četrtek, 25. december 2008

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Nekropola, Niklas in Petra Bermudtzky, Hagar, Predmestje, Omejen rok trajanja, Ljubezni Sinjebradca in Odprla sem oči in šla k oknu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, zdaj pa je menda že Božič, bi se počasi spodobilo objaviti tale zapisek. Tokrat sem bral Slovence.
.
Nekropola Borisa Pahorja je knjiga, o kateri se zadnje čase veliko govori. Zaradi nje so avtorja lani počastili Francozi, letos Italijani, pravkar pa je postal tudi osebnost leta po izboru Vala 202. Pompa je naenkrat tako veliko, da je začel avtorju, ki bi si pri 95-ih zaslužil malo miru, že pošteno presedati. O tem, kdo vse namerava Nekropolo kupiti, podariti, celo prebrati, o tem, kdo vse in kaj je že lepega slišal o njej - piše že naš rumeni tisk. Pahor je naenkrat tak zvezdnik, da ga je rumeni tisk poln - kot protagonista in reference. 95-letni Pahor je takorekoč - če si izposodim iz zakladnice radijskih komentatorjev slovenske fuzbal lige - "porumenel".
Situacija je ravno obrnjena od tistega, s čimer se zadnje tedne ubadajo Hrvati; če moramo "rumenost" dojemati kot nekaj pozitivnega, kot bonus, kot logični nasledek uspeha in svetovnega preboja, ki je uspel prizemljenemu, razumnemu intelektualcu - pa "rumenost" kot izhodišče osebo v krogih, iz kakršnih prejšnji izhaja, vnaprej onemogoči.
Na Hrvaškem "strokovna komisija" nagrade Kiklop v kategoriji "Hit godine" za "najprodavaniju i najčitaniju knjigu" letos izjemoma ni hotela podeliti zato, ker je neka Nives Celzijus (dekliško Zeljković, poročena Drpić) skoz in skoz "rumena" - čeprav je s prodanimi 45.000 izvodi z naskokom prva. Res je, da ima knjiga, ki jo za 30 kun prilagajo časopisu, pred drugimi določeno prednost - ampak podobne situacije mora razpisovalec tovrstne nagrade predhodno vzeti v zakup, ne pa po končani tekmi spreminjati pravil, ker mu zmagovalec (zaradi čisto drugih razlogov od predpisanih) ni všeč.
.
Vrnimo se k Nekropoli. Ob vsem pompu sta moja bralca za začetek najbolj potrebna bistvene informacije: Nekropola je prvič izšla leta 1967. Ja, pred 41 leti. :))
Vedno uživam brati spod peresa oseb, ki jih prej "poznam" izven platnic - zanima me način, na katerega človek s pisanjem artikulira misli. Napisano je sveže, bistro, skoraj lahkotno - Boris Pahor je sicer luciden še pri 95-ih, vseeno pa je izkušnja branja nekaj čisto drugega, kot vtis o avtorju s televizije. Tema je sicer morbidna - sprehod skozi lepe kraje zloglasne preteklosti, z reminiscencami na izkušnje taborišč. Nakazane so klasične dileme - prevare za kos kruha, kupovanje naklonjenosti nadrejenih; se spodobi od sovraga zaradi "bonitet" sprejeti službo v hiararhiji taborišča... Nazorno in brez slabe vesti prikaže, da v ječi popolnega razčlovečenja boj za preživetje zasenči etične dileme. Pahor je kot tržaški Slovenec in izobražen človek preživel tudi zaradi znanja jezikov - kot razgledan Evropejec, kot destilat srednjeevropskih kultur, pa zgledno pooseblja kalvarijo evropskih narodov pod fašistično in nacistično oblastjo. Za promocijo Slovenije in osvetlitev raznarodovanja Slovencev pod Italijo med obema vojnama pa se lahko zahvalimo ravno dejstvu, da se s Pahorjevo zgodbo lahko poistovetijo, no, dokazano še vsaj Francozi in Italijani. Zelo priporočam!
.
Niklas in Petra Bermudtzky Marijana Pušavca je v otožnem slogu napisana po vsej verjetnosti avtobiografska jamrarija brez posebne literarne vrednosti. Knjiga je sicer čisto berljiva, ker obuja spomine na čas osemdesetih in devetdesetih, vsebinsko gre pa za to (če se še prav spomnim), da nekdo eno vseskozi bi, pa ko bi jo v resnici lahko, če bi se le malo bolje potrudil, zamudi; ko je že prepozno, pa dobi njeno pismo iz norišnice. Knjige ni treba prebrati, se jo pa skoraj splača izposoditi zaradi izjemno lepe fotografije na naslovnici.
.
Hagar Vinka Ošlaka je romanček o etičnih dilemah nekega župnika. Ošlak je fascinantna persona, nazadnje pa sem ga omenil v prispevku o zelotizmu. No, kot pisatelj pa me zaenkrat nikakor ni prepričal - dialogi so okorni, moralno ogrodje pa ni izpeljano skozi fabulo, pač pa nekako privzeto iz katoliške dogmatike. Saj, pač, nič hudega - ampak v zgodbi so nekonsistentnosti, v katere pa se mi tu ne zdi vredno poglabljati. Nič ne zamujata..
.
.
Naslednji avtor je, če sodimo po imenu (in mu odpustimo umlaut), tipičen Slovenec - ime mu je Vinko, priimek pa pove, da je iz ene moderne vasi. Na srečo se tipičnost s tem konča - gre za celovito, izživeto umetniško osebnost, za "mojstra na vsakem področju" in za persono z integriteto.
Za Vinka Möderndorferja sem prvič slišal pred leti, ko je Sobotna priloga začela z objavljanjem avtorskih "dnevnikov". Miha Mazzini je bil eden prvih, če ne celo čisto prvi, in prav njegovega sem si dobro zapomnil - ker naloge ni vzel dobesedno, pač pa nam je kot "dnevnik" prodal izjemno anlizo slovenske kulturne politike (s poudarkom na književnosti), z naslovom "Slovenska kulturniška laž". Spomnim se, da se je med drugim pridušal čez tedanjo bojda izredno duhamorno oddajo o knjigah (aktualno, Pisave, lahko mirno pohvalim) prikupne žene ministra za kulturo, ki se je pravkar poslovil (dokaj nekulturno, moram reči - če funkcionar predaja funkcijo nasledniku, se mora z njim rokovati kot z inštitucijo, ne glede na domnevne osebne averzije). No, tam je navedel, da je bil najbolj bran ali izposojan ali prodajan (saj je vseeno) slovenski avtor - natanko neki Vinko Möderndorfer.
Drugič sem slišal zanj par let kasneje, a še vedno davno, ko je neka visoka političarka Pahorjeve SDP, sicer znana igralka, Möderndorferjevi prijateljici iz njunega skupnega (z SDP-jevko) vikenda na Ljubljanskem Barju v Gradaščico neusmiljeno zmetala vso garderobo, potem pa jo je v besnilu ljubosumja baje še nago podila čez močvirje. Ne vem, v tej medijsko odmevni aferi sem se nagonsko postavil na stran ljubimcev - že zato, ker mi predstava o agresivni visoki predstavnici Pahorjeve stranke, kako poganja ljudi v beg za življenje čez Barje, ni preveč ljuba. Takrat sem se tudi odločil, da bom nekoč nekaj njegovega prebral.
No, končno se je zgodilo - tokrat so padle, v kronološkem zaporedju, 4 njegove.
.
Predmestje je mala analiza izvorov nestrpnosti - ko gre vse narobe, je vedno priročno posvariti pred Drugim in ga s tem postaviti podse. Ne glede na to, kako u kurcu si in ne glede na to, kaj je predmet zavidanja - kariera, izobrazba, hiša, lepota, denar, karizma, privlačnost, avto - vedno se da definirati kriterij, po katerem Drugega posekaš.
Konkretno pa stopi lokalnim luzerskim barflyjem na živce parček, ki je materialno še pod njimi. Parček, ki se naseli v zanikrno golo stanovanje, nima drugega kot zaljubljenost. Na srečo sta, kot bi rekla ta dva, Bosanca. Priročen razlog, da se namenijo z drevesa skozi njuno okno posneti "manifestacijo" njune zaljubljenosti. Občasno pa tudi ubijejo kakega psa.
Kaj jaz vem - ta knjiga, v primerjavi s kasnejšimi, niti ni tko fajn. Moti me "knjižnost" dialogov (stvar bi lahko konkretneje lokalno umestil, čeprav razumem zakaj ni hotel), predvsem se mi pa zgodba zdi nekako okorno zastavljena.
.
Omejen rok trajanja je nekajkrat uspešnejši izdelek. Možakar se znajde v krizi srednjih let; z ženo ga dolgočasi, pobere pa zato na cesti mlado bejbo, ki je neverjeten izziv - preprosta in hkrati polna paradoksov, direktna in hkrati polna skrivnosti; ljubeča, a predvsem na način, da mu dopušča iluzijo, da je ljubljen; ranjena, a agresivna; arogantna in hkrati usmiljenja vredna. Predvsem pa potencialna tabula rasa, ki bi jo lahko obtesal in izpilil v ideal, za kakršnega se žena ni ravno izkazala. Na hitro se izseli in najame skromno stanovanje, kamor bejbo reši z ulice. Žena ga najprej malo prosi, potem mu malo nagaja; do časa, ko se mu ves ekskurz sfiži, pa mu pred nos že pomoli ločitvene papirje...
Knjiga je napisana dobro, diskretno je prežeta z resnico in modrostjo, bere se tekoče. Jezik je poln kar grobih vulgarizmov, ki pa v zgodbo sedejo bolj naravno, kot bi izpadla njihova odsotnost. Zelo priporočam!
.
Ljubezni Sinjebradca je roman, ki je za nagrado dobil izid v Dnevnikovi akciji. Razpečal se je v visoki nakladi, po čemer je povsem primerljiv z zgoraj omenjeno Golo istino. Ampak je fajn, fajn.
Formalno kriminalka, s prvoosebnim osumljencem (za katerega na platnicah piše, da se z njim nihče ne more identificirati...?) in presunljivo inteligentnim policajem, ki mu lepo parira.
V resnici pa je vse to le izgovor, le platforma, na kateri si Möderndorfer da duška pri razvijanju prej nakazanega koncepta tabule rase. In, seveda, naravno sedajočih vulgarizmov.
O vsebini nočem izdati nič več - to preberite. Dejansko gre za eno boljših slovenskih knjig za na plažo, vseh časov. Zelo priporočam!
.
Odprla sem oči in šla k oknu je romanček, prežet z nekakšno melanholijo. Zakonca mojih let, na zunaj idealna kombinacija, povrh izrazito dobro situirana, čepita na morju v fensi fletu tik nad obalo.
Knjiga je prešpikana s poševnoležečimi zapisi blagovnih znamk, ki predvsem kažejo avtorjev horizont v dojemanju koncepta luksuza (kar je lahko dvorezen meč - če se sfiži, izpade smešno), dajo pa tudi vedeti, da je prebral vsaj Beigbederjevo 2.990 SIT (jaz sem svojo pred par leti posodil Poloni T., pa mi je še vedno ni vrnila), če že ne Ellisovega Ameriškega psiha, ki je, kolikor vem, foro z blagovnimi znamkami prvi lansiral. Skratka - še jaz, ki ne dam dosti na čevlje, vem da se ime čevljev zapiše Baldinini, ne pa, Vinko, Baldini.
Koncept z brendi vsebini čisto sede - metafora praznine njunega partnerstva oz. eksistence, v kateri nekaj manjka, je pač, kot kontrast, ves tekst med imeni znamk. No, v tem tekstu pa piše, kako se med njima pojavi mlad, lep, svoboden klošar, povrh moder kot starec. Kot katalizator, ki prikliče spomine, strahove, dvome, odločnost, vdanost; katalizator, s katerim predelamo ta zakon. Da je konec dvoumen - da ne vemo dobro, ali je katalizator izpuhtel, ali pa ga v resnici nikoli ni bilo - prav nič ne moti. Kaj jaz vem - pod mus tega brati treba ni, urice ali dveh je pa knjiga seveda vredna.
.
Lahko noč.

