petek, 10. oktober 2014

Staranje

kolumna objavljena v reviji HIŠE #85, september 2014
.
Ljudje se staramo. Starajo se tudi hiše. Živimo dlje, dlje pa živijo tudi hiše. Ko se pojavi nov človek, so vanj uprte vse oči, vsi ga hvalijo kot najlepše bitje, mu želijo vse dobro in mu prerokujejo bleščečo prihodnost. Podobno delajo revije, kot je ta, ko se kje pojavi nova hiša.
Ampak svet je šel naprej – starost ne pomeni nujno zapuščenosti, izolacije, odpisa – ko se življenjska doba daljša, se svet prilagaja starostnikom. Stranka penzionistov iz mandata v mandat kreira vladno politiko, čili seniorji se imajo voljo na novo izumljati, prenavljati in izobraževati, če že ne delajo do konca istega kot prej. Čas gradbeniških rekordov pa je tudi minil, zaradi zajetnega stanovanjskega fonda, kjer je v vsakem trenutku kar 175.000 stanovanj praznih, pa se pozornost od novogradenj usmerja v vzdrževanje in takšno ali drugačno prenovo. 'Prenova' se je izvila iz vplivnega območja duhamornega 'varovanja kulturne dediščine' – zdaj je vse visokoleteče in tuje zveneče kot 'makeover', 'reinvention' ali vsaj 'facelift'. Pri ljudeh - in hišah.

Mogoče se zdi tak uvod malo privlečen za lase, ampak hiše in ljudi ne le da lahko – celo morali bi jih obravnavati skupaj. Hiše rastejo okoli ljudi, za ljudi. Stene postanejo stanovanje, stanovanje dom. Brez sramu si drznimo parafrazirati celo slavno socialistično puhlico iz 'udarniških' časov o 'Nas' in 'Cesti': človek gradi hišo - hiša gradi človeka! In ker vsesplošna kriza še kar traja, ker je od časa, ko je bil gradbeni sektor najbolj pregret in nepremičninski balon najbolj napihnjen, že kakih 5 let – si drznimo še več! Od iluzij o varni naložbi iz časa poceni kreditov, velikih vizij in tako imenovanega 'nadstandarda' (ki ustreza taki definiciji luksuza: jedeš luk, a suze teku same), ko se je zdelo, da bodo cene v nedogled rasle in se bo dalo z lahkoto prodati prav vsako zidovje – se ozrimo k Murglam!
.
* * *
»Murglje« so resda ultimativna desničarska metafora Zla – a hkrati svetel primer objektivno uspešno zasnovanega, zgrajenega in starajočega se stanovanjskega naselja. Ampak to ni edina čudna dihotomija s tem v zvezi, ki razkriva pojmovno zmedo in paradokse v slovenski družbi.
Slika 1: Murgle; 'murglje'; izvirna maketa, razstava v Moderni Galeriji, 2010, foto Peter
Njihov avtor, arhitekt France Ivanšek je (z ženo) leta 1986 dobil nagrado IKEA »za izjemne inovacije na področju arhitekture in oblikovanja interiera« - istega globalnega giganta pa imajo mnogi naši dušebrižniki stalno v zobeh, češ da uničuje kvalitetno domače obrtniško delo, ki da zaradi brezobzirne neoliberalne nizkocenovne multinacionalke ne more preživeti.
Slovenski arhitekt je torej še pred padcem železne zavese doživel priznanje kapitalističnega podjetja, na katerega ležiščih je bilo spočetih10% prebivalcev Evrope – še danes pa je Slovenija slepo črevo istega kontinenta, ki ne premore ene same IKEA trgovine. Pravkar so jo dobili celo Hrvati, Slovenci pa romamo čez mejo v kakega od 16 bližnjih centrov, s katerimi so nas strateško pokrili.
Ingvar Kamprad je prototip »1%« pohlepnega neoliberalnega kapitalista, sploh za naše čuteče levičarje - ki pa, glej ga zlomka, v glavnem vsi živijo točno v Kampradu ljubih Murglah. Da bo stvar še bolj čudna, je človek, ki se leta smuka po lestvicah najbogatejših na svetu – v resnici neskončno škrt in skromen, svetlobna leta bolj kot katerikoli naš levi zastopnik levih idej, od levih profesorjev-politikov z lukrativnimi sp-ji za popoldansko svetovanje, do socialno čutečih levih F21 managerjev.
Ivanšek v predgovoru prve izdaje (ker se je tedaj zameril Partiji z ugotovitvijo, da si 70 % ljudi želi pralni stroj doma* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988str. 10), je izšla šele po 27 letih, 1988!) anketne raziskave Savskega naselja 1961 zapiše, da je leta 1950, »še kot študent in prvi urednik revije Arhitekt, ki se je odločila za več demokracije v arhitekturi, na lastni koži spoznal resničnost ocene, da se je naš socializem takrat zelo grdo držal, malokoga je maral. Mene že ne,« pravi, »zato sem takoj po diplomi 1954 odšel za nekaj let v Skandinavijo, takratni vzor bolj humanističnega pristopa h gradnji stanovanj.«* (*Ibidem, str. 9Z znanjem, ki ga je pridobil s kljubovanjem Partiji, je na koncu v brk Partiji zasnoval naselje »za male ljudi« – ki pa to nikoli ni bilo, saj je zaradi svojih prelesti kmalu postalo (in ostalo) svetišče perspektivnih, propulzivnih, in na koncu zaslužnih in ostarelih - partijcev. Hiše danes niti po kvadraturi, niti po višinskih gabaritih, niso nič posebnega – vseeno pa si jih naša jet-set elita še vedno preprodaja kot vroče žemljice, nato pa v razkošne prenove investira vsaj še enkrat toliko. Povampirjeni neoliberalni »1%« milijarder Kamprad pa si medtem v svoji skromni, murgelskim podobni hišici, ko zoba kruh, ki ga je pozno popoldne v lokalni trgovini uspel dobiti znižanega na pol cene, misli svoje.
Slika 2: Igvar Kamprad, 87, lani, ko je bil še predsednik upravnega odbora; neoliberalec, milijarder; upokojiti se ne namerava. (Mail Online, 29.3.2013: The frugal billionaire: IKEA magnate lives in modest house, eats at his store's cafe and shops at local market)
O vsem tem se, upam, počutimo dovolj nelagodno, da se lahko iskreno prevprašamo o tem, kaj je zares pomembno, kaj res šteje. Tudi pri stanovanjih.
France Ivanšek pravi: »Zame, ki sem se z vprašanji stanovanjske kulture ukvarjal vedno kompleksno in poglobljeno, je za presojo odločilna maksima: dobro stanovanje = funkcionalno + lepo stanovanje. Samo estetsko, obenem pa nefunkcionalno stanovanje, DOBRO ne bo nikoli, če seveda izhajamo iz dejanskih potreb stanovalcev in če njihovemu mnenju priznavamo določeno vrednost in veljavo. Zame pa so bili v arhitekturi ljudje vedno najpomembnejši.«* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988, str. 11) Na isti strani pa pravi tudi: »Raziskava nam je pokazala, da si ljudje zaradi določenih predsodkov celo v dovolj velikem stanovanju ne znajo pravilno razporediti niti spalnih mest tako, da bi vsi ustrezno spali.« Zato je vzgoji ljudi - da bi razumeli, kaj je za njih ustrezno in si želeli ustreznih stvari, da bi lahko potem njihovemu mnenju res priznali vrednost in veljavo – posvetil vsaj toliko dela, kot načrtovanju zanje. In med izpolnjevanjem želja ljudi ter med poslanstvom razsvetljevanja s pozicije vsevedne Stroke, pa tudi med tako imenovanim povampirjenim desničarskim neoliberalizmom in levičarsko sociologijo, nenazadnje med plebejsko Ikeo in aristokratskim Applom – je precej več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Igra ponudbe in povpraševanja je subtilen ples med ugotavljanjem potreb, trendsetterstvom, futurologijo, inovativnostjo, drobnimi izboljšavami, revolucionarnimi spremembami paradigem – in med dobičkonosnostjo, bogatenjem, zagotavljanjem delovnih mest, kupno močjo, nategovanjem, osrečevanjem in izobraževanjem potrošnikov.
Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da Apple, Samsung, IKEA in France Ivanšek te stvari razumejo bolje – managerji slovenskega nacionalnega interesa, slovensko bančništvo, slovensko gradbeništvi, slovenska lesna industrija in slovenska protireformna tranzicijska politika - pa so jih žal razumeli slabše.

