Še 20 jih je padlo

Ta zapis je imel najprej delovni naslov "Še 7 jih je padlo", nato "Še 11 jih je padlo", potem pa "Še 16 jih je padlo". No, enkrat je bilo treba presekati in zdaj jih je pač dvajset - čeprav je vmes padla še kaka več.
Nazadnje so torej padle High Strung, The Cove Shivering Club, In Every Face I Meet, Children of the Albatross, Saving Agnes, August, The Cigarette Girl, Hell's Kitchen, Kill Your Friends, The Position, The Intimate Adventures of a London Call Girl, Rape, All Families Are Psychotic, Sexy, Portnoy's Complaint, Spin Cycle, American Pastoral, Everyman, The Ghost Writer in I Married a Communist, nekako v zadnjih 3 mesecih, v tem vrstnem redu. Ja, zadnje čase mi paše angleško.

Pa začnimo.
.
High Strung / Quinn Dalton (to je bejba), 2004
Po tem, ko ji predlaga swinganje, bejba pusti svojega pornofilskega prijatelja, službo v XXX založniški hiši in London in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio. Podobno se zgodi tudi z mlajšim bratom, ki opusti uspešen biznis s prodajo termometrov za pečenje puranov in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio, da bi postal Artist. No, tiste korenine so resda precej disfunkcionalne, knjiga pa vseeno ni kaj posebej izjemna.
.
The Cove Shivering Club / Michael Curtin, 1997
Pri 10 letih mali fantiči, v smislu nekakšne iniciacije, skačejo s klifa v mrzli Atlantik in preplavajo zaliv. Pogoja za članstvo v klubu sta, da se v vodi ne sme scati in da se tja ne sme pripeljati nobene bejbe. Kasneje so seveda odrasli, pa se spet dobijo - knjiga skozi flashbacke iz otroštva krasno definira specifičnosti njihovih osebnosti (en ne zna z denarjem, drugi ne zna z ženskami, ...). Ta knjiga je fajn.
.
In Every Face I Meet / Justin Cartwright, 1995
London, 90-ga, en reklamar pričakuje, da bojo iz aresta spustili Mandelo, vmes je pa še kriza v zvezi z njegovo dogodivščino s prostitutko in mučnim sojenjem. Še zanimivost: naslov je po moje vzet iz pesmi London Williama Blakea (3. vrstica prve kitice). Knjiga je v redu, je pa seveda ne bi ravno priporočal.
.
Children of the Albatross / Anais Nin, 1959
O eni 40 let stari baletki, ki se spolno izživlja nad nekim 17 letnim mladoletnikom, ki je pobegnil od doma. Kaj jaz vem - pri meni osebno še vedno nekajkrat višje kot Anais Nin - kotira famozna slovenska blogerka Anaiis, ki je pred leti sebično izbrisala slavni blog No Pasaran. Ta knjiga res ni nič posebnega.
.
Saving Agnes / Rachel Cusk, 1993,
O eni kao zmedeni bejbi, ki tava po Londonu in ne ve točno, kateri korak bi bilo najbolje narediti v zvezi s kariero. Ampak itak ne gre za literaturo, ki bi navduševala z epsko preciznostjo podatkov - gre za zvrst tipa dnevnik Bridget Jones (to je nastalo kasneje, med 95 in 97!), za literaturo torej, ki si prizadeva tolažiti mlade poslovne ženske.
No, posebej pa je tu treba opozoriti na način, kako je napisano. Avtorica je iz Kanade prijadrala v Anglijo, posledice samostanske srednje šole in Oxforda pa so neizprosne - njen jezik je blazno izumetničen, popolnoma nerdish in seveda presunljivo bogat. V sodobni fikciji resnično redko naletiš na avtorja, ki se mu da uporabiti več kot tistih bazičnih 10.000 besed, poleg tega pa zna tvoriti zanimiva kompleksna podredja, ki celo nikoli ne obvisijo v zraku, ampak se dejansko izidejo. Zdi se mi sicer, da takšno pretirano intelektualiziranje (gre pač za postoxfordski prvenec) ne sodi k zgodbi, ki je povsem banalna - ampak ta "kiks" je konec koncev ravno tisti feature, zaradi katerega knjigo toplo priporočam vsaj tistim, ki že dolgo (kot jaz) sanjajo v angleščini.
.
August / Gerard Woodward, 2001.
Saga o londonski familiji, ki vsako leto jovo na novo hodi na dopust na isti travnik v Wales, v neko "vas" čudaškega imena, Llanygwynfa. Napisano je vehementno, z resničnim občutkom za jezik (avtor je tudi pesnik), celo tu in tam predolgi opisi grejo lepo skoz. Tudi sam koncept je vreden pohvale - ista familija, isti mesec, isti kraj - spremenljivka je le čas. Impresivna pa je seveda tudi psihopatologija družine - od nedolžnih opisov skozi spomine otroka se stvar razvije v mučno, morečo metaforo predmestne mediokritete. No, naj omenim vsaj ženo - mamo, ki snifa gumilezngo, in enega otroka, ki je popoln socialni idiot. Priporočam.
.
The Cigarette Girl / Carol Wolper, 1999
Knjiga, oblikovana kot paklc čikov, se na platnicah kiti s sledečim opozorilom: "Warning: May be hazardous to conventional romantic fantasies. Read at your own risk." In res - znotraj zaznamo veliko truda, da bi avtorica sebe definirala kot karikaturo klišeja moškega predatorja. No, saj ne zanika svoje ženskosti (avtorica je notranjost platnice opremila s fotografijo sebe - in treba je priznati, da tam izgleda vsaj kot Julija Roberts!), se pa nadvse trudi opozoriti, da ima do klasičnega klišeja bimb (bimbo je v slovenščini moškega spola, pa prevedem v bimba) cinično distanco - videti se želi kvečjemu kot osebo, s kakršno bi si moški zaželel v postelji spušiti čik po tem, ko je opravil z bimbo. (Ampak če že ponuja take primerjave - ne vem zakaj bi si moški, po tem ko je opravil z bimbo, sploh želel pušiti z žensko - če odmislimo škodljivost kajenja in nevarnost izbruha morebitne latentne gayevosti - bi bilo ja bolje kar s kakim prijateljem.)