sreda, 17. december 2008

Protestiram!

"osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost".
.
Nagrado podeljuje ZDSLU (zvezadruštevslovenskihlikovnihumetnikov), kao osrednja stanovska organizacija.
Jaz se sicer vanjo nikoli nisem včlanil (nagonsko se izogibam članstvu v društvih, ki bi hotela mene za člana), vseeno pa se čutim izzvanega spregovoriti, ko ga serje organizacija, ki naj bi načelno zastopala tudi moje interese.
.
Torej - cesar je itak gol. Ampak relevantna umetnost bi se morala kljub temu vsaj približno sklicevati na zdravo pamet. Še tako družbeno kritičnost, še tako skrivnostno subverzivnost in še tak cinizem - vse to si (skupaj z bolj vase zazrtimi, intimnejšimi "avtorskimi izrazi") lahko potrošniki kulture razlagamo v kontekstu, v katerem je zdrava pamet uporabno orodje.
Ko pa nam nekakšni "strokovnjaki", "žirantje" in drugi, ki so se znašli na položaju, od koder imajo moč posameznim avtorjem olajševati "umetnostnozgodovinski" ali kar "družbeni" kontekst (dejstvo je, da nagrade in podobna pozornost večajo ceno in čisto konkretno vplivajo na avtorjev tuzemski standard) - vsiljujejo koncepte, ki so očitno skregani z zdravo pametjo, je pa nekaj hudo narobe. Ko tisti ki lahko, svojo moč zlorabijo za to, da v mainstream, celo v prvo vrsto, lansirajo avtorja in njegovo "umetnost", ki funkcionira le v kontekstu, v katerem za koncept zdrave pameti ni prostora, lahko vsi skupaj pameti rečemo adijo.
.
Slovenci smo kao ponosni na burno zgodovino in enega bistvenih mejnikov je že pred davnimi časi izjemno opisal nek častivreden mož, ki je s pozicije zdrave pameti tej družbi znal diskretno pridržati ogledalo:
"Butalci so se nekoč na smrt skregali s pametjo. Ampak ne mislite, da je zmagala pamet - nego hrabri Butalci". (prosto po Milčinskem)
Na to zgodovinsko zmago, ki v marsičem definira tudi naš aktualni trenutek, smo Slovenci še danes ponosni.
.
Adijo pamet!
.
Ko preletim Komeljevo bibliografijo, pa tudi kolikor sem sicer slišal o njem, nimam občutka, da bi bil doslej z zdravo pametjo pretirano skregan. Zato si najprej preberimo izvleček iz njegovega zagovora "lika in dela" dobitnika letošnje Jakopičeve nagrade, kot so ga na veliko povzemali mediji:
Milček Komelj: "Namen umetnikovega poslanstva, kot ga izpričuje njegova duhovna zavzetost, ni nič manj kot poskus reševanja planetarne krize, razvidne iz propadanja življenjskih sistemov, z opozarjanjem na vitalno-energijske razsežnosti Zemlje in vesolja ter na elementarna bitja narave kot nosilce zavesti Zemlje, in je zato že sam po sebi vreden spoštovanja; izglasovanje nagrade pa očitno pomeni tudi priznanje tiste vrste ustvarjalnosti, ki se šele prebija v zavest širše družbe in katere predhodnik je pri nas Marko Pogačnik."
.
Mediji so se nam te dni čutili dolžne nekritično priobčevati tudi tovrstne razlage:
"...je Pogačnik razvil litopunkturo. Gre za akupunkturi sorodno strategijo zdravljenja Zemlje prek premagovanja energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil. Osnovno orodje litopunkture so kozmogrami, kamnite skulpture, ki jih Pogačnik zarine v Zemljo in tako skuša ozdraviti 'bolna' območja..."
.
*
.
Bobu bob, popu pop, pacientu pacient
.
Zamislimo si, da bi nekje obstajal pacient, ki bi si pri lastni psihopatologiji pomagal z blodnjami o "zdravljenju Zemlje". Denimo, da bi mu skušali pomagati. Pomagali bi mu lahko tako - glede na to, da z blodnjami, ki bi vodile njegov intimni univerzum, po znanih podatkih ne bi ogrožal reda, varnosti, tuje lastnine in družbenega ustroja v tej državi, in niti sebe - da bi ga pustili pri miru.
Z nerazumljivo uslužnimi poskusi, da bi njegovim blodnjam prilagodili definicijo realnosti in teorijo vesolja, bi mu naredili še najmanj koristi.
.
Gospodje v stanovskem društvu ZDSLU, spoštovana "strokovna žirija" in cenjeni novinarji kulturnih redakcij!
Če pač menite, da je bistvena "likovnoumetniška" zasluga gospoda Pogačnika, da "je razvil litopunkturo, akupunkturi sorodno strategijo zdravljenja Zemlje prek premagovanja energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil...", vam nima smisla oporekati. Da tako menite, je pač dejstvo, z dejstvi se pa nima smisla bosti.
.
Čim pa, razlika je pomembna, kot o dejstvu spregovorite o tej "litopunkturi" - kot o nekakšni dejanski metodi, ki da je bila pravkar odkrita, kot o nečem, kar naj bi malone dejansko delovalo v univerzumu, v katerem zdrava pamet še obstaja kot relevanten koncept - postanete enako škodljivi kot naravne nesreče.
Dokler se nad Pogačnikovimi "kozmogrami, kamnitimi skulpturami, ki jih zarine v Zemljo in tako skuša ozdraviti 'bolna' območja," navdušujete v zasebnem krogu, je to vaša stvar.
Ko pa v imenu krovne organizacije slovenskih likovnih umetnikov začnete prijateljem razdeljevati nagrade po kriterijih tipa "adijo pamet", blatite dobro ime vseh, ki jih kao zastopate.
.
Glede na to, kako mirno in uslužno so letošnjo podelitev Jakopičeve nagrade absorbirali državljani, se resnično bojim prihodnosti.
Naj čakam, da bo Zdravniška zbornica Slovenije svojo stanovsko nagrado začela podeljevati "bioenergetikom", "homeopatom" in podobnim šarlatanom?
Naj čakam, da bo Plečnikovo nagrado za arhitekturo dobil kak zadetek, ki nateguje ljudi s "feng šujem"?
Bom res doživel, da bo nagrado za vrhunski dosežek v znanosti prejel kak duhovitež, ki fopa uboge z "informirano vodo"?
Nagrado za matematiko in fiziko boste najbrž kmalu podelili Damijanu Murku, za dosežke na farmacevtskem področju izdelovalcu "sobnih eko-bio piramid", lavreat krovne organizacije Centrov za socialno delo pa bo potemtakem najbrž kmalu postal slavni Fritzl...
.
Protestiram!
.
.
ps.:
Vsem državljanom dobre volje, ki jih prijetno grejejo nacionalni simboli, ki nam jih je z namenom odrešitve sveta pred leti oblikoval omenjeni lavreat, namenjam tole zamisel:
kaj ko bi link na tole razmnožili po svojih mailing listah? Just a thought...