Malce karikirano in poenostavljeno bom orisal zgodovino slovenskega stanovanjskega fonda. Fevdalizem in sporadična srednjeveška jedra zgoščene pozidave; zemljiška odveza, manufakture, industrijska revolucija, meščanstvo, eksponentna rast prebivalstva, urbanizacija. S številom ljudi, z njihovimi potrebami, možnostmi, pričakovanji in zahtevami, se je izboljševal tudi stanovanjski standard. Konkretno se je pri nas poleg srednjeveških vasic in mestnih čebelnjakov nabralo nekaj svetovljanskih avstro-ogrskih palač; z enim uspešnejših arhitektov obdobja stare Jugoslavije, Šubicem, ki je poleg Nebotičnika pozidal še pol Ljubljane, so vzgojno opravili po vojni, ko ga je »uzela magla« med vihtenjem krampa na progi Brćko–Banovići; Plečnika, katerega Tržnice so mirno zgradili v času nacifašistične okupacije ožičenega »mesta heroja«, so za dolgo utišali in marginalizirali (na novo smo ga odkrili šele posthumno); slovite Valvasorjeve gradove so pijani zmagovalci izropali in požgali (ruševine je rehabilitiral šele Stopar), lastnike kapitala pa označili za državne sovražnike, pobili, izgnali in razlastili… Nov družbeni red je prinesel elektrifikacijo, industrializacijo, delavski razred in blokovsko gradnjo sovjetskega tipa, po reformi leta 1965 pa se je poleg sovjetskih opažnih sistemov razbohotila tudi gradnja enodružinskih hiš … Neformalni socialni sporazum, v skladu s katerim je Partija tistim, ki niso dobili »kadrovskih stanovanj«, omogočila gradnjo hiš, vsem iz blokov pa vikendov, je stanovanjsko blaginjo zavlekel daleč skozi gospodarsko krizo s hiperinflacijo, tako da so nas z rušenjem železne zavese prehiteli celo Kitajci (!), kaj šele Poljaki, Nemci in Romuni … Osamosvojitev je končno prinesla fasade na opečne, za kako nadstropje in teraso povečane tipske kolose po naših njivah, ter Jazbinškov zakon, ki je vsem tistim, ki niso bili deležni nevaloriziranih kreditov v hiperinflaciji, omogočil spremembo »stanovanjske pravice« v lastninsko za par jurjev mark. Kmalu so se pojavili novopečeni bogataši – primarna akumulacija kapitala se je v demokraciji dogajala na tri načine: prek certifikatov smo dobili pidovske barone, z menedžerskimi odkupi iz rdečih direktorjev tajkune, z denacionalizacijo pa veleposestnike. Menda sta v 23 letih dve osebi obogateli celo iz nič, brez političnega zaledja, loterije, servisa elitnega omrežja in uzurpacije prava – le s trdim delom in podjetnostjo – ampak dopuščam možnost, da gre le za urbano legendo. Še enkrat pa velja omeniti tudi rekorden delež lastnikov stanovanj zaradi hiperinflacije, ki je požrla kredite, ter Jazbinškovega zakona, s čimer so ljudje dobili kapital za zavarovanje večjih posojil za podjetniško pobudo ali plezanje po nepremičninski lestvici. In cene so začele rasti. Socialni inženiring vsevedne ljudske oblasti je zamenjala rehabilitacija pohlepa, skrbno načrtovane socialistične soseske (mnoge prav posrečene) pa stihija. Starim amortiziranim luknjam cena ni padla, karkoli novega pa je bilo v primerjavi z njimi vsaj v kakšnem smislu dejansko »nadstandard«; prodati se je dalo vse, če ne zaradi potreb, pa kot »varno in donosno naložbo«, banke so denar metale iz helikopterjev tako investitorjem kot kupcem, na tlorise pa nihče več ni bil pozoren. In potem – kriza. Gospodarska, finančna, gradbena, politična, moralna, vse naenkrat.
Denar je postal nedostopen, začeti projekti so nasedli, banke so pogoltnile odpise in postale lastnice nepremičnin, ki so bile zastavljene premalo premišljeno in prepotratno, da bi se jih dalo prodati po ceni, ki bi vsaj pokrila stroške. Starega Kolizeja ni več, novega pa tudi ne. Ni Emonike, ni ljubljanskih »mestnih vrat«, ni Tobačne, ni novega NUK-a, ni Šumija … V »Dvorih« katastrofalnih tlorisov, ki so jih kanili unovčiti po 7.000 mark na bruto m2 (skupaj s kletnimi čumnatami po 20 m2 in terasami), stanujejo socialni problemi, druga polovica pa je prazna; na Markovcu propada najnovejše naselje z razgledom na morje; v strokovno nagrajenem najboljšem arhitekturnem dosežku leta z izjemnim razgledom na zanikrne tire pa ponoči gori le ena luč … Nekaj, skratka, ne štima.

Ko so na Dunaju izpeljali gigantski milijardni projekt železniške postaje, besno pa gradijo še nepredstavljivo veliko stanovanj in poslovnih stolpnic – pri nas vse stoji. Čeprav Avstrija deluje v istem globaliziranem svetu, čeprav nas družijo stoletja skupne zgodovine in čeprav tam dela ogromno naših ljudi. Nekaj morajo delati prav, nekaj moramo delati narobe …
.
Čeprav je stvar kompleksna in ima težave sedaj mnogo držav, pok nepremičninskega balona pa so, tudi večkrat, doživeli že marsikje po svetu – pa je aktualna kriza spodoben povod za tehten premislek o stanovanjskih zadevah. Zdi se mi, da je v tranzicijskih letih nekam izpuhtela temeljna racionalnost, nadomestile pa so jo pri izvedbi špekulacije, videz, površinskost, prazno besedičenje, vrtičkarstvo - pri načrtovanju pa je vizijo in četudi le navidezno prizadevanje za skupno dobro nadomestilo cehovsko lobiranje za razne »rekete«. Kombinacija neprijaznega, kompliciranega in dragega sistema, in posledično izigravanje pravil (od iskanja lukenj, do direktnih kršitev), pa dobrih rezultatov ne more dati.
.
Zato je prav zdaj primeren čas za vrnitev k Francetu Ivanšku. Njegove Enodružinske hiše (1988) s podnaslovom Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi - doslej ni še nihče presegel. Knjigo toplo priporočam, na tem mestu pa bi posebej izpostavil le razdelek o obdobjih družinskega življenja in njihovem vplivu na stanovanje.
Slika 3: Potrebe povprečne slovenske družine glede na življenjska obdobja 
(Enodružinska hiša /France Ivanšek; Ambient, 1988, str. 44)
Ivanšek se skrbno vživlja v statistično verjetne situacije živih ljudi in temu primerno skrbno načrtuje dom okrog ljudi, za ljudi. Ki bo živel z ljudmi, ki se bo staral z njimi, sa katerim in v katerem se bodo starali ljudje.
Arhitekt nas ne gnjavi z nikakršno psevdoznanostjo, ampak predlaga najmanjši skupni imenovalec racionalno dimenzioniranih pogojev za kakovostno bivanje. S strastjo, barvami, upanjem, stiskami, odraščanjem, odkloni v iracionalnost, čustvi; z življenjem ta okvir napolnijo ljudje. In res - iz okornih, ročno narisanih shem, suhoparnih načrtov in zrnatih črno-belih fotografij – žari 'dom'. V njih je mnogokrat več 'doma' kot v današnji inflaciji kričečih poljudnih tehnično razkošnih tiskovin.
.
Vrnimo se k nosilni temi. Ljudje se staramo skupaj z domovi, ampak razpon življenjskih zgodb hiš je pestrejši:

