Črne gradnje

Blog je star 8 let. Zadnje leto je zapuščen, ker sem svoje duhovičenje preselil na tviter. Vzrok za tole je, da me pisanje vendarle malo srbi, povod pa današnja oddaja na VAL202, v kateri menda nastopam.

Povabili so me baje zaradi tvitov o črnih gradnjah, ki so zadnje tedne kot po naročilu (?) popolnoma zasenčile precej hujše probleme. Zaradi občutka, da sem svojo priložnost zabluzil, monotono jamrajoče zavijal z očmi od premolka do premolka, skratka pred mikrofonom zmrznil - pa bom skušal takole (pisanje mi gre vsekakor bolje od rok kot nastopanje) stvari, ki sem jih divergentno načenjal, tudi zaključiti. Obstaja možnost nesporazumov in celo povsem napačne percepcije, in temu bi se res rad izognil.

Res je pa tudi, da je tista oddaja kratka, tema pa kompleksna, in v bistvu rabim več prostora.

Pa začnimo.

.

Marsovec

.

A veš tista "outside the box" fraza? No, to. Nemalokrat, posebej v močvirnih pogojih, se je dobro znati narediti Marsovca in na stvari pogledati kao od zunaj, nevtralno in neobremenjeno. To veščino sam gojim od gimnazijskih 'Pravil za pisanje eseja', ko so mi za vekomaj vcepili v glavo sistem "teza - antiteza > sinteza", in da je dobro pri vsakem vidiku v argumentacijo vključiti čim boljše protiargumente potencialne nasprotne strani. Skrivnost dobre argumentacije namreč ni v zanikanju, bežanju in zasmehovanju nasprotnikove osebe - ampak v soočanju in tehtnem pobijanju njegovih argumentov. Res pa je, da druga varianta dopušča celo nezaslišano možnost prilagoditi lastno izhodišče prepričljivosti njegovega vidika. 

Sam sem v stalnem iskanju 'antiteze' postal celo tako dober, da moje duhovičenje redkokdo razume in da v psihozo neomajnega trobljenja levo-desnih taborov najraje iz zasede dobacujem opazke, ob katerih se tu in tam kdo zdrzne, kar me navdaja z navdihujočo iluzijo, da je začel razmišljati.

Sebe si torej težko predstavljam kot vojščaka na kakršnemkoli braniku Ideje, Politike ali Stroke, saj se podzavestno vživljam in se prepuščam empatiji ter se tako in drugače čudim tej ali oni poziciji. Čeprav sem po usmerjenosti bližje nominalni desnici kot levici, in čeprav sem po izobrazbi bližje Stroki - kot tistim pregovornim pobesnelim pisanofasaderskim črnokolibarjem.

Na svoja bralca torej apeliram, naj se vsaj tokrat potrudita pogledati malce po marsovsko.

.

Greh

.

V tej državi živim le za odtenek dlje kot v tisti Socialistični Republiki in izkušeno ugotavljam, da se črnograditeljska zadeva ni kaj dosti spremenila. Če je bila v socializmu prostorska politika talec neformalnega družbenega sporazuma, da je enopartijska oblast po 2PM polnozaposlenemu delovnemu ljucvu zaradi ljubega miru dovolila v sklopu družinsko-medsosedske pomoči po njivah zidati modificirane tipske projekte, in mu jih celo sofinancirala z nevaloriziranimi krediti v času hiperinflacije - se niti po Osvoboditvi ni kaj dosti spremenilo.

Ljudje pač radi prčkajo, in špekulirajo, ali kalkulirajo, ali pritiskajo in taktizirajo; naši delovni ljudje in občani pač radi delajo - in krmarjenje mimo raznih papirjev v zbirokratizirani džungli je le ena izmed veščin, ki jo obvladajo na poti do Svetlega Cilja:

.

“90% legalnih gradenj je v resnici črnih; vsaj delno ni v skladu z dovoljenjem.“

Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo UL (Odkrito, TVS1, 9.4.'13)

 

Trdim, da je s črnimi gradnjami podobno kot z Grehom. Pravila so sicer prilagojena sleherniku, ampak na tako zvit način, da je skozi njih človek konstantno v Grehu že samo s tem, da živi. Ma še huje - v Grehu je, še preden se rodi, tako kot recimo pravkar razkrinkani Borovniški župan, ki se je prejšnjim generacijam in omejenim resursom na ljubo nastanil (kot tisoči) v ČG svojih staršev, še preden je napredoval do župana. "Izvirno črnograditeljstvo", "črnograditeljstvo po poželenju", pa celo možnost "kesanja", "odpuščanja" in, za dovolj vplivne, celo "kupovanja odpustkov", vse to pa že močno spominja na koncept Grešništva v neki inštituciji, ne spomnim se zdaj, kateri...

.

Filozof Sašo Hribar je razvil ljubo mi definicijo Sreče. Če parafraziram:

Manjša kot je razlika med tem, kar človek o sebi ve, da je, in tem, kar bi hotel,

da bi o njem drugi mislili, da je - bolj je srečen.

Če to apliciramo na slovensko Črnograditeljsko Nesrečo, sta do popolnega 'prostorskega reda' 2 poti:

a) - stanje prilagoditi predpisom

b) - predpise prilagoditi stanju

Preprosto, ne? Ampak ne odpirajta še šampanjcev.

.

Primer mariborskih radarjev, ki je sprožil celo 'Vseslovensko Ljucko Vstajo Slovenskega Naroda' z vsemi krutimi posledicami, čudovito kaže - da smo grešna družba, ki v resnici noče sistemskih rešitev. Če bi Narod iskal srečo, bi lahko ubral eno od 2 poti:

a) - svoje obnašanje bi prilagodil obstoječim predpisom; vozil znotraj omejitev

b) - predpise bi prilagodil svojemu obnašanju; dovoljene hitrosti na posameznih odsekih povišal za 10 - 20 km/h

Ampak ne (temu se enostavno ne morem nehati čuditi) - Narod se je znesel nad radarji in nazaj vzpostavil nevrotični status quo, kjer vsi grešijo, tolažbo pa iščejo v samopomilovanju in naslajanju nad svojo grešnostjo; živijo v strahu, da bi jih vendarle dobili, odpustke pa si talajo z argumentacijo ad populum, češ da "drugi tud to delajo". Resno zdaj - smo se sploh sposobni soočiti s čudaštvom slovenskega nacionalnega karakterja?

.

Stroka
.

Na tviterjih je bila zadnje tedne Stroka zelo glasna. Stroka so taki, ki so arhitekturo študirali na FA, pa tudi taki, ki so študirali na Biotehniški fakulteti. Stroka so prostorski funkcionarji. Stroka so tudi nominalno levi politiki.

Povampirjenega Nestrokovnjaka pa v glavnem predstavlja Tomaž Štih (ta Stroki (pejora.../) hudomušno pravi Prostorski Tzarji™ in sintagmo si bom sposojal še sam).

.

V Postvseljuckovstajniškem času, ko se obresti na naše 10l obveznice bližajo 7%, je Stroka ustvarila projekt:

pisanefasade

(predloge zbirajo tule)

 

Ta pranger me sicer ne moti - nenazadnje sem bil sam menda prvi, ki je na tovrstna remek dela začel pri nas opozarjati po internetih. Ampak sčasoma sem obupal, predvsem zato, ker sem se ob silni ponudbi vedno težje odločal, kaj in zakaj ravno tisto posebej izpostaviti. Malo pa me je od preveč vehementnega moraliziranja s pozicije Stroke odvrnil tudi marsovski pristop...

No, na pisanihfasadah je veliko inkriminiranih objektov popolnoma legalnih, celo novogradenj, z urejenimi papirji. Toliko, da ne gre za izjeme, ki potrjujejo pravilo - ampak ga izpodbijajo. Sam tja iz pristnega altruizma seveda dodajam provokativne, dvoumne primere. Npr hišo človeka, ki je s pisanjem zaslužil Nobelovo nagrado. Pa ta Nagnusen primer Tujka v Prostoru (he he), ki sem ga nekoč izpostavil že zraven tega. Ali... no, nov odstavek.