torek, 16. december 2008

Kako pripraviti slikarsko platno

Spregovorimo danes o tem, kako pripraviti slikarsko platno. To sicer menda prav nikogar ne zanima, ampak ker sem že pred časom na Blogger uploadal kopico fotografij procesa, se mi zdi nekako prav, da prispevek o grundiranju objavim, preden se lotim pisanja o čem tehtnejšem. Počistiti je treba sproti, al kako že...
.
Splošno
.
Da tokratna problematika praktično nikogar ne zanima, čvrsto verjamem.
Naših akademskih slikarjev to ne zanima, ker kot po tekočem traku odmetavajo čopiče. Preostali v glavnem kupujejo instant napeta grundirana platna.
Ker termin "slikarstvo" pri nas relativno pozitivno kotira le še v specifičnih amaterskih krogih - izdvojiti moram predvsem zdolgočasne bogataške pridne punčke z "umetniškimi ambicijami" in območje upokojencev, ki jih je doletel "gon po sliki" - bi se zdelo, da bi veščina "grundiranja" utegnila zanimati vsaj njih. Malo morgen - ti pa sploh vsi kupujejo instant platna.
Tako se zdi, da ostanem v grobem le še jaz. Res je, jaz si platna od nekdaj pripravljam sam. Ne gre le za to, da znam sam najbolje in imam rad u nulo spedenano podlago - gre za to da verjamem, da je predmetnost slike vsaj tako pomembna, kot podoba, ki jo nosi. "Metafizični balast" (ta pejorativ je dobro razložen v nekaterih prispevkih v kategoriji o slikarstvu) slike se lahko najbolje kopiči le v kvalitetnem nosilcu, ki ga avtor izdela sam. :))
.
O podlagah
.
Da se na zid, v pesek, na desko, da se na papir; da se na fotošop, nenazadnje. Ampak osredotočimo se na platno - da se na bombaž, nekateri zlorabljajo celo nekakšne vzorčaste, čipkaste sintetične tkanine...
Zato raje aksiom: edino pravo platno v sintagmi "olje na platnu" je laneno.
(Podrobneje se pa lahko zgovarjamo v komentarjih.)
.
O podokvirjih
.
Platno je treba nekam pritrditi, da stoji razgrnjeno. Tej stvari se reče, uganila sta, podokvir. Okvir je, denimo, čisto nekaj drugega - tisto je okrasek, ki ga natikajo na gotove slike.
Podokvir mora biti po pravilih narejen tako, da se ga da, ko je slika že zdavnaj fertig, po potrebi povečati. Zato ne sme biti zlepljen ali zabit, pač pa le sestavljen. Podokvir je v vogalih staknjen s peresi in utori, vmes pa se da potisniti kline iz tršega lesa in deske posiliti narazen, da se povešeno platno spet napne.
Zunanji rob podokvirja mora biti širši kot ostalo, da se ga platno ne dotika. Platno mora biti "frej", v zraku, sicer bi se na podokvir grdo prilepilo.
.
Bralcema je seveda takoj jasno, da izdelava podokvirjev slovenskim mizarjem predstavlja nerešljivo uganko. Včasih najdeš kakega, ki bi se bil z izzivom pripravljen spopasti, ampak le pod pogojem, da mu zraven asistiraš, da se bo lahko zastonj učil mizariti, in seveda za primerno plačilo. Nepisano pravilo je, da želijo od vsakega podokvirja zaslužiti neto čistega v vrednosti enega kozolca. :))
Šalo na stran - tudi pri nas obstajajo specialisti, ki so se izvežbali za podokvirje. Sam sem dolga leta hodil k nekemu gajstnemu inženirju malo naprej od Škofje Loke in vedno je bilo zabavno. Tip je genij, bister ko hudir in poleg tega duhovit. Izdelal je nekakšnega robota, ki v eni potezi opravi tistih 7 operacij na koncu vsake lajšte, da se jo da potem sestaviti v podokvir. Problem je bil pa v tem, da je vedno uporabljal strašno zanič les - navidez robustno masivno ogrodje (srednje velika slika je lahko tehtala tudi 10 kg!?) se je navadno strašno deformiralo; slike, ki ni vsaj približno ploščata, pa se praktično ne da prodati, četudi bi bilo na njej naslikano kaj "všečnega" (pustimo to za drugič).
Dokončno pa me je k temu gospodu inženirju minilo hoditi po tistem, ko mi je nekoč prijateljsko odprl vrata lesene lope, ki jo je postavil ob hiši. V njej je bila praktično končana razkošna potovalna jadrnica, 11m dolga. "Tu se torej skriva razlika med sušenim lesom brez grč in tistim odpadom, ki ga že leta predrago dilaš naivnim slovenskim slikarjem", sem pomislil. Zaželel sem mu mirno morje in začel zahajati v Boesner.
.
Boesner - majka
.
Nekoč smo, posebej za to, hodili v Minhen ("worth a special journey" - po Michelinu torej za 3 zvezdice!). Res pa je, da si lahko vnovčil merverštojer, če si znal poln avto slikarske robe prešvercati skozi "najbolj odprto mejo na svetu". Navadno sta zadoščala 2 računa - tistega z majhnim zneskom si pomolil pod nos cariniku, pravega, za taužent mark, pa si držal pri sebi - pa je šlo.
Zdaj mej ni več, davek plačamo kjerkoli v EU, merverštojerja se ne da dobiti nazaj. Se je pa Boesner pojavil celo v Gradcu, tako da je postala pot precej cenejša.
Boesner opevam zato, ker ima vedno na zalogi lajšte, s katerimi si lahko zgradiš poljubne podokvirje. Več vrst, meni zadoščajo standardne, široke pičlih 4,5cm. Les je strojno sušen, predvsem pa vzdolžno zlepljen iz 2 nasproti obrnjenih kosov, tako da se praktično ne deformira.
Na stalaži so dimenzije do metra v korakih po 1cm! in do čez 2m v korakih po 5cm. Samopostrežba, neverjetno. Lahko prebiraš do onemoglosti, meriš, tehtaš vsako lajšto, čekiraš brezhibnost vogalčkov... Zadaj skladišče, nikoli ničesar ne zmanjka.
Boesner - majka!
.
Sestavljanje
.
Tako na Zabukovju izgleda kakih 500 ojrov, porabljenih v Boesnerju - nekaj platna, nekaj lajšt, v vrečah nešteto pripadajočih kajl, pa še nekaj drobnarij.
Veselo na delo!
.
Najprej je treba iz lajšt setaviti okvirje. V grobem gre z roko, nato je treba malo potolči. Lepo je, če se dejansko izide vse sestaviti tako, kot je bilo mišljeno na začetku - brez ostanka, da nič ne manjka.
.
Potem je treba razrezati platno. Najceneje je tako, da je čimmanj ostanka. Platno naj gleda vsaj 5 cm čez rob, da se ga bo dalo napeti.
.
.
.
.
.
.
.
O spenjaču in napenjanju
.
Pozabite vse električne spenjače. Za ceneno robo je pa itak škoda denarja. Jaz, ki sem v življenju zabil že vsaj 200.000 sponk in uničil vsaj 10 spenjačev, priporočam edino in natanko enega.
