sreda, 30. september 2009

Aja, kisle kumarice

Našel sem začeto pisanje tam s konca julija. Sezona kislih kumaric je seveda že davno mimo, vložene pa se da odpreti tudi jeseni, kenede. Kar se tiče močvare, moram pač počistit za nazaj, preden začnem sproti (in treba je). Pa začnimo.
.
Brez tolerance do nasilja!
.
Pred časom je horda maskiranih nasilnežev vdrla na literarni večer homoseksualcev. Nekaj so metali skozi okno, poleg tega pa so pretepli znanega aktivista Mitjo Blažiča, ki so ga zalotili pušiti pred vrati.
Upam da je jasno, da sem jaz zelo proti proti kakršnemkoli pouličnem nasilništvu. Še več - rad bi živel v državi, kjer se zaradi domnevnih ali izraženih takih ali drugačnih preferenc ali mnenj ljudem ne bi bilo treba bati ponosno hoditi po ulicah. Zato se mi zdi fajn, da so v pičlem tednu tiste komaj polnoletne fantine z lesenimi beti - polovili policaji. Opazil sem tudi, da se je afera v istem trenutku nemudoma popolnoma polegla. Blažičevo pridušanje, da ti kriminalci za dolgo časa spadajo za zapahe, je na koncu afere donelo v prazno.
Dokler je šlo za imaginarne zločince, so mediji, simptomatično, tekmovali v napihovanju in potenciranju dogodka. V trenutku, ko so storilce dobili, je, simptomatično, prevladalo gosto vzdušje psihoze okoli varstva osebnih podatkov in podobno.
No, ob vsem bi rad povedal predvsem to, da sem sam sprva domneval (v nasprotju z medijskim pogromom nad domnevnimi skrajnimi desničarji), da je bil napad maslo skrajnih levičarjev. To sem sklepal po tem, da je možnost registracije istospolnih partnerstev (z vsemi pomembnimi pravnimi posledicami) uvedla prejšnja, desna vlada (za razliko od "12 let levičarske vladavine na 45 let podlage").
Drugi argument pa sem našel v tem, da v nobeni državi na svetu, kjer so še vedno na oblasti skrajni levičarji, ki so se do oblasti prikopali s komunistično revolucijo - denimo v Severni Koreji ali na Kubi - homoseksualci nimajo niti približno podobnih pravic, kot jih je zagotovila naša prejšnja, desna vlada.
Sklepal pa sem tudi po tem, da so desničarji v svetovnem merilu vsaj enako spodobni promotorji pederastije, kot razni deklarirani aktivisti. Naj navedem 2 močna primera:
- en največjih, če ne celo THE buši, Dick C., bušev podpredsednik in možgani, je z vso vnemo desničarskega starševanja v lastni družini vzgojil hčer, ki je vidna lezbična aktivistka.
- nedavno preminuli avstrijski desničar Jörg H. je po tragični nesreči, ko je koma pijan, pri 140 skozi vas, stolkel svojega Phaetona (prvega pri nas si je menda omislil neki Schollmeier, takoj po tistem, ko je nekemu Binetu uturil BOF) tako, da mu je dobesedno odtrgalo možgane, je med žalujočimi pustil tudi ljubčka Stefana P., ki je (kar ga je stalo politične kariere) v navalu čustev neposredno po nesreči - njuno pederastijo javno obelodanil.
.
No, resnici na ljubo pa se je pravkar izkazalo, da se je naša skrajna levica odločila upravičen kompleks nadkompenzirati z aktualno spremembno družinske zakonodaje.
.
Slava mu, prvič
.
Umrl je Đekson.
To moram omeniti, ker sem ga, ko je še bil živ, narisal skupaj z Obamo (naj tu omenim še zapis o inavguraciji).
(Za Đeksona glej pod "črn", za Obamo pod "bel".)
.
Slava mu, drugič
.