En največjih Strokovnjakov, profesor doktor arhitekture in podžupan, ki bdi nad urbanizmom Najlepšega mesta na Svetu, Janez Koželj, je Poosebljenje Stroke. Ampak ko je na svojih izredno popularnih predavanjih pogosto bentil čez 'formalizem', sem si vsakič predstavljal prav take otroško popreproščene izbruhe formalizma "rdečega, rumenega, modrega in zelenega kubusa", kakršen se je kasneje na svetlo materializiral skozi njegovo veščo strokovnost - v Novomeškem zmazku Portoval.
Kar se pisanih fasad piše pa le še to: tako pisanih zadev, kot so v Ljubljani Vurnikova hiša (blizu žive Frančiškanske cerkve), rumeno-črni Močerad, obložen s keramičnimi ploščicami, ali slavna bežigrajska Skakalnica - "malemu človeku" ne moremo očitati.

.

Je možno, da Stroka kdaj požegna kaj nestrokovnega? Ali Stroka lahko zdrsne? Ali smemo omeniti OŠ Ob Rinži, prejemnico Strokovnih Nagrad Stroke? Ali se ob zadnjem plazenju sme omenjati le, če citiram Stroko, "hiše, zgrajene na črno" - ali tudi, če parafraziram Štiha, "hiše, požegnane od Prostorskih Tzarjev"? Je Strokovno ali Nestrokovno, če kdo po krivici z gnusom pokaže na kako hišo, legalizirano v Prvem Poosamosvojitvenem, Jazbinškovem Paketu Legalizacije (cca 10.000 komadov), čeprav je naenkrat Strokovno Požegnana?

Tako in podobno se sprašuje Marsovec...
 

.

"4 jezdeci apokalipse"
.

V Deželi je zavladal Preplah. 4 Črnograditeljski Jezdeci Apokalipse so zavladali mainstream medijem in pri Poštenem Ljucvu, ki svoje črnograditeljstvo spokorno trpeče pestuje le kot Zavest o Skrivnem Grehu - poželo plaz Pravičniškega Zgražanja. Bijmo plat zvona! Kenede.

.

Jaklič
.

Jaklič je hud kriminalec. Med drugim je kupil propadlo kmetijo in jo zrihtal, da spet služi svojemu namenu. Stare objekte je porušil in namesto njih kar brez Dovoljenja Prostorskih Tzarjev - postavil nekaj dovolj spodobnega, da omogoča kmetovanje in sodoben življenjski slog. Panika! Vse podret! Žuli nas, žuli, ne zdržimo več, gremo gor v hrib, zrušimo prascu, ki tako nazarensko kazi naš Sveti Prostor sredi osamljene jase svoje 30 hektarske kmetije v Polhograjskih Dolomitih!

/sarcasm off

.

predlog: nobenega pametnega razloga za rušenje ni; vzgojno ga oglobite, z arhitektom, ki mu je izdelal načrte, uredite papirje, pa zdravo. In če smo pošteni - človek ima v primerjavi z Juretom Jankovićem na Brvacah - dejansko dovolj prostora tudi za bazen. Zasipavanje tega bazena bi bilo idiotsko.

 

.

Maher.

Maher je hud kriminalec. Prasec je uspel kupiti konec drugega hriba po vrsti od grabna komunalnih privezov tostran Solin, od koder se vidi Morje! Čeprav mu Prostorski Tzarji tega niso dovolili, je hodil tja v hrib s svoje parcele gledat v Morje, čeprav imajo po difoltu pravico gledati na Morje le koze in makija, ne pa tam neki človek... Povrh je kupil parcelo z imanentnim Izvirnim Grehom - Črno Gradnjo, gnijočo barako z kdovekakoinkdaj pridobljeno hišno številko! In ta buržuj si je drznil, pičkamumaterna, v zid izkopati zemljkanko, za katero zaradi novih Plastičnih Oken vsi vidimo, da ni vinska klet, ampak je... ampak je... *zaripel krik*: namenjena Bivanjuuu!!! Isti trenutek je zemljanka sicer dobila Žegen Prostorskih Tzarjev, ampak nima veze, človek je bil par dni Kriminalec in kot Nepoštenjak totalno neprimeren za Šefa Prostorskih Tzarjev naše Pravičniške Republike. Njegova jazbina s pogledom na Morje nas pa še vedno žuli... o, kako žuli, bomo šli enkrat v tisti hrib in mu zrušili tisto podzemno jazbino, prascu pogoltnemu, a misli da je več kot mi, al kva! 

/sarcasm off

.

opazka: če bi mu dovolili zgraditi hišo, bi ga lahko legalno dodobra obrali,povrh pa bi stvar gotovo izgledala spodobneje. stavim, da bi počistil še grmovje okoli tiste barake z barako in prikolico vred, pa to ;)

.

btw, zanimivo je, da se prav nihče še ni obregnil ob to, da je državljan Maher kmalu po nakupu sadovnjaka oliv ali kakijev - vsa drevesa iztrebil. če gre za kmetovanje, bi morali varuhi Svetega kmetovanja v zrak poskočiti takrat. Metanje na trepalnice zaradi bedne zemljanke na robu sedanje puščave - pač izgleda precej trapasto. 

.
Türk
.

Hrib tik nad kanalom komunalnih privezov tostran Solin, Parecag, je že iz vesolja urbaniziran. Zdi se, da je dodeljen velikim vikendom z dobrohotno odmerjenimi parcelami. Ampak en kompleks je še za odtenek razkošnejši, bolj prefinjen, z dražjimi detajli in nasploh ambiciozneši in bolj urejen od tistih pod in nad njim ter levo in desno. Ni treba biti rocket scientist da bi opazil, da tega niso delali popoldanski udarniki socializma - ne ne, tu so imeli prste vmes Arhitekti! Tu je posredi Stroka, oja!

In res - hitro je prišlo ven, da so imeli s kompleksom brata bivšega predsednika države opravka kar trije arhitekturni biroji - Engelsberger, Slabe in Puc. To je veliko Stroke za en vikend, veliko Učenosti in veliko Strokovnosti. In čeprav se gospod Engelsberger sklicuje, da je bil zaveden in zlorabljen - pa dejstvo, da je šel risat idejni projekt za vilo na podlagi papirjev, ki so dopuščali nebivalno sušilnico fig, kaže na sistemsko luknjo v Neprekosljivem Sistemu Prostorskih Tzarjev. Na zanimivih zemljiščih, čeprav so knjižena kot kmetijska, obstaja pritisk k urbanizaciji. In obstaja sistem, kako z manjšimi, a skrbno odmerjenimi koraki prelisičiti celo sam Sistem.

.

predlog: meni osnovni objekt, tista rumena simetrična vila z okroglimi okni in obrobami, izgleda kot recidiv anahronističnega postmodernističnega ekskurza, vseeno pa verjamem, da je grajena dobro in trdno in ne vidim prav nobenega razloga za rušenje. Dvojček nad bazenom, knjižen kot "steklenjak", pa mi je všeč. Čeprav se, z elegantno enokapno streho, menda ne sklada s prostorskim aktom, ki zapoveduje dvokapnico.

Tovariša Vitoslava dobro oglobiti, njegovi arhitekti naj pripravijo papirje za gradbeno dovoljenje, skladno z dejanskim stanjem, pa se to brez pretiranega pompa legalizira, pa je.

.
Senica
.

Slovenski kmetovalec Bužekijan je, vsled še kvalitetnejšega kmetovanja, želel malček razširiti svojo kmečko domačijo. V skladu s Postopkom je zaprosil za dovoljenje in gospa Županja je, kot bi storila za vsakega drugega državljana, kmetu Bužekijanu priskočila na pomoč in se osebno zavzela, da je dobil Žegen malo premikati kamenje tudi na tistem delu svoje zemlje, ki je bil v nekih neživljenjskih aktih prej označen kot "Extra Super Duper Varovano Prvovrstno Kmetijsko Zemljišče Krajinski Park".