Zgodba je pa taka: scenaristka akcijskih filmov ž produkcije je vstopila v "cono" (obdobje od 28. do 35. leta, v katerem naj bi se vsaka bejba ustalila, si našla stalnega partnerja, ustvarila stalen dom in rodila, kolikor pač namerava, otrok) in je čisto preč. Ampak je pa, resnično, tudi nadvse kul. Bistra je, ambiciozna, lepa (slika na platnici) in rada fuka. Edino, kar me ob vsej tej kulosti, potrebnosti, brihtnosti in lepoti zmoti, je pa konec - vse skupaj zvodeni v en navaden settling for less. Knjiga je kljub temu super in jo zelo priporočam!
.
Hell's Kitchen / Chris Niles (to je bejba), 2001
Vrhunska kriminalka o stanovanjskih težavah v NY. Zdolgočasen luzerski milijonar, pisatelj brez navdiha in externalij, zvita londonska lepotička in še nekaj dovolj zanimivih likov. Napisano je zelo pregledno in sploh tako, da se da res hitro prebrati (ne da bi človek kaj bistvenega spregledal), povrh pa je vse skupaj tudi resnično duhovito. Zelo, zelo priporočam!
.
Kill Your Friends / John Niven, 2008
London, 1997, glasbena industrija. Čas vzpona Novih laburistov in trenutek, ko je klasično glasbeno založništvo doseglo vrhunec - o MP3 datotekah in o grožnji interneta se tedaj še nikomur ni niti sanjalo. Fikcijo drži skupaj ogrodje resničnih podatkov (na začetku vsakega poglavja je ena zgrešena napoved, omenjeni so prvaki lestvic, zraven je pa še citat kakega maherja iz foha), zgodba je koherentna, s klasičnim dramskim lokom, pa še konec je srečen (no, perverzno).
Zdaj pa tako - jaz mislim, da je Kill Your Friends ena najboljših knjig vseh časov. Prostodušno tudi priznam, da je to daleč najboljša knjiga, kar sem jih v življenju prebral v angleščini. Ne gre le za to, da je delo izjemna študija o socialnem darwinizmu - gre za to, da je napisano izredno vehementno, srhljivo inteligentno, neprecenljivo cinično in predvsem - neskončno duhovito. O glasbeni industriji pred internetom izvemo neskončnokrat več, kot je razkril denimo Branson. Ampak pomembneje je, da naš "angleški psiho" prekosi tako ameriškega, kot bosanskega!
Jaz sem, skratka, popolnoma navdušen. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje ob knjigi toliko na glas prekrohotal.