Mora biti takle, firme Novus, robusten, z ohišjem iz masivnega aluminija. Edino tak je kaj vreden, o tem resnično nima smisla debatirati.
Pred napenjanjem je treba podokvir poravnati v pravi kot - najenostavneje je premeriti diagonali; ko sta enaki, so vogali pod pravim kotom. Dobro je tudi prekontrolirati vogale in jih po potrebi pobrusiti, da kasneje ne bo gub.
Platno se spne najprej na sredi vsake lajšte, potem pa na vsakem robu sponko levo in desno, pa obrniti na nasprotno stran. Pred vsako sponko je treba platno z drugo roko skrbno potegniti čez rob. Za vlečenje platna obstaja posebno orodje, ampak jaz ga denimo ne uporabljam, ker se mi zdi preveč neosebno, koža na rokah pa je itak že davno podplat postala :))
Enakomerno napenjati proti vogalom.
.
.
.
.
.
.
.
.
Na vogalu platno skrbno prepogniti, jaz denimo delam tako kot na sliki.
Če želite kasneje poslikati tudi zunanji rob, je treba platno napeti okoli lajšte in ga pripeti tudi na zadnji strani.
.
.
.
.
.
.
.
Ko je lepo napeto, je treba platno "ukrotiti" z drotpiršno. Neusmiljeno ga je treba skrtačiti, dokler dlake ne stojijo pokonci, kot je razvidno s spodnjih slik. Tako nakosmateno platno se da z grundiranjem veliko lepše "zapreti" - vlakna se poležejo po površini in zaprejo luknjice.
.
.
.
.
.
.
.
.
O "grundih"
.
Grund je žargonski izraz za podlago. Grundirano platno je zaprto, brez luknjic, in belo. Povedati je treba, da se dobi platno, ki je že industrijsko grundirano. Treba ga je le narezati in napeti na podokvir, pa je. Ampak tako platno, prvič, niti teoretično na ogrodje ne more sesti kot če ga zgrundiramo kot tu opisujem, in drugič, tako platno doni votlo in povešeno, namesto da bi bobnelo kot boben.
Tudi če se odločite sami grundirati surovo platno, obstajajo bližnjice. Nekateri kupujejo drage instant akrilne izdelke, denimo Gesso, enakovredno podlago pa si lahko nekajkrat ceneje izdelate sami iz mešanice celuloznega lepila in zidne barve. Denimo Jupol + Mekol. Ampak tudi to je seveda surogat.
.
O vezivu
.
Edino pravo vezivo klasičnega grunda je klej.
Kako naj to razložim... Predstavljajta si, da kuhata govejo juho, dokler ne ostane samo zelo gosta žolica. Ta rjava gošča je zelo lepljiva, "živa" (se hitro usmradi), topna v vodi, da pa se jo tudi povsem posušiti in namočiti po potrebi kasneje. Naravna želatina. Klej je bil stoletja edino mizarsko lepilo - naravno in močno.
Klejev se da kupiti več vrst - najcenejši je navaden kožni klej (goveje kože kuhajo do onemoglosti), za grundiranje platen pa je boljši tak iz zajčjih kožic ali zajčjih kosti.
Klej se dobi v suhih ploščicah ali zrnih različnih granulacij.
.
Za vezivo grunda potrebujemo klej v koncentraciji 7.5%. Najprej ga namočimo, najbolj praktično si je pripraviti 20 procentnega.
V levem kozarcu vidita začetek, v desnem konec namakanja.
.
Potem ga je treba skuhati. Med segrevanjem želatinasta zrna lepo razpadejo. Do prave koncentracije ga enostavno razredčimo tako, da na kozarec 20 procentnega prilijemo še 2 kozarca vode.
Sam ga nato pol spravim za kasneje, da ga dolivam po potrebi, ostalo pa skuham.
Klej mora biti segret na 70 - 90 stopinj, zavreti ne sme. Kuhati ga je treba v vodni kopeli. Zadoščajo piskri, ki niso primerni za kuhanje človeške prehrane.
.
Platna najprej obdelamo s segretim 7,5 procentnim klejem. Nanašamo s staro krtačo, s krožnimi gibi. Platna ni priporočljivo preveč "zaliti", klej je najbolje v čim tanjšem sloju razporediti po površini. Med krtačenjem ga je treba čimbolj "raztegniti", na površini se lahko celo malce speni. Paziti je treba pri podokvirju - prste zatlačimo med les in platno, da ga toliko dvignemo, da s krtačo ne zadevamo ob podokvir, ker bi se to kasneje grdo poznalo.
.
Platno se najprej precej razpusti, kasneje pa "cukne" in se močno napne.
Z vročim klejem obdelamo vsa platna, s čopičem obdelamo tudi robove.
.
.
O polnilu
Grund dobimo, ko zmešamo vezivo s polnilom. Polnilo je lahko kakršenkoli inerten prah. Denimo mrtvičen gips. Gips namočimo in ga besno mešamo, da se ne more strditi, kemično pa reagira in postane inerten. To posušimo in zmeljemo, dobljeni prah pa je čisto uporaben.
Najboljše polnilo je takozvana bolonjska kreda. To se da kupiti, izgleda pa pač kot katerikoli bel prah (levo v cedilu).
V segret 7,5% klej postopno vmešamo toliko bolonjske krede, kolikor je sprejme. Na liter kakih 55-60 dkg. Grund kuhamo v vodni kopeli, dokler ni lepo enakomeren. Primerno vroč je takrat, ko se v vodni kopeli izločajo mehurčki.
.
Postopek je podoben kot prej - vroč grund na platna nanašamo s staro krtačo. Vsebino piskra vmes večkrat premešamo, ker se na površini rada naredi opna, po dnu pa rade nastajajo grudice. Če se kopel preveč ohladi, jo je treba seveda ponovno segreti.
Prvo plast krede lahko nanesemo takoj, čeprav so preklejana platna še mokra. Grund je treba čimbolje raztegniti, platno je treba med delom skrbno odmikati od podokvirja.
.
Ko je fertig, platna dobro posušimo. Nato jih prebrusimo s šmirglom granulacije 100, da odstranimo vse smeti, grudice in predvsem (če delamo z bolj grobim lanenim platnom) izstopajoče vozličke v blagu. Vsako brušenje se precej pozna, površina postane na otip povsem gladka.
Na slikci se vidi, da po prvem nanosu platna še zdaleč niso "zaprta".
.
Klejno-kredni grund je treba nanesti vsaj trikrat, lahko tudi štirikrat. Ker platna po vsakem nanosu prebrusimo, na koncu podlaga ni predebela. Biti mora zaprta, enakomerna in gladka (na koncu prebrusimo s šmirglom 120).
.
.
Ker enakomerne bele površine nima smisa kazati na fotografiji, zaključujem s tole vmesno fazo z nafotošopiranim kontrastom.
Bistva pa se ne da pokazati na fotografiji.
Gre za to, da klasično pripravljeno laneno platno - bobni. Podlaga je trdna, napeta, ob dotiku pa dejansko zabobni kot koža na bobnu.
.
Evo, zdaj znata nekaj, česar res ne potrebujeta. Ali ni to razkošje?