Skromni slovenski kmet Bužekijan je potem iz svojih krvavih žuljev, kozjega mleka in olivnih koščic iztisnih tistih 10 milijončkov ojrof in v potu svojega obraza, z veliko odrekanja, na vrhu griča ki kraljuje nad osjo strunjanskega zaliva, sezidal kmetijo s 1.800 m2 visokostropne kleti in priročnim helioportom. Prostorski Tzarji in ostala Stroka so orgazmirali, češ: "tako se dela!", "turizem smo ljudje", "le kmet naj bo gospod" in "naša Sveta Prst je nastajala desettisoče let!", Senica pa z vsem skupaj ni imel nič.

/sarcasm overload!!! and off

.

predlog: tistih 1500 tekočih metrov prvovrstne škarpe, črni del kleti in mrliška vežica, to torej, kar ima odločbo za rušenje, naj se požegna. Glejte - zajebali ste, kar se je zajebat dalo, in zdaj glumiti gljivu nima nobenega smisla. Če boste šli podirat tisto betonsko grozoto, tam nikoli več ne bo rasla niti trava. Pustite tiste škarpe, ki so iz griča nad Strunjanom naredile Džoserjevo stopničasto piramido, skupaj z dragimi exkluzivnimi sortami uvoženih oliv lepo pri miru - navsezadnje so zadevo tako zasnovali Strokovnjaki Arhitekti in zgradila naša slavna Gradbena Industrija na čelu z Vegradom. Poiščite in izpostavite krivce, oglobite prasca, celega projekta pa nikar obremeniti za več klot je vreden, ker se ga, na pol dokončanega in čez glavo zadolženega - sicer ne bo dalo spraviti v pogon.

(btw, obstaja teorija, po kateri je tu pa tam pridobivanje papirjev povezano z vsaj toliko korupcije - kot nepridobivanje) 

.
Marsovsko pumpanje
.

Kaj naj si nek Marsovec ob teh vaših zdrahah misli? Jasno mu je, da ste nesrečni zaradi očitnega neskladja med tistim, kar piše, in tem, kar obstaja. Boji se tudi, da bi sistematično čiščenje 4.400 (to številko je omenjal KPK Klemenčič) ali 1700 (tudi ta številka kroži) objektov z v vsakem trenutku izvršljivimi pravnomočnimi odločbami za rušenje - sprožilo dosti hujšo Vseslovenskoljuckovstajo od famozne radarske.

Marsovec bi razmišljal neobremenjeno.

.

V Sloveniji živi 1 državljan na hektar. V Italiji 2, v Nemčiji 2.3. V Južni Koreji pa kar 5. Na Nizozemskem tudi, pri čemer je micena depresivna državica arhitekturna in kmečka velesila in 3. največja izvoznica kmetijskih izdelkov na Planetu. Torej se da.

.

Marsovec bi takoj zapopadel, da v tej sicer lepi deželi vlada prostorski kaos kljub pretirani regulaciji in papirni moči Prostorskih Tzarjev. Pomislil bi - ta skrajnost ni produktivna; kaj pa, če bi predpise poenostavili in ljudem prepustili več svobode?

Kaj bi se lahko zgodilo, če bi šli v drugo skrajnost? Če bi, recimo, ljudem popolnoma prepustili razpolaganje z nepremično lastnino, razen nujnega minimuma, ki ščiti utemeljene pravice Drugega? Bi šle stvari v Maherjevo, boječo smer slabe vesti in ciganije - ali v Tuerkovo, ponosno smer Arhitekture, Inženirstva in Gradbeništva, v smer Napredka z Občutkom do prostora?

Čemu, za božjo voljo, bi si investitor želel graditi slabo? Je možno, da bi imeli arhitekti ravno toliko naročil? Je možno da bi, če bi zadeve prepustili trgu, ljudje upoštevali prav vse inženirske standarde (če hiš brez tega tržno naravnane zavarovalnice ne bi hotele zavarovati)? ...

.

Marsovec bi razmišljal o popularnem Mreženju, o fenomenu zgradbe možganov, o povezavah med možganskimi nevroni. Razmišljal bi o kompleksni samoorganiziranosti favel, spomnil bi se arhitektke in umetnice Marjetice Potrč, ki si je nagrado Hugo Boss (2000) s pripadajočimi 100k$ priborila z zidanjem faveloidnih barak po galerijah, in ki jo Stroka načelno in neobvezno grozno obrajta...
Ob lepoti in funkcionalnosti samoorganiziranih skrajnosti - se določene sprostitve našega regulacijskega jarma gotovo ne bi bal. Take stvari.

.

Marsovec bi se takoj zdrznil ob podatku, da ima Sklad kmetijskih zemljišč samo v 3 priobalnih občinah "v varovanju" 564 ha neobdelane zemlje. Izračunal bi, da to čez palec znese kar 11.280 parcel po 500m2.
Pomislil bi, da bi, če bi tako razkosano zemljo ponudili nekmetom z dovoljenjem, da si postavijo preproste bivalno-vrtnarske lope, na teh 564 hektarjih zraslo neskončno več pridelkov, kot zdaj.
Pa take...

...
.

Dejmo, no, vse skup mal premislt. Pa mal prediskutirat. Pa končno neki pametnga pogruntat.

.

Dobro jutro.

Še 6 jih je padlo

"Nazadnje" so padle Opoldne nekega dne, Skrivno življenje čebel, Psihologi, psihiatri in drugi norci, Pride ženska k zdravniku, Vdovec in Dedu za petami, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že sredi lanskega februarja, je za tale zapisek res že skrajni čas.
.
Opoldne nekega dne / Vinko Möderndorfer, 2008 (CZ, 2008)
Tranzicijski zmagovalec, debeluh, ima vse. Njegov retardirani brat dvojček ničesar. Potem se pa vse malo obrne, ups... Seveda je vmes tudi veliko kurbarije, kot se za našega Vinka spodobi. Fajn.
.
Skrivno življenje čebel / Sue Monk Kidd, 2002 (MK, 2007)
Nekaj kao proti rasizmu, cepljeno na čebelarstvo. Brezveze, zanič.
.
Psihologi, psihiatri in drugi norci / Rodrigo Munez Avia, 2005 (Didakta, 2008)
Nek družinski oče, ki ima rad curling (takoj pomislim na Vesno Zornik in tistega njenega vojaka), duhoviči o svojih izkušnjah s psihiatri. Knjiga je brezveze.
.
Pride ženska k zdravniku / Raymond Kluun, 2003 (MK, 2008)
Relativno mlad, uspešen reklamar, v prvi osebi o ženinem umiranju za rakom na dojki. Imata dveletno hčerko. Poglavja so opremljena s citati besedil pop pesmic. Doživeto, kruto, realistično, cinično, veliko kurbarije, povrh dejansko avtobiografsko. Čeprav je zgodba specifična, funkcionira tudi bolj splošno, kot kontemplacija o kompleksnosti sodobnega življenja. Proporočam!
.
Vdovec / Raymond Kluun, 2006 (MK, 2009)
Nadaljevanje prej omenjenega je še boljše. Še več kurbarije (Ibiza, Tajska), nato se s hčerko preselita v Avstralijo. Tip očitno nikoli ni imel nikakršnih denarnih težav, zato se lahko posveča izključno sebi, bejbam, zabavi in hčerkici. Tudi to je menda avtobiografsko. Kot rečeno, še boljše, kljub tečnemu beigbederjevskemu napihovanju. Priporočam.
.
Dedu za petami / Arto Paasilinna, 1977 (MK, 2006)
Prvoosebni pripovedovalec je vnuk, ki je odrasel brez očeta, ki je izginil v vojni, v kateri so Rusi po dogovoru s Hitlerjem Fincem ukradli Karelijo. Lovi svojega deda, dedu je za petami. Zelo zabavno, strašno pustolovsko, tale bogati kožuharski ded je res podjeten in z vsemi žavbami namazan. Na koncu se pojavi še srednji - njegov oče in dedov sin. Kakšna malenkost me je spomnila na Odbite arktične zgodbe. Zelo kratkočasno, kot pač pritiče Paasilinni. Priporočam.
.
Lahko noč.