Umrl je Peter Božič.
To moram omeniti, ker sem se o njegovem, izkazalo se je, labodjem spevu, na dan norcev razpisal na blogu.
Škoda se mi zdi, da je konec svojega zanimivega, tu in tam celo disidentskega življenja, kontaminiral z donkihotskim zagovorništvom diktatorja neke davno izginule države. Pravzaprav ne bi imel nič proti, če bi tisto neobstoječo Jankovićevo avenijo raje preimenovali v Voščenkino.
.
Reporter Surla
.
Poleg prej omenjenega Đeksona, slava mu, o katerega nosu vemo že vse, je poletje zaznamovalo še nekaj surl.
.
Blanka Vlašić.
Gledam lani Olimpijado, pa si mislim: "Dobro ga nosi".
Potem pa poleti vržem oko na enega mitingov Zlate lige, pa takoj opazim,
Tudi Blanka je podlegla... Kam gre ta svet...
.
Mojca Mavec.
Od nekdaj ga je znala nositi. Z njim, ali kljub njemu, se je prebijala skozi slovensko estrado. No, izbrskati sem uspel le tole sliko naravnega stanja.
Potem pa zadnjič slučajno zagledam Čez planke, ne spomnim se več ali je šlo za Kosovo ali za Romunijo, pa takoj opazim, da nekaj ni v redu. Namesto tistega značilnega papagajskega nosa - hej Slovani...
Tudi Mojca je podlegla... Kam gre ta svet...
.
Jasna Kuljaj.
Pri njej mi je bilo, celo bolj kot dejstvo, da res perfektno skine Heleno B., všeč to, kako je pred kakim letom odgovorila na novinarsko vprašanje, ali bi kaj spremenila na sebi. "Shujšala, pa nos,...", sem ugibal sam pri sebi - ona pa je samozavestno odgovorila, da ne. Da je s sabo in s svojim videzom zadovoljna, da si je všeč. In če je kaj seksi, je to samozavest, ki izvira iz iskrenega zadovoljstva s samim sabo. No, presodita sama - takole ga je nosila pred letošnjim poletjem.
Potem pa zadnjič po nesreči naletim na Raketo pod kozolcem (al kaj že), pa, še preden uspem prešaltati, opazim da nekaj ni v redu. Vse je nekako drugače (je šlo za popoln remont?!), ne le nos.
Tudi Jasna je podlegla... Kam gre ta svet...
.
Ostaju samo najjaći...
Ampak če bosta podlegla tudi poslednja Mohikanca - Barbra Streisand in Vita Mavrič - pa prisežem, da bom sedel za Fotošop in (ne pravim, da bi bilo treba!) čisto iz inata popravil tudi ženin profil...
.
OZNA sve dozna
.
Slišim tudi, da je sredi Moskve Komunistična Partija (naše je sram, na redlink se ne upajo vpisati, imajo pa redbuk) pripravila "množične" demonstracije proti Sloveniji, ker je Italijan Battelli skupaj z Litvo, ki se je šele pred 20 leti izvlekla spod sovjetskega imperijalističnega jarma, pripravil resolucijo o obsodbi vseh totalitarizmov.
Zgodba se je nekaj kasneje nadaljevala v slovenskem parlamentu, moja ušesa pa so tedaj absorbirala nadpovprečno veliko bulšita...
Rečem le: bravo Battelli! Vsaj za nekaj je dobro, da imajo v tej državi pripadniki priznanih manjšin dvojno volilno pravico.
.
.
Toliko zaenkrat. Najbrž se je vmes zgodilo še kaj "pomembnega", denimo v zvezi z Boškom ali pa tistimi izjemno izšolanimi poslanci, da o tem, da se je izkazalo, da so penzionisti na čelu s tistim pavliho (ob 340k dragi uslugi nekega "slikarja" Jureta Jurčka C.) med drugim kupili 25 Patrij brez oborožitve, motorja in celo koles (toliko o toliko zlorabljanem terminu "konfigughacija"), niti ne govorimo, ..., ampak naj bo za silo dovolj.
Bom pa seveda spet sproti, če bo treba.
Lahko noč.