10+! Obvezno branje! Podarjajte si to za Novo leto!
.
The Position / Meg Wolitzer, 2005
Zgodba o disfunkcionalni familiji, specifični v tem, da sta stara 2 v 70-tih spisala ilustriran sexualni priročnik (ne more biti drugače, kot da je za model vzeta "The Joy of Sex" Alexa Comforta, ki jo pri nas poznamo kot "Spolne radosti").
4 otroci se z razkritjem spopadajo vsak po svoje - en je depresiven, drugi postane gej in hkrati republikanec... Ampak stvar ne steče, karakterji so plitki, bere se težko. Na to temo bi se dalo napisati mnogo bolje, nič ne zamujata.
.
The Intimate Adventures of a London Call Girl / Belle de Jour, 2005
Torej - Belle je, kot seveda vesta, blogerka. In, ja, ravno prejšnji teden se je svet po 10 skrivnostnih letih - seznanil z njeno identiteto. Ja, Belle je znanstvenica, danes 34 let stara, Dr. Brooke Magnanti. (Magnanti is a respected specialist in developmental neurotoxicology and cancer epidemiology in a hospital research group in Bristol.)
Jaz sem knjigo prebral pred tem razkritjem, in prebral sem jo na dušek. Čisti užitek je namreč brati pripoved osebe, ki resnično uživa v svojem poslanstvu. Knjigo pa lahko primerjam tudi z zgoraj omenjeno Cigarette Girl - samozavest je podobna, le konec spet nekako zvodeni. Je pa res, da se knjiga mora končati, Bellin blog pa je seveda work in progress... To izjemno delo seveda toplo priporočam!
.
Rape / Joyce Carol Oates, 2003
Tale Joyce ima poseben slog, ki meni sicer ne sede - stavki so kratki, poglavja še bolj, veliko je namenoma neizrečenega, za vsem pa se sluti velik trud v to smer, veliko piljenja, premlevanja in editiranja. Meni bolj sede tako kot takoj izleti, ta teta pa si želi biti drugi Hemingway, čeprav tega nima naravno v sebi.
No, Niagarski slapovi, eno gang bang posilijo vpričo hčerke, žalostna zgodba o iskanju pravice. Pa saj - knjiga je fajn, ne pa spet toliko, da bi jo ravno priporočal.
.
All Families Are Psychotic / Douglas Coupland, 2002 .
Tale Douglas je baje nekakšen artist, kipar ali nekaj podobnega, zraven pa še piše. To nadvse cenim, sploh ker je dejansko pismen, kar je pri artistih navadno redkost. Torej - zgodba o disfunkcionalni familiji, eni bejbi je ime, to je zabavno, Shw, pa aids imamo, pa astronavtko... Ampak stvar je tako zgoščena, tako nasičena in hkrati tako konfuzna, da ji je težko slediti. Meni pa knjige, ki ne omogočajo hitrega branja, nikakor ne sedejo. Ko sem končal, sem imel sicer občutek, da je bila knjiga fajn - ampak nikakor pa ne bolj, kot njen naslov. Priporočam, zaradi naslova, ali pa če si za eno samcato knjigo lahko špogata ves teden.
.
Sexy / Joyce Carol Oates, 2005
O slogu te avtorice sem zgoraj povedal že vse. No, tu imamo pa enega lepega fanta, ki trenira plavanje, en učitelj pa ga bojda kao malo peca, pa še na splošno se zdi, da je delno usmerjen na moški spol mlajše vrste, vidimo pa tudi, kako temu učitelju kruti otroci uničijo življenje. V tej knjigi je toliko neizrečenega, da jaz denimo še vedno ne vem, ali je bil učitelj sploh kriv ali ne - in ta kompleksnost, ki je zapisana izključno med vrsticami, mi je pravzaprav zelo všeč. Priporočam!
.
Portnoy's Complaint / Philip Roth, 1969