Zadnja večerja

Ker je ravno Veliki petek:

Prerez 62

'Section 62' /oil on linen, partly silver plated/ framed 228x63 cm/ Jan2010 - Apr2012

Še 5 jih je padlo

Nazadnje so padle Kao da me nema, Famous Last Words & Tombstone Humor, The Castle in the Forest, 1985 in The Hippopotamus, v tem vrstnem redu. In ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim letom, je za tale zapisek res že skrajni čas. Pa začnimo.
.
Kao da me nema / Slavenka Drakulić, 1999 (Feral Tribune, 2001)
Begunka iz Bosne v švedski bolnici. Se spominja vsega sranja. Iz mesta gre za učiteljico v zakotno šolo, vojna, taborišče, posiljevanje, mučenje... Na koncu rodi otroka, v švedski bolnišnici. Živi naprej.
Napisano je dobro, je pretresljivo, ampak jaz sem imel vseskozi en tak deja vu občutek. To vojno in razplet sem pač v živo spremljal po TV, nešteto filmov je po tem nastalo, pa to... Vsaj Grbavico je treba omenit, če že Angelininega prezremo, ker so mu srbske hekerji anihilirali rating. Sicer je pa tudi po tem že posnet film, a je ostal nekako prezrt.
Slavenka Drakulić mi je všeč, ker ji ni odveč zgrabiti bika za roge. Kolikor jo doslej poznam, pa se tudi ne trudi pretirano z moralnimi nauki. Če od knjig zahtevate katarzo, se tejle raje izognite.
.
Famous Last Words & Tombstone Humor  / Gyles Brandreth, 1979 (Sterling Publ., 89)
Kratko tole je, to je pa tudi vse. Izbor popolnoma arbitraren, o kontekstu praktično ničesar. Tu pa tam kak dober stavek. Eh.
.
The Castle in the Forest / Norman Mailer (Little, Brown, 2007)
Zadnji Mailerjev roman, tik pred smrtjo. O Hitlerju. Aplikacija Godwinovega zakona iz spletnih debat na pisateljski credo?
Neki Belcebubov odposlanec naredi raziskavo o Hitlerjevem poreklu. No, pravzaprav gre za poročilo o njegovem subtilnem vplivu na Hitlerjev razvoj... Adolf naj bi bil med drugim sad incesta, pa to. Zanimivo, dobro napisano, tu pa tam duhovito.
Priporočam, če ne zaradi drugega zato, ker je Mailer prvi pisatelj v zgodovini, ki je nagrado 'Bad Sex in Fiction' prejel posthumno.
.
1985 / Anthony Burgess, (Hutchinson of London, 1978)
Knjiga je seveda odziv na Orwellovo 1984, izdano 1949 (ki sem jo prvič prebral leta 1984). Stvar je iz dveh povsem različnih delov - v prvem Burgess presecira in dokaj sesuje 84, skozi esejčke in izjemne intervjuje s samim sabo; drugi del je romanček na temo projekcije prihodnosti, v slogu predloge, sicer pa v skladu s prej definiranimi smernicami. In Burgessova vizija je, no, kar aktualna, posebej za nas. Gre za to, da si oblast uzurpirajo sindikati. Vse je pretirano do absurda, ampak malce se pa po tej knjigi človek le zdrzne, ko na TV zagleda Semoliča...
Toplo priporočam! NNNP, preventiva, pa to...
.
The Hippopotamus / Stephen Fry, 1994 (Arrow Books, 1995)
Fry je živa legenda. Prvič sem ga opazil v kultni seriji Blackadder, od tedaj ga nesistematično, a navdušeno spremljam. Btw, zadnje čase je močan tudi na Twitterju - @stephenfry ima za 2 Sloveniji zasledovalcev!
Po prebranem lahko poročam, da je inteligenten, duhovit, razgledan in izviren tudi kot pisatelj. Nilski konj je neki zagrenjeni umetnostni kritik, vse skupaj rahlo komplicirano, prepleteno z zgodbo nekaga tajkuna, komedija zmešnjav. Ampak žlahtna, priporočam!
.
No, pa je. Še kakih 100 knjig sem v zaostanku, pa pridem na tekoče. Takrat, v megleni prihodnosti, bodo komentarčki spet bolj sočni. :)

Še 5 jih je padlo

Pa dajmo spet malo o knjigah. Malce sem v zaostanku - ta runda je padla že oktobra 2010. Ampak grem pač po vrsti. "Nazadnje" so torej padle Kruta Zelandija, Ljubezen traja tri leta, Morje, Poželenje in A History of the World in 10 1/2 Chapters, v tem vrstnem redu.
.
Kruta Zelandija / anonimnež, 1962 (Dotik, DZS, 1987)
Puritanski angleški par sredi viktorijanskega obdobja posluje na drugem koncu sveta, potem pa njo, vso svetlopolto, ugrabijo temni domorodci in z njo zganjajo pornografijo... Dovolj zabavno, da je vredno prebrati.
.
Ljubezen traja tri leta / Frederic Beigbeder, 1997 (Modrijan, 2006)
Knjiga je sicer kratka in krepko razrezana na poglavjica, kar pa nas ne obvaruje pred avtorjevo famozno napihnjenostjo, ki gre meni, no, rahlo na živce. Uspešen in oh in sploh, pa se loči, ker je pa izračunal, da ljubezen traja 3 leta, pa potem šmira z eno poročeno, kar kao ne šteje, ko pa se mu tista ponudi 100%, ga skoraj fršlok, če sem si prav zapomnil. Vmes pa vse tisto malomeščansko duvanje in intelektualni hohštapleraj, al kako bi se temu reklo. Stavim, da je Beigbeder s to knjigo zaslužil mnogo več, kot je v resnici vredna.
.
Morje / John Banville, 2005 (Učila International, 2006)
Ovdoveli starec se zateče v isti kraj ob morju, kjer je preživljal otroška poletja. Tam podoživlja otroštvo, pa čas. ko je umirala žena. Menda je knjiga dobila Bookerjevo nagrado 05, kar baje vključuje tam 50k funtov. Kaj jaz vem... Saj je fajn, ampak jaz je za to ne bi dal.
.
Poželenje / Ricardo Belnome, 2004 (Učila International, 2005)
Neki pisatelj se odloči, da bo v 3 mesecih napisal najboljšo erotično knjigo, kakršne svet še ni videl, v čemer vsaj malo spominja na prej omenjenega Beigbederja. Ta čas pa zagoni za prebiranje knjig, ki so bile na to temo že napisane... Menda je razumeti tako, da je končni rezultat pravzaprav ta knjiga, ampak vse skupaj je, razen lične naslovnice in kakega citata - brezveze.
.
A History of the World in 10 1/2 Chapters / Julian Barnes, 1989 (Vintage International, 1990)
Barnesa zelo cenim zaradi prevedenih Prerekanja in Ljubezen.etc. Tam gre za odnose med ljudmi, predvsem je veliko meni ljubega nadmudrivanja - ta knjiga pa je drugačna. Bližja Flaubertovi papigi, če se razumemo. Tale pogled na zgodovino Sveta skozi stranske zgodbe in marginalce, denimo lesne črve, je spodobno duhovičenje, izdatno podminiramo z bolj ali manj očitnimi bibličnimi referencami in takimi iz, hm, polpretekle zgodovine. Kar je najbrž idealno za pisanje debelih literarno-teoretskih študij - vsakdanjega bralca pa tudi ne moti. Ravno priporočal pa tega vseeno ne bi.
.
Lahko noč.

Podpiram Simčiča

Zadnje dni se zdi, da je en večjih problemov Slovenije to, da v Parlamentu sedi diplomant Filozofske fakultete s ponarejenim spričevalom srednje kuharske Sarajevo, smer Opatija.

