Pomol

Za rojstni dan sem si podaril pomol.
To je bilo sicer že poleti, ampak po dolgem zanemarjanju se blog pač spodobi začeti nadaljevati s čim vsaj malo posebnim.
Pa začnimo.
.
Torej, zakaj sploh pomol?
Hja - danes, ko svojo parcelo imenuje 'ranč' že vsak tajkun, je treba barabam tajkunskim pokazati, da se človek ne da kar tako. 'Ranč' pa seveda mora imeti pomol, kajne.
.
Luknja
.
Najprej je treba izkopati luknjo.
Premetati malo zemlje.
Lepo je, če ti kdo priskoči na pomoč.
Recimo tak z večjo lopato.




Luknjo je najbolje izkopati na kraju, ki je že malo zamočvirjen.
Recimo na dnu sončne dolinice, po kateri teče mikroskopski potoček, ki pa nikoli ne usahne.



Glinasta podlaga je super, ker je vodotesna.
Je pa razmočena glinasta prst manj hvaležna za gradnjo jezu.
Zato je treba zabiti na desetine pilotov.
In vseskozi dobro teptati.


Ko je luknja izkopana, lahko končno začnemo delati pomol.
Najprej je treba v zemljo zapičiti palice.
Lepo se vidi, da so tu šele pripravljene, ne pa še zapičene. Jih je pa najlažje zapičiti, ko je luža še prazna.


Da bi vodo brez kakršnekoli mašine prisilil, da bi v lužo v curku padala z višine, in tako vanjo mešala malo kisika, kar ribam ne škodi - sem naredil tako natego (tanka cev, debela je le za rezervo, za preliv).
Lepo (še) ni, dela pa.



Odtok je dobra pogruntavščina. Cev sem skozi jez speljal pri dnu, vodo pa zajema na vrhu. Višina navpične cevi določa gladino. In glavno - če bo kdaj treba lužo spraznit zaradi čiščenja - se da odtok v kolenu elegantno zvrnit do dna. Nobenega črpanja ni treba.
Zgornja cev zajema malo nad gladino in služi kot hudourniški preliv.


Luknja je pripravljena, da postane luža.
Pa ta rjavi raztur se mora zarasti.






Luža
.
Luknja se je z vodo napolnila v enem tednu. Pretok je majhen, ampak stalen. Treba je vedeti, da na površini tekoče vode prej sploh ni bilo videti - la zamočvirjen pas.

V lužo sem vrgel nekaj rib, da bi videl, če preživijo, ne da bi jih kdo hranil.
No, ribe se same odlično znajdejo. Brez heca, na začetku se jim je teža vsak mesec podvojila. Najprej sem vrgel 2, potem še 4. Računam, da bo med 6 vsaj ena drugačnega spola od ostalih, pa bojo mladički. Sedaj so menda veselo zarite v mulj in čakajo na pomlad.
V Bauhausu pa sem nakupil poceni vodnih rastlin, tudi lokvanjev, mislim da po 5 ojrof/ 2 komada v lončku. Sadil sem jih z obale - metal sem jih, zavezane v juto skupaj s črnim blatom in velikim kamnom. Super so se prijeli.

Aja, tole še ni pomol, le provizorij, po katerem sem lahko lazil do odtoka, ki je pritrjen ob zunanji steber. Da sem fiksiral nivo gladine.
Pa tudi stebre je stvar povezovala med seboj, da se ne bi razmajali.


Pomol
.
Končno. Od tu naprej je izdelava pomola stvar enega dne.
S kosilnico sem do luže pripeljal bencinsko elektrarno, strojčke, macesnove late in podnice in še precej drobnarij.

Tu je ogrodje že skoraj končano. Stebre sem malo obtesaval, vrtal, silil in vpel, da je nastalo nekaj pravokotnega, vzporednega in vodoravnega, predvsem pa trdnega. Ogrodje, zavetrovano s par diagonalicami, je postalo osupljivo togo.
Zoprno delo - veliko merjenja, nimaš kam stopit...


Polaganje desk je pa čisti užitek.
Delati je treba seveda izključno z nerjavečimi vijaki.






Stik z obalo.







Se že vidi, kak bo...






Z motorko sem z dveh izrastkov, ki sem se jih odločil obdržati za ograjco, oskubil lubje, nato pa malo meril, da sta lata in polica povsem vzporedni.

Končano.

O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.

Huda zver

Plezam zadnjič tule, pa najdem eno kosmato živad. Odložim torej še zadnji slemenjak in jo zvlečem dol, na krajši foto-sešn.

Takoj sem opazil, da gre za hudo zver, v dokaz imam fotografije. Zdaj vaju pa sprašujem, kaj zaeno čudo je to. A kdo ve?

.

Znaš zdravit borovce?

V soboto smo spet kosili v klanec. Vsaj 3 hektarje v tlorisu, kar znese, klanec pač, v resnici kake 4. Bečeeska je pela 11 ur. Fitnes kostolomske sorte...
.
Če je bila košnja zabavna, pa tole gotovo ni:
Borovc hira. Največji borovc v Sloveniji umira. Še jeseni je bil tak, danes pa je vidno rjav, le vrh krošnje je še sivozelen. Baje je v zadnjem tednu vidno skrahiral. Začelo pa se je pred mesecem.
No, že lani je v hudem neurju izgubil veliko vejo. Jeseni, resnici na ljubo, ni bil več čisto pravi. Ampak vseeno je izgledalo, da si bo lepo opomogel. Potem pa tole...
.
Stvar jemljem osebno. Po dolgoletnem pravdanju za dediščino je že nekaj časa takorekoč naš. Birokracija pa dela počasi in čeprav je že leto v bistvu naš, bo stvar v zemljiško knjigo dokončno vpisana menda šele čez 1 mesec. Čeprav pravnoformalno torej še ni čisto čisto naš, smo že njegovi skrbniki.
In če ta spomenik naravne dediščine umre ravno zdaj, izgleda to grozno. Smo ga mi? Je zaradi mene? Tisoč let brez problema - potem pa ravno zdaj!? Pa saj mu nismo ničesar naredili, razen 2x pokosili okoli...
.
Glede na čudne sosede bi skratka verjel, da so ga zastrupili. Težko ni - parkrat bi kdo pri vznožju polil malo bencina ali pa kaj strupenega, do česar imajo kmetje enostaven dostop. In tudi če je danes v njem lubadar, ne pomeni, da borovca niso zastrupili. Če se je pred lubadarjem s smolo obranil 1000 let, bi se mogoče tudi zdaj. Le malo truda je treba, da se naravna imunost načne.
Ampak dokazati se itak ne da ničesar. Celo če v zemlji najdejo sledove česarkoli, se ne da dokazati, kdo naj bi zastrupljal. Tudi ne poznam primera, ko bi šel kdo v arest, ker je ubil drevo...
.
In potem človek kliče Gozdno gospodarstvo Maribor, pa Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, pa ga prevežejo do nekoga ki ima čez "zaščiteno naravno dediščino", pa tisti pove, da naš borovc pozna, da pa ga je najbrž napadel lubadar in da tu ni pomoči, pa da bojo nekoga poslali gor pogledat... Da lahko naredijo tudi analizo zemlje. Ampak da so prav vsi drugi borovci padli že prej in da je zgleda tudi temu prišel čas, kaj se če.
V mesecu drevesa ni prišel pogledat nihče! Čeprav gre za evidentiran "spomenik", čeprav nad temi seznami bdijo ljudje, ki so za to plačani...
.
Jaz bom še malo klicaril naokoli, mogoče se pa le kaj premakne.
In če obstajajo zdravniki za živino in ljudi - bi kdo gotovo znal pozdraviti tudi drevo... Tudi če je v njem lubadar - gotovo kje obstaja zvarek, ki zastrupi lubadarje in hkrati oživi bolano drevo... Mogoče se da operirati - odžagati odpisane veje in rešiti ostalo? Saj obstaja celo gozdarski faks, pa tudi Biotehniško fakulteto imamo...
Pozna kdo koga, ki zna zdravit borovce?
.
p.s.:
btw - kdaj bo že letos tista vseslovenska dražba hlodov?

Zavri

V petek popoldne je sijalo sonce,

pa smo šli v Volčji potok, pogledat dinozavre.

Mali je bil navdušen, je pa izjavil, da so hudi.

Kaj češ, otroci...

.

No, všeč je bilo tudi meni.

Dinozavri so v glavnem v naravni velikosti (razen nekega predhodnika golobov, ki je precej povečan) in diskretno posajeni v naravo.

Boljš ko vsaka slikanica!

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Še napotek: na koncu vhodne promenade je šele prvi, ki je seveda zelo oblegan. Družinice pa nato v glavnem zavijejo na desno, na igrišče (zgledno tole igrišče, svaka čast!). Ampak vsi ostali dinozavri so ravno na drugem koncu, označeno pa je slabo, tako da večini uidejo.

Priporočam, vsaj malčkom in zaljubljencem!

.

Kruha in iger!

Tole pišem odrezan od sveta. No, kaj se dogaja po svetu, bi sicer lahko preveril na Al Arabia ali CNN, pa mi seveda ne pade na pamet. V zvezi s to kolumno je bistveneje, da sem tu popolnoma odrezan od Slovenije. Tu je resda vseskozi jasno, čez dan je 30°, morje jih ima pa 25 – ampak z internetom je letos tu problem (če to berete, sem ga nekako rešil). Ker sem tu odrezan od sveta, nimam pojma, kaj se zadnje dni pri vas dogaja. V srcu nosim Slovenijo, kakršna je bila v petek popoldne, in pri tem pisanju se bom skliceval izključno na ta spomin, čeprav se je vmes gotovo že vse uredilo. Tu, v našem nemškem hotelu (če si lahko sposodim besede ministrice za notranje zadeve, ko je bila prejšnji teden na obisku pri privržencih v Trbovljah in je spregovorila o tem, da s partnerjem rada potujeta, denimo v Namibijo) – vsi Arabci govorijo nemško in tudi organizirano je vse po nemško, teče ko ura. Z internetom je tu tokrat sicer problem, ampak jaz ne dvomim, da doma naši vrhunski strokovnjaki tistim uglednežem, ki so hodili »na pse«, že dihajo za ovratnik…
.
No, preden smo odšli, sem zasledil, da je naš Predsednik odlikoval našo smučarsko tekačico. Predsednik se redko oglasi, sploh v zvezi s temami, ki se mu zdijo drugorazredne, pa je tako molčal kar 14 dni, ko smo se vsi ukvarjali s pasjo zadevo in doživljali medijsko cenzuro. Pred tem smo se ukvarjali z njegovim modrim odlikovanjem nekega daljnega predhodnika partnerice odvetnika Senice - ampak najnovejše odlikovanje je narod sprejel enotno in navdušeno.
.
Miljenka Jergovića so baje večkrat vprašali, kako to, da so njegove knjige tako lepe, blage in prijazne, njegove kolumne pa zatežene, na nož in v nasprotju s splošnim javnim mnenjem – pa jim je povedal, da ljudje ne rabijo kolumen, kjer piše kot njim ugaja. Rabijo ravno nasprotno, da bi začeli misliti.
.
Zato bom tu, odrezan od sveta, z varne distance razvil svoj pomislek v zvezi z medaljo Petre Majdič.
»Važno je sodelovati, ne zmagati,« so govorili nekoč. Gladiatorstvo, ki ga nagrajuje naš prvorazredni Predsednik, je s tem v popolnem nasprotju.
Ko sem videl tisti njen padec v luknjo in ko so po osvojeni bronasti medalji povedali, da ima naša tekačica 4 zlomljena rebra in pneumothorax, se nisem mogel prepustiti zapovedanemu veseljačenju. Kot po navadi, me je začel kljuvati črv dvoma, z vprašanji:
- Ali niso davkoplačevalci financirali poti v Vancouver tudi nekašnemu strokovnemu štabu, trenerjem, fizioterapevtom, zdravnikom?
- Ali je kdo odgovoren za to, da so našo tekačico v finale spustili tako polomljeno?
- Ali cenjeni strokovni štab z zdravniki vred ni uspel diagnosticirati 4 zlomljenih reber in predrtja pljučne votline? Ali so si, po ogledu nazornega posnetka tistega base jumpa brez padala, sploh prizadevali ugotoviti njeno zdravstveno stanje? So si, pa niso dovolj »strokovno podkovani«? Zakaj so torej sploh tam?
- Ali pa so strokovnjaki njenega spremljevalnega tima za poškodbe vedeli, pa si oči zatisnili namenoma? Ali so o zlomu reber vsaj slutili, ali so za pneumothorax vedeli že pred finalom, ali so vsaj slutili, da divje tekanje z zlomljenimi rebri lahko pneumothorax povzroči (če je to nastalo med zadnjim tekom)?
- Ali je Petra nastopila na Specialni, ali navadni zimski Olimpijadi? Ali nastop tako ali drugače hendikepiranega športnika v absolutni konkurenci - pri našem predsedniku avtomatično zagotavlja »prvorazrednost«?
- Ali bi Tina Maze, če bi izpeljala smuk z zavezanimi očmi (»Vozi, Miško!«, saj veste), za morebitni bron avtomatično dobila Predsednikovo odlikovanje? (Kaj pa, če bi si na štartu z žarečo iglo iztaknila oči – bi za odlikovanje zadoščal že uspešen prihod do cilja?)
- Ali bi potemtakem Tine Strela, denimo, če bi nastopil dodatno hendikepiran, doživel Predsednikovo odlikovanje? Če bi se denimo spustil po Gradaščici, a z gojzarji namesto plavutk, in povrh brez kapljice cvička?
…
.
Olimpijada ne sme biti freak show. Če se vrhunski športnik hudo poškoduje, mu je treba priskočiti na pomoč, ne pa ga priganjati v hazardiranje z lastnim življenjem ali vsaj z njegovo športno prihodnostjo. Športniki, niti vrhunski, niti slovenski – niso gladiatorji. Pravico imajo vedeti, da za zabavo rojaških kavč-potejtovsov in Predsednika – NISO dolžni žrtvovati svojih življenj.
.
Tako. Povedal sem, zdaj pa zaradi mene stresite po tem ves svoj gnev, vse frustracije. Brez skrbi, jaz se v komentarje tokrat ne bom vmešaval, ker sem odrezan od sveta.
Meni hodi po glavi izključno, da bom tudi danes posnel 400 podvodnih fotografij, kolikor sem si postavil za dnevno normo, vmes pa bom kar se da intenzivno »hvatal braun boju«. Ker sem včeraj povrh malo jadral katamaranček, mi hodi po glavi tudi, da ga bom tudi danes popoldne ubodel za dobro urico. Vmes pa me (naju) greje prijeten starševski občutek, da je lepo malemu tu in tam zagotoviti malo sonca (30) in morja (25°).
Čau! :))

(tudi na Vesti)

SSH, tretjič

Lep pozdrav s skrajnega južnega konca Sinaja!

.

Prilagam eno svežo slikco

ribe Napoleon.

Na dolgo, ko pridem nazaj, zaenkrat le povem, da se mi je tale gigantska ribetina pustila tudi čohati.

.

Pa pa!

Kositi v klanec

Pred časom sem obljubil zapis o kosilnici, pa se mi zdi, da je zdaj zanj zadnji čas, ker bo kmalu sneg. Pa začnimo.

.

Kositi v klanec je ljudem skozi zgodovino povzročalo mnogo travm, še danes pa je povezano z jamranjem. Danes sicer obstajajo izjemni pripomočki, ampak naši zemljiški posestniki so jamranje tako ponotranjili, da zanj ne zamudijo nobene priložnosti. Jamrajo celo kmetje, ki posedujejo za več M ojrof kapitala in ki se furajo v popularnih vesoljskih traktorjih Dear John :)) za več 100k ojrof. Zadnjič sem denimo bral o neki idilični gorski kmetiji nad Solčavo, veliki 680(!) hektarjev - pa je bilo spet samo jamranje.

Po drugi strani pa se da možnost kositi svoje klance - dojemati povsem nasprotno, kot čisti razkoš. Odvisno pač od percepcije.

.
Najprej se ustavimo pri idealu. Brielmaier. To je Wally med kosilnicami za v klanec, za katerimi je treba hoditi peš. Pri Brielmaierju stvari razumejo. Resnično nizko težišče, stroj mora biti širok, bradavičasti kovinski valji pa primejo bolje od vsake gume, vse je hidravlično, kositi pa se da kar do 3,5m široko, da je treba manj prehoditi. Če brilmajerco poženeš direkt v še tako strm klanec, zaradi izjemno nizkega težišča balanca skoraj ne pritiska navzdol in je košnja keks. Vzporedno z izohipsami je pa sploh keks. Najbolj nor je pa model Q1 - tu je celoten motor skrit v "kolesih", skupno težišče pa je tako nizko, da je to pri kosilnicah svetovni rekord.

Čeprav vsak športni rekvizit nekaj stane, pa je 15 - 35k ojrof za kosilnico, kako bi rekel, perverzno veliko. No, če bi človek med drugim posedoval vsaj 50 hektarjev strmih visokogorskih klancev, prestrmih za vsak traktor, potrebnih košnje - potem bi bila brilmajerca (zmore do 2ha/uro!) nuja. Sicer je preseravanje.

Ampak če bom kdaj uspel res dobro prodati sliko, al pa če bi 2 leti dajal na stran izjemno penzijo, ko jo bom enkrat dobil - se bom preseraval tudi jaz...

.

Če je Brielmaier Wally, pa je Golf - bečeeska.

O bečeeskah, pravzaprav o košnji nasploh, obstaja en krasen slovenski blogerski zapis. Opozorim naj le, da ta kosec obče ime bečeeska uporablja za konkreten model, BCS 622.

.

No, za nas bi se na prvi pogled zdela edina logična izbira model BCS Max 630 WS gorska (nekdo je uploadal nazornih 8 slikc svoje). Problem je bil le v tem, da bi se za novo posestvo rabila kompletna kmetijska mehanizacija, ne le kosilnica, in so se mati zato modro odločili za motor na 2 kolesih, se pravi za - motokultivator.

.

BCS 740 Action z 11 konjskim Honda motorjem seveda ni od muh. Kako sem iz tega zgradil gorsko kosilnico, bom pa zdaj povedal.

Najprej je treba vedeti, da je kultivator obrnjen v drugo smer, kot primerljiv stroj, ki je prvenstveno kosilnica (denimo 630 WS). Če imata oba 4 prestave naprej in 3 nazaj, pomeni da ima tale v smeri košnje 3 prestave. Ker ima kultivator kardan obrnjen nazaj (na 630 WS se ne da montirati zadnjih priključkov - prikolice in tistega za prekopavanje zemlje), se kosi v rikverc. To v glavnem ni problematično, razen dveh slabosti:

- težišče je močno za osjo, saj je motor pomaknjen bolj naprej, kot je pri 630-ki nazaj

- ročici bremz sta v rikverc zamenjani

.

Ker ima 740-ka veliko fićurjev, bo najbolje, da za začetek pogledamo "pilotsko kabino".

Na levi so bremza za desno os, sklopka in rdeča varnostna ročica, ki jo je treba držati, da motor ne crkne.

Na desni pa sta bremza leve osi in ročica za premikanje balance gor in dol, zgoraj pa so še mala ročica za gas, črna bunka za zaporo diferenciala in rdeča bunka za enostavno menjavo smeri (naprej - nazaj).

V sredi so še trije ročni pedali - z levim sprostimo komandni sklop, da ga lahko obrnemo za 180° okoli navpične osi, s srednjim vključimo orodje (kardan), desno pa je prestavna ročica.

Ja, kar kakih 5 - 7 minut je treba, da človek vse to ponotranji in se ufura v delo... Ampak potem je upravljanje res enostavno.

.

Na tej slikci se pa vidi, kako sem rešil problem težišča glede na prečno os.

135 cm širok greben (to je tisto, kar reže travo) skupaj s pogonom tehta vsaj 50 kg, kar pa je premalo. Zato sem dal vmes namontirati 9cm dolg podaljšek kardanske osi (glej puščico).

In to naredi čudež - kosilnica niti v hud klanec ni pretežka v balanco.

.

Problem bočne stabilnosti (kultivator je v osnovi šokantno ozek, le kakih pol metra!) pa sem rešil takole:

- na vsako os sem dal montirati en 10 cm spacer iz litega aluminija

- dokupiti pa je bilo treba še en par koles

.

In nastala je čudovita "gorska kosilnica" - uravnotežena, relativno stabilna v vseh smereh in neverjetno zmogljiva. S tem se da, dokazano.

Vsaka kosilna seansa je sicer, kako bi rekel - a bone breaking, blood sweating experience - ampak na nekem nivoju človeku nudi neverjetne užitke.

Kosilno-klančevski hobi-šport vsem toplo priporočam, najbolj pa tistim, ki imajo čas brati ta blog.

.

Lahko noč.

Piranski akvarij

V nedeljo je bilo sonce, poleg tega pa so nedavno odprli prenovljen akvarij,

pa smo šli v Piran.
.
Ko sem bil mali, so me velikokrat gnali tja. Akvarij je bil star in zanikrn, v zanemarjeni stari hiši zraven mandrača. Kozarci so bili mali, imeli pa so skrivnostno patino - vse je bilo zaraščeno, živo, poleg glavnih živali pa sem lahko minute dolgo opazoval kontekst njihovih domovanj.
No, za stari piranski akvarij je bilo kasneje značilno, da je vsaj 2x/leto nekaj tehničnega crknilo, posledično pa so pocrkale vse živali. Požrtvovalni skrbnik, potapljač z vezami pri ribičih, je po sizifovsko akvarij potem vsakič ekspresno za silo napolnil, agonija je trajal nekaj let, dokler ga niso končno zaprli.
.
Zadnjič pa slišim, da je prenovljen, da je vstal iz pepela ko ptič feniks, da so vgrajeni kozarci deluxe in celo, ja, da je sedaj to "najlepši akvarij v Evropi".
.
Resničnost je žal precej bolj klavrna.
Stavba ob mandraču, pa tudi akvarij v pritličju - to je res lično popravljeno.
Ampak otroke vodimo tja zaradi vsebine, ne oblike kozarcev. S tem je pa tako:
.
- Nabor vrst je klavrn - veliko stvari, predvsem ne-rib, manjka.
.
- Ne morem se znebiti občutka, da za 7 ojrof vstopnine razkazujejo nekakšen morski freak-show; v glavnem je v kozarcih sama škart roba!
.
Edina velika riba v akvariju ima do nerazpoznavnosti stolčen gobec - ust ne more niti zapreti, huda poškodba zdrobljenih čeljusti je zaraščena grdo, uboga riba izgleda, kot da zelo trpi, gledati jo je pa prav mučno. Ubogi otroci...
.
Edini jastog je zaprt v popolnoma mrtvem kozarcu, kjer je razen gole skale le še jata zanikrnih crneljev. Peska so nasuli le par cm, ubogi revež pa ga je že davno odrinil in se stiska v klavrnem "zavetju" na tleh iz gole modre plastike.

Seveda je tudi škartiran - klešče ima odtrgane, le še leve škarje ima.

Kdor hoče torej otrokom pokazati jastoge (in raroge), naj jih raje pelje do Pavle, kjer imajo vedno poln akvarij zglednih primerkov, ki se jih da povrh tudi kupit in pojest.
.
V odprtem bazenu (nekoč je bila gladina pod nivojem tal), ki je zdaj povišan z velikim kozarcem, plavajo obupno škartirani cipli. Vsi po vrsti so večkrat zastreljani od divjih lovcev, slabo zaraščene ali odprte raztrganine imajo po celem telesu, največ pa okoli zatilja. Grozljivo! Notri pa plavajo tudi nekakšni rombčki, lističi in golobčki - z izmaličenim obrazi, iztaknjenimi očmi in stran visečimi kosi mesa... Edini ugor je histerično prisesan na dovod sveže vode, izgleda kot da se duši in da se krčevito bori za življenje. Edini morski psiček je čisto iz sebe - histerično kroži, moleč glavo iz vode. Žalostno je vse skupaj. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Voda v vseh kozarcih je obupno kalna. Zaradi velikih steklenih površin in pretirano močne fensi-šmensi osvetlitve pa delci svinjarije pridejo še bolj do izraza. Ubogi otroci...
.
- Najbolj pa sem razočaran nad ureditvijo "habitatov". Grozljivka!
V vsakem kozarcu najbolj izstopa "vodovod" iz sanitarnih sivih plastičnih cevi, prav enakih kot za odtočno napeljavo v hišah. Ali bi res bolelo, če bi nekdo čez to grdo napeljavo prislonil kak ploščat kamen, lupino leščurja ali celo, bohnedaj, kakega mahovnjaka ali celo algo?
Razen sveže obtolčenega, povsem golega kamenja, in mrtvega, prečiščenega peska, ki je 2cm na deb.../ tanko posut po dnu - ni v kozarcih ničesar! Ubogi primerek ali dva, katerega slika je nalepljena pred kozarcem, izgleda kot v konfinaciji v oguljeni, mrtvi samici. A ni vic akvarijev, da bi nepotapljačem predstavili vsaj iluzijo realnega (raje idealnega) ekosistema, v kakršnem predstavljeni osebki živijo v naravi? Ubogi otroci...
.
V novem visokem kozarcu desno od vhoda - je natrpanih več 10 kavalov, zavetja pa nimajo nobenega. Kaval je lepa riba, v naravi pa je samotar, ki se v glavnem zadržuje na istem mestu globoko v kaki luknji. Tu ni nobene luknje, uboge kavale pa v tej kazenski koloniji nasilno kolektivizirajo in jim sistematično ubijajo prirojen individualizem. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Nabor vrst je klavrn, povrh pa milorečeno čuden.
Razen ene par "nosilnih" organizmov - so v kozarce stlačili neugleden mrčes v obliki šparom podobnih mladic.
Še najlepše ribe v vsem piranskem akvariju (neškartirane, relativno zdrave) pa so, začuda, nekakšni prešvercani primerki iz skupine triggerfishes, ki so doma na koralnih grebenih, še najbližje v Rdečem morju. Baje da je enkrat en primerek zašel, pa so ga ulovili v slovenskem morju - ampak to še ne pomeni, da gre za avtohtono vrsto, ki bi si zaslužila poseben kozarec v majhnem slovenskem akvariju! Še malo, pa bodo šli v Interšpar in v petshopu nakupili pisanih primerkov s celega sveta, samo zato, "ker so tako lepo pisani"...
.
- Hecno je tudi, da na zidovih med kozarci, montiranimi v nišah, visijo plakati neavtohtonih vrst. Saj so plamenke tudi meni všeč, v piranski akvarij pa vseeno ne pašejo.
.
- Obregniti se moram še ob zelo drag, gotovo nekajkrat preplačan, kamnit sarkofag, izdolben iz monolita. Če so vrli prenovitelji za "kozarec" izbrali neprozoren kamnit sarkofag, bi se spodobilo, da bi se vsebino dalo opazovati vsaj z vrha. Malo morgen - na desni strani na vso moč priteka voda, skozi razburkano gladino pa se vidi ravno toliko, kot če bi na Tedniku zamaskirali anonimno pričo...

.

Na levi strani, kjer je gladina dovolj mirna, pa pogled kazi, enako kot v vseh drugih kozarcih, tista obupna fekalna napeljava iz sivih plastičnih cevi. Pa zakaj tako!? Ubogi otroci...
.
- Da ne bom samo kritiziral, moram pa bistveno stvar seveda pohvaliti.

.

V prenovljenem piranskem akvariju imajo tudi ene par dromij, nekaj kanoč, enega škrpoča in, kar je še bolj pomembno, nekaj čisto pravih bradavičastih kozolnjakov (njim je posvečen ta prispevek).
Le tako naprej!
Bravo!
Svaka čast!
.

* * *

Prenovljen piranski akvarij je skratka lepa pridobitev za našo Obalo, res pa je, da bo treba tu in tam še majčkeno popraviti kako malenkost. In prav nič ne bo narobe, če boste nič krivemu mlademu rodu - z obiskom do tedaj prizanesli.
Lahko noč.

O družinskem bonsaju

V soboto smo prvič kmetovali na svojem.

Aha, manjka predzgodba? Tule je:

.

Mati so prejšnji petek podedovali (v smislu da se je nekaj, kar se je vleklo 10 let, končalo z uradnim zakoličenjem lepih novih rumenih mejnikov) en majhen košček Slovenije. Ki pa je kljub vsemu 12x večji od seštevka vseh zemljišč, ki sta jih roditelja doslej uspela nakupiti po tej deželici, pa i šire.

.

In je nastala sladka skrb - vse naše kosilnice skupaj v novem kontekstu niso vredne več niti pol kurca.

Problem smo rešili ta petek, ko so mati financirali nakup prave kmetijske mehanizacije.

V soboto pa smo trije visokošolski izobraženci navsezgodaj odšli prvič kmetovat na svoje. Roditelja in moja malenkost. (Sestrica je bila menda z nekimi arhitekti v Švici, žena je pa najinega peljala k svojim obirat grozdje.)

V kombi smo poleg nove markantne bečeeske (stvar si zasluži poseben zapis!) in zaloge goriva naložili še mojo 18 let staro 4,3 konjsko motorno koso s pripadajočo opremo (pas, zalogo 4mm oglatega laksa, kovinsko ploščo in nekaj orodja), pa motorno žago s pripadajočo opremo (mešanico, pa olje za mazat verigo, pa pili za nabrusit, pa rezervno verigo in nekaj orodja). Pa ene zelo široke lesene, ene navadne plastične in ene železne grablje. Pa sekiro, vijek in nekaj mačet. Pa par motik, lopato, kramp in šajtrgo. Pa močne "škarje" za veje in nekaj žagic. Pa velik pleten koš. In še nekaj plaht, veliko starih cot in trpežnih čevljev, precej parov delavskih rokavic, veliko kanto vroče vode in dovolj pijače in hrane. Če se je kdo spomnil, da bi bilo pametno vzeti še kaj, pa je natovoril še tisto, kenede, da ne bom vsega našteval...

.

Na prekrasni koroški kmetiji, kjer se je v dimnici, katere maketo še danes kažejo otrokom v nekem mariborskem muzeju, rodila mama, sem preživel ogromno vikendov v otroštvu. Kljub temu da se spomnim Borovca, pa da smo od tam vsakič pripeljali flašo ali dve namolzenega mleka, pa kako sva z bratrancem na pašniku strmela v oblake, pa da mi je nekoč krava z glave pojedla eno grdo oranžno štrikano kapo z ogromnim cofom, pa da je njihov hlapec Korl, ki je tam ostal po vojni in je govoril samo nemško, še pri 98-ih cepil drva in jih s košem nosil v kuhinjo (doživel je 99 let!), pa da so skednju rekli peter, krompirju pa repa (repi pa ajžnca al kako že), pa da sem zelo rad jedel mežerle (šele kasneje sem izvedel, da gre za pečeno prašičjo kri, močno poprano), pa da je stric Anza nekoč naredil čisto pravo žičnico in so se hodili smučat celo iz Vuzenice, pa da mi je dedek z veliko ljubezni nekoč zmizaril ladjo, meni se je pa zdela podobna navadnemu koritu za rože in sva se potem z bratrancem v njej sankala po travi,..., - je vse kontaminirano z veliko mero hude cankarjanskosti.

Eno samo jamranje, revščina, nepotrebna zanikrnost. Zgrešene vrednote - uničevanje tradicije (uničenje dimnice, "prenova" z macesnovimi skodlami kritega skednja, zaganjanje v nekakšne betonske gradbene podvige, kurjenje starih lesenih vozov in sploh vsega avtentičnega inventarja, da o nesrečnem "prenavljanju" stanovanjskega objekta ne govorim...). In 39 hektarjev velika kmetija, ki je nekoč preživljala, skupaj z vsemi hlapci, 20 ljudi - je počasi propadla. In zadnji naslednik, prvorojenec - je umrl brez naslednika. Še huje - na stara leta se je spečal z neko pohlepno tetico globoko v menopavzi, a z neverjetno veliko sorodniki, ki ga je s pomočjo svoje Odvetnice spodjedala od spredaj in od zadaj. Govorim o indigo papirju. O križcih, ki so po stričevi kapi zamenjali podpise na vedno bolj čudnih "dokumentih"...

.

Reči hočem, da je bilo v soboto prvič, da sem obisk na Pohorju dojel kot nekaj nekontaminirano veselega. Cankarjanskost je izginila!

Mogoče zato, ker smo bili na svojem. Ker je del, ki je zdaj naš, prekrasno odkazan. Mogoče zato, ker imamo izvir bistre pitne vode, potoček in dovoj nasprotnega brega, da bo nekoč nastalo jezero. Mogoče zato, ker sem se sprehodil skoz naš gozd in, ne da bi jih iskal, našel 20 prekrasnih jurčkov, lisičk pa toliko, da jih sploh nisem pobiral? Na svojem, v privat gozdu! Mogoče zato, ker naša "kmetija" ni kontaminirana z nobenim objektom. Mogoče pa le zato, ker je sijalo sonce, bali pa smo se dežja.

.

Zapodili smo se, skratka, v tiste strahotno strme klance, zapuščene in zaraščene, več let nedotaknjene, nepopasene, nepokošene. Bečeeska (zasluži si poseben zapis!) je šla ko šus. Z očetom sva se izmenjevala, da je bila do mraka v pogonu. Čeprav sva se šele učila ravnati s strojem, kupljenim pred par urami - sva pokosila 20.000 kvadratnih metrov. 2 hektarja strmih, več let zapuščenih klancev! V enem dnevu! (Za naslednjo udarniško akcijo je ostal le še poldrugi hektarček.)

.

In Borovc je spet zasijal. Nič krivo Drevo, ki od pamtiveka vedri nad vsemi človeškimi zdrahami, neodvisno od državnih meja in tega, kdo si ga konkretno lasti. Čas od konca zemljiške odveze do danes - je zanj pljunek v morju.

Da se je znašel točno na sredi novopečenega posestva - kot da se ga ne tiče. Z njegovega vidika so trije zagnani ljubljančani, ki so se podili po njegovem zaraščenem podnožju - kot vrtnarčki bonsajčkov.

.

Vidita, z mojega vidika je podobno. The Borovc sem od nekdaj dojemal kot bonsaj - tudi ko se še sploh nisem zavedal, kaj to je. The Borovc je, čeprav eno največjih, najmogočnejših dreves v Sloveniji - popoln bonsaj. Že davno ni podoben borovcu - stoletja so ga obtesala, da ima fiziognomijo bonsaja. The Borovc predstavlja mokre sanje vsakega bonsaja, celo vsakega stoletnega, izvirnega japonskega bonsaja. Vsak bonsaj si želi biti podoben the Borovcu, pa čeprav za ceno majhnosti.

.

Bonsaj želi mir. Želi Čas. Veliko Časa rabi.

Čeprav v tem, da si lastiš živo bitje, ne vidim veliko plemenitega, vama zagotavljam, da bomo za naš bonsaj, tudi po tem, ko je postal de jure naš, dobro skrbeli.

Mir bo imel. In veliko časa. Jaz pa se bom osebno trudil, da njegova bližnja okolica ne bo preveč kontaminirana z objekti, četudi bi si moja roditelja na tem koščku neokrnjene narave zaželela na novo zasnovati idilično kmečko gospodarstvo in se na stara leta prepustiti intelektualnim izzivom ovčereje, gobarjenja in črpanja evropskih sredstev :))

.

Lahko noč.

.

p.s.:

naš bonsaj je največji borovc v Sloveniji in kot tak uvrščen v seznam slovenske naravne dediščine

Ukradli so mi raka

Uf, že dolgo nisem nič napisal. Bom pa zdaj.

Poletje je mimo, minilo je pretežno v znamenju krampa, lopate in šajtrge, seveda pa smo bili tudi malo na morju. Za začetek torej novica (i)z morja.

.

Tegale ni več. Tako opevani jastog #8, ki je bil apetit vzbujajoče tolst že lani, je izpuhtel.

Res je, da sem njegov dom vmes iskal že lani jeseni, pa tudi letos spomladi, brez uspeha. Res je pa tudi, da njegovo prebivališče nikakor ni delovalo kot začasna rešitev, pač pa kot zgledna, dolgoročna in dokončna rešitev stanovanjskega problema. O čemer so poleg ostalih očitnosti pričali tudi ostanki levitev, kot je denimo tale oklep repa na sliki.

.

Morje se da, z nekaj afinitete in občutka za prostorsko predstavo, pa nekaj naravne nadarjenosti, brati kot gozd. V smislu da si človek nahajališča jastogov lahko zapomni podobno kot vse kotičke, kjer je kadarkoli našel kako gobo.

Je pa bilo s številko 8 za odtenek težje. Stanoval je namreč v dovolj pltkem širokem zalivu, le pičlih 8 m globoko, a kar 300 m od najbližje obale. Bralca bosta razumela, da konkretnega kotička tako daleč sredi morja ni enostavno ponovno najti, pa čeprav si pomagaš z ad hoc kopenskimi orientirji in izčrpnim memoriranjem morskega dna. Evo, spomladi sem ga en dan sistematično iskal, pa brez uspeha. Kasneje se je izkazalo, da sem blodil vsaj 100 m preveč južno (toliko o ad hoc kopenskih orientirjih).

.

Tule se vidi, kaj sem iskal.

Sredi več arov velike obraščene kamnite plošče je (med drugim) takle udor, tlakovan z mivko. Dve luknji, ločeni z mostičkom, povezani s tunelčkom. Stvar je dolga kakih 7, široka skupno 5 m. Res prepoznavna oblika, tega ne morš falit.

.

Živel je v brlogu, izkopanem pod iztekom mostička. Zavarovan z vseh strani je pokrival 300° horizontalne ravnine! Lepšega, bolj strateško domišljenega in v vseh pogledih idiličnega domovanja si jaz za enega jastoga ne bi zmogel izmisliti.

Zato bosta tudi razumela, da v tem primeru vzeti in pojesti nikakor ne bi bilo enostavno. Čeprav je bil #8 resnično tolst, bi pomenilo uničiti pravljičen ekosistem.

.

Zato sem ga samo hodil gledat, kako se redi. In se pumpal, kako da si ga šparam za kasneje. Tudi če bi tokrat zalotil živega in še debelejšega, bi se verjetno spet zadovoljil z nekaj filmčki, nekaj fotografijami. In s podobnim izgovorom ;)

.

No, kotiček je prazen. Dno v dvojni luknji povsem ravno. Brlog zasut. Kot da ga nikoli ni bilo. In vtis s počitnic, kot da morje umira.