sreda, 26. november 2008

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Osmi povjerenik, Vse je razsvetljeno, Sestra, Angel, Moje ženske, Zlato in Sneg, v tem vrstnem redu. Padle so na hitro, že pred dobrim mesecem. Ker pa je zdaj že zapadel sneg, je res skrajni čas za tale zapisek.
.
Osmi povjerenik Renata Baretića je idealna knjiga za na hrvaško plažo. Vsebuje dovolj aktualno visoko politiko, dogaja se na otoku, v njej mrgoli svakojakih frikov, napisana pa je v vrhunskem slogu in v precejšnjem delu celo v izvirnem jeziku.
Romanček je seveda "fikšn", fikcija. Na videz je vse fiktivno. Fiktivna je zgodba. Fiktiven je otok Trećić, na katerem se v glavnem dogaja (nanj se baje pride s Prvića, ki sicer dejansko obstaja zraven Šibenika, preko že fiktivnega Drugića). Fiktivne so osebe. In fiktiven je jezik, v katerem Trećićani komunicirajo med sabo.
Ampak fikcija je v resnici le sredstvo, s katerim uspe Baretić bralcu podati realnost mnogo bolj živo, sočno in nenazadnje - realistično, kot bi bilo mogoče s čvrstim oklepanjem resnične resničnosti. O delovanju aktualne visoke politike (lahko tudi slovenske, zakaj pa ne), iz knjige izvemo marsikaj povsem verjetnega. Vsak, kdor je kdaj bluzil po jadranskih otočkih, lahko doživi Trećić kot dejavu, kot živ spomin dejanskega otoka. Ali kot posrečeno mineštro dejstev, spominov, podob, vtisov, legend, anekdot, klišejev in predsodkov, ki vzbudijo vtis generičnega jadranskega otoka, kakršen verjetno itak obstaja, če ne, pa bi v resnici prav lahko. Osebe so podane tako dobro, da bi lahko iz fikcije poskakale kadarkoli. In tisti sočni jezik, v katerem friki komunicirajo med sabo - jaz, ki se na hrvaška narečja ravno ne spoznam, sem fiktivno trećićanščino prepoznal za realnosti vreden dialekt vsaj tako navdušeno, kot baje zagrebška intelektualna elita, ki je nekatere fraze hitro vzela za svoje. Res, fiktivni jezik je iz te knjige vstopil v dejansko realnost, kar najbolje potrjuje, da je tako verjeten, da bi lahko bil po tej realnosti posnet, ne pa izmišljen.
Izjemno! Vengo coj... :))
.
Vse je razsvetljeno Jonathana Safrana Foera je zgodba o Amerikancu, ki se odpravi v Ukrajino raziskovat svoje judovske korenine.
Pisano je v prvi osebi in najbrž v resnici predstavlja poletno avanturo tedaj študenta na Princetonu, ki je s tem prvencem svetovno zaslovel in obogatel. Ampak prvoosebnih opisov, skozi katere lahko spoznamo avtorja, napisanega na platnicah, je le za vzorec. Velika večina knjige je podana skozi prvoosebno pripoved in enako obupna dolga pisma ukrajinskega fantina, ki fura biznis z bogatimi čezmorskimi "iskalci korenin". In tu se skriva lepota romana, ki je predvsem jezikovna bravura.
Da je Ukrajinec po vsej verjetnosti vsaj malo retardiran, ni nikjer izrecno omenjeno. Je pa skozi njegov jezik to vsaj tako dobro očitno, kot civilizacijski prepad med ukrajinsko gluho lozo in zahodnim svetom. Nedolžna ambicioznost, uslužnost, želja po priznanju, vse skozi jezik. Neznosna afektiranost, manično potencirana frazeologija, dosledno napačna uporaba visokoletečih besed, vse ob res uborni skladnji. Ukrajinčeva naivno, dobronamerno popačena angleščina, skozi katero se ves trud eksponentno manifestira kot groteska, je prekrasna metafora globalizacije. Ko se svet manjša, prepadi postajajo očitnejši...
Roman je zastavljen ambiciozno kompleksno in bi se meni v izvirniku gotovo zdel neprevedljiv. Zato moram res posrečen slovenski prevod posebej pohvaliti. Zelo priporočam!
.
Sestra Joachima Topola baje velja za najboljši češki roman devetdesetih. No, teh 500 strani gostega, nepreglednega izbruha energije na temo češke tranzicije, kjer so stavki v glavnem ločeni s tropičji, meni ni preveč sedlo. Besedilo sicer razkriva veliko razgledanost, uvid in hvalevredno cinično distanco, in je vsekakor mnogo boljše, kot po formi sumljivo podoben Stasiukov (kasnejši!) roman Devet, vseeno pa meni tako pisanje ne paše. Svetujem hitro branje, največ 5 ur.
.
Angel istega avtorja mi sede mnogo bolj. Vsebina je pravzaprav enaka, le da je knjige 5x manj in je, za razliko od prejšnje, dejansko berljiva!
Evo, ta romančič je natanko tisto, po čemer zahrepeni bralec prej omenjene Sestre. Čisto verjetno, da so avtorju po Sestri z vseh koncev prigovarjali: "ej, stari, super... sam dej probi zdej isto u mal bol prebavlivo formo spravt, ziher zmoreš...", ali pa: "lepo lepo, ampak tu ni nobenih meril... ajde, 10 mark da ne znaš napisat berljive knjige z repom in glavo!". No, fant seveda zmore. In Angel je prav pretresljivo lepa knjižica.
Zelo priporočam!
.
Moje ženske Marta Lenardiča so pravo odkritje. Na videz ništrc: nemarno oblikovan pejperbek, izdan leta 89, dobrih 100 strani, kakih 20 kratkih zgodb. V resnici zaklad.
Primerjavi z Bukowskim se ne morem izogniti. Na pamet pade denimo Đavo je bio vruč, srbski (latinični) izbor in prevod Flavia Rigonata. Ampak tale je naš! In, mater, to je boljše čtivo!
Kratke zgodbe Marta Lenardiča razkrivajo zajebano osebo. Pisane so v prvi osebi in bralca kar posrkajo v svet, ajde, psihopata. Ampak da je avtor zajebana oseba, ne sodim po vsebini, čeprav je v zgodbah gotovo veliko avtobiografskih opornikov, o iskrenosti pa nenazadnje lahko pričajo tudi sanjarije. Da mora biti zajeban, sodim po slogu.
Lenardič je virtuoz slovenskega jezika. Poglejte - če je na eni strani slovenskega leposlovnega univerzuma polpismeni Milan Kleč, mora biti Lenardič nekaj svetlobnih let stran, na pravem koncu. Njegovo pisanje vseskozi daje vedeti, da jezik razume, čuti, da ga obvlada na zalogo in da se z njim zmore poigravati. Vedeti daje tudi, da imamo opravka z razgledanim avtorjem. In zajebanim človekom.
Lenardič piše v žlahtnem, arhaičnem slogu. Slogu načitanega samotarja, preprostega luzerja, deliričnega klošarja, kompleksnega psihopata, vse to. Slog deluje tako naravno in tako iskreno, da v bralcu vzbuja dvom, ali je avtor le genij, ki se z besedami premišljeno poigrava, ali pa imamo celo vpogled v intimni dnevnik resničnega psihopata... Neprekosljivo!
Ne samo, da zelo priporočam - predpisujem za obvezno branje!
.
Zlato Petra Greenawaya je knjiga posebne vrste. Je zbirka hudomušnih kratkih zgodb, dovolj dobrih, da lahko funkcionirajo vsaka zase. In epski "roman" o WW2. Širok, a hkrati tako pedanten v podrobnostih, da je težko opaziti, da so v glavnem izmišljene; suhoparno nevtralen, a hkrati poln empatije; cinično logičen, a hkrati absurden. Izmišljen roman - po resničnih dogodkih. Knjiga, ki črpa iz resničnega materiala, med vrsticami vseskozi opozarja, da tovrstnega materiala ne bi smelo biti. Izjemen klic proti vojni.
Dobrih 100 zgodb o dobrih 100 zlatih palicah, od katerih jih 92 konča blizu Bolzana v avtu, ki se zabije natanko tedaj, ko se vojna konča. Vaje v slogu, pravzaprav. Poleg zlatih palic pa je skoraj vsem (ne pa čisto vsem, he he) zgodbam skupno tudi, da ne pozabijo omeniti, da v Bolzanu ne znajo skuhati spodobnih špagetov.
Peter Greenaway je svetovno znan kot avtor umetniških filmčkov. Osebno mi ga je kot režiserja pred leti zagravžal profesor predmeta "video" na ALU - na tistih urah, kjer nas je silil gledati omenjene filmčke, sem se vseskozi spraševal, kako je možno, da tako zmeden, raztresen, nesposoben človek s svojim konfuznim "poukom" lahko vleče predobro profesorsko plačo.
No, "rehabilitirala" pa mi ga je prevajalka pričujoče knjige, ki je kriva tudi za namige večine dobrih naslovov, ki so padli v tej rundi. Greenaway ni le izjemen režiser, ampak se mi je odkril tudi kot izjemen pisatelj. Zlato potrjuje širokega, neverjetno razgledanega človeka, umetnika, ki zna usmeriti žaromet na prezrto, sanjača z bujno domišljijo, duhovitega cinika v podrobnostih in osebnost z moralno integriteto v velikih, pomembnih stvareh. Tenx, A.R.!
Knjigo v lepem slovenskem prevodu seveda toplo priporočam.
.
Sneg Orhana Pamuka sem pograbil, ker sem o avtorju, ki je pred kratkim dobil Nobelovo, slišal marsikaj zanimivega. No, Sneg se mi precej dopade. Čeprav je v njej genocid nad Armenci, zaradi katerega so ga Turki, kot vesta, dramatično pribijali na kol, omenjen takorekoč le v eni besedi (mogoče je tisti gnev vendarle sprožila kaka druga Pamukova knjiga, ni pa nujno...).
Pamuk zna povedati zgodbo. Roman omogoča dragocen vpogled v paradokse sodobne turške (in svetovne, pa tudi slovenske) družbe. V paradokse globaliziranega sveta, prežetega z anahronističnim religioznim diskurzom.
Knjiga teče počasi, skozi podrobne opise in dolge dialoge. Enako počasi, subtilno, povsem nevsiljivo, Pamuk relativizira koncept sekularizirane družbe, ki je edino, kar je v sodobni Evropi ostalo svetega.
Na koncu bralcu ostane občutek, da je svet bogat, raznolik, lep. In kompliciran. Počuti se kot Pahor - brez odgovorov, z novimi vprašanji. In ostane mu spomin na zadovoljstvo ob branju dobre knjige.
Zelo priporočam!
.
Lahko noč.