Specifično za javno razpravo v zvezi s poslančevo moralo je, da je opozicija ogorčena, oblast pa ga brani. Pri čemer je obramba Simčičevega lika in dela usmerjena v to, da za ponarejanje spričevala ni bil obsojen, da je morebitno ponarejanje itak zastaralo, ali pa da se še ne ve, ali je spričevalo sploh ponarejeno.
.
Način obrambe poslanca Simčiča se mi zdi navadno sprenevedanje. Sprenevedanje njegovih političnih zaveznikov bo Simčiča kvečjemu po hitrem postopku odneslo iz Parlamenta. Zato je treba reči bobu bob.
.
Zakaj podpiram Simčiča
.
Simčiča ne podpiram, ker bi bil posebna moralna avtoriteta, ampak kljub temu.
Ne podpiram ga, ker bi verjel, da je njegovo ponarejeno spričevalo opatijske izpostave Srednje sarajevske kuharske pristno, ampak kljub temu.
Ne podpiram ga, ker da naj bi njegova poneverba kao zastarala, ampak kljub temu.
.
Simčič je poneverjal in lagal. Ampak to je prišlo na dan in danes ga ni penzionista v Sloveniji, ki tega o poslancu Desusa ne bi vedel. Simčič je javno osramočen, zaznamovan in s tem kar primerno kaznovan. Pravici je s tem v veliki meri zadoščeno.
.
Simčič, z vso svojo etiko in moralo vred, sam po sebi ni pomemben.
Pomemben pa je kot nosilec poslanske funkcije. Pomemben je kot nepomembnež, ki ima mandat pritiskati tipko parlamentarne glasovalne naprave. Pomemben je kot član poslanske skupine stranke na oblasti. Pomemben je kot glas poslanske moči koalicije. Pomemben je kot predstavnik inštitucionaliziranega razmerja demokratično izražene volje ljudstva.
Zelo pomemben.
.
Namesto Simčiča bi zaradi mene lahko tam sedel Bozo de Klovn ali pa tetrapak mleka, če hočete - če je le sposoben pritiskati na gumb v skladu z voljo stranke, ki jo zastopa. Res je, kar se mene tiče, bi lahko poslance nadomestili z mnogo cenejšimi virtualnimi, važno je le demokratično izraženo razmerje strank in temu primerna glasovalna moč.
Dokler poslanec Simčič deluje v skladu z na volitvah izraženo voljo volivcev, ga pri tem podpiram, ne glede na mnenje, ki ga imam o njegovi osebni morali, dosežkih, lepoti ali retoričnih sposobnostih. Poslanec Simčič ni izdal volivcev, ni izdal stranke, ni izdal programa in ni izdal koalicijske pogodbe.
V vsem, kar je v resnici za državo pomembno, je poslanec Simčič svetlobna leta večji poštenjak od denimo nekega Pucka, ki je takoj po volitvah izdal stranko in politični blok ter oblast prevesil na stran, nasprotno od demokratično izražene volje ljudstva. Simčič je tudi svetlobna leta večji poštenjak od vseh, ki so razmišljali o prodaji svojega glasu v času Jankovičevih slaščičarniških pogajanj.
.
Za delovno mesto poslanca izobrazba ni pogoj. Zastopnik ljudstva je lahko tudi nekdo, ki nima srednje šole.
Izvoljenega poslanca se praktično ne da odstaviti, če sam noče.
Če si poslanec premisli ali umre v 6 mesecih po ustoličenju, se razpišejo nadomestne volitve. Tak predpis je najbrž povezan z varovanjem poslanske integritete pred pritiski na začetku mandata, ni pa, kakor to jaz vidim, pretirano pravičen v vseh pogledih. Nadomestne volitve enega poslanca potekajo po enokrožnem večinskem sistemu v njegovi enoti - po sistemu, ki je povsem drugačen kot so naše parlamentarne volitve po proporcionalnem sistemu. Če poslanca izgubi manjša stranka, po enokrožnem večinskem sistemu praktično nima možnosti ohraniti rezultata, izraženega na državnih volitvah.
Če se poslanec Simčič skuja, bo njegova stranka izgubila glas, možno je pa tudi, da se bo s tem spremenilo razmerje med pozicijo in opozicijo. Spremenilo bi se razmerje, izraženo na parlamentarnih volitvah, in razmerje, izpogajano na koalicijskih pogajanjih.
.
Poslanca Simčiča podpiram, dokler v parlamentu varuje na demokratičnih volitvah ugotovljeno razmerje politične moči.
Poslanca Simčiča podpiram, ker bi nadomestne volitve to razmerje spremenile.
Poslanca Simčiča podpiram, ker bi nadomestne volitve stale kakih 700.000 ojrof in bi bil slovenski narod s tem finančno oškodovan precej bolj, kot je celo v primeru, da si poslanec takega moralnega kalibra poslanske plače sploh ne zasluži.
Poslanca Simčiča podpiram čvrsto.
.
Poslanca Simčiča podpiram natanko do 21. junija.
In niti minute več.

Cicibanova subverzija

V kampanjo v zvezi z Družinskim zakonikom se ne vključujem.
Kar sem imel povedati, sem povedal že v času javne razprave.
Kompromisni predlog zakonika me ne moti pretirano, če pa že kaj, to nima zveze s tistim, o čemer v glavnem poteka aktualno žalostno race to the bottom prepiranje v medijih. Kolikor imam pomislekov, so podobni tistim levičarke Vuk Godina, Zaresovca Bulata in Freudijanca Vodeba. Niso pa ti pomisleki tako hudi, da bi se čutil dolžnega agitirati proti. V bistvu sem danes indiferenten in kanim odločanje o Družinskem zakoniku prepustiti drugim.
Toliko o moji poziciji.
Pa začnimo.
.
Go the gay way!
.

Preden se lotimo Cicibana, svojima bralcema toplo priporočam obnoviti tale Tarantinov traktat o najbolj subverzivnem scenariju v zgodovini Hollywooda, če ga še ne znata na pamet:

.

.
Go the normal way!
.
Maja Lupša je v strokovni sociološki reviji Ciciban pravkar objavila tale članek.
Na prvi pogled gre za agitacijo tipa
"go the gay way", le da nič dvoumno in subverzivno, kot v filmu Top Gun. Zdi se, da je vse na dlani. Na prvi pogled se zdi, da gre za prispevek k Stvari zagovornikov novega Družinskega zakonika.
Ampak le na prvi pogled.
.
Tjaž & Danči
.
Ključ do rešitve sublimnega sporočila Lupšinega članka se skriva v imenih obeh očkov. Žulili sta me več dni, zdelo se mi je, da nekaj ni v redu. Dokler se mi ni končno posvetilo.
.
Tjaž & Danči sta očitno pomanjševalnici, vzdevka, izpeljana iz resničnih imen. Res je - to sta pravzaprav otroški imeni! Ampak zakaj bi v članku, ki naj bi želel promovirati starševsko sposobnost gejevskega para - tega z imeni degradirali na raven pobebljenih malčkov? Ali ni namen take akcije v Cicibanu ravno ponazoriti, da so geji lahko povsem običajni ljudje, odgovorni in zreli kot kdorkoli drug? Zakaj torej tako skrbno lansirati zgodbo o "družini", ki po imenih sodeč izgleda kot skupnost treh otrok - če pa bi moral ves vic biti ravno v dokazovanju, da tudi gejevska skupnost lahko deluje kot monolit, trden, zrel in odrasel, kakršnega odraščajoči otrok nujno potrebuje?
.
Tjaž & Danči, poleg omenjenega, tudi nesramežljivo spominjata na najbanalnejši, oprostite, "pederski" kliše. Tjaž & Danči bi lahko kadarkoli vskočila na Radio Ga-Ga namesto Lukija & Makija. Ampak zakaj bi skrbno lansirana zgodba, namesto vtisa o običajnosti, normalnosti in sposobnosti za vzgojo otrok - promovirala "pederski kliše"? Zakaj, vraga (Luki&Ma.../) Tjaž & Danči - ko pa bi neskončno bolje delovalo denimo Jože & Lojz, ali pa vsaj Mitja & Miha?!
.
Tjaž je, če se posvetimo vsakemu imenu posebej, očitno izpeljanka iz znanega slovenskega imena Matjaž. Recimo Kralj Matjaž in podobno. In kaj dobimo, če od Matjaž odštejemo Tjaž? Res je, dobimo MA.
MA, najverjetneje prvi zlog, ki ga izgovori katerikoli dojenček na svetu. MA-MA. Mama.
Ampak zakaj, le zakaj bi tekst z nalogo promocije sposobnosti gejevskega para za starševstvo - iz monolita oče - mama, ki naj bi mu povsem pariral - izganjal MAMO?! Mar ne bi bilo bolje ravno obratno - dokazati, da 'mamo', 'materinskost' - lahko vsaj približno kompenzira, v nekem smislu kar vsebuje?
.
Danči pa... Yup, Danči je, tu ga je Lupša vžgala kar direkt, ljubkovalna izpeljanka iz danke. Lahko da je bil izvirno Danko, ampak tudi Danko je očitno potegnjen iz danke. Če  se vam zdi, da Danči le nima zveze z danko, ker ima č, danka pa ga nima - pa se spomnite tega čuda stvarstva. Etimološko torej ni dvoma, Danči je za Stvar destruktiven...
.
Po vsem tem lahko mirno zaključimo, da poslanstvo Lupšinega članka ni tako, kakršno se zdi na prvi pogled. Ugotovili smo, da gre za vrhunsko subverzijo, vredno samega Top Guna!
Če opremljeni z ugotovitvijo, da Maja Lupša v resnici promovira maksimo
"Go the normal way!", zgoraj zapisano preberemo še enkrat - se vse, kar se je zdelo iracionalno - logično poklopi. 
.
Ride My Tail
.
Ko se mi je posvetilo, da je resničen namen Lupšinega članka v Cicibanu sabotaža, ne pa prispevek k Stvari, sem se po tarantinovsko še enkrat ozrl na predmet današnje analize. Kot kipar, ki na vprašanje, kaj da kani izklesati, odvrne: "mi bo že kamen sam povedal, kaj se skriva v njem!", sem vrgel oko na besedilo, da mi razkrije svoja sublimna sporočila.
In res - kompozicija teksta je dobesedno podminirana z ostudnimi provokacijami! S tako pritlehnim namigovanjem, da bi v javnosti nujno sprožilo upravičen revolt, ki bi v končni fazi celotno Stvar lahko celo pokopal. In pozor - da bi sublimna sporočila izpeljala svoje podlo poslanstvo, jih sploh ni bilo treba takole izpostavljati. To so sublimna sporočila, strateško vtkana v kompozicijo na tak način, da se nič hudega slutečemu bralcu mimo njegove volje vtisnejo direktno v podzavest. In kljuvajo, kljuvajo, sprožajo dvome, pomisleke, in sploh delujejo porazno za Stvar, he he.
Tu jih izpostavljam par, but it goes on and on...
.