  • Nekatere živijo srečno do konca svojih dni.
  • Najhuje je projektom, ki morajo tik pred začetkom akcije čakati Godota v vicah trajne začasnosti – take so ljubljanske jame parcele, pa bežigrajski Angkor Vat (Pečečnikov stadion).
  • Trnuljčice so projekti, ki so obstali na pol zgrajeni.
  • Barbike so zgrajeni, skoraj ali celo čisto končani projekti, ki ostajajo prazni, neprodani, kot lepe lutke, ki hrepenijo po tem, da se z njimi končno kdo poigra; čudoviti Situli se najbrž obetajo boljši časi, huje je s celimi mesti, ki na Kitajskem čakajo ljudi. Tudi na Severnem Irskem so imeli v 70-tih podobne zgodbe, npr Craigavon. 
  • Živi mrtveci so bleščeča, razkošna namenska arhitektura – zombiji, ki niso ne živi, ne mrtvi – sem spadajo 10 let stari objekti grške Olimpijade, pa tudi Putinov Soči se jim bo počasi pridružil.
  • Mesta duhov so prostori, ki so živeli, a so jih ljudje zapustili – Dvigrad na koncu Limskega kanala je imel menda težave s kugo, slavna so ohranjena mesta, ki jih je prerasla kamboška džungla, Pompeje je presenetil vulkan, Černobil in Fukušimo je doletelo radioaktivno prekletstvo, Detroit pa izginotje delovnih mest…
  • Žalostne so zgodbe zapuščenih hiš, ki jih porušijo – samo porušijo, kot da jih nikoli ni bilo, ali pa, da naredijo prostor novemu. Kolizej, Šumi, Pruitt-Igoe, Las Vegas…
  • In končno hiše, ki se imajo srečo spremeniti v ruševine. Nad takimi se je navduševal tu popularni Piranesi, Auguste Perret, 7 let mlajši od F.L.Wrighta, pa je celo definiral arhitekturo kot »tisto, kar naredi lepe ruševine« (kar je kasneje parafraziral še kdo, denimo Souto de Moura).
.
Žalostne usode, kajne. Vsem hišam velja privoščit polno, intenzivno življenje, tako, v simbiozi z ljudmi. Rast, vzdrževanje, prenove, vsebino. 
.
* * *
Te dni je Stanovanjski sklad republike Slovenije zaključil prvo fazo soseske Brdo v Ljubljani in jo dal na trg. Spletni uporabniški vmesnik je vrhunski, vse informacije so na voljo, soseska tudi v živo izgleda lepo in prijetno. Prodajno kampanjo je Sklad zastavil skoraj preveč agresivno, v smislu: »pohitite, preden zmanjka!«, kot da ne bi bilo krize in popolnega mrtvila na trgu. Pa sem v enostavnem iskalniku pritisnil »4-sobno« stanovanje, pač primerno za družino z 2 otrokoma. In med zadetki med drugim dobil precej variacij tega tlorisa:
Slika 4: Stanovanje 2+2 za 165.000 evrov, izdelano v skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami 
(SSRS, Zeleni gaj na Brdu, Stanovanje LBR4F109)
Ne moti me toliko, da ne gre za »nizko-gosto«, ampak za bloke, niti da iskalnik kot 4-sobno najde stanovanje 2 + 2 neto velikosti skromnih 64 m2; niti da v Skladovi akciji stane od 163 do 183.000 evrov, ki jih nimam. Moti me zasnova, tloris. Dolgo sem zrl vanj, a prednosti dostopa do spalnice skozi 6,77 m2 veliko PREHODNO kamrico nisem uzrl. Pri čemer ima to majčkeno 4-sobno stanovanje tudi čisto pravo »ŠPAJZO«!? Ne zaznam opevane fleksibilnosti, ne predstavljam si življenja 4-članske družine skozi 10 let, ne da bi razbijali predelne stene in prestavljali vrata, skratka imeli nepotrebnega opravka s stvarmi, s katerimi bi se v idealnem svetu moral pozabavati že projektant.

Ko tu in tam pogledam tlorise sodobnih in dragih čebelnjakov in jih primerjam z objektivno boljšimi celo iz socialističnih fužinskih blokov (npr. razporeditev, ki omogoča »kroženje« okoli sanitarnega bloka – možnost različnih poti razbije monotonost v majhnem stanovanju; pa WC in kopalnica sta dostikrat ločena) – pomislim na Ivanška. In zazdi se mi, da bolj kot nekakšen »zeleni preboj«, »energetske izkaznice« ali slavni Skladov Priročnik TPSG (tehničnih pogojev v stanovanjski gradnji) za 290 evrov – potrebujemo tablice za standardizirano dimenzioniranje in organizacijo prostora minimalnih in optimalnih stanovanj. Brez patetike, strogo hladno razumsko, z mislijo na strašanski razpon tehničnega standarda obstoječega stanovanjskega fonda.

sreda, 08. oktober 2014

O idealnem naročniku

kolumna objavljena v reviji HIŠE #84, junij 2014
.
Za vsako hišo, vredno objave v tej reviji, poleg arhitekta stoji tudi naročnik. Arhitekt si je lahko sposoben zamisliti še tako dobro prebivališče, a brez dovzetnega financerja, ki bi njegovo vizijo podprl, hiše ne bo. Na srečo lahko, preden zapademo v brezplodno prepiranje o kuri in jajcu, torej o potrebi in viziji, stvar malo ublažimo z oceno, da se vizionar in naročnik posrečene hiše mnogokrat najdeta v isti osebi. Prilika o bosi kovačevi kobili nas sicer spomni, da mnogokrat ne. Precejkrat pa le. Ampak predmet tega spisa niti niso arhitekti, ki publicirajo svoj dom.
.
Sposodimo si (to so dejanski citati!) šopek abotnih visokoletečih puhlic o prislovičnem zglednem investitorju – biti mora "razgledan", "visoko kultiviran", "z zavedanjem o pomenu bivanjske kulture", "z dvignjeno zavestjo o pomenu arhitekture", "z močno izraženo željo po aktivnem sodelovanju v zapletenem in čarobnem procesu oblikovanja našega bivalnega prostora, gradnje hiš, mest ali regij", "pozoren na občutke, ki jih zbujajo oblike, volumni, materiali, barva in svetloba", ceniti mora "prostorska doživetja" in biti "kreativen ustvarjalec trajnostne prihodnosti". Aja, pa zavedati se mora, "da je arhitektura umetnost". Pa črtiti črne gradnje. Sovražiti mora pisane fasade. In brezpogojno spoštovati Stroko, s (strokovno) pisanimi fasadami vred. Kajti vse to so le nujni pogoji za 'status idealnega naročnika', nikakor pa zadosti za 'status strokovne blaženosti', da bo jasno.
Kaj pa vem… Na tovrstne prazne floskule nisem nič manj alergičen kot na famozni trpni glagolski način (pasiv) v arhitekturnem gosgovoru. Sam bi si kot naročnik življenjske investicije na drugi strani želel predvsem osebo, ki je svoje strokovne abstrakcije sposobna tudi verbalno artikulirati na jasen, preprost, razumljiv način. Kot arhitekt pa bi najprej pazil, da ima investitor dovolj denarja za dostojno izvedbo projekta.
.
Denarja pa je, na pragu 7. leta krize, v gradbeništvu vedno manj. Gradbeni mastodonti so izpuhteli, mnogi ambiciozni projekti nedokončani nasedli, zasebni investitorji, ki na leto še zgradijo nekaj tisoč družinskih hiš, pa so s praznjenjem nepremičninskega balončka in igricami z obdavčitvijo premoženja vedno bolj zadržani. Arhitektov je na FA po vojni diplomiralo več kot 4.000, manjši del, ki je aktiven in registriran na ZAPS, pa se prebija vedno težje. "Arhitekti so po podatkih zavoda za zaposlovanje postali eni najmanj zaposljivih strokovnjakov. Plače arhitektov so se v Sloveniji s 25 tisoč evrov bruto leta 2010 znižale na 15 tisoč evrov leta 2012." (Arhitekti bi radi delali /Trendi /Finance 17.10.'13)
.
* * *
Poslušamo o izgubljeni generaciji Y, o prekernih (ne)zaposlitvah izobraženih mladih, ki jih ne ščitijo sindikalni varuhi zaposlitev za nedoločen čas, regresov in 13. plač; o begu možganov, izseljevanju potencialno najproduktivnejših državljanov. Stari čepijo na predimenzioniranih in potratnih modificiranih tipskih projektih socializma, mladi brez varnih služb ne dobijo niti kreditov za precenjene luknje po davno amortiziranih soseskah. Tajkunom se je zalomilo, denacionalizacijski dediči so svoje obrnili, srednji razred izginja, kdor še ima, pa se raje tiho drži nazaj.
.
V Sloveniji kar 85 odstotkov mladih živi doma
V Sloveniji je leta 2011 doma živelo 21 odstotnih točk več mladih kot 2007. Z Malto si delimo neslavni rekord. Vse daljše življenje pri starših, v kar so mladi prisiljeni zaradi ekonomske krize, ima resne posledice na njihovo neodvisnost, prehod v odraslost in tudi na njihov občutek družbene izključenosti. (Eurofound /Foundation Findings: Social situation of young people in Europe, 24.3.'14)
.
V tem kontekstu se da poudarjeno hrepenenje arhitektov po imaginarnem renesančnem naročniku seveda razumeti. To hrepenenje pa se žal manifestira, zdi se, v poudarjenem sklicevanju Stroke na Stroko, v zapiranju v cehovstvo, v lobiranju za sinekure in "rekete" v postopkih, ki so v konkurenčnejših okoljih, kamor množično bežijo naši možgani, že zdaj mnogo enostavnejši kot pri nas. In v sanjarije iz 2. odstavka. V občutek Poklicanosti in gon po Oznanjevanju. Namesto da bi kriza snovalce motivirala k iskanju racionalnih, poceni, dostopnih rešitev akutnih problemov resničnih ljudi – se dogaja obratno.
Kaj naj si človek misli, ko ob kastriranih generacijah, ki se ne morejo osamosvojiti - drago izšolani mag.inž.arhi tarnajo nad krivico, da "arhitektura nima statusa Umetnosti"? Halo, pri nas niti umetnost (v najožjem smislu) nima statusa umetnosti - vse je le "ljubiteljska kultura", 'statusi' arhitektov in (drugih) umetnikov pa kvečjemu socialna kategorija Razvida MK.
Vse silno ozaveščanje ruralcev, celo projekti arhitekturnega vzgajanja otrok – so bolj kot odgovor na potrebe ljudi – hermetična zgodba prekladanja "sredstev" iz javne v zasebne malhe.
.
Ozrimo se še enkrat na zgornji graf. In pomislimo na Situlo, ki kot opevan, strokovno nagrajen (zasluženo!) spomenik - kot simbol vsega, kar je šlo narobe - sameva neprodana, prazna, brez ljudi, nad nadvse urbano ranžirno postajo.
Idealnih naročnikov in kupcev se ne da pridelati na silo. Pojavili se bodo sami od sebe – ko bo ekonomsko in siceršnje vzdušje na tem lepem koščku sveta manj zatohlo. Kot osamosvojeni, samostojni, odgovorni, zaposleni, kreditno sposobni mladi ljudje, s skromnim presežkom denarja, časa, duha in veselja do življenja.
Ampak najprej je treba bika zgrabiti za roge.