petek, 14. november 2008

Aja, gobe

O gobah letos nisem nič napisal, ker sem v lanski sezoni z objavo izplenov prav vsakega "gobarjenja" baje blog preveč zasičil - menda moje gobe prav nikogar ne zanimajo, še najmanj pa moja dva bralca :))
(Seveda pa imam tudi letošnjo bero izčrpno dokumentirano - na fotografijah, pa tudi v olivnem olju vloženo v nešteto kozarcih.)
.
Zato le kratek oris sezone 2008.
Poganjati so začele zgodaj, rasle so enakomerno, ne pa ne vem kako obilno, vso pomlad in do poznega poletja. Potem se je končalo (suša), zgodaj jeseni sem se tako enkrat iz hoste vrnil celo z dolgim nosom, kar se mi res redko zgodi.
Ko je začelo resneje deževati, pa je hkrati pritisnil še mraz.
Večina letošnje jeseni je bila v gobarskem smislu porazna.
Se je pa v preteklih dveh tednih stvar popravila. Vode pade z neba dovolj, pa tudi ogrelo se je kar.
.
Prejšnji četrtek me je tako spet prijelo, da sem pograbil pesa in ga vlekel v bližnjo šmarnogorsko hosto prekontrolirat preverjena rastišča.
In glej ga zlomka, na enem mestu sem jih našel petnajst, na drugem pa še tistega z rdečkasto glavo (spodaj, 4. z leve).
.
Vreme mrčesu ne paše, tako da so bili prav vsi popolnoma brezhibni. :)
.
Lahko noč.