Holy shit!

.
Vidna Nemoč
.
Se spomnite govoric o tajni organizaciji, ki da v vseh straight porah družbe promovira Stvar? Baje da se imenuje Nevidna Moč.
Vse več indicev pa imamo, da obstaja tudi komplementarna Organizacija, še bolj tajna. Organizacija, ki znotraj LGBT skupnosti rovari proti Stvari. Organizacija, ki znotraj LGBT skupnosti deluje za "Go the normal way!"
Splošno znano je, da resničnega imena Organizacije še nihče ni izdal - lahko si predstavljamo, da bi bile represalije za izdajo naravnost grozljive. Ampak ker gre za organizacijo, ki si prizadeva za ravno nasprotno kot Nevidna Moč, jo lahko začasno označimo z delovnim imenom - Vidna Nemoč.
.
Spomnimo se, opremljeni z uvidom, kako je potekala saga o DZak. 
Takoj na začetku je Vidna Nemoč uspela v besedilo zakonika vsiliti 2 zahtevi, ki bi ga takoj pokopali in oškodovali Stvar - imenovanje gejevskih in lezbičnih registriranih partnerstev "zakonska zveza" in tisto o posvajanju tujih otrok.
Po dolgi javni razpravi in ogorčenju javnosti se je Vidna Nemoč potuhnila in sprejet je bil kompromisni predlog.
Potem se je vseeno pojavil Primc in zbral dovolj podpisov za referendum. Aja, še prej se ga Ustavno sodišče ni odločilo preprečiti.
Ampak pozor - v času do začetka referendumske kampanje je Stvar v javnosti vztrajno pridobivala podporo. Zdelo se je, da bo referendum padel, DZak pa bo sprejet.
In potem ponovno udari Vidna Nemoč! In ja, z diverzijami, ki naivnežem izgledajo le kot nehoteni streli v koleno - je bitko, ki se je zdela za Stvar dobljena, prevesila proti porazu.
.
Ciciban seveda ni edina sabotaža, ki jo je v zadnjem času izvedla Vidna Nemoč, ne ne. Zagaman. Ali pa Mavrična družina. It goes on and on...
.
Ampak ena najhujših diverzij Vidne Nemoči je pa... Počas počas, stvar je tako grozljivo samomorilska za Stvar, da rabi malo uvoda. No, takole gre. Plakat, na njem Rožej in v šajtrgi pes. In zraven pojasnilo, pozor: "vsaka ljubezen si zasluži otroka."
Prav sta prebrala - prikazana je ljubezen med Rožejem in psom, s pojasnilom, da si njuna ljubezen zasluži otroka. Ja, za Stvar je to nekaj takega kot samomor iz zasede. Naravnost debilno, bi lahko rekli. Če ne bi vedeli, da gre za premišljeno sabotažo Vidne Nemoči.
Plakat je tule.
.
Lahko noč, he he.



.
P.S.:
Maja Lupša z nesprejemom Družinskega zakonika ne bo pretirano oškodovana. Njen sin in njegov partner sta uspela posvojiti otroka v ZDA že mimo starega zakonika. In posvojitev sta uspela formalizirati tudi pri nas, tudi že mimo starega zakonika. Btw - tovrstnih posvojitev novi DZak sploh ne predvideva in jih ne legalizira. Tudi po novem zakoniku - bi bilo treba delovati 'mimo'.

Še 6 jih je padlo

Večino navdušenja za pisanje zadnje mesece skurim na Twitterju, pa je blog žal temu primerno zanemarjen. Najbolj se sekiram zaradi knjig - ker jih še vedno precej hitreje berem, kot pa uspevam tule dohajati. Kakorkoli že, treba je iti po vrsti, in tele so padle, uf, do septembra 2010. Pa začnimo. 
Nazadnje so padle Agnes, Mohammed Maguire, Živalsko srce, Idiot, Okus po moškem in Pazite se psa, v tem vrstnem redu.

.

Agnes / Peter Stamm, 1998 (CZ 2002)

Lahkotno berljiva meditacija o ljubezni, a v precej mračnem vzdušju. Avtor v ZDA piše knjigo o vlakih in se vmes speča z neko Agnes, ta zanosi, splavi in postane depresivna, na koncu pa izgine. Konec je dvoumen, je pa res, da se knjiga začne z diskretnim namigom: "Agnes je mrtva". Nič ne zamujata.

.

Mohammed Maguire / Colin Bateman, 2001

Glavni junak, Mo', je otrok 2 najhujših teroristov. Po streljačini v libijski puščavi, kjer zavezniki ubijejo islamističnega očeta, ga mati, teroristka pri IRA, spravi na Severno Irsko. Mo je, nič kriv, vpleten v vse severnoirsko sranje konca 70-ih in začetka 80-ih. Zgoščena komedija zmešnjav je poleg omenjenih polna tudi aktualnejših referenc - ker je nastala pred 11. 9., najbrž iz 1. iraške vojne. Zabavno.

.

Živalsko srce / Herta Müller, 1994 (CZ 2002)

Herta Müller je bila večkrat v Sloveniji. Ima srhljive oči. 2009 je dobila Nobelovo nagrado za književnost.

Težka, depresivna zadeva, tole. Nemška manjšina v komunistični Romuniji je dvojno trpela... Začne se z dnevnikom punce, ki je storila samomor. Nato si dnevnik podajajo prijatelji sošolci, nemški otroci nekdanjih SS-ovcev. Securitate, izobčenje, ponižanje, skrivnosti, strah, hinavščina, revščina, brezup. Samomori. Emigracija. Izdajstvo. Take stvari. Roman ne skriva, da je v marsičem avtobiografski. V prvem planu pa ni faktografija, ampak vzdušje. Moreče. Toplo priporočam vsem tistim, ki izmed totalitarizmov - enega postavljajo na piedestal.