nedelja, 28. september 2014

K arhitekturi I, II, III

Tu pa tam kaj napišem, pa sem mislil, da bi kar na ta opuščeni blog prilepil, ko ga že imam.
Tale recenzija je bila objavljena v aprilski reviji HIŠE, ki pa ima precej skopo spletno stran, tako da je na internetih še nista mogla najti, kupci lepih tiskovin pa itak raje slike gledajo, pa je celo kakemu od teh sigurno ušla. Je pa fajn, že zaradi sočnih citatov. Še bonus: dodal sem odstavek anekdot in nekaj linkov, ki na papirju niso delovali.
Pa začnimo.
.
.
K arhitekturi I, II, III   (Fedja Košir /Fakulteta za arhitekturo 2006, 2007)
.
.
Dr. Fedja Košir ('40) je v rosni mladosti zidal bazene po Tivoliju ('69) in hotele na Bledu ('70), teh 900 strani o razvoju arhitekturne teorije pa izdal šele v zrelih letih. Veličastno delo je avtor skromno naslovil 'K arhitekturi' (v francoskem prevodu bi zvenelo nekako kot Vers une architecture), in ker v Koširjevih sublimnih sporočilih gotovo ni naključij, naj kar sam pove (skozi opis Corbusierja): »Tu je torej kovačnica, kjer je zakaljeno jeklo ...skega …izma in kjer skuje najslavnejše orožje svoje teorije« (2/87). Kljub temu, da meni: »Arhitekt mora čutiti IN vedeti, kaj ustvarja: tu ga lahko učinkovito vodi le teorija, vse ostalo je naključnost« (3/306), pa tu nima smisla iskati zapoznele 'teorije Koširjeve prakse', ampak prej njegov intelektualni, pisateljski in razsvetljevalski credo, ki ga med vrsticami bolj ali manj diskretno servira skozi vse 3 volumne. Pa začnimo.
.
* * *
.
V prvih 2 zvezkih obdela osnove in razvoj svetovne arhitekturne teorije, 3. je namenjen obračunu s slovensko. Vseskozi je neverjetno sistematičen, izčrpen in precizen. In 900 strani samih črk prekine ena samcata slikica, shema kalčka (2/61). Sicer pa, kot ironizira, tudi »Vitruvija in Albertija veže vrh vsega posebnost, da sta sicer celovita teoretska kolosa…, toda teksta sta neilustrirana. Arhitektura kot izrazito vizualna umetnost pa nujno potrebuje slikanice« (1/137). Se sliši suhoparno? He he, bolj ne bi mogli zgrešiti.
Erudit Košir je neverjetno razgledan in brihten. Predmet svoje obravnave jemlje resno – kljub temu (oziroma ravno zato!) pa piše jasno in razumljivo, kar kot vrednoto jasno in razumljivo izpostavi denimo tule: »Pričevalo zdravega razmišljanja je razumljiv jezik. Juvančevo izražanje je neverjetno okorno: terminološke zadrege so domala analfabetske.« (3/338). Predvsem pa je resnično duhovit, tu in tam neskončno sarkastičen in zajedljiv, in vseskozi pohujšljivo sočen – prav tak kot na predavanjih, kjer je znal kadarkoli visoko poskočiti v zrak in doživeto odrecitirati dokaj vrstic v starogrškem heksametru. Skratka, kot sam zapiše pri Venturiju: »lahkotna, ironična antiveličastnost (kar je dejansko edini razumni način)« (2/187). In ob Koolhasu: »Končno se znajde v teoriji arhitekture tudi humor: resda bridek, toda resnično zabaven. Morda je ironija edina drža, ki nam še ostane, potem ko si dodobra ogledamo okoliščine v sodobnem svetu« (3/232).
.
K arhitekturi je zgledna zakladnica relevantnih citatov, v izvirniku(!), ko je potrebno, in prevedenih, zaradi česar bo dolgo ostala uporaben priročnik in priročno zaletišče za poglobljeno brskanje po servirani literaturi. Prav tako kot je z Banhamovo Theory and Design in the First Machine Age (1960) »vzpostavljena norma, kako pisati take razprave, razumno podprte s citati, ki so dokaz, da obravnavano snov zares poznate … Zato postane nemudoma referenčno besedilo generacije jeznih mladeničev, ki se žele znebiti fosilnih usedlin…« (2/165). To je praktično, saj le tako, kot oceni ob baroku, »kar so nekoč čuvali kot skrivnost, postane dostopno vsakemu zakotnemu diletantu, ki nato meni, da ve o arhitekturi vse, če ve za zlati rez« (1/136). To je vzgojno, saj vendar nočemo, kot se huduje ob knjigi Stanovanje (Mesar, Spinčič, 1931): »da arhitekt, ki kani prevesti neslovenski strokovni ali teoretski tekst, lahkomiselno meni, da lahko brez milosti šari po izvirniku (kakor mu drago)« (3/77). Lepo bi bilo, če bi vsak, kot Mesesnel, vsaj dokazal, »da delo vsaj skrbno prebere (česar ni mogoče reči o marsikaterem sodobnem kritikastru)« (3/78).
.
Ker gre pri reviji HIŠE, kot meni, za »tabloidno orientirano publicistiko, ki bi bila rada teoretsko relevantna, a nima za to niti pravega posluha niti zadostne razgledanosti« (3/335), katere namen da je »zalagati nezahtevno bralstvo z močno vsakdanjimi informacijami o arhitektskih praktikah« (3/319), na tem mestu bralstva seveda ne bomo gnjavili z resnobnimi traktati, ampak raje z zabavnejšimi vložki.
.
Začnimo z osnovnim: »Tisti, ki zida hiše, ni hišnik (temveč zidar)« (1/15).
Ob navduševanju nad aristokratskim značajem besede 'arhitekt' ne pozabimo, da je tudi »Enver Hodža obveljal po takšni slovarski logiki za 'arhitekta albanskega socializma'« (1/16).
»Iz grščine presadi v latinščino besedo 'arhitekton' komediograf Plautus (3./2.st.). In sicer v tehle dveh pomenih: (1.) stavbar, stavbenik … in (2.) tvezilec oziroma blebetač (po balkansko 'mutivoda'). Kar je skrajno podcenjujoče in posmehljivo, pa tudi odlično ponazorilno (in ustrezno do dandanes)« (1/17).
Še izjemna definicija Geoffreya Scotta o arhitekturi kot umetnosti: »Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov« (2/79).
In končno o kritiki: »Da bi bila arhitekturna kritika tehtna, mora do potankosti poznati razvoj teorije področja, ki ga cefra. Neinformiranost ni dober izgovor za krivično enostranskost, prav tako kot ob advokaturi očitno nesmiselnih konstruktov ne zadošča ugotovitev, da je najbolj temeljna človekova pravica neumnost.« (3/315).
.
V prvih 2 knjigah nas avtor v enakomerno izčrpno–kritičnem slogu pelje od Vitruvija skozi postmodernizem, zadnji razdelek, 'Dekonstruktivizem', pa oriše z opazno večjo naklonjenostjo. To poudarjam, ker velja do pisarij, podobnih slavni Sokalovi potegavščini (tu je izvirni članek), ali do tekstov, primerljivih z izdelki Postmodernism Generatorja (program na vsako osvežitev strani generira briljantno nesmiseln esej, doslej 10 milijonov različnih) - gojiti znaten odpor. Ampak Koširjevo mnenje do potegavščin je znano, njegovo navdušenje pa vendarle predvsem posledica obeta spremembe paradigme po obdobju zatohlosti, kar dovolj jasno poda. In da je 'novo' vrednota, pojasni že prej, npr.: »Venturi ni zelotski kverulant kot Jacobsova, pa tudi ne tolikanj zgonjena lajna kot 'blue stocking' Norbert-Schulz. Kar nas uči, je dejansko novo.« (2/187).
.
Nadaljujmo z anekdotami.