četrtek, 13. november 2008

Obama

Ker imam na blogu par prispevkov v kategoriji bušiji, se spodobi porabiti par besed ob ameriških volitvah, ki so obdobje bušijev končale. Tole sem se spravil pisat takoj po objavi rezultatov, ker pa zadnje čase za blog ne najdem ne časa, ne volje, je pa fertig šele zdaj. Tule je:
.
Bušijev seveda ne maram. Ker pa imam prirojen odpor do populizma, demagogije in svakojakih manipulacij, katerim se tako rade predajajo množice - pravzaprav nagonsko dvomim v zmagovalce in sem sočuten do luzerjev - bom skušal stvari malce relativizirati, tudi z občasno subtilno mislijo na kontekst slovenske močvare.
.
Rezultat
.
Začnimo s tehnikalijami. ZDA imajo zelo specifičen volilni sistem, kljub vsemu pa se na neki točki volilnega procesa lahko zgodi, da se mali človek znajde pred možnostjo,
da odda svoj glas. Kar ima sicer zelo posreden, pa vendar, nekakšen vpliv na
.
- Ne, udeležba na zadnjih ameriških volitvah ni bila "zgodovinska". Ampak 59%.
To je nekaj manj kot na tokratnih slo volitvah (63,1%) in čisto malo več kot na lanskih predsedniških (58,7%).
- Število elektorskih glasov, ki si jih je zagotovil Obama, priča predvsem o čudaškem volilnem sistemu, nikakor pa o resničnem razmerju oddanih glasov.
Trenutno razmerje elektorjev je 364 proti 163 (zaradi tesnega rezultata 11 elektorjev države Missouri trenutno še visi v zraku, bodo pa najbrž pripadli McCainu, ki vodi za 4000 glasov). Tudi rezultat 364:174 pomeni, da ima Obama več kot 2/3 elektorjev.
Ampak - podatek, da je Obamo volilo "le" 52,7%, McCaina pa "kar" 46% (in 1% Naderja), ostaja sramežljivo v drobnem tisku tudi pri nas, kjer damo nekaj tudi na razmerje oddanih glasov. Pri nas, kjer naskok zmagovalca še nikoli ni bil tako pičel, kot je "zgodovinski" rezultat Obame (92 Kučan 64% / 97 Kučan 55.57% / 02 Drni 56.52% 2.krog)!
Še zanimivost: razmerje oddanih glasov na lanskih predsedniških volitvah v Sloveniji je praktično identično aktualnemu razmerju elektorjev v ZDA - le da je Turka dejansko volilo 68% volilcev, Obamo pa pač le 52,7%.
Razlika je tudi v tem, da Obaminih 52,7% volilcev in 67% elektorjev pomeni 100% oblasti, naš Turk pa lahko o taki oblasti le sanjari. Naj si mokre sanje o podobni oblasti še tako prizadeva kompenzirati z veliko aktivnostjo in strašnim obredjem, je pri nas funkcija predsednika na srečo bolj ko ne obrobna.
.
Yo, nigga, whaz up, bro?
.
V komentarjih tokratnih ameriških volitev me je najbolj zmotil rasistični diskurz, ki ga tako zlahka čez vsako mero forsirajo z vseh koncev. V to se spodobi investirati par besed. Oprostite pa mi določene izraze, ki jih je v mrzkem mi rasističnem diskurzu pač treba vzeti v zakup.
.
- Kot da so v trenutku vsi pozabili, kaj je bila glavna tema aktualnih volitev! 8 let je bilo jasno, da mali buš ni preveč koristen, v zadnjem mandatu pa je to postalo jasno celo večini Američanov. Ortodoksni republikanci so za obdobje po "koncu zgodovine" zasnovali "PNAC" - napad na Irak, "Patriot Act" in podobne zadeve so le simptomi agresivne agende. Postopno se je vse skupaj sfižilo, absurdno neregulirano finančno okolje pa je z izumom raznih sekundarnih papirjev, izpeljanih iz trgovanja s hipotekarnimi terjatvami, najprej sesulo nekaj ameriških bank in skladov, nato pa kot neviđena finančna kriza udarilo ves svet. Glavna vsebina teh volitev je bila končati z bušiji.
Itak je po 2 mandatih Clintona in dveh mandatih malega buša spet čas za dva mandata demokratov, ampak objektivne okoliščine so bile letos zmagi demokratov tako zelo naklonjene, da bi morali odigrati naravnost noro, da bi tokrat izgubili. Zmagati bi morali celo, če bi nasproti republikanskemu kandidatu parkirali bicikel! Najbrž pa bi vsi svetovni mediji po zmagi bicikla modrovali o veliki prelomnici, o enakovrednosti biciklov in drugih ljudi - v trenutku pa bi pozabili bušije. Da se je obdobje bušijev končalo, seveda ne pomeni, da moramo pozabiti vse ozadje in se metati na trepalnice, da je končno zmagal "zamurc". Veselimo se, da so spet zmagali demokrati, predsednik bo postal sposoben človek, ki je prinesel novo energijo, ki motivira ves svet - ne pustimo pa si vsega skupaj zreducirati na nekakšno rasno vprašanje.
.
Če je pa že treba, dajmo še o "rasni" problematiki:
- Obama sebe ni ponujal kot "zamorca", ampak kot človeka, ki ponuja upanje in spremembo; kot osebnost, ki je sposobna ZDA oprati obupnega imiđa bušijev. Edinkrat, da sem ga sam videl spregovoriti v rasističnem besednjaku je bilo že po volitvah, ko je v zvezi s problematiko družinskega psa povedal, da bi najraje ubodel brezdomca iz zavetišča, "mešanca kot sem sam". Z vsiljeno temo rasizma je opravil inteligentno in duhovito.
- Ker vemo, da je Obamova mati "čistokrvna belka" iz Kansasa, ata pa "črni zamurc" iz Kenije, je Obama, če mi je že vsiljeno rasistično računanje, točno toliko "bel", kot je "črn". Meni se gravža, ko iz resnih medijev poslušam evforično napihovanje "po fotru zamurc!!!", skoraj nikoli pa ne slišimo "po mami belc!!!". Če pa pričakujete, da moramo danes računati procente in promile "zamurske" krvi in med nami iskati "zamurce", ne vem zakaj je bilo potrebno 20. stoletje...
.
Ker moramo poslušati o "zgodovinskosti" dejstva, da je predsednik ZDA postal "zamurc", si v spomin prikličimo vsaj nekaj nujnih zgodovinskih mejnikov:
- Decembra 1955 se je Rosa Parks na avtobusu usedla na sedež po lastni izbiri. ... Čez dobro leto je bila rasna segregacija v ZDA uradno ukinjena.
- Leta 1972 se je Shirley Chisholm na konvenciji Demokratske stranke enakopravno potegovala za kandidaturo za predsednico ZDA. Nominacijo je dobil McGovern, ki pa je proti republikancu Nixonu močno izgubil s 37.5% proti 60.7%.
Leto 1972 je, kar se rasizma tiče, mnogo bolj prelomno kot 2008. V demokraciji se izvolitve pač ne da "določiti" (to se da v diktaturah), enakopravnost se manifestira v enakih vstopnih pogojih. Shirley Chisholm bi leta 72 formalno lahko postala tako demokratska kandidatka, kot predsednica ZDA. Pozor: Gospa je bila "zamurc" in hkrati "ženska"!!!
- Jesee Jackson ("zamurc") se je precej uspešno potegoval za demokratsko nominacijo v kampanjah leta 1984 in 1988. Formalno bi seveda lahko bil izvoljen. Sta pa pač zmagala republikanca, 85 drugič Reagan, 89 pa stari Buš.
- Leta 2002 je Halle Berry, kot prvi "zamurc" in hkrati "ženska" v svetovni zgodovini, dobila oskarja. Podelitev sem si osebno zapomnil zaradi njenega neznosno afektiranega, obupno dramatičnega in mučno predolgega zahvalnega govora. Točila je tudi solze.
- bušijem lahko očitamo marsikaj, rasizma pa pač ne. Mnogi komentatorji danes preveč zlahka izvolitev Obame postavljajo v rasistični kontekst. Denimo sicer zelo pronicljivi Štefančič v aktualni številki Mladine v dramatičnem uvodu članka Oktobrska revolucija: "Busha, maskoto belske privilegiranosti, je nasledil prvi temnopolti predsednik v zgodovini Amerike!"
.
Dejstvo je, da je bil Colin Powell, zunanji minister v prvem mandatu malega buša, prvi "zamurc" v zgodovini na tem pomembnem položaju. Powell je tik pred aktualnimi volitvami republikancem kljub temu obrnil hrbet in javno podprl demokrata Obamo, to je treba povedati.
Dejstvo je tudi, da je Condoleezza Rice, zunanja ministrica v drugem mandatu malega buša, bila prvi "zamurc" in hkrati "ženska" v zgodovini na tem pomenbnem položaju. Tudi ona pa, to je seveda treba povedati, po večini objektivnih kriterijev, enako kot Powell, Hillary in Obama, povsem ustreza definiciji "belega moškega".
.
Še vidik slovenske močvare.
Mnogi lokalni komentatorji so kar počez hiteli razglabljati, kako nas je Amerika spet prehitela in da se v Evropi ne more zgoditi, da bi na oblast prišel "čefur". Boh jim pomagi:
- Vzemimo aktualnega predsednika države, predsedujoče EU. Sarkozy je vendar čisto navaden čefur! Ta Madžar, povrh pritlikavec, je predsednik Francije.
- Vzemimo ljubljanskega župana (baje Slovenci v Sloveniji nikoli ne bi izvolili Obame, ampak le v ZDA) - Janković, rojeni Srb, čistokrvni "čefur", je na demokratičnih volitvah sredi domnevno ksenofobne Slovenije vendar popolnoma porazil vso konkurenco!
.
Meni gre blazno na živce, ko nam tako zlahka vsiljujejo rasistični diskurz segregiranih družb prejšnjega stoletja. Trdim, da je čefurstvo predvsem stanje duha. In tudi, da "čefur" pri nas že nekaj časa ni niti pejorativ.
Osebno imam takoimenovano "čefurstvo" župana Jankovića, uspešnega podjetnika Đura, popularnega Magnifica, pa pevca z angelskim glasom Pestnerja, pa lepe troskokašice Šestakove, pa zrele tekačice Otteyeve, pa tistega prijetnega popevkarja Jozeja, pa vrhunske Leticije in njene enojajčne dvojčice, pa duhovitega harmonikaša Beline,..., lahko le za zgled.