četrtek, 24. september 2009

À la Picasso

Tule je 7 najnovejših Ovc na platnu.
Nekega Picassoja sem za foro kopiral, iz kubistične faze.
Kopije so korektne (za nekatere sem, vraga, porabil 15 neto ur!), proporci držijo, le malo manjše so (da ne bom vseh mer navajal - najkrajša stranica najožje meri 148mm, najdaljša najvišje 355mm). Če ima kdo preveč časa, lahko izbrska podatke o Picassojevih originalih. No, slikce sem seveda tudi diskretno sabotiral z ovcami.
Zdaj - čeprav gre pri Ovcah™ za olja na klasično grundiranem lanenem platnu, Picassojevi originali pa so nekateri celo preprosteje skup zmetani, so moje kakih 1000 do 10.000 krat cenejše (sem pač še živ).
Bi kdo mel?
.









.

.

.
.
.
.
.
.
.
.
.
Ovce smo
Evo, 200 ovc
Ovce na platnu

ponedeljek, 21. september 2009

O družinskem bonsaju

V soboto smo prvič kmetovali na svojem.
Aha, manjka predzgodba? Tule je:
.
Mati so prejšnji petek podedovali (v smislu da se je nekaj, kar se je vleklo 10 let, končalo z uradnim zakoličenjem lepih novih rumenih mejnikov) en majhen košček Slovenije. Ki pa je kljub vsemu 12x večji od seštevka vseh zemljišč, ki sta jih roditelja doslej uspela nakupiti po tej deželici, pa i šire.
.
In je nastala sladka skrb - vse naše kosilnice skupaj v novem kontekstu niso vredne več niti pol kurca.
Problem smo rešili ta petek, ko so mati financirali nakup prave kmetijske mehanizacije.
V soboto pa smo trije visokošolski izobraženci navsezgodaj odšli prvič kmetovat na svoje. Roditelja in moja malenkost. (Sestrica je bila menda z nekimi arhitekti v Švici, žena je pa najinega peljala k svojim obirat grozdje.)
V kombi smo poleg nove markantne bečeeske (stvar si zasluži poseben zapis!) in zaloge goriva naložili še mojo 18 let staro 4,3 konjsko motorno koso s pripadajočo opremo (pas, zalogo 4mm oglatega laksa, kovinsko ploščo in nekaj orodja), pa motorno žago s pripadajočo opremo (mešanico, pa olje za mazat verigo, pa pili za nabrusit, pa rezervno verigo in nekaj orodja). Pa ene zelo široke lesene, ene navadne plastične in ene železne grablje. Pa sekiro, vijek in nekaj mačet. Pa par motik, lopato, kramp in šajtrgo. Pa močne "škarje" za veje in nekaj žagic. Pa velik pleten koš. In še nekaj plaht, veliko starih cot in trpežnih čevljev, precej parov delavskih rokavic, veliko kanto vroče vode in dovolj pijače in hrane. Če se je kdo spomnil, da bi bilo pametno vzeti še kaj, pa je natovoril še tisto, kenede, da ne bom vsega našteval...
.
Na prekrasni koroški kmetiji, kjer se je v dimnici, katere maketo še danes kažejo otrokom v nekem mariborskem muzeju, rodila mama, sem preživel ogromno vikendov v otroštvu. Kljub temu da se spomnim Borovca, pa da smo od tam vsakič pripeljali flašo ali dve namolzenega mleka, pa kako sva z bratrancem na pašniku strmela v oblake, pa da mi je nekoč krava z glave pojedla eno grdo oranžno štrikano kapo z ogromnim cofom, pa da je njihov hlapec Korl, ki je tam ostal po vojni in je govoril samo nemško, še pri 98-ih cepil drva in jih s košem nosil v kuhinjo (doživel je 99 let!), pa da so skednju rekli peter, krompirju pa repa (repi pa ajžnca al kako že), pa da sem zelo rad jedel mežerle (šele kasneje sem izvedel, da gre za pečeno prašičjo kri, močno poprano), pa da je stric Anza nekoč naredil čisto pravo žičnico in so se hodili smučat celo iz Vuzenice, pa da mi je dedek z veliko ljubezni nekoč zmizaril ladjo, meni se je pa zdela podobna navadnemu koritu za rože in sva se potem z bratrancem v njej sankala po travi,..., - je vse kontaminirano z veliko mero hude cankarjanskosti.
Eno samo jamranje, revščina, nepotrebna zanikrnost. Zgrešene vrednote - uničevanje tradicije (uničenje dimnice, "prenova" z macesnovimi skodlami kritega skednja, zaganjanje v nekakšne betonske gradbene podvige, kurjenje starih lesenih vozov in sploh vsega avtentičnega inventarja, da o nesrečnem "prenavljanju" stanovanjskega objekta ne govorim...). In 39 hektarjev velika kmetija, ki je nekoč preživljala, skupaj z vsemi hlapci, 20 ljudi - je počasi propadla. In zadnji naslednik, prvorojenec - je umrl brez naslednika. Še huje - na stara leta se je spečal z neko pohlepno tetico globoko v menopavzi, a z neverjetno veliko sorodniki, ki ga je s pomočjo svoje Odvetnice spodjedala od spredaj in od zadaj. Govorim o indigo papirju. O križcih, ki so po stričevi kapi zamenjali podpise na vedno bolj čudnih "dokumentih"...
.
Reči hočem, da je bilo v soboto prvič, da sem obisk na Pohorju dojel kot nekaj nekontaminirano veselega. Cankarjanskost je izginila!
Mogoče zato, ker smo bili na svojem. Ker je del, ki je zdaj naš, prekrasno odkazan. Mogoče zato, ker imamo izvir bistre pitne vode, potoček in dovoj nasprotnega brega, da bo nekoč nastalo jezero. Mogoče zato, ker sem se sprehodil skoz naš gozd in, ne da bi jih iskal, našel 20 prekrasnih jurčkov, lisičk pa toliko, da jih sploh nisem pobiral? Na svojem, v privat gozdu! Mogoče zato, ker naša "kmetija" ni kontaminirana z nobenim objektom. Mogoče pa le zato, ker je sijalo sonce, bali pa smo se dežja.
.
Zapodili smo se, skratka, v tiste strahotno strme klance, zapuščene in zaraščene, več let nedotaknjene, nepopasene, nepokošene. Bečeeska (zasluži si poseben zapis!) je šla ko šus. Z očetom sva se izmenjevala, da je bila do mraka v pogonu. Čeprav sva se šele učila ravnati s strojem, kupljenim pred par urami - sva pokosila 20.000 kvadratnih metrov. 2 hektarja strmih, več let zapuščenih klancev! V enem dnevu! (Za naslednjo udarniško akcijo je ostal le še poldrugi hektarček.)
.
In Borovc je spet zasijal. Nič krivo Drevo, ki od pamtiveka vedri nad vsemi človeškimi zdrahami, neodvisno od državnih meja in tega, kdo si ga konkretno lasti. Čas od konca zemljiške odveze do danes - je zanj pljunek v morju.
Da se je znašel točno na sredi novopečenega posestva - kot da se ga ne tiče. Z njegovega vidika so trije zagnani ljubljančani, ki so se podili po njegovem zaraščenem podnožju - kot vrtnarčki bonsajčkov.
.
Vidita, z mojega vidika je podobno. The Borovc sem od nekdaj dojemal kot bonsaj - tudi ko se še sploh nisem zavedal, kaj to je. The Borovc je, čeprav eno največjih, najmogočnejših dreves v Sloveniji - popoln bonsaj. Že davno ni podoben borovcu - stoletja so ga obtesala, da ima fiziognomijo bonsaja. The Borovc predstavlja mokre sanje vsakega bonsaja, celo vsakega stoletnega, izvirnega japonskega bonsaja. Vsak bonsaj si želi biti podoben the Borovcu, pa čeprav za ceno majhnosti.
.
Bonsaj želi mir. Želi Čas. Veliko Časa rabi.
Čeprav v tem, da si lastiš živo bitje, ne vidim veliko plemenitega, vama zagotavljam, da bomo za naš bonsaj, tudi po tem, ko je postal de jure naš, dobro skrbeli.
Mir bo imel. In veliko časa. Jaz pa se bom osebno trudil, da njegova bližnja okolica ne bo preveč kontaminirana z objekti, četudi bi si moja roditelja na tem koščku neokrnjene narave zaželela na novo zasnovati idilično kmečko gospodarstvo in se na stara leta prepustiti intelektualnim izzivom ovčereje, gobarjenja in črpanja evropskih sredstev :))
.
Lahko noč.
.
p.s.:
naš bonsaj je največji borovc v Sloveniji in kot tak uvrščen v seznam slovenske naravne dediščine

ponedeljek, 14. september 2009

Še 9 jih je padlo

Tele seveda niso padle nazadnje - nazadnje je padlo že vsaj 12 drugih. Te so padle že julija. Je pa treba iti po vrsti, kenede. Kar se vaju tiče, mora zato standardni uvod (glej naslednji stavek) zadoščati. ;)
Nazadnje so padle Umjetni orao, Krasopis, Kraj mandata, Čelični mjesec, Nevidljivo pismo, Diksilend, Rupa na nebu, Trg slobode in Eter, v tem vrstnem redu. Prav vse pa je napisal Pavao Pavličić, o katerem sem navrgel par besed že tule.
No, naj poleg tega, da s svojimi navadnimi romani priklicuje jugonostalgijo, omenim še dejstvo, da je menda najplodovitejši hrvaški pisec, da je objavil že kakih 50 knjig, in da je bil (ne vem če je še) dolgo redni profesor primerjalne književnosti na FF v Zagrebu.
.
Umjetni orao (1979) je zgodba okoli samomora ali umora nekoga z vzdevkom Orao, kao kriminalka, zgodba o Zagrebu. Zlo fajn.
.
Krasopis (1987) je menda prva Pavličićeva knjiga, ki so jo prevedli v slovenščino, pohvaliti pa se vseeno moram, da sem jo prebral prej, preden je zadnjič pri nas izšla.
Zgodba okoli pisanja, v prvi osebi o sebi. Kaj jaz vem - od navadnosti, ki mi je pri njem všeč, tole malo skrene, a na srečo na navaden način... Fajn.
.
Kraj mandata (1984) je kao krimič o nekem politiku, ki je izginil. Podroben opis politične kariere socialističnega veljaka v časih, ko je bil Stari že mrtev, Juga pa še ni propadla... Zlo fajn.
.
Čelični mjesec (1985) je zgodba okoli čudne epidemije samomorov med otroci, na začetku v nekakšni zagrebški varjanti doma Malči Belič, hitro se pa razširi. Nekakšne kovinske lunce imajo vsi okrog vratu, znak pripadnosti Društvu (bolje kultu) čeličnog mjeseca. Fajn krimič, mogoče le malce preveč poduhovljen.
.
Nevidljivo pismo (1993) je poklonček Vukovarju, spomin na mladostno poletje med maturo in fakulteto. Avtor je nekakšen skriboman, VSE si zapisuje, dela nekakšen "popis". Res, če bi imel internet, bi se ga sigurno lotil prepisati v celoti... Poplave so ble takrat na Donavi, "preplavati Donavo" (okoli te sintagme je veliko govora) je zato toliko zahtevnejša prepreka inicijacije v odraslost. Fajn.
.
Diksilend (1995) je obsežno in kompleksno sestavljena zgodba o Vukovarju - skozi 7 tipov, ki so skupaj špilali diksilend (bralcema bo najlažje, če si v spomin prikličeta glasbeno ozadje tipičnega vudielenovskega filma). Ena Pavličićevih debelejših knjig, če ne celo najbolj. Zato je seveda dovolj prostora tudi za vzbujanje jugonostalgije, traktate o bistvu umetnosti in podobno. Zlo fajn!
.
Rupa na nebu (1992) je zgodba okoli meje. Meje med Azijo in Evropo, ki naj bi tekla točno skozi Zagreb. Stare knjige, velike skrivnosti, zemljevidi, katakombe, ..., malo pametovanja, za odtenek preveč duhovnosti, pa nekaj nostalgije. Zlo fajn.
.
Trg slobode (1986) je zgodba, izpeljana iz razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi skupina državljanov zgradila barikade in prevzela oblast. Takrat, leta 86. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.
.
Eter (1983) je pa zgodba okoli radijske postaje, ki predvaja drugačne novice. Takrat, leta 83. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.
.
Evo, pa smo. Tale Pavličić mi je tedaj pač zapasal. Njegove knjige so predvsem navadne - nič posebno pretresljive, šokantne, duhovite, pornografske ali modre niso. Take navadne so, b.p., bi se reklo. Se pa vsaj zelo hitro preberejo.
Naj pa namignem, da bo naslednja runda mnogo, mnogo razburljivejša ;)
Lahko noč.

Ukradli so mi raka

Uf, že dolgo nisem nič napisal. Bom pa zdaj.
Poletje je mimo, minilo je pretežno v znamenju krampa, lopate in šajtrge, seveda pa smo bili tudi malo na morju. Za začetek torej novica (i)z morja.
.
Tegale ni več. Tako opevani jastog #8, ki je bil apetit vzbujajoče tolst že lani, je izpuhtel.
Res je, da sem njegov dom vmes iskal že lani jeseni, pa tudi letos spomladi, brez uspeha. Res je pa tudi, da njegovo prebivališče nikakor ni delovalo kot začasna rešitev, pač pa kot zgledna, dolgoročna in dokončna rešitev stanovanjskega problema. O čemer so poleg ostalih očitnosti pričali tudi ostanki levitev, kot je denimo tale oklep repa na sliki.
.
Morje se da, z nekaj afinitete in občutka za prostorsko predstavo, pa nekaj naravne nadarjenosti, brati kot gozd. V smislu da si človek nahajališča jastogov lahko zapomni podobno kot vse kotičke, kjer je kadarkoli našel kako gobo.
Je pa bilo s številko 8 za odtenek težje. Stanoval je namreč v dovolj pltkem širokem zalivu, le pičlih 8 m globoko, a kar 300 m od najbližje obale. Bralca bosta razumela, da konkretnega kotička tako daleč sredi morja ni enostavno ponovno najti, pa čeprav si pomagaš z ad hoc kopenskimi orientirji in izčrpnim memoriranjem morskega dna. Evo, spomladi sem ga en dan sistematično iskal, pa brez uspeha. Kasneje se je izkazalo, da sem blodil vsaj 100 m preveč južno (toliko o ad hoc kopenskih orientirjih).
.
Tule se vidi, kaj sem iskal.
Sredi več arov velike obraščene kamnite plošče je (med drugim) takle udor, tlakovan z mivko. Dve luknji, ločeni z mostičkom, povezani s tunelčkom. Stvar je dolga kakih 7, široka skupno 5 m. Res prepoznavna oblika, tega ne morš falit.
.
Živel je v brlogu, izkopanem pod iztekom mostička. Zavarovan z vseh strani je pokrival 300° horizontalne ravnine! Lepšega, bolj strateško domišljenega in v vseh pogledih idiličnega domovanja si jaz za enega jastoga ne bi zmogel izmisliti.
Zato bosta tudi razumela, da v tem primeru vzeti in pojesti nikakor ne bi bilo enostavno. Čeprav je bil #8 resnično tolst, bi pomenilo uničiti pravljičen ekosistem.
.
Zato sem ga samo hodil gledat, kako se redi. In se pumpal, kako da si ga šparam za kasneje. Tudi če bi tokrat zalotil živega in še debelejšega, bi se verjetno spet zadovoljil z nekaj filmčki, nekaj fotografijami. In s podobnim izgovorom ;)
.
No, kotiček je prazen. Dno v dvojni luknji povsem ravno. Brlog zasut. Kot da ga nikoli ni bilo. In vtis s počitnic, kot da morje umira.