Očak Vitruvij »poroča v zvezi z znamenito (in od sile zabavno) homoerotično zgodbo o helenističnem arhitektu Dinokratu,« ki si s priporočili o sposobnosti sprejema pri kralju Aleksandru ni uspel pridobiti, zato si je »naoljil telo, glavo si je okrasil z venčkom iz topolovega listja in si čez levo ramo vrgel levje krzno, z desnico pa prijel za batino – in tako stopil pred tron, ravno ko je kralj razsojal…« Razplet je znan: »Dinokrat potlej projektira urbanistični načrt Aleksandrije: popoln uspeh.« (1/75).
V poglavju o zdravi pameti in izbranem okusu Clauda Perraulta (1/168) med drugim izvemo, da je »knjigo najlepših pravljic, kar si jih je kdaj kdorkoli izmislil za bistre vnuke. Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec… Histoires ou contes du temps passé (1697),« objavil njegov brat Charles (1/171).
O veselih šestdesetih: »… Življenje je čedalje bolj prijazno, tudi zaradi množičnega uporabljanja kontracepcijskih tabletk ('60-'62)« (2/166) ampak na koncu »naivna zagnanost mladenk in mladeničev koristi samo konservativcem na obeh straneh železne zavese.« (2/167).
.
V skladu z maksimo 'kultura in prosveta – to naša bo osveta!', osvetlimo avtorja (dolgoletni profesor, 1997-2001 dekan) še kot resigniranega pedagoga:
O Bauhausu: »Pedagoški proces vodita v vsaki učni enoti 2 osebi: Lehrmeister + Formmeister, kar močno spominja na rdečearmejsko dvojico komisar + komandant« (2/73).
O mladem Corbusierju: »Le kakšen mladenič bi to bil, če ne bi bil izzivalno radikalen!« (2/86), in z njegovim zapisom (1923): »Pri nas obstaja velika nacionalna šola za arhitekturo. V vseh deželah obstaja vrsta šol za arhitekturo, …, ki mešajo mlado pamet in ji vcepljajo zlaganost, šminkerstvo in zaplotniško hlapčevstvo« (2/89).
In ob Vodopivčevem doktoratu: »Po zdaj uveljavljenih kriterijih je lahko na vseh ravneh mentor vsak, ki je dovolj domišljav, vsakomur, ki ni prezahteven« (3/304).
.
Zadnja, zajetnejša knjiga, posvečena »vnukom, da bi ravnali razumno,« je namenjena lokalni problematiki. Izčrpno analizira vse, od Stavbinskih slogov Janeza Flisa (1885), do aktualne periodike.
Slovenija je majhna, da se znotraj Stroke vsi poznajo – ampak če bi slabiča to pasiviziralo v obzirnost, je Košir, obratno - neusmiljen! Ključ nakaže takole:
»Ena od glavnih značilnosti socrealistične kritike je zmerjanje« (3/141); »in kakor v starih časih socrealizma se znova oglaša dominantni motiv dušebrižništva 'poklicanih', ki so kvalificirani za nadzornike tako imenovanih 'kolegov'« (3/239).
.
O knjigi Architectura Perennis (Stele, Plečnik, Trstenjak,1941) pravi, da je »morebiti edino slovensko teoretsko besedilo, o katerem moremo resneje razmišljati« (3/95) – a hkrati opozori na momente, kjer Stele »hvali fašistične in nacistične arhitekturne 'dosežke'« (3/120), s Plečnikovim P.S. pa zadnjo redakcijo datira v okupirani december 1941. To, ne pa zahtevnost tiska, je razlog, da »tega našega gotovo eminentnega teksta o arhitekturi ne moremo ponuditi v prevod« (3/121)!
Pove, da povojna dekana postaneta Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, »ker v kritičnih trenutkih odločitve izpričata pravilen patriotizem, prvi v ilegali (VOS), drugi na fronti (NOV)« (3/136). In se izdatno znese nad petletko socrealizma, denimo s citatom Kraigherjeve žene (Novi svet, '48): »Arhitektonska sekcija DIT-a naj bi pod vodstvom arhitektov-partijcev organizirala vrsto diskusij o konkretnih kulturnih vprašanjih, ki naj bi jih vsestransko osvetlili s stališča marksizma-leninizma« (3/144).
Obdobje vpliva nekega numerološkega šarlatana Kurenta na študij arhitekture (1960-'90) označi kot »Dark Ages« (3/160).
Marjana Mušiča pohvali, kakor tudi Ravnikarja, ki pa da si je na stara leta zaradi odkritosrčnosti nakopal vzdevek »ein ewiger Besserwisser« (3/260).
Iz Juvanca se vsaj izdatno ponorčuje, s Suhadolcem da »kritika funkcionalizma doseže nižišče« (»strukturiranje« = »zamikanje« = »razjebičenje«) (3/310),  mnoge pa povsem zataji; aktualnega dekana Košir sploh ne omeni, razen ko na več mestih citira, da »most ni arhitektura«. Fistra pusti pri miru, Živo Deu pa sumljivo celo hvali, čeprav drugje zapiše: »Trajnostni razvoj je avtokastracija ustvarjalnosti«…
Na podžupana Koželja in profesorja Vodopivca pa se spravi kot »z atomsko bombo nad ekrazit«, brezskrupulozno kot minister Čufer (što se mora, nije teško). Obema skupaj vsebinsko najbolj zameri agitacijo za postmodernizem in kasnejši zdrs v minimalizem, pri čemer Košir dokazuje, da je tako imenovani minimalizem le »nadaljevanje postmoderne (z drugimi sredstvi)« (3/350), osebnostno pa omenjeni salto mortale.
Koželju posebej pa oponaša »gostobeseden funkcionarski žargon« (3/295), »zagovorništvo kontinuitete« (3/297), da je »v pičlih 5 letih vzpostavil šokantno bizarni lok od zagovora total(itar)nega reda do zagovora total(itar)nega kaosa« (3/340), in da zna le malokdo »tako zlahka razvrednotiti svojo verodostojnost,« češ, »nič strahu: mundus vult (svet hoče biti nategovan)« (3/342).
Alešu Vodopivcu pa očita naslov 'Vprašanje umetnosti gradnje': »Vprašanje leninizma, denimo, je dovolj podobna sintagma« (3/300); propagandne metode Lenina in Goebbelsa: »odlomke teksta uporabi potem še dostikrat v svojih esejih, pač po načelu, da postane mnogokrat izrečena trditev resnična, če jo dovolj vztrajno ponavljamo« (3/300); da se pri njem »deziderat ideološke diktature manifestira v ekskluzivizmu,« češ »Ni Boga razen Alaha, Ni Arhitekture razen Minimalizma« (3/346); najbolj pa mu zameri, da klasične temeljne pojme začne nadomeščati z »nebulozno metaforičnimi termini, kot so 'oaze miru' ('96), 'tišina arhitekture' ('98), 'samoumevnost prostora' ('01) in 'poetika samoumevnosti' ('05)« (3/343).
Minimalizem, pravi Košir, »ni estetska drža, temveč domet duha (horizont intelekta),« zato se slovenski minimalist ukvarja zgolj sam s sabo: »Aroganca hodi v korak in z roko v roki z ignoranco. Iz združitve smrtne resnobnosti asketske etičnosti in navidezne lahkotnosti estetske očiščenosti se izcimi ena sama rezultanta: duhamornost ponarejene pretanjenosti« (3/350).
.
* * *
.
'K arhitekturi' je izšla že davno, še pred izumumom pametnega telefona.
Je Košir kot Loos: »Kar je najbolj presenetljivo in zaradi česar ga nasprotniki tako sovražijo, je to, da vse, kar pove, res drži. In drži še danes« (2/69)? Ne vemo; zaenkrat je recepcija tega epohalnega dela podobna tisti Architecture Perennis: »Nikakršna – kot da bi stroka sklenila, da ne bo komentirala (razen kuloarsko). Marksisti bi rekli takemu odnosu 'zarota molka'« (3/130).
Ampak! »Tudi če se ne strinjamo z njegovimi izvajanji, mu ne moremo odreči intelektualne potence – to pa je največ, kar kritik kritiku sploh prizna« (2/82)
.
Prva dva dela sta vsekakor vredna ponatisa, tretji pa najmanj burne polemike!
Čisti užitek, toplo priporočam.
.