Enako kot je "čefur" kompliment, ki označuje ustvarjalnega in ležernega duha, pa trdim tudi, da niti pejorativ "cigan" pri nas nima več rasistične konotacije.
Je Oto Pestner "cigan"? Dajte no - gospod je res vrhunski ustvarjalec, prijeten gospod z urejenim življenjem. 10 let smo celo živeli dve nadstropji narazen v istem vhodu bloka v Fužinah, pa nisem opazil nobenega "cigana".
"Cigan" pomeni zanikrnega lenuha, socialnega protežiranca na ramenih davkoplačevalcev, nepripravljenega na integracijo v družbeno okolje, ki se spozna na veščino "bivakiranja", ki rad reciklira, poseduje orožje in se vozi z renaultovim kombijem.
Evo - če hočete, lahko mirno priznam, da se tudi sam delno najdem tako v definiciji "čefurja", kot "cigana". Hrepenim po "čefurskem" umetniškem navdihu in sposobnosti bogatenja, prispevke mi plačuje MK (davkoplačevalci), v ateljeju nosim cape ki jih res ni škoda, rad na razne načine "recikliram", rad streljam ribe in na veliko gobarim, zadnje čase pa se vedno več furam z velikim renaultovim kombijem... :))
.
(Aja, vrstce iz podnaslova ni priporočljivo zlorabljati ne za (če ga pač slučajno srečate na ulici) nagovor Đžej Zija, ne Snupdogidoga, ne Obame - pa če se še tako mečete na "strpnost" skozi rasistični diskurz, ki ga s tem forsirate.
"Bratje" so "niggaz" kvečjemu med sabo. ;)
.
Demoniziranje McCaina
.
McCain ni mali buš! Tip je v resnici svelobna leta od malega buša. Dobro, nekoč je glasoval za napad na Irak - ampak tako je vendar storila, kar se rado pozablja, tudi večina demokratskih poslancev, vključno s Hillary! Pravzaprav je Obama edini vidni udeleženec demokratskih predvolitev, ki nima tega greha (je pa za statistiko njegovih glasovanj značilno, da se je redko opredeljeval in se je v glavnem vedno vzdržal).
.
Spomnim se parih obiskov McCaina na showu Johna Stewarta, ki ga ob vikendih predvaja CNN. Demokrat Stewart je vseskozi eden dejavnejših antibušistov, pa vendar sta z McCainom od nekdaj velika prijatelja. Kolikor sem zadnjih par let spremljal McCaina - človek je pravo nasprotje malega buša.
Evo, fržmaga se mi, ko se naenkrat ves svet čuti dolžnega prijetnega McCaina zboksati v nekakšen destilat malega buša. Dejte ga no srat.
.
Cena ljudskosti
.
Spomnim se, kako je Janša pred leti, ko je bil v opoziciji, svaril da se da v Sloveniji za milijon mark kupiti volitve. Evo, slovenski in svetovni "levičarji": Obama je za svojo kampanjo porabil več denarja, kot katerikoli kandidat v ZDA ali kjerkoli drugje na svetu, kadarkoli. Zbral je 2x več kot predstavnik "milijarderskih konzervativnih kapitalistov" McCain.
Demokrat, "zamurc", "predstavnik deprivilegiranih slojev" Obama je za kampanjo (in to na pogorišču dveh mandatov malega buša!!!) spičil 666.000.000 $.
Tudi jaz bi bil rad "levičar"...
.
Velika koalicija
.
Zadnje mesece iz krogov SDS spremljam prikrito, pa tudi povsem direktno ponujanje glasov v pakt z nasprotno opcijo. Sanjarjenje nekaterih o "veliki koaliciji" se meni zdi milorečeno nagravžno. Ali pa dajmo, ukinimo stranke, ukinimo volitve, ustvarimo spet en velik SZDL, pa se naj klika vsakih par let med sabo zmeni, kako bodo delili...
.
Rad si torej predstavljam, kako hitro bi Amerikanci odpeljali v sanatorij vsakega McCaina in vsakega Obamo, ki bi po končanih volitvah nasprotnika snubil v "veliko koalicijo" :))
.
Change we can belive in
.
Priznam, ko so demokrati izbirali med sabo, sem iskreno navijal za Hillary. Ne vem, nekako bi se mi zdelo primerno, da bi po prekinitvi zaradi bušijev - lahko zaključila svoje predsedovanje, če razumete, kaj hočem povedati ;)
Iz tega obdobja se moram nujno obregniti ob glavni Obamov slogan, ki se je glasil:
No, ta slogan se mi zdi zaendrek. Iz njega izhaja, da nam v resnici ne gre za spremembo, pač pa se nas da nategniti z vero. Zadovolji nas naj obet spremembe, v katero lahko verjamemo?!!! V ZDA vera resda kotira, povsem nasprotno kot pri nas, kot pozitivna vrednota, zato je po svoje razumljivo, da so se Obamovi spin-doctorji utapljali v samozadovoljstvu ob subtilni integraciji religioznega diskurza v slogan, ki formalno opozarja na oddaljitev od vrednot konzervativne republikanske krščanske desnice.
Ampak mene so z idiotskim sloganom odbili vsaj tako kot Pahor s popolnoma ponesrečenim TV oglasom, če se ga še spomnite, v katerem izjavi nekaj takega kot
"tudi mi se moramo videti".
Iz konteksta je bilo jasno, da je Pahor želel povedati, da je "treba videti" tudi nas. Ampak v slovenščini, kjer celo polpismeni razlikujejo med glagoloma "morati" in "moči", se to formulira kot "tudi nas je treba videti" ali kaj podobnega. Magari: "ozrite se še na nas", whatever. Z zunanjostjo pregovorno obsedenemu Pahorju pa je izletel lapsus, ki se ga da slovnično pravilno razumeti edino kot: "videti moramo sami sebe", "moramo se dobro pogledati", oziroma "opazujmo se v ogledalu, popravimo si frizuro in se sploh malo nališpajmo - in svet bo naenkrat lepši"... Jao, jao!!!
.
Na srečo so v Obamovem štabu dovolj hitro spoznali, da s tistim sloganom žalijo mojo inteligenco, in kasneje kampanjo gradili na korektnih "Change we need", "Change can happen", "Change has come" in podobno - do odličnega, evforičnega zaključka v slogu Smilijana Morija: "Yes we can!"
.
Kennedy?
.
Z lahkoto se razmetava z raznimi primerjavami, kot je tista s Kennedyjem.
Torej - Kennedy je v tem, da so sineta iz vplivne dinastije predestinirali za predsednika ZDA, popolnoma primerljiv z malim bušem. Le da je bil ata Buš tudi sam predsednik, Kennedyjev ata in mama njegove žene pa sta bila "le" vplivna in bogata kongresnika. Mene, lepo prosim, vsa ta nagravžna dinastičnost in nepotizem odbija enako kot pri fevdalnem dedovanju nazivov in oblasti in pri nagravžnih komunističnih klikah, kakršna še danes drži v šahu Severno Korejo. Kar se mene tiče, imam do Kennedyja in malega buša ravno toliko simpatij, kot do tistega Jankovićevega sineta, kateremu je ata pred leti bojda kupil srednješolsko spričevalo, danes pa se kot dedič atovih milijonov šopiri kot uspešen podjetnik, velik bogataš in bojda markanten posestnik ogromnih zemljišč po Ljubljani, ki se jim je bojda pred kratkim spremenila namembnost v zazidljiva. Kurc pa tako "levičarstvo", pa če so župana izvolili na podlagi še tako levičarske demagogije, a ne.
.
Sam Obamo cenim iz istega razloga kot Clintona - lepo mi je pri srcu, če vem, da "american dream" deluje, da se sposoben človek iz običajne, ali celo revne, ali celo povsem disfunkcionalne, razpadle, samohranilske družine - z lastnimi sposobnostmi, s študijem in trdim delom lahko prebije mimo vseh "predestinirancev" iz "uglednih dinastij" - do mesta predsednika ZDA. Do mesta, če za trenutek pozabimo na epizodo z bušiji - "voditelja svobodnega sveta".
Obama ni moj Kennedy. Obama je moj Clinton, Clinton je moj Obama.
"Obama" je, nenazadnje - moj leto in pol star sin.
.
Lepa in popolna
.
Na kozlanje mi tudi gre, ko se mnogi čutijo dolžne v Michelle Obama videti Jackie Kennedy. Ni ravno Barbara, žena starega in mama malega buša, vsekakor pa gospa tudi ni taka nazarenska lepotica, da bi se moral zaradi tega ves svet metati na trepalnice.
Če vprašate mene, se Michelle drži izrazito puklasto (na stara leta grba?), ima izrazito povešena ramena, gleda spod čela in je, če sodimo po obupnem oblačilu z dvema nagravžnima krvavima packama (?), s katerim si je zakrila telo na enem medijsko najbolje pokritih dogodkov na svetu, razglasitvi Obamove zmage - zrela, da jo aretira Fashion Police. :))
.
Dovolj heca. Predvsem se mi zdi nagravžno primerjati osebo, ki ima v žepu diplomi s Princetona in Harvarda - z lepotičko, ki je iz tople postelje umorjenega predsednika ZDA iz dinastije Kennedy vskočila še k najbogatejšemu svetovnemu ladjarju Onassisu. Primerjajte Jackie z Grace Kelly, ki je pravljico Hollywooda zamenjala za status resnične princese v majceni evropski državici - soprogo bodočega predsednika ZDA pa raje izvzemite iz ponižujočega rumenega diskurza.
.
100 dni
.
Obama je dobil na razpolago 76 dni in povsem proste roke, da sestavi džamaherijo, ki bo imela oblast naslednja 4 leta. V vmesnem času ima status "President-elect", kar pomeni, da ima njegova družina na voljo zelo dobro varovanje, predvsem pa, da se Obama že sedaj lahko naslaja nad vsemi tajnimi sadovi tajnih služb.
.
Pri nas pa nimamo nobenih podobnih rokov, razen nepisane zapovedi o 100 dneh miru. Ker jih po vsej verjetnosti niso, kot Amerikanci teh 76, začeli šteti takoj po volitvah, ampak se teh 100 dni premika v megleno prihodnost, me res zanima, kaj bo prej - se bo Obama prej vselil v Belo hišo, ali pa bo Slovenija vendar prej dobila vlado s polnimi pooblastili :))
.
Lahko noč.