Philip Roth je, seveda, Car. In tole je baje njegova najbolj brana knjiga - stara je pač že 40 let. Začne se z definicijo naslovne sintagme: "A disorder in which strongly-felt ethical and altruistic impulses are perpetually warring with extreme sexual longings, often of a perverse nature...", kar je mene zavedlo knjigo prebrati v veri, da gre za dejansko psihiatrično "diagnozo". Seveda ne gre, Roth je pač navihan - je pa res, da je stvar kasneje ponarodela in v živem jeziku v določenih intelektualnih krogh dejansko funkcionira kot "diagnoza", se pravi kot hudomušna, zafrkantska podjebancija.
Vse besedilo je prvoosebni monolog na psihiatričnem kavču - in ta je neizprosno izčrpen, resnično duhovit, poln sexualnih frustracij in hermetičnih zadev v zvezi z asimilacijo ameriških Judov. Zna biti, da je precej Portnoya v resnici Roth, pa ne le zaradi enake starosti in rojstnega kraja - in vreči med bralce tako kost za glodanje, poleg izredno izčrpnega razpravljanja o eksplicitno sexualnih zadevah, je bilo konec 60-tih kar drzno. Priporočam!
.
Spin Cycle / Zoë Strachan, 2004
Glasgow, 3 bejbe delajo v pralnici - eno zanima kriminal, druga je potrebna, tretja pa se vživlja v življenja, povezana s cotami, ki jih dobijo v pranje... Dovolj lahkotno, dialogi so b.p., suspenz pa tudi kar drži, torej je knjiga čist fajn. Ampak vseeno jaz nisem ravno dol padel od navdušenja.
.
American Pastoral / Philip Roth, 1997
Da je Philip Roth Car, lahko mirno ponovim. In za Ameriško pastoralo je dobil Pulitzerjevo nagrado, kar pomeni 3342 ojrof! No, o tem, da so za Čefurje raus davkoplačevalci odšteli več kot 2x več, čeprav na vsakega Slovenca pride 152 Američanov, sem pa že pisal.
Vzpon in padec dinastije, ameriške sanje in mora... Športnik, hard-worker, podeduje tovarno rokavic in zgledno širi svoj imperij, žena, nekdanja miss New Jersey, pade v depresijo, a namesto snifanja gumileznge raje poseže po face-liftingu, ki pa dejansko čudežno učinkuje. Vse pa sesuje hčerka, ki iz naravnega pubertetniškega medgenarcijskega konflikta, preko nominalnega uporništva - postane čisto prava komunajzarska teroristka, ki s svojimi bombami pobije par ljudi...
Stvar pa je predvsem Izjemno lepo napisana, to je resnična mojstrovina, na več nivojih. Izpostavim naj le čisto tehnične opise proizvodnega procesa v tovarni rokavic, skozi besede "gnilega kapitalista" - kako lirično, kako neskončno zanimivo, kako skrbno do najmanjših podrobnosti je to napisano - čista poezija... Zelo priporočam!
.
Everyman / Philip Roth, 2006
Mrtev človek gleda skozi svoje življenje - začne se s pogrebom, nadaljuje takorekoč zvezno desetletja prej, nato nas pripelje na začetek (=konec). Uspešen komercialni artist pri reklamni agenciji, 3 žene, iz prvega zakona 2 sina, ki ga prezirata, iz drugega hčer, ki ga obožuje... Ljubice, pa nadvse čil, klen, zdrav brat... Zave se, da je postal človek, kakršen ni želel biti. Razmišljanje o minljivosti, smrti... Prebere se na dušek, je pa res, da stvar deluje nekako površno, nedodelano, na pol in premalo. Ampak Roth si je pač že davno prislužil status, ki mu omogoča unovčevanje minulega dela. Privoščim mu, Everyman pa žal ni nič posebno izjemnega.
.
The Ghost Writer / Philip Roth, 1979
En mladi pisatelj je "romantično zaljubljen" v svojega idola, nekega zoprnega starejšega pisatelja. Za eno mlado bejbo, ki živi pti tem starejšem, pa se kasneje izkaže, da je Ana Frank, še kasneje pa, da je plod mlajšijeve domišljije. V knjigi se najde kaj zanimivega o umetnosti na sploh, pa o pisateljskem biznisu, pa o načelih in ustrežljivosti... Baje je pa treba tudi omeniti, da je mlademu pisatelju ime Nathan Zuckerman, okoli česar se je nakopičilo že precej metafizičnega balasta...