četrtek, 11. april 2013

Črne gradnje

Blog je star 8 let. Zadnje leto je zapuščen, ker sem svoje duhovičenje preselil na tviter. Vzrok za tole je, da me pisanje vendarle malo srbi, povod pa današnja oddaja na VAL202, v kateri menda nastopam.
Povabili so me baje zaradi tvitov o črnih gradnjah, ki so zadnje tedne kot po naročilu (?) popolnoma zasenčile precej hujše probleme. Zaradi občutka, da sem svojo priložnost zabluzil, monotono jamrajoče zavijal z očmi od premolka do premolka, skratka pred mikrofonom zmrznil - pa bom skušal takole (pisanje mi gre vsekakor bolje od rok kot nastopanje) stvari, ki sem jih divergentno načenjal, tudi zaključiti. Obstaja možnost nesporazumov in celo povsem napačne percepcije, in temu bi se res rad izognil.
Res je pa tudi, da je tista oddaja kratka, tema pa kompleksna, in v bistvu rabim več prostora.
Pa začnimo.
.
Marsovec
.
A veš tista "outside the box" fraza? No, to. Nemalokrat, posebej v močvirnih pogojih, se je dobro znati narediti Marsovca in na stvari pogledati kao od zunaj, nevtralno in neobremenjeno. To veščino sam gojim od gimnazijskih 'Pravil za pisanje eseja', ko so mi za vekomaj vcepili v glavo sistem "teza - antiteza > sinteza", in da je dobro pri vsakem vidiku v argumentacijo vključiti čim boljše protiargumente potencialne nasprotne strani. Skrivnost dobre argumentacije namreč ni v zanikanju, bežanju in zasmehovanju nasprotnikove osebe - ampak v soočanju in tehtnem pobijanju njegovih argumentov. Res pa je, da druga varianta dopušča celo nezaslišano možnost prilagoditi lastno izhodišče prepričljivosti njegovega vidika. 
Sam sem v stalnem iskanju 'antiteze' postal celo tako dober, da moje duhovičenje redkokdo razume in da v psihozo neomajnega trobljenja levo-desnih taborov najraje iz zasede dobacujem opazke, ob katerih se tu in tam kdo zdrzne, kar me navdaja z navdihujočo iluzijo, da je začel razmišljati.
Sebe si torej težko predstavljam kot vojščaka na kakršnemkoli braniku Ideje, Politike ali Stroke, saj se podzavestno vživljam in se prepuščam empatiji ter se tako in drugače čudim tej ali oni poziciji. Čeprav sem po usmerjenosti bližje nominalni desnici kot levici, in čeprav sem po izobrazbi bližje Stroki - kot tistim pregovornim pobesnelim pisanofasaderskim črnokolibarjem.
Na svoja bralca torej apeliram, naj se vsaj tokrat potrudita pogledati malce po marsovsko.
.
Greh
.
V tej državi živim le za odtenek dlje kot v tisti Socialistični Republiki in izkušeno ugotavljam, da se črnograditeljska zadeva ni kaj dosti spremenila. Če je bila v socializmu prostorska politika talec neformalnega družbenega sporazuma, da je enopartijska oblast po 2PM polnozaposlenemu delovnemu ljucvu zaradi ljubega miru dovolila v sklopu družinsko-medsosedske pomoči po njivah zidati modificirane tipske projekte, in mu jih celo sofinancirala z nevaloriziranimi krediti v času hiperinflacije - se niti po Osvoboditvi ni kaj dosti spremenilo.
Ljudje pač radi prčkajo, in špekulirajo, ali kalkulirajo, ali pritiskajo in taktizirajo; naši delovni ljudje in občani pač radi delajo - in krmarjenje mimo raznih papirjev v zbirokratizirani džungli je le ena izmed veščin, ki jo obvladajo na poti do Svetlega Cilja:
.
“90% legalnih gradenj je v resnici črnih; vsaj delno ni v skladu z dovoljenjem.“
Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo UL (Odkrito, TVS1, 9.4.'13)
Trdim, da je s črnimi gradnjami podobno kot z Grehom. Pravila so sicer prilagojena sleherniku, ampak na tako zvit način, da je skozi njih človek konstantno v Grehu že samo s tem, da živi. Ma še huje - v Grehu je, še preden se rodi, tako kot recimo pravkar razkrinkani Borovniški župan, ki se je prejšnjim generacijam in omejenim resursom na ljubo nastanil (kot tisoči) v ČG svojih staršev, še preden je napredoval do župana. "Izvirno črnograditeljstvo", "črnograditeljstvo po poželenju", pa celo možnost "kesanja", "odpuščanja" in, za dovolj vplivne, celo "kupovanja odpustkov", vse to pa že močno spominja na koncept Grešništva v neki inštituciji, ne spomnim se zdaj, kateri...
.
Filozof Sašo Hribar je razvil ljubo mi definicijo Sreče. Če parafraziram:
Manjša kot je razlika med tem, kar človek o sebi ve, da je, in tem, kar bi hotel,
da bi o njem drugi mislili, da je - bolj je srečen.
Če to apliciramo na slovensko Črnograditeljsko Nesrečo, sta do popolnega 'prostorskega reda' 2 poti:
a) - stanje prilagoditi predpisom
b) - predpise prilagoditi stanju
Preprosto, ne? Ampak ne odpirajta še šampanjcev.
.
Primer mariborskih radarjev, ki je sprožil celo 'Vseslovensko Ljucko Vstajo Slovenskega Naroda' z vsemi krutimi posledicami, čudovito kaže - da smo grešna družba, ki v resnici noče sistemskih rešitev. Če bi Narod iskal srečo, bi lahko ubral eno od 2 poti:
a) - svoje obnašanje bi prilagodil obstoječim predpisom; vozil znotraj omejitev
b) - predpise bi prilagodil svojemu obnašanju; dovoljene hitrosti na posameznih odsekih povišal za 10 - 20 km/h
Ampak ne (temu se enostavno ne morem nehati čuditi) - Narod se je znesel nad radarji in nazaj vzpostavil nevrotični status quo, kjer vsi grešijo, tolažbo pa iščejo v samopomilovanju in naslajanju nad svojo grešnostjo; živijo v strahu, da bi jih vendarle dobili, odpustke pa si talajo z argumentacijo ad populum, češ da "drugi tud to delajo". Resno zdaj - smo se sploh sposobni soočiti s čudaštvom slovenskega nacionalnega karakterja?

.
Stroka
.
Na tviterjih je bila zadnje tedne Stroka zelo glasna. Stroka so taki, ki so arhitekturo študirali na FA, pa tudi taki, ki so študirali na Biotehniški fakulteti. Stroka so prostorski funkcionarji. Stroka so tudi nominalno levi politiki.
Povampirjenega Nestrokovnjaka pa v glavnem predstavlja Tomaž Štih (ta Stroki (pejora.../) hudomušno pravi Prostorski Tzarji in sintagmo si bom sposojal še sam).
.
V Postvseljuckovstajniškem času, ko se obresti na naše 10l obveznice bližajo 7%, je Stroka ustvarila projekt:
(predloge zbirajo tule)
Ta pranger me sicer ne moti - nenazadnje sem bil sam menda prvi, ki je na tovrstna remek dela začel pri nas opozarjati po internetih. Ampak sčasoma sem obupal, predvsem zato, ker sem se ob silni ponudbi vedno težje odločal, kaj in zakaj ravno tisto posebej izpostaviti. Malo pa me je od preveč vehementnega moraliziranja s pozicije Stroke odvrnil tudi marsovski pristop...
No, na pisanihfasadah je veliko inkriminiranih objektov popolnoma legalnih, celo novogradenj, z urejenimi papirji. Toliko, da ne gre za izjeme, ki potrjujejo pravilo - ampak ga izpodbijajo. Sam tja iz pristnega altruizma seveda dodajam provokativne, dvoumne primere. Npr hišo človeka, ki je s pisanjem zaslužil Nobelovo nagrado. Pa ta Nagnusen primer Tujka v Prostoru (he he), ki sem ga nekoč izpostavil že zraven tega. Ali... no, nov odstavek.
En največjih Strokovnjakov, profesor doktor arhitekture in podžupan, ki bdi nad urbanizmom Najlepšega mesta na Svetu, Janez Koželj, je Poosebljenje Stroke. Ampak ko je na svojih izredno popularnih predavanjih pogosto bentil čez 'formalizem', sem si vsakič predstavljal prav take otroško popreproščene izbruhe formalizma "rdečega, rumenega, modrega in zelenega kubusa", kakršen se je kasneje na svetlo materializiral skozi njegovo veščo strokovnost - v Novomeškem zmazku Portoval.
Kar se pisanih fasad piše pa le še to: tako pisanih zadev, kot so v Ljubljani Vurnikova hiša (blizu žive Frančiškanske cerkve), rumeno-črni Močerad, obložen s keramičnimi ploščicami, ali slavna bežigrajska Skakalnica - "malemu človeku" ne moremo očitati.
.
Je možno, da Stroka kdaj požegna kaj nestrokovnega? Ali Stroka lahko zdrsne? Ali smemo omeniti OŠ Ob Rinži, prejemnico Strokovnih Nagrad Stroke? Ali se ob zadnjem plazenju sme omenjati le, če citiram Stroko, "hiše, zgrajene na črno" - ali tudi, če parafraziram Štiha, "hiše, požegnane od Prostorskih Tzarjev"? Je Strokovno ali Nestrokovno, če kdo po krivici z gnusom pokaže na kako hišo, legalizirano v Prvem Poosamosvojitvenem, Jazbinškovem Paketu Legalizacije (cca 10.000 komadov), čeprav je naenkrat Strokovno Požegnana?
Tako in podobno se sprašuje Marsovec...
.
"4 jezdeci apokalipse"
.
V Deželi je zavladal Preplah. 4 Črnograditeljski Jezdeci Apokalipse so zavladali mainstream medijem in pri Poštenem Ljucvu, ki svoje črnograditeljstvo spokorno trpeče pestuje le kot Zavest o Skrivnem Grehu - poželo plaz Pravičniškega Zgražanja. Bijmo plat zvona! Kenede.
.

Jaklič
.
Jaklič je hud kriminalec. Med drugim je kupil propadlo kmetijo in jo zrihtal, da spet služi svojemu namenu. Stare objekte je porušil in namesto njih kar brez Dovoljenja Prostorskih Tzarjev - postavil nekaj dovolj spodobnega, da omogoča kmetovanje in sodoben življenjski slog. Panika! Vse podret! Žuli nas, žuli, ne zdržimo več, gremo gor v hrib, zrušimo prascu, ki tako nazarensko kazi naš Sveti Prostor sredi osamljene jase svoje 30 hektarske kmetije v Polhograjskih Dolomitih!

/sarcasm off
.

predlog: nobenega pametnega razloga za rušenje ni; vzgojno ga oglobite, z arhitektom, ki mu je izdelal načrte, uredite papirje, pa zdravo. In če smo pošteni - človek ima v primerjavi z Juretom Jankovićem na Brvacah - dejansko dovolj prostora tudi za bazen. Zasipavanje tega bazena bi bilo idiotsko.
 
.
Maher.
Maher je hud kriminalec. Prasec je uspel kupiti konec drugega hriba po vrsti od grabna komunalnih privezov tostran Solin, od koder se vidi Morje! Čeprav mu Prostorski Tzarji tega niso dovolili, je hodil tja v hrib s svoje parcele gledat v Morje, čeprav imajo po difoltu pravico gledati na Morje le koze in makija, ne pa tam neki človek... Povrh je kupil parcelo z imanentnim Izvirnim Grehom - Črno Gradnjo, gnijočo barako z kdovekakoinkdaj pridobljeno hišno številko! In ta buržuj si je drznil, pičkamumaterna, v zid izkopati zemljkanko, za katero zaradi novih Plastičnih Oken vsi vidimo, da ni vinska klet, ampak je... ampak je... *zaripel krik*: namenjena Bivanjuuu!!! Isti trenutek je zemljanka sicer dobila Žegen Prostorskih Tzarjev, ampak nima veze, človek je bil par dni Kriminalec in kot Nepoštenjak totalno neprimeren za Šefa Prostorskih Tzarjev naše Pravičniške Republike. Njegova jazbina s pogledom na Morje nas pa še vedno žuli... o, kako žuli, bomo šli enkrat v tisti hrib in mu zrušili tisto podzemno jazbino, prascu pogoltnemu, a misli da je več kot mi, al kva! 

/sarcasm off
.
opazka: če bi mu dovolili zgraditi hišo, bi ga lahko legalno dodobra obrali,povrh pa bi stvar gotovo izgledala spodobneje. stavim, da bi počistil še grmovje okoli tiste barake z barako in prikolico vred, pa to ;)
.
btw, zanimivo je, da se prav nihče še ni obregnil ob to, da je državljan Maher kmalu po nakupu sadovnjaka oliv ali kakijev - vsa drevesa iztrebil. če gre za kmetovanje, bi morali varuhi Svetega kmetovanja v zrak poskočiti takrat. Metanje na trepalnice zaradi bedne zemljanke na robu sedanje puščave - pač izgleda precej trapasto. 
.
Türk
.
Hrib tik nad kanalom komunalnih privezov tostran Solin, Parecag, je že iz vesolja urbaniziran. Zdi se, da je dodeljen velikim vikendom z dobrohotno odmerjenimi parcelami. Ampak en kompleks je še za odtenek razkošnejši, bolj prefinjen, z dražjimi detajli in nasploh ambiciozneši in bolj urejen od tistih pod in nad njim ter levo in desno. Ni treba biti rocket scientist da bi opazil, da tega niso delali popoldanski udarniki socializma - ne ne, tu so imeli prste vmes Arhitekti! Tu je posredi Stroka, oja!
In res - hitro je prišlo ven, da so imeli s kompleksom brata bivšega predsednika države opravka kar trije arhitekturni biroji - Engelsberger, Slabe in Puc. To je veliko Stroke za en vikend, veliko Učenosti in veliko Strokovnosti. In čeprav se gospod Engelsberger sklicuje, da je bil zaveden in zlorabljen - pa dejstvo, da je šel risat idejni projekt za vilo na podlagi papirjev, ki so dopuščali nebivalno sušilnico fig, kaže na sistemsko luknjo v Neprekosljivem Sistemu Prostorskih Tzarjev. Na zanimivih zemljiščih, čeprav so knjižena kot kmetijska, obstaja pritisk k urbanizaciji. In obstaja sistem, kako z manjšimi, a skrbno odmerjenimi koraki prelisičiti celo sam Sistem.
.
predlog: meni osnovni objekt, tista rumena simetrična vila z okroglimi okni in obrobami, izgleda kot recidiv anahronističnega postmodernističnega ekskurza, vseeno pa verjamem, da je grajena dobro in trdno in ne vidim prav nobenega razloga za rušenje. Dvojček nad bazenom, knjižen kot "steklenjak", pa mi je všeč. Čeprav se, z elegantno enokapno streho, menda ne sklada s prostorskim aktom, ki zapoveduje dvokapnico.
Tovariša Vitoslava dobro oglobiti, njegovi arhitekti naj pripravijo papirje za gradbeno dovoljenje, skladno z dejanskim stanjem, pa se to brez pretiranega pompa legalizira, pa je.
.
Senica
.
Slovenski kmetovalec Bužekijan je, vsled še kvalitetnejšega kmetovanja, želel malček razširiti svojo kmečko domačijo. V skladu s Postopkom je zaprosil za dovoljenje in gospa Županja je, kot bi storila za vsakega drugega državljana, kmetu Bužekijanu priskočila na pomoč in se osebno zavzela, da je dobil Žegen malo premikati kamenje tudi na tistem delu svoje zemlje, ki je bil v nekih neživljenjskih aktih prej označen kot "Extra Super Duper Varovano Prvovrstno Kmetijsko Zemljišče Krajinski Park".
Skromni slovenski kmet Bužekijan je potem iz svojih krvavih žuljev, kozjega mleka in olivnih koščic iztisnih tistih 10 milijončkov ojrof in v potu svojega obraza, z veliko odrekanja, na vrhu griča ki kraljuje nad osjo strunjanskega zaliva, sezidal kmetijo s 1.800 m2 visokostropne kleti in priročnim helioportom. Prostorski Tzarji in ostala Stroka so orgazmirali, češ: "tako se dela!", "turizem smo ljudje", "le kmet naj bo gospod" in "naša Sveta Prst je nastajala desettisoče let!", Senica pa z vsem skupaj ni imel nič.

/sarcasm overload!!! and off
.
predlog: tistih 1500 tekočih metrov prvovrstne škarpe, črni del kleti in mrliška vežica, to torej, kar ima odločbo za rušenje, naj se požegna. Glejte - zajebali ste, kar se je zajebat dalo, in zdaj glumiti gljivu nima nobenega smisla. Če boste šli podirat tisto betonsko grozoto, tam nikoli več ne bo rasla niti trava. Pustite tiste škarpe, ki so iz griča nad Strunjanom naredile Džoserjevo stopničasto piramido, skupaj z dragimi exkluzivnimi sortami uvoženih oliv lepo pri miru - navsezadnje so zadevo tako zasnovali Strokovnjaki Arhitekti in zgradila naša slavna Gradbena Industrija na čelu z Vegradom. Poiščite in izpostavite krivce, oglobite prasca, celega projekta pa nikar obremeniti za več klot je vreden, ker se ga, na pol dokončanega in čez glavo zadolženega - sicer ne bo dalo spraviti v pogon.
(btw, obstaja teorija, po kateri je tu pa tam pridobivanje papirjev povezano z vsaj toliko korupcije - kot nepridobivanje

.
Marsovsko pumpanje
.
Kaj naj si nek Marsovec ob teh vaših zdrahah misli? Jasno mu je, da ste nesrečni zaradi očitnega neskladja med tistim, kar piše, in tem, kar obstaja. Boji se tudi, da bi sistematično čiščenje 4.400 (to številko je omenjal KPK Klemenčič) ali 1700 (tudi ta številka kroži) objektov z v vsakem trenutku izvršljivimi pravnomočnimi odločbami za rušenje - sprožilo dosti hujšo Vseslovenskoljuckovstajo od famozne radarske.
Marsovec bi razmišljal neobremenjeno.
.
V Sloveniji živi 1 državljan na hektar. V Italiji 2, v Nemčiji 2.3. V Južni Koreji pa kar 5. Na Nizozemskem tudi, pri čemer je micena depresivna državica arhitekturna in kmečka velesila in 3. največja izvoznica kmetijskih izdelkov na Planetu. Torej se da.
.
Marsovec bi takoj zapopadel, da v tej sicer lepi deželi vlada prostorski kaos kljub pretirani regulaciji in papirni moči Prostorskih Tzarjev. Pomislil bi - ta skrajnost ni produktivna; kaj pa, če bi predpise poenostavili in ljudem prepustili več svobode?
Kaj bi se lahko zgodilo, če bi šli v drugo skrajnost? Če bi, recimo, ljudem popolnoma prepustili razpolaganje z nepremično lastnino, razen nujnega minimuma, ki ščiti utemeljene pravice Drugega? Bi šle stvari v Maherjevo, boječo smer slabe vesti in ciganije - ali v Tuerkovo, ponosno smer Arhitekture, Inženirstva in Gradbeništva, v smer Napredka z Občutkom do prostora?
Čemu, za božjo voljo, bi si investitor želel graditi slabo? Je možno, da bi imeli arhitekti ravno toliko naročil? Je možno da bi, če bi zadeve prepustili trgu, ljudje upoštevali prav vse inženirske standarde (če hiš brez tega tržno naravnane zavarovalnice ne bi hotele zavarovati)? ...
.
Marsovec bi razmišljal o popularnem Mreženju, o fenomenu zgradbe možganov, o povezavah med možganskimi nevroni. Razmišljal bi o kompleksni samoorganiziranosti favel, spomnil bi se arhitektke in umetnice Marjetice Potrč, ki si je nagrado Hugo Boss (2000) s pripadajočimi 100k$ priborila z zidanjem faveloidnih barak po galerijah, in ki jo Stroka načelno in neobvezno grozno obrajta...
Ob lepoti in funkcionalnosti samoorganiziranih skrajnosti - se določene sprostitve našega regulacijskega jarma gotovo ne bi bal. Take stvari.
.
Marsovec bi se takoj zdrznil ob podatku, da ima Sklad kmetijskih zemljišč samo v 3 priobalnih občinah "v varovanju" 564 ha neobdelane zemlje. Izračunal bi, da to čez palec znese kar 11.280 parcel po 500m2.
Pomislil bi, da bi, če bi tako razkosano zemljo ponudili nekmetom z dovoljenjem, da si postavijo preproste bivalno-vrtnarske lope, na teh 564 hektarjih zraslo neskončno več pridelkov, kot zdaj.
Pa take...
...
.
Dejmo, no, vse skup mal premislt. Pa mal prediskutirat. Pa končno neki pametnga pogruntat.

.
Dobro jutro.