četrtek, 20. september 2007

Taser

Zdi se mi, da bi se marsikomu zdelo popolnoma samoumevno, če bi se kaj podobnega zgodilo med Bushevim nastopom. Ker se je zgodilo med Kerryjevim, se marsikdo počuti trapasto. Tudi jaz, ki pa sem baje itak levičarsko indoktriniran.

Iz filmčka se lahko naučimo, da ni dobro spraševati preveč na dolgo - bolj se splača na kratko.

Tudi ni dobro opozarjati na neprijetno resnico (čeprav je Kerryjev kolega za nekaj podobnega nedavno dobil oskarja) - bolj se splača biti krotek in prijazen.

Študentje pa se lahko po zgledu floridskih predvsem naučijo, da je treba, ko njihovega kolega zgrabi 35 debelih policajev, sedeti lepo pri miru, biti tiho in zaploskati policajem. Za svobodo govora pa demonstrirati dan kasneje.

Je pa iz filmčka lepo razvidno tudi, kako se uporablja tista mašina, ki jo uvaja, če je še ni, slovenska policija. Pomislite, kako trda bi predla 35 debelim policajem, ko so tiščali ob tla sitnega študenta, če jih ne bi grela topla zavest, da imajo taser! Ko so študenta nabili z volti, je bil sicer še nekajkrat bolj glasen, je pa res, da jim ga ni več bilo treba potiskati, ampak so ga morali le vleči. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je bil naslednji dan, ko so ga izpustili iz aresta, nevarni, zgovorni študent, povsem tiho.

ponedeljek, 17. september 2007

Gobe - tedenski obračun

O gobah prejšnji teden nalašč nisem pisal, ker je bližnja hosta že itak prepolna.
Imata pa tu pregled za nazaj:
.
ponedeljek
Ker sem bil ravno na Zabukovju, sem seveda prehodil svoj teren.
Precejšnje razočaranje - 3 puhli in le 2 čvrsta jurčka, par zelenih golobic, en zmahan karželj in še nekaj mrčesa.
.
torek
Še vedno Zabukovje. Prehodil sem še več, a dobil le enega čvrstega jurčka. Pa 4 puhle, 8 lepih turkov, par zelenih golobic in brezovčkov ter spet praktično nobene lisičke.
.
.
sreda
V Ljubljani vsak dan sprehodim pesa.
Jasno je, da greva, ko je sezona, popoldne za dobro uro v šmarnogorsko hosto.
Tokrat sem dobil 3 čvrste in 2 puhla. Na kraju, ki sem ga odkril zadnjič in našel šti/ (ups!) natanko 2 kilograma lisičk, sem z njimi spet napolnil košaro. Ampak drugo, manjšo. Zdi se mi, da je tisti čudežni kotiček vmes odkril nek prasec in ga dobro izropal.
.
četrtek
Takoj nad hišo rasejo marele. Pol urce, pa sem jih dobil 17 (če štejem tudi tiste čisto male). In, to je treba povedati, neznansko dolgega in čisto čisto belega jurčka, ki se ga ni čisto nič videlo. Ne vem kako, ampak povsem na pamet mi ga je uspelo izvleči iz globokega listja.
.
.
Zvečer pa sva šla s pesom na hitro še po jurčke.
6 čvrstih, en puhel. In par lisičk.
.
.
.
petek
V petek je bilo dobro.
7 komadov trdih.
Resnično, celo odrasel korenjak (24 cm premera!) je bil popolnoma brez črvička.
.
.
sobota
Samo nad hišo sem šel pobrat marele.
Slabe pol urce, 10 komadov.
Zaprte seveda prinesem cele, ker grejo za kak dan v vazo. Klobuk tako pocuza, kar je hranljivega v peclju, in se odpre.
.
nedelja
Za vikend je šmarnogorska hosta polna pritepencev s košarami, tako da sva s pesom vstopila brez velikih pričakovanj.
Sem pa našel najprej enega bukovega, kasneje pa pod enim hrastom naletel na špuro! 2 sem zagledal takoj, še 2, ko sem pogledal bolj počasi, 3 pa sem potem na slepo izkopal iz listja.
Bukovi so se, kot izgleda, izpeli, so pa zato hrastovi končno začeli poganjati!
Sistematično sem začel iskati pod hrasti in res, naletel sem še na drugo špurco, težko 8 komadov (res pa je, da tistih najmanjših ne bi izruval, če jih ne bi slučajno prevrnil med kopanjem po listju).
.
Takole pa izgleda trdih polna košarca.
Košarca mora biti majhna, da je hitro polna.
Ta teden je bila polna vsak dan.
A ni to lepo?

sobota, 15. september 2007

Duhovičenje

V četrtek je osrednji slovenski dnevnik objavil tale vic, najbolje da ga kar prepišem:
.
Tujec pride v mesto in vpraša, kako bi lahko prišel do kakšnega hotela, ker je že utrujen in bi rad prespal. Na križišču zagleda policaja, pristopi ter ga vpraša:
"Oprostite, ali mi lahko poveste, kje je najbližji dober hotel."
"Ja, ni problema, sicer pa so pri nas vsi hoteli zelo dobri, le eni so še boljši od drugih."
"Jaz bi rad le najbližjega."
"OK, najbližji je 500 m daleč."
"Kako pa pridem do tja?"
"Enostavno. Pojdite po tej Janševi cesti in na naslednjem križišču zavijte v desno na Janševo ulico, na prvem križišču pa na desno na Janšev drevored in čez 100 m ste na Janševi ploščadi, tam pa spet na desno do Janševega bulevarja in tam še naprej. Na desnem vogalu je Grand Hotel Janša."
"Koliko Janš pa imate v tem mestu?"
"Enega, seveda, našega ljubljenega vodjo."
"No, malo me preseneča, da grem samo desno, da pridem do hotela, ki je, kot vidim, na moji levi, in to takoj zraven nas."
Policaj ga zabodeno pogleda in mu reče:
"No, ker ste tujec, naj vam razložim, pri nas v Janšolaniji in v tem mestu Novo Janševo je prepovedana uporaba besede levo in tudi gibanje je strogo v desno. Zapomnite si, samo v desno!, in vedno boste na pravi poti."

*
Na Delu so najbrž domnevali, da bom padel dol od smeha. Poglejmo, zakaj nisem.
.
Desničar
To, da ne razumem, po katerem kriteriju naj bi ta Janša, ki javno živi na koruzi, in ki mu mladoekonomisti prej kot "desničarstvo" očitajo "socialistično podrejanje sindikatom", bil desničar (po tem, da njegove socialdemokratske stranke niso sprejeli v Socialistično internacionalo in se je SDS po tem preimenovala v demokratsko?), je ob očitni irelevantnosti levo-desnih etiket v Sloveniji itak manj pomembno.
Posvetimo se raje impliciranemu kultu osebnosti.
.
Kult osebnosti
Zdaj, jaz Janše iskreno ne dojemam kot nekoga, ki bi imel tako nazarenski problem z megalomanijo. Če že morajo delati vic z aktualnim politikom, bi bolje sedel nekomu, ki si je na Mačkovi k imenu dodal "Plemeniti", in ki glede desničarstva ustreza vsaj po kriteriju nezdravega nacionalizma in neprikrite homofobije.
Drugi pride na misel neki Pisshajker, ki za zelo izrazitim večvrednostnim kompleksom sicer boleha, je pa, kar s tem vicem ne gre skupaj, povsem v drugih sferah, kot so levo-desne.
Na misel pa pride tudi množica županov, katerih ustreznost vicu je praviloma premo sorazmerna z majhnostjo vasic, ki jim načelujejo...
Vraga. V resnici danes nimamo junaka, ki bi sedel na ta vic.
.
Titograd
Se pa človek seveda zdrzne - ker nekaj podobnega temu vicu smo vendar živeli še nekaj let nazaj!
Osrednja žila prestolnice se je pol stoletja imenovala Titova (in mnogi današnji dušebrižniki so se strahotno upirali nevtralnemu preimenovanju), Titovo (danes neverjetno, ne?) je bilo celo neko Velenje (in mnogi današnji dušebrižniki so se strahotno upirali nevtralnemu preimenovanju), še več, rojstni dan nekega izučenega ključavničarja je bil zapovedan državni praznik! Vse seveda celo, ko je bil osebek še živ!
No, dol po Jugi so ga nekateri še bolj najebali - stari si je poleg kakega Jajca, Velesa ali Drvarja prilastil kar prestolnico Črnogorcev! Res, srečo smo imeli, kajti "Ljubljana" nima s "Titograd" nič manj lingvističnega sorodstva, kot "Podgorica"...
No, bilo pa je seveda tudi Kardeljevo. Pa Kidričevo, kjer še danes topijo aluminij. Pa sredi Ljubljane se tista največja zbrka od arhitekture, ki je fiksirala odstrto zanikrno slepo fasado Šestice, in nad katero visi tista nacionalna arhitekturna sramota v obliki trikotne prizme, ki štrli iz obupne stavbe SKB banke, imenuje Kraigherjeva ploščad. Ploščad je danes seveda zapuščena in mrtva kot Partija.
Skratka, s Titove ceste sem se z nekaj manevriranja jaz nekoč dejansko imel možnost pripeljati v Titovo Velenje. Je to boljši vic? Hja - to ni nič bolj smešno, kot obupno zanič "aktualni aforizmi", ki jih Žarko Petan zadnje čase stresa po Magu.
Poglejta, res duhovito in še pogumno povrh pa je bilo, ko je Ježek v svinčenih časih predlagal: "Tito, prodaj Galeba, kupi nam hleba!", zaradi česar je seveda nemudoma končal v arestu.
.
Ljubljeni vodja
Danes se v resnici nihče ne boji, da bi zaradi podobnega končal v arestu.
Mora pa biti nekaj pritlehnega v slovenski naturi, nekaj takega, kar premore vsaka k linču deroča sodrga...
Jaz še zdaleč nisem Janšev odvetnik, ampak inflacija nadvse "pogumnih" namigovanj na njegovo nagnjenost h kultu osebnosti mi gre na kozlanje. Popolnoma enako, kot če bi bil predmet kampanje recimo Kučan.
Recimo, da se je začelo, ko je Sarkić svojemu pesu nadel ime.
Dosti kasneje je na to temo v Mladini kratek čas izhajal izjemno dober strip - vrhunsko zrisan in neskončno, a prefinjeno, duhovit.
Potem ga je močno pihnil Vasletov Vinko, ki je odslovil novinarko, ki ni naredila nič narobe, zaradi česar je ponudil odstop meni zelo simpatični Štular, dokler se ni vse skupaj poleglo, ostal pa je granak priokus. Res, Vasletova nespretnost je Janši škodila skoraj toliko, kot Stanovnikov atentat na Gasparijevo kandidaturo, ki je tega dokončno izločil iz realnih možnosti za drugi krog.
Potem so si trije slovenski mainstream umetniki, zgolj po naključju eni najuspešnejših pri pumpanju državnih subvencij, na Mačkovi dali spremeniti imena v Janez Janša.
Takrat nekako je Botteri v svoj Mladinamit uvedel nagradno igro "kdo najlepše napiše vodjevo ime". Kjer prevladuje premetavanje kamenja po zgledu starih prdcev, ki na tisti Sabotin jovo na novo pišejo gigantsko ime resničnega diktatorja, da se nam ne smeje samo cela Italija, ampak ves svet. Nazadnje so stari prdci premetali kamnje v TITO točno ob priliki Stanovnikovega atentata na Gasparijevo kandidaturo. Ampak Mladina (saj vesta, "nizkonakladni tednik", ali pa Mićotov predlog rešitve vprašanja Mladine: "šus u glavo"...) ima itak dolžnost špikati Janšo in to počne dovolj duhovito.
Počasi pa se je vse skupaj začelo prijemati in "pogumnih" je vedno več ljudi. Ma, ko vidim, kako bebavo ga biksajo že Finance (denimo včerajšnji udarni naslov, prilepljen na bled, brezvezen člančič), me stisne srat.
.
Gliha vkup štriha
Zdaj pa k bistvu.
Ko so se Slivnik (saj vesta, tisti bogataš, ki je bil nekoč član Centralnega komiteja Partije), ASK (saj vesta, tisti tank, ki "ni zvest ljudem, pač pa denarju") in Boško (saj vesta, tisti brat bodočega predsednika SLS, ki upravlja popolno lastnico Dela) medsebojno pumpali, kako duhovito bodo s tem vicem prakticirali "neodvisnost" medijske hiše, so se ujeli v logično zanko.
V največji in praktično do potankosti razkriti (a uradno le "domnevni") svinjariji, ki se jo da očitati Janši - v mahinacijah s prodajo Mercatorja pivovarni v zameno za nadzor nad Delom - so omenjeni frajerji glavni akterji. Tega ne smemo pozabiti.
In kaj je še bolj pokvarjeno od tega, da je vlada preko "zvestih vojščakov" zavzela neodvisni medij? To, da so "zvesti vojščaki" nategnili naročnike in ga pobasali sami.
.
Pokanje tovrstnih vicev zato seveda ne oznanja preporoda Dela v objektiven, od politike neodvisen medij, pač pa, tragično, zaton v sredstvo medfrakcijskega obračunavanja znotraj (nominalne) "desnice".
Čez dobro leto bodo volitve in SLS gre z Delom na zmago.
.
Lahko noč.

sreda, 12. september 2007

K 11. septembru

Prerez 39 alias My Pet Goat
posvečam junaški drži voditelja svobodnega sveta ob napadu na njegovo domovino.
.
.
.
.
.
Tale slika mi je šla dolgo na živce. "V delu" je bila skoraj 4 leta, dokler se nisem pravkar za 3 dni zaprl v atelje, da bi se je končno losal vsaj do letošnjega 11.9. Da sta 2 od 4 apliciranih bušijev že davno odletela, me ne skrbi - delo pač opeva zgodovinski dogodek.
< olje in akril na lanenem platnu / uokvirjeno 144x37 cm / jan.04 - 11.9.2007 >

sobota, 08. september 2007

Evo

Včeraj nisem našel praktično nobene lisičke, danes pa nobenega jurčka.
Sem pa zato med sprehajanjem pesa po Šmarni gori včeraj našel 7 popolnih jurčkov, danes pa ogromno ogromnih lisičk.
Tu imata zdaj najprej petkovo kolekcijo in dva detajla:

Spodaj imata pa sobotni aranžma. Tako izgleda zvrhana košara lisičk, katerih klobuki merijo tudi po 12 cm v premeru!
Aja, tale pladenj ni od kavnega servisa. Meri namreč 68x42 cm. Kuhinjski elementi so, denimo, široki po 60. Ali pa takole, da si bosta lažje predstavljala - daljša os meri toliko kot diagonala 28" monitorja :))

petek, 07. september 2007

Samo gobe

Ko sem po dolgem času spet zavil na svoj blog, sem opazil, da že dolgo nisem objavil nobene gobe. Takoj popravljam.
.
Prejšnji teden smo malo zavili na Zabukovje, pa sem naredil še daljši ovinek v hosto. Začopatil sem 18 zelo lepih marel, 5 ostarelih jurčkov, 9 rdečeglavih turkov, 4 zelene golobice in, pazi, kar štiri karžlje!
Ker mnogi menijo, da je karželj kralj naših užitnih gob, mu posvetimo par besed.
Stvar zrase iz velikega belega jajca, ki se ga ne da zgrešiti, tudi ko je goba odrasla. Klobuk je lakast, živooranžen, spodaj resast. Meso je nezgrešljivo rumeno, belkasta je lahko le sredica strženastega beta. Če sta pozorna na te posebnosti, bosta odlično kraljevsko jajce težko zamenjala za kaj smrtonosnega.
.
Dolenjska bera me je prisilila tudi v domačo šmarnogorsko hosto. Pred par dnevi sem pod nekim kostanjem denimo naletel na tega krasnega, čvrstega lepotca.
.
.
Včeraj pa sem pod nekim drugim kostanjem staknil tegale, še precej večjega, a še vedno mladega in čvrstega kot jabolko. Bralca bosta gotovo opazila, da je površina klobuka nekajkrat večja od katerekoli petih marel (nad brezovčki), ki pa so, resnici na ljubo, rekordno majhne.