Kaj jaz vem - pričakoval sem bolj napeto, akcijsko zgodbo o požrtvovalnem življenju ghost writerjev, ki znajo iz dreka pomagati narediti denar - in topogledno sem izvisel nepotešen.
.
I Married a Communist / Philip Roth, 1998
Spet Rothov alter ego Zuckerman, vrti se pa okoli sreče in propada enega levičarskega radijca in ene bejbe iz nemih filmov. Ampak to je seveda predvsem roman, skozi katerega se bosta v vseh aspektih seznanila z McCarthyzmom. Priporočam!
.
Evo, pa je, končno!
Ker pa jih je ravno 20, sem se spomnil priložnostne pesmice iz otroštva, ob mrmranju katere lahko tudi miže in z levo roko narišeš natanko 20 črt:
.
fi, fa, fo!
fidl, fidl, fo!
fidl fidl fidl fidl fidl fidl fo,
če jih hočeš dvajset met, oj dvajset je pa to!
.
Lahko noč.

Slovenija - Rusija

Vidim - fuzbal, prav zdaj špilajo.
Aha, tabeli proti tardečim.
Pahorja pokaže, Türka, Gantarja, Lukšiča ... vsi so za tabele!
???
Na fuzbal se zgleda ne spoznam.

Kuj Ovco, dokler je vroča!

Evo, 7 najnovejših, še mastnih.

.

Tokrat dodam le citat iz svojega prvega pisma bralcev v življenju, ki sem ga objavil v tokratni Mladini kot odziv na tole zadevo, ker je razumljivo razloženo, za kaj gre:

.

"...V podobah na slikicah iz serije Ovce na platnu™ seveda nima smisla iskati "sublimnega doživetja" v smislu presežnega v modernističnem slikarstvu. »Umetniška ambicija«, če hočete, obstaja tu kvečjemu na nivoju serije kot celote, na nivoju igre oziroma projekta (v 10 letih je nastalo kakih 250 Ovc). Skrajni »umetniški domet« posameznih podob pa se seveda konča na ravni ilustracije. Ovce na platnu™ so pač samo unikatne ilustracije, »metafizični balast« je morda najti le v dejstvu, da so naslikane z oljem na laneno platno."

.

RKC, sveta vojna in avtokefalnost

O zanimivem odnosu RKC do arbitražnega sporazuma je bilo že veliko povedanega, tole bo pa vseeno zanimivo.

.

Za začetek ponovimo:

- najprej se je oglasila Komisija Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci RKC

- nato se je odzvala Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci RKC

- na ta odziv se je nato odzval nek hrvaški cerkveni dostojanstvenik z nasvetom, naj Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ne poziva h kršenju 7. zapovedi in h kraji hrvaškega morja v Savudrijski vali.

- potem smo iz slovenskega dela RKC slišali pomirjujoča opozorila, da omenjeni hrvaški cerkveni dostojanstvenik ni enako kot Komisija Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci, kar da spet ni enako kot Hrvaška škofovska konferenca.

- potem je Večernji list zapisal, da je hrvaški kardinal Josip Bozanić precej nezadovoljen s Komisijo Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci

- to se je takoj potrdilo z ogorčenim odzivom Komisije Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci:

"...Komisija odlučno odbacuje medijske laži o njenom navodnom sukobu s kardinalom Josipom Bozanićem. To je tipičan primjer komunističkog ponašanja, kada se nešto tvrdi bez argumenata, a s nakanom da se umjetno stvore podjele u Crkvi..."

- izvedelo se je tudi, da naj bi iz samega Vatikana pritisnili na obe Komisiji Pravičnost in mir pri Škofovskih konferencah, naj se hitro sestaneta v Zagrebu, "kako bi se smanjile tenzije te kako bi obje crkve podržale svoje političare u rješavanju hrvatsko-slovenskoga spora".

.

Res pa je, da se še nikakor ne ve, kako naj bi navodilo, "naj vsaka cerkev podpira svoje političare", pripomoglo k enotnosti RKC. V vsaki od obeh prijateljskih držav je namreč precej političarov, tak poziv pa si bo marsikdo tolmačil kot direkten poziv k sveti vojni.

.

Jaz se vsemu skupaj izjemno čudim, saj sem doslej živel v veri, da Vesoljna Cerkev varuje eno resnico. Da je strogo hierarhično organizirana in da poseduje učinkovite kanale, kako to Resnico posredovati ljudem. In da je ta Resnica popolnoma neodvisna od lokacije sedežev posameznih delov hierarhične organizacije.

Čudim se tudi temu, da se cerkveni dostojanstveniki istega ranga med sabo javno obkladajo z nasveti o upoštevanju božjih zapovedi. Prej bi pričakoval, da bi tekmovali v nastavljanju drugega lica...

.

Rešitev

.

