanom o "Bleiburgu" (tako Hrvati imenujejo Rog), Četverored (čeprav naj bi bil roman zanič, nevreden Velike teme), po katerem so posneli tale film, pa je jasno pokazal, da je "naš". Ampak vrnimo se k Ferićevi recenziji - objavljena je v Nacionalu, časopisu medijskega tajkuna Pukanića, ki že zaradi tega dejstva ne more biti "naš". Sploh pa po sramotni epizodi, ko se je zmenil s policijo, da je medijem na očeh v norišnico odpeljala njegovo ženo (hotela se je ločiti in pobrati polovico bogastva). Čeprav je naslednji dan Pukanić, da bi se opral, insceniral(?) atentat nase (podnevi, na Ilici!) - ta gotovo ni "naš". Skratka, prava kolobocija, kjer ni nič več jasno.
Instinkt pa mi pravi tako: Fukara je zanič knjiga; če se moram že odločiti, pa je Jergović gotovo "naš", za Aralico pa bi prej rekel, da je "njihov".
Bi bil pa hvaležen, če me na to temo kdo razsvetli :))
.
Otvorena pisma Predraga Matvejevića je zbirka, ja, odprtih pisem. Otvorena pisma so zlata vreden dokument o burnih 80-tih (in malo širše). O času propadanja komunizma, o času prebujanja zavesti o človekovih pravicah, svobodni volji, pa o zametkih nacionalizmov, ki so kulminirali v Yugo-vojne. To je dokument o času "enoumja" (kot danes radi poenostavljajo mnogi), ki pa je v resnici, od blizu, bilo ravno nasprotno od tega.
Matvejević pa idealističnega don-kihotstva ni prakticiral le po Yugi, ampak vehementno po vsej Evropi. Pisal je vsem, od Poncija do Pilata; in o vseh - niste še slišali za disidenta, za katerega se ne bi zavzel v odprtem pismu. Čeprav nekaterih v resnici ni nikoli poslal in so bila prvič objavljena v nekakšnem samizdatu 85-ga v Beogradu (bral sem kasnejši trdo vezan ponatis).
Matvejevič ni bil outsider, prej funkcionar - svojih funkcij pa ni zlorabljal za izgovor za pasivnost in udinjanje režimu (kot stvari žal nekateri predpisujejo pri nas danes, bohpomagi), ampak ravno obratno, kot piedestal, s katerega se sliši dlje. Ena funkcij, na katere je bil delegiran, je vplivno funkcionarstvo v mednarodnem PEN-u.
Še zanimivost: iz prej omenjenih Mandičevih kolumen je razvidno, da Matvejevića naravnost sovraži :))
.
Istočni epistolar istega avtorja se ponaša s konsistentnejšo zgradbo, čeprav gre spet za nekakšno zbirko odprtih pisem. "Poslana" so pokojnemu očetu, Rusu (Predraga z bosansko Hrvatico zasnujeta v Mostarju), iz Rusije.
Gre za izjemen potopis - po poteh razblinjanja idealov. V SZ odhaja s polno glavo idealističnih zgodb, ovitih v strašno spoštovanje očetovega spomina - ki pa se ob stiku z realnim okoljem sesuvajo kot hiša iz kart. Ne gre le za kraje, gre za koncepte, ideje in usode ljudi.
Res lepa knjiga. Je pa res, da je Matvejević najbolj zaslovel z neko drugo, katere naslov zveni v podobnem ritmu, Mediteranski brevijar. Na pamet toplo priporočam tudi to.
.
Lahko noč.

četrtek, 18. september 2008

DVA / die ZWEI

Sinoči je bila v zamejskem Beljaku (Villach) otvoritev razstave,
ki me je okupirala večino poletja.
Spomladi sva z ženo v taistem Beljaku na povabilo podjetne zamejske galeristke Šikoronje sodelovala na veliki skupinski razstavi GEMMAKUN?TSCHAUN.
Od 278 umetnikov jih je v KUNSTHAUSSUDHAUS, v opuščenih prostorih mestne pivovarne, razstavljalo kar 124.
.
Moje slike so se jim najbrž dopadle, saj so me takoj povabili k samostojnejšemu nastopu. Prostor, ki ga je spomladi zapolnilo 124 avtorjev, sva tokrat imela na razpolago dva. Najavili so nekako takole:
.
DVA / DIE ZWEI letos v znamenju kontrasta
Galerija KUNSTHAUSSUDHAUS v prostorih stare beljaške pivovarne

je leta 2007 začela čezmejni projekt DVA / DIE ZWEI, kjer vsako leto predstavi umetnika iz Avstrije in Slovenije. Lani sta razstavljala znana mojstra Giselbert Hoke in Janez Bernik.
Letos pa se bosta predstavila Hans Staudacher in Peter Štrovs.
Razstava je v znamenju nasprotij dveh navidez popolnoma različnih avtorskih poetik in umetniških svetov, ki pa ju druži „zvestoba čopiču“.
Hans Staudacher, danes je star 85 let, velja za najpomembnejšega avstrijskega slikarja informela in tašizma. Kljub slavi ostaja liričen in ekspresiven, upornik in outsider.
Ljubljančan Peter Štrovs je ravno 50 let mlajši. Postmodernističen, post-medijski umetnik, kritičen, političen, „cinični realist“. Predvsem pa - klasičen slikar.

.
Razstava je pravzaprav dvojna retrospektiva - Gospod Staudacher je dobavil kakih 100 slik v razponu 30 let, sam pa sem jih z muko priskrbel 50, v razponu 10 let, kolikor časa jih pač produciram. Za postavitev pa so poskrbeli organizatorji, tako da sva rezultat avtorja videla tik pred otvoritvijo. Obesili so kaki 2/3 materiala, seveda v razmerju 60/40 v prid starejšemu mojstru. In se nama obema dopade.
.
To je bil velik dogodek. Res pa je, da so ga slovenski mediji letos popolnoma prezrli, čeprav so bili obveščeni. Morda se bo pa le tudi kdo "od spodaj" opogumil pokukati skozi karavanški tunel in objavil uničujočo kritiko - časa je še skoraj ves mesec :))
.
Prišlo je kakih 300 - 500 ljudi, med njimi beljaški župan, samo nagovori so trajali 40 minut, muzikanti pa so špilali najprej zunaj četrt, notri pa še 4 ure. Z gospodom Staudacherjem pa sva se takole nastavljala z obveznim sponzorskim pivom:








Tule pa je par posnetkov, ki bodo mogoče pokazali vzdušje mešane postavitve slik v slikovitem ambientu. Galerija je pravi labirint v 4 etažah. In meni ta prostor sede precej bolj, kot kako sterilno razstavišče.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
No, vabljeni! Do 10.10.
(Dienstag bis Freitag 11.00 bis 18.30, Samstag und Sonntag 10.00 bis 15.00 Uhr).
Aja, jaz imam vse slike sicer objavljene tule, se pa tja pride seveda tudi s klikom na slikco na vrhu desnega stolpca, tik pod naslovnim benerjem, ampak ljudje to izjemno težko ugotovijo :))
Lahko noč.

ponedeljek, 15. september 2008

Sipa

Sipa (Sepia officinalis) je za jest precej bolj plebejska, bolj "gmajn", kot ligenj, kalamar. Je pa zato za pogledat neskončno bolj aristokratska.
.
Sipa je, če jo primerjamo z lignjem, tolsta, čokata, samotarska žival. Zgrajena je okrog konkretne, masivne kosti, za razliko od tistega kalamarovega celuloida. Predvsem pa je to ena simpatična, inteligentna, zvedava žival.
.
Slovi po izredno razvitih očeh, primerljivih s tistimi vretenčarjev, ki na drevesu življenja vedrijo precej nadstropij nad sipo, pa po vrhunski sposobnosti mimikrije, po izjemni sposobnosti manevriranja, po dimni zavesi in po papagajskem kljunu med lovkami.
.
S fotografij je lepo razvidno, kako vrag lepo posnema barvno shemo okolja. Na drugi sliki pa vidita, da se zna sipa obilno posuti s pepelom (no, s peskom) in da se zna po potrebi tudi zelo dobro naježiti.
.
Sipi na tretji in četrti sliki sta mi z izvirno gestikulacijo menda skušali nekaj dopovedati. "Hočeš šopek rož?", ali "Izplavaj, pritepenec!", ali pa samo gostilniško: "Auf bix!", kdo bi vedel...
.

.
Lahko noč.

torek, 02. september 2008

Leščur

Pa dajmo spet nekaj izpod vode, ker se je ravno začel september.
Leščur (Pinna nobilis) je tista velika školjka, ki jo v Strunjanu meter globoko lahko najde vsak otrok. Jaz sem se za potapljača pilil ravno tam, po dva poletna meseca od 6. leta do konca osnovne šole. Pulili smo jih ko nori, dokler nas zaradi preobilja ponudbe ni doletelo pomanjkanje zanimanja in smo se sistematično lotili tistih polžev z rdečim poklopcem, ki se jih je baje uporabljalo, smo nekje slišali, celo za nakit. Dokler nas ni prijelo kaj drugega...
Takrat je bilo zabavno, ampak šele kasneje sem se zavedel, kako malo zagnanih otrok je potrebno, da dejansko vplivajo na krhek podvodni ekosistem.
Baje leščurji izumirajo.
.
Tu imata zdaj par leščurjev, posnetih spomladi okoli JZ Istre, do 8m globoko. Naletel sem na cela polja orjaških primerkov, vmes pa je tudi dovolj mladega zaroda, da se zdi, da prav nič ne izumirajo. Na prvi pogled jih je povsod precej več kot pred 10 leti. No, in marsikje precej manj kot pred 25 leti, to je še bolj res.
.
Leščurje v resnici, mnogo bolj kot zagnani otroci, ogroža izumiranje podvodnih travnikov. Trava se povsod redči kot moji lasje, predvsem pa izumira tista bogata, široka in visoka sorta morske trave, pozidonija. V Slovenskem morju je že prej praktično ni bilo, zdaj pa izginja tudi južneje. Vsa trava, ki jo vidita okoli teh leščurjev, je tiste druge, zanikrne sorte (Cymodocea nodosa). In se močno redči.
.
Da se zdi, da je leščurjev spet veliko, je posledica preprostega dejstva, da izginja travna koprena, v kateri so skrito vedrili skozi evolucijo. In malo je bolj žalostnih prizorov, kot polje trofejnih leščurjev, še živih, ki raste iz gole mivke, obsojeno na žalostno smrt. Tega se vidi veliko preveč.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Nadaljujmo bolj veselo: leščur lahko zrase skoraj do metra, na peščenem dnu krasno funkcionira kot trdna opora pritepencem tipa ostrige, polži, mahovnjaki, črvi cevkarji in alge, seveda pa ne smemo pozabiti na čisto male rakovice (Pinnotheres pinnotheres), s katerimi živi v simbiozi. Po ena ali dve imata na razpolago, enako kot leščurjevo mesovje, notranjost njegove lupine. Naj omenim še to, da je leščur sposoben izdelovati bisere. Navadno so rjave barve in predvsem kapljastih oblik. Moj rekord je, da sem nekoč v leščurju, ki sem ga izpulil (izjemoma s flašo) 37 m globoko v Murterskem morju, našel 22 dovolj lepih biserov.
.
.



.



.
Na koncu pa se posvetimo še leščurskemu mesovju. Ja, leščurji so dobri za jest. Sluzasto meso in mišico vzameš ven, opereš v morju in narežeš na velike kose. Osušiš in povaljaš v mokici ter ga zalučaš na vroče olivno olje, da se malo popeče. Začimbe niso potrebne. Tako pripravljeno meso je rahlo pikantnega okusa, zazna se subtilen priokus po papriki.
Seveda pa jed ni tako dobra, da bi bilo zaradi nje vredno ubiti prekrasno školjko. Lahko noč.

ponedeljek, 01. september 2008

Gužva

Zadnje čase imam toliko dela, da za pisanje izjemno lucidnih komentarjev o aktualni predvolilni problematiki enostavno nimam časa. (Kaj šele o 8 knjigah, ki so padle že pred 2 tedni.) Pa bi rad in bom kmalu kaj napisal.
Za začetek pa bom vrgel na blog nekaj podvodnih fotografij, da se prekine neilustrirano besedilo.
.
Skratka - poletje sem žrtvoval za slikarstvo.
17. septembra bo otvoritev moje do zdaj daleč najpomembnejše razstave.
V v galerijo spremenjeni stavbi stare mestne pivovarne v Beljaku, KUNSTHAUSSUDHAUS, so lani začeli čezmejni projekt DIE ZWEI - vsako leto bodo hkrati predstavili enega avstrijskega in enega slovenskega avtorja. Ampak začeli so z velikimi imeni. Lani nas je zastopal sam Veliki Janez Bernik! Meni pa so za "partnerja" dodelili slavnega 85 letnega informelovca Hansa Staudacherja.
Tu imata dokaz, da se je lani pod žaromete prišel sončit celo Haider osebno! :))
.
No, jaz delam počasi in 50 - 60 velikih slik, kolikor bi jih radi, pomeni zame 10 letno retrospektivo. Prvič bom skupaj prikazal praktično vse od tu, pa Kvadrate in precej Prerezov, zraven pa bom najbrž vrgel še Pesnike in nekaj ovc, če bom našel čas dokončati serijo parafraz vojnih slik po nagrajencih World Press Photo (v slogu "A93"). Uspel sem si sposoditi tudi nekaj prodanih slik, ki bi jih rad pokazal. Tik pred koncem pa imam še 3 velike slike, bomo videli, če mi bo uspelo...
.
Pravkar pa rihtam seznam slik za zavarovanje in vmes razmišljam, ali sem revež ali pa niti ne, in tudi, ali bi bilo smotrno s polnim kombijem inscenirati karambol s požarom in se za nedoločen čas preseliti na Tajsko :))