.

Idiot / Fjodor Mihajlovič Dostojevski, 1869 (Sanje 2004)
Vsakič ko to preberem, ugotovim, da sem idiot jaz. Seveda priporočam.

.

Okus po moškem / Slavenka Drakulić, 95 (Rotis 1998)

No, tole je malo šokantno. Toliko, da sem po tem, ko sem knjigo konzumiral - da bi jo lažje prebavil, skušal preveriti, če je Slavenka pred 95 kaj pohajala po NY. Sklenil sem, da sigurno - gospa je namreč pravi kozmopolit. Ker napisano je, čeprav po eni strani skopo in neosebno - tako doživeto, tako prepričljivo, da ni varjante, da ne bi pisala iz lastnih izkušenj. Tega si enostavno ni mogla le izmisliti...
Božanska glad, (Scent of a Wo.../) The Taste of a Man, ali pač Okus po moškem, se dogaja v zanikrni luknji nekje v NY. Poljska doktorska študentka Trezika naleti na brazilskega latinloverja Jožeta, antropologa na raziskovalni štipendiji. Sicer sta oba vezana, ampak whatever. No, strast je neizmerna - pa Trezika bolanega Jožeja usmiljeno ubije, razkosa, skrbno spravi in - poje. Kanibalizem kot vrhunska manifestacija ljubezni...
Kolikor je znano, Slavenki Drakulić, čeprav se je tako iskreno samoprijavila, nikoli niso sodili za umor. Kolikor je znano, so ji že 2x presadili ledvico, to pa naj bi bilo tudi bolj ali manj vse, kar je njeno telo človeškega konzumiralo... Eh, blodim. Vzemimo to kot dokaz, da je zadeva močna, da človeka pripravi k razmišljanju, da mu nekaj ostane. Toplo priporočam!

.

Pazite se psa / J. M. Erre, 2006 (Didakta 2007)

Tako rekoč kriminalka skozi pisma in dnevnike. Čisto na koncu je priložena razlaga, ki vse osvetli. Meni taka forma ne sede, sicer bi bilo pa čisto fajn. Nič ne zamujata.
.
Lahko noč.

Banana republika

Od razpisa predčasnih volitev do danes se ni zgodilo nič, po drugi strani pa veliko. Posvetimo se tu tistemu 'veliko', čeprav bi bilo za vse precej bolje, da bi lahko že na široko razpravljali o obratu na bolje, o katerem ni ne duha ne sluha.
Vlada je še vedno ista, le da spredaj že nekaj mesecev piše V.D. In pospešeno tonemo. Se pa zato ogromno dogaja na vseh nepomembnih področjih, od kulturnega boja, preko hrbta, ki da je biča željan, preko urgentnih razprav o moškosti, pa do Tujca, Neslovenca, ki je zmotil sočno samozadostnost naše banana republike.
Pa začnimo.
.
Zmagovalec volitev
.
Zoranu Jankoviću nihče ne oporeka zmage. Zmaga je bila, glede na javnomnenjske raziskave, presenetljiva - ampak nihče mu je ni oporekal. Tudi o tem, da naj predsednik za mandatarja najprej določi relativnega zmagovalca volitev, je veljal popoln konsenz (sploh po tem, ko je pred volitvami Türk oznanil, da bo "dobro premislil"). SDS je pogoltnila poraz in vsi smo komaj čakali, da se Jankovič na državnem nivoju izkaže kot politično moder, sposoben manager in izjemen strateg, ter se veselili 4% gospodarske rasti.
.
No, nič takega se ni zgodilo. Doslej je dosegel naslednje rezultate:
- Predsednik njegovega največjega naravnega zaveznika, stranke SD, je po tem, ko je skusil Jankovićev pogajalski politični slog, izjavil: "Degutantno!" 
- Popolnoma je pogorel pri volitvah predsednika DZ; miniral je naravnega zaveznika Pahorja, s Kociperjevo pa izvlekel vsega 38/90 glasov.
- Popolnoma je pogorel kot kandidat za mandatarja; transparentno si je izpogajal 44 glasov od 46 potrebnih, iztržil pa sramotnih 42/90.
.
Jankovič se je izkazal za politično nespretnega, zamerljivega in nedoraslega priložnosti. Zdi se, da je v skladu s Petrovim načelom končno napredoval do stopnje nekompetentnosti.
.
Prav zdaj se predsednik ponovno odloča o izbiri mandatarja. V zvezi s tem vsem predlagam preprost miselni preizkus:
Na volitvah zmaga SDS, predsednik države Peterle po dobrem mesecu 'pripravljanja terena' mandat podeli Janši, ki pa si transparentno izpogaja le 44 glasov, zato pa Grims zatrjuje, da jih 'imajo' 48, v parlamentu pa klavrno pogori z 42/90. Takoj po tem predsednik Peterle oznani, da je JJ še vedno zelo resen kandidat in začne nov krog pogovorov. F 571 pa mu pri tem čvrsto drži štango.   
Ha?
.
O moškosti
.
Najprej je bil tale intervju, na silvestrsko soboto. V njem levičar BMZ, izrazito svoboden človek, brez dlake na jeziku pove marsikaj zanimivega.
V zvezi z moškostjo ima za levičarja izrazito zanimivo, konzervativno stališče. Družbo, kjer so vloge v trikotniku 'oče, mama, otrok' zameglene in kjer zaradi pomanjkanja moškosti otrok ne more rešiti ojdipovega kompleksa, imenuje predepipalno. Ker predepipalci Zakona niso ponotranjili, da je pod vprašajem celoten simbolni red. Tudi vladavina prava.
.
Potem je bila razprava pred glasovanjem o mandatarju. Začelo se je s tem, da je Radovan Žerjav, v skladu z Golobičevo doktrino, pozval, naj se potencialni pucki po moško razkrijejo in javno utemeljijo svoj glas, ne pa da se strahopetno in hinavsko skrivajo. In napovedal obstrukcijo, saj lahko, ob vsem špekuliranju, njihovi poslanci le tako ohranijo čast in dobro ime.
.
In končno je zagrmela pozitivka Naša koCiper, češ da je edino moško vzeti glasovnico in glasovati, pa čeprav proti, poleg tega pa bi tako potencialni pucki glasovali v nasprotju z zavezami strank, ki so jih spravile v parlament, kar pa da je sploh v über moško.
.
V zvezi s tem so se seveda strašno aktivirali levi medijski dušebrižniki in ostali varuhi poslanske vesti in svobodne volje. Glede na to, da je pred kakim letom v Parlament uletela Policija in se lotila nekega Jeličinčiča, češ da je storil greh trgovanja s poslanskimi glasovi - bi ob aktualnem kupčkanju pričakoval enako dosledno obsodbo politične korupcije, posebej od predsednika. Ampak ne, nič takega se ni zgodilo.
Zato bom tule zraven raje prilepil zanimivo mnenje levičarja Matevža Krivica, svobodnega človeka:
.
''Kot levičarja me je hudo sram, da ste 'naši' na koncu poskusili priti na oblast ne z volilnim izidom, ampak s pomočjo skritih glasov prestopnikov, ki niso imeli niti toliko morale, da bi si svoj prestop upali javno utemeljiti. Sreča v nesreči je, da je ta nečastni poskus spodletel, preden je nastala še mnogo večja škoda. Upam, da ste to sposobni razumeti in svoje ambicije prilagoditi dejanskemu volilnemu rezultatu. Sedaj vas potrebujemo kot močno in verodostojno opozicijo kot šibko in neverodostojno oblast nikoli.'' (Vir)
.
Virant in viralno
.
Za pismo famoznega Tomaža Majerja sem izvedel na Twitterju. Tam sem tudi spremljal razplet, odziv Nataše Pirc Musar, in novačenje, ki je kulminiralo v izjemno medijsko podprtem shodu trenirkarjev deževnega večera na Prešercu. Pomirjeno sem ugotovil, da je naša družba do nestrpnosti do Neslovencev, predvsem pa do Tomaža Majerja, izrazito nestrpna.
Naučil pa sem se tudi, da je Jelinčičev opis volivcev pokojnega Bernika, ki da so "golazen, ki bi jo bilo treba pobiti takoj po vojni", relativno sprejemljiv, saj je gospod le uveljavljal pravico do svobode govora.
Naučil sem se tudi, da je tovariš Godnič, ki bi tistih 8% ljudi, ki niso njegovi prijatelji, pospravil v Barbara rov, le neškodljiv bumbar, ki je prakticiral umetniško svobodo, čeprav je na jutranjem programu nacionalne TV nastopal kot on sam in ne kak njegov lik.

#trenirka

.

Viranta prej nisem posebno maral, prikupil se mi je pravzaprav šele med volilno kampanjo, ko je neverjetno količino nizkih udarcev - začuda prenesel izrazito po moško. Čeprav ga nisem volil, njegovo stranko spremljam z naklonjenostjo in upanjem, da bodo Štih, Šušteršič in Pezdir skozi realno politiko uspeli v to državo spraviti vsaj malo svobode.
No, po tem, ko je postal predsednik DZ in ko je hotel mrtvilo brez kandidata za mandatarja presekati z lastno pobudo, sem nekega večera sredi dolenjske avtoceste na Twitterju zaznal 'Virantov trend'. Tviteraška gonja se je približno izpela šele, ko je zmanjkalo naslovov doslej posnetih filmov.
Najhujši šok pa je medijska, posebej pa tviteraška scena, doživela po tem, ko si je Virantova stranka drznila Jankoviću reči NE. Hudo je bilo - takega tviteraškega mrtvila, kot smo ga doživeli dan po Jankovičevem porazu, resnično ne pomnim.
Naučil sem se torej, da so iPhone levičarji vsaj tako nestrpni do 'izdajalca Viranta', kot so bili do 'izdajalca Viranta' nestrpni njegovi nekdanji politični prijatelji. Uf.

#Virant

.

Tujec, Neslovenec
.
Eno je grdi nestrpnež Tomaž Majer, ki si je drznil kazati na Tujca. Nekaj povsem drugega pa je Tujec, ki ogroža Naše.
Spokojno dolino Šentflorjansko ogroža Tujec, Neslovenec! Kako si drzne, presneti Tujec, Nam soliti pamet? Mrš, Tujec, Neslovenec, izgini od koder si prišel!
Tako so pretekle dni tekmovali naši veljaki. Se pravi - Naši veljaki. Pa poglejmo, od kod se je vzel ta nebodigatreba Neslovenec.
.
Gospod Joseph A. Mussomeli je ambasador ZDA. K nam, v osje gnezdo, je bil poslan šele po kaljenju v Afganistanu. Ambasador ZDA zastopa Našo, levičarsko, demokratsko administracijo predsednika Obame. Zakaj so naši levi strici na tega Tujca tako alergični?
.
- Morda zato, ker je levičarski, demokratski predsednik ZDA, popolnoma skrenil z linije NOB, če sodimo po njegovem inavguracijskem govoru 3 leta nazaj, ki ga je, btw, kitajska Partija cenzurirala? (btw - cenzurirala ga je tudi naša Partija) Take je kvasil Obama:
.
"Recall that earlier generations faced down fascism and communism not just with missiles and tanks, but with sturdy alliances and enduring convictions,"
"To those who cling to power through corruption and deceit and the silencing of dissent, know that you are on the wrong side of history, but that we will extend a hand if you are willing to unclench your fist."
.
- Ali morda le zato, ker vrli Naši veljaki ne znajo brati med vrsticami?
Kakorkoli že, zdaj nimajo več izgovora.
.
- Ali pa gre le za pobalinski rasizem, za nekakšen socialistični nacionalizem, oziroma fašizem - v smislu pač, da nam v naši Dolini Šentflorjanski nima kaj pameti soliti Tujec, Neslovenec, sploh iz države, ki ji vlada črni zamorec?
Kdo bi vedel...
.
Dražgoše
.
Dražgoše, Dražgoše... Ne bi se rad ponavljal, zato tukaj ne bom pisal o ozadju 'slavne bitke', ampak predvsem o kontekstu. Kontekst, vidite, je namreč šibka točka zgodovinopisja NOB. In kontekst je v grobem tak:
.
Svetovni komunizem in nacifašizem sta veselo paktirala od 23.8.1939 do 22.6.1941.
22 krvavih mesecev, v katerih je padla celotna Evropa. Tole je dobro napisano, priporočam. Sodelovanje je izgledalo takole.
.
Protiimperialistično fronto so, še v okviru tega partnerstva, ustanovili 26.4.1941. Prva slovenska puška pa je počila natanko 22.6.1941, na dan ko sta se Hitler in Stalin skregala. Počila je, ko je neki partizan pod Šmarno goro streljal na Slovenca.
Dražgoška bitka velja za prvi frontalni spopad med partizani in Nemci. To je bilo 9.-11.1.1942. Dobrega pol leta po poku prve partizanske puške. Od konca odkrite ljubezni med nacizmom in komunizmom je torej minila slaba tretjina časa, kolikor je trajal pakt. Od začetka okupacije do prvega spopada  je minilo kar 9 mesecev.
.
Japonska je Pearl Harbor napadla 7.12.1941. ZDA so Japonski napovedale vojno naslednji dan. 11.12.1941 sta zato vojno ZDA napovedali Nemčija in Italija, ZDA pa so istega dne storile enako.
ZDA so v času Dražgoške bitke bile v vojni z nacifašizmom točno mesec dni. V času Dražgoške bitke so ZDA v WW2 sodelovale na protifašistični strani.
Zato je nekam neokusno, da celotna politična vrhuška za udrihanje po Tujcu Neslovencu, ki ni storil drugega kot tule povsem konstruktivno zastopal interese ZDA - izbere ravno prizorišče izgubljene bitke proti Nemcem.
Ker čeprav so ZDA tedaj še jasno podpirale četnike Draže Mihajlovića (in ga po koncu vojne posthumno odlikovale), ne pa komunističnih partizanov, in čeprav naših NOB borcev z rdečimi zvezdami in predstavnikov naše države zavezniki, ki so premagali nacifašizem, ne vabijo na proslave ob dnevu D v Normandijo - so se ZDA v času Dražgoš borile proti Hitlerjevi Nemčiji.
Baje je Stanovnik v času med volitvami in glasovanjem o mandatarju obiskal nemškega ambasadorja tik preden se je večina strankarskih prvakov sestala z ameriškim. Če tole hudomušno prevedemo v jezik NOB:
Šef borcev NOB je šel izdajat Švabom, potem pa ob asistenci stricev obtožuje politično opozicijo sodelovanja z ameriškimi protifašističnimi zavezniki.
Banana republika.
 .
Poslušajmo zdaj še enkrat tale slavnostni govor, premotrimo tale orkestriran performance, ki so nam ga leta 2012 pripravili tovariši Predsednik ZZB, predsednik države Türk, predsednikov nesojeni mandatar Janković in tovariš stric iz ozadja Kučan:
.

.
Za konec pa razmislimo še enkrat, ali je vsakoletno obujanje dražgoške maškarade res tako blazno konstruktivno in neobhodno, da se je tam dolžan kazati vrh države, obdan s kopico novinarjev?
.
9 mrtvih partizanov, 41 ustreljenih talcev, 81 interniranih, vas požgana, grozno.
Ampak - ali ni precej nenavadno tega tako nazarensko opevati, se šopiriti s starimi šmajserji, mahati z zastavami neke druge države in se kititi s simboli prav tistega komunizma, katerega poraz slavi Obama? Hkrati pa šele po osamosvojitvi odkrita prizorišča neskončno hujših zločinov, kjer ležijo tisoči slovenskih žrtev - praktično prezreti?
Oprostite gospodje tovariši strici, to je neokusno.
.
Ob 20. obletnici mednarodnega priznanja naše države pa velja premisliti tudi o tem, ali je spodobno, domoljubno in za mladi rod vzgojno - opevati poraz?
Ker Dražgoše, gospodje tovariši strici, so v nekem smislu nekaj povsem podobnega - kot Kosovo polje.
.

.
Lahko noč.