Ker je očitno, da hrvaški in slovenski del RKC (vsaj trenutno) varujeta različni Resnici, bi ene vrste rešitev dobili s tem, da bi ju z vrha prisilili v upoštevanje enake resnice. Ampak meni tako siljenje iz načelnih razlogov ni všeč.

.

Zato predlagam, da slovenski in hrvaški del RKC, kako bi rekel

- prestopita k "Vzhodni konferenci".

Da razglasita avtokefalnost.

.

Res je - razen rahle razlike v obliki zvonikov in še nekaterih podrobnosti - je avtokefalnost pravzaprav bistvena značilnost, po kateri se pravoslavne cerkve ločijo od RKC.

Res je pa tudi, da se zdi, da priprave že potekajo.

Slovenski del RKC je že pred časom s svojim dvornim umetnikom očitno sprejel bizantinski melos.

Ne vem če lahko za znak v to smer vzamemo tudi 500k vredno donacijo naši Srbski pravoslavni cerkvi, zaradi katere je bojda slavni Cvikl katolika Čeparja zamenjal s Satanovim bratom.

Popraviti je treba le še koledar, božje zapovedi premakniti za eno naprej, Urana razglasiti za slovenskega patriarha, in Bozanića ali koga že za hrvaškega, pa bo.

.

Vsaj za razmislit je.

Mladinina pravica do drugačnega videnja

Odprem danes Mladino, pa na 12. strani, v rubriki Manipulator, zagledam obupno zanič (zrnato, neizostreno, slabo osvetljeno in porazno kadrirano) podpisano avtorsko fotografijo 3 od teh 5 Ovc (ki skupno predstavljajo 1-2% neto poslikane površine vseh razstavljenih platen), pod njo pa podobno kakovosten podpisan avtorski članek, bojda "poglobljeno strokovno recenzijo" moje razstavice, ki bo vsaj še naslednji teden visela v Muzeju novejše zgodovine.

.

Strnjen povzetek remek dela slavnega slovenskega novinarja Marjana Horvata se glasi takole:

...razstava fotografij z naslovom Slike ... sin Marka Štrovsa ... NSi ... KSD ... MATILDA ...

.

Torej - jaz razstavi nisem dal naslov "Slike" brez razloga. Naslov sem skrbno izbral natanko z namenom, da bi genijem tipa Marjan Horvat olajšal umetniško percepcijo - da ne bi, skratka, na slikarski razstavi v silnem iskanju fotografij - cerebralno bankrotirali.

.

Zdaj - jaz sicer ne vem, kaj počne ata Horvat, me pa pravzaprav niti ne zanima. Čeprav se meni konkretni veleumni novinarski dosežek ne zdi vreden pol kurca, mi kljub temu ne pade na pamet, da bi avtorstvo pripisoval komurkoli drugemu, kot pač podpisanemu. Tudi nimam posebne potrebe, da bi poleg podpisa Marjana Horvata pisalo, da je to sine od fotra od Marjana Horvata, katerega bitje in žitje da najbolje opiše beseda Matilda.

.

Ampak Marjan Horvat je gotovo brihten fant in precej verjetno je, da je zapisal, kot je, namenoma. Da si je prizadeval doseči nek cilj. Poglejmo torej, kam bi lahko meril:

- sugeriral je, da so slike na moji razstavi fajn, ampak da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs (v skladu s tezo, da je delo Shakespeareja preveč zajetno in kompleksno za eno osebo in da on ne more biti avtor - resnica pa da potemtakem je, da je vse tisto napisal nekdo čisto drug, ki pa se je, le po naključju, ravno tako imenoval Shakespeare)

- sugeriral je, da so slike zanič, kar pomeni, da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs, ki je torej le zlorabil moje ime, da bi se lažje infiltriral k Dežmanu

- sugeriral je, da so slike fajn in na mestu, čeprav sem jih narisal jaz, da pa jih nikakor ne bi smel obesiti v Cekinovem gradu, ker je Marjan Horvat enkrat videl Markota Štrovsa in Dežmana skupaj na televiziji

- sugeriral je, da so slike zanič, da pa je Marko Štrovs s križem in mečem prisilil gospoda Dežmana, da jih, v nasprotju s svojimi visokimi umetniškimi merili, proti svoji volji obesi v Muzeju novejše zgodovine

- sugeriral je, da so moje slike fajn, vendar pa so všeč tudi gospodu Dežmanu, pod katerega direktorovanjem pa bi bilo treba v Muzeju novejše zgodovine razglasiti prepoved prirejanja kakršnihkoli umetniških razstav, razen tistih, katerih avtorji so si ime spremenili v Janez Janša

- ...

.

Tale Marjan Horvat je gotovo brihten fant, pa je svoje remek delo genialno zastavil tudi tako, da med vrsticami nič kaj subtilno, ampak na megafon, vpije: NEPOTIZEM!

Povedati nam hoče, da je meni ata konkretno razstavo zrihtal.

No, to je ravno nasprotno od resnice. Jaz to vem, lahko tudi tu napišem, verjeti pa itak ni treba.

Pred mesecem me pokličejo v MNZ, v pisarni sta slikar Črtomir Frelih in direktor Jože Dežman.

- Tole se nama zdi fajn... Bi mel razstavo? Kr drug teden, mamo glih frej. Ad hoc, nobenih tiskovin, nobene mega otvoritve, email vabilca samo razpošljemo - je pa prostor en mesc frej.

- Kako ste zvedl zame?

- Tale tukaj mi je povedal, Črtomir Frelih.

- Sigurno? Po nobeni drugi liniji?

- Je tako.

- Ajde, pripeljem slike.

malo kasneje:

- Pa poznaš ti enga Markota Štrovsa?

- Ja, oče. A vam je slučajno on kej reku?! Ne bi maral "po zvezah"!

- Nisem vedu da sta sploh v žlahti...

.

Hec je drugje.

Hec je v tem, da to ve tudi Marjan Horvat. Vem da ve, ker me je par dni nazaj klical po telefonu, se predstavil kot novinar Mladine in povedal, da to ve, ampak da Mladina pač pripravlja nov napad na ideološki fronti.

Povedal je, da je prebral Štabni dokument in sugeriral, da bi v zvezi z mojo razstavo lansiral afero v neki drugi točki, ampak sem mu prijazno svetoval, da iz tistega jaz ravno ne bi delal afere.

Povedal je tudi, da bo spisal genialno recenzijo razstave, da pa si je sploh nima namena ogledati, ampak bo napisal kar na pamet.

Jaz sem mu potem prijazno svetoval, naj si stvar vendarle pogleda, da je fajn, pa tudi napisal bo lažje. Če pa že išče kaj zanimivega, naj se razpiše o tem, da so otvoritev popolnoma bojkotirali. Bojkotirali so jo janševiki in krščanarji (ti so so razstavo proti svoji volji par dni kasneje blazno množično ogledali, ko so tam obhajali obletnico SKD), tardeči itak, kulturniki pa sploh, da o novinarjih ne govorimo. Bojkot je bil tako očiten, da bi ga lahko z nožem rezal.

.

* * *

Mladina je bila vedno najbolj zanimiva, ko je bila v opoziciji. Enako velja za vsa občila - ko so na oblasti njihovi, se nujno bolj ali manj spremenijo v trobila. In meni osebno se trobila gravža brati - to je poden v smislu intelektualnega izziva. Mladina je danes v situaciji, ko je provladno trobilo, in jaz to stisko razumem. V podobni situaciji je, kot so bili Janševi brezplačniki takrat pred volitvami.

.

Ampak če si želi ohraniti videz skozi "likovno kritiko", naj se raje razpiše o tej diverziji bioenergetikov.

Če se želi iti raziskovalno novinarstvo na področju nepotizma v slovenski kulturi, naj razišče sorodstvena razmerja med teticami na kulturnem ministrstvu in njihovimi artističnimi partnerji, otroki in posinovljenci. Follow the money, vraga - sam nisem, razen statusa, v življenju pokasiral še niti tolarja subvencij!

Namesto nedolžnega, zastonjskega, priložnostnega zapolnjevanja praznih sten na MNZ, pa za začetek raje revidirajte naše drage predstavitve na Beneškem bienalu in podobno.

.

Če Mladino skrbi nepotizem na splošno, pa naj raje vrže oko na take primere. Neverjetno močna podpora državnih podjetij in privat bogatašev - za robo (gre za prodajanje določenega videza), ki je škart.

.

In končno - če Mladininega Marjana Horvata v resnici skrbi nepotizem, naj vpraša svojega urednika sleš lastnika, koliko članov dinastije Repovž - Lorenci je poslovalo na Delu, preden je tamlajši skupaj s tistim udbovskim Saftijem kupil Mladino.

.

Lahko noč.

Kmetija slavnih

Včeraj sem videl Kmetijo slavnih.

Koliko so ti ljudje slavni, o tem bi se seveda dalo razpravljati. Sam bi tovrstno Kmetijo, naj pomislim, mnogo raje sestavil iz Mihijevega Šaleharja, Juretovega Zrneca, Heleninega Kamnarja, Sašotovega Hribarja, Matjaževega Tanka, Barbarinega Žgajnertavžerja, Branimirjevega Štruklja, Erjave Kahle, Alenkinega Zornika, Jonasovega Žnidaršiča, Brankovega Grimsa, Lllorelllinega Dormeoflega, Jurejurčkove Cekute, Irminega Pavliničkrebsa in Martinovega Bigriverja. Da bi bilo vse skupaj lepše gledati, pa bi zraven povabil tudi slavno Majo M. No, sanjala svinja o kukuruzu...

.

Od teh, ki jih imamo zdaj, sem seveda že slišal za Arturja Šterna. Dolgo let nazaj me je resnično impresioniral s serijo biografsko-poljudnoznanstvenih zapisov v Sobotni, po tem sem spremljal njegove bistre ugotovitve v zvezi z altruizmom, kasneje pa je nad biologijo počasi prevladala meta, z njegovimi škornji sem imel pa že od začetka problem - in počasi me je nehal zanimati.

Tudi za Fredijevega Milerja sem že slišal - ravno zadnjič sem se spomnil nanj, ko je po radiu pela Alya, nekaj kot "...sem sanjala tebe", pa sem zraven tuhtal, zakaj se njej nihče ne smeji.

Za Salome bi bilo težko ne slišati, ko pa sem fan Radia Ga - ga.

Kako leto nazaj sem slišal celo, da obstaja LaToya - občasno pač spremljam, kaj ima povedati Mahov Modic, pornofil.

In tudi za slovensko Kelly Family, "le življenje za druge je vredno življenja", sem že nekoč slišal.

Slišal sem pa tudi že za Damijanovega Murka. Ampak itak ne vem, če je ta sploh zraven.

.

No, včeraj je tista slavna LaToya vlekla štrik z neko neslavno bejbo.

Za k ojrof. In izgubila. Potem pa vidim, da ji zmagovalka ponuja roko v rokovanje, slavna LaToya pa ne zmore toliko osnovne spodobnosti, da bi odgovorila.

Za hip sem pomislil - tole pa ni bilo lepo.

.

Ampak kasneje je prišlo za mano, da ji ne smemo prav nič zameriti.

Kmetija slavnih je boljša karikatura Kmetije Slovenija, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo denimo za primer en tak kulturni absolut, en kulturno - civilizacijski maksimum, en tak zgleden primer skrajnega filozofsko - etičnega dometa, ki je tu sploh možen; zgled, ki se mu lahko navadni grešniki le skušajo približati, doseči pa ga je skoraj nemogoče. Kaj bi bil primeren primer... aha!

Vzemimo ne enega, ampak kar 2 ministra za kulturo! Predstavljajmo si primopredajo med dvema slovenskima ministroma za kulturo, denimo nekdanjim in sedanjo.

...

Točno tako.

.

Naša LaToya je pač le izvedla simonitija.

Lahko noč.

Samaritanstvo - definicija nominalnih levičarjev

Generalni sekretar naše nominalno leve vlade se je nedavno razkošno oženil v slogu, ki je več kot abotna karikatura buržoazne dekadence, s kakršno je med in po NOB obračunala naša zmagovita Partija, katere bolj ali manj pravno-formalne naslednice so vladajoče stranke naše nominalno leve vlade, ki ji generalno sekretira prej omenjeni.
Ne dvomim, da bo tak uvod spet požel mnogo ogorčenja mojih nominalno levičarskih bralcev, je pa tokrat, garantiram, resnično na mestu.
.
No, oženil se je z bejbo, ki širokopotezno upravlja nekakšen samaritanski biznis.
Lepo se sliši, samaritanstvo ima pozitivno konotacijo, o njem sem, nenazadnje, celo sam pred leti tule pisal. Je pa res, da sem si revijo in delovanje podjetja Samaritan naivno predstavljal kot revijo tipa Kralji ulice in delovanje zanesenjakov, ki jo izdajajo. Pa sem zadnjič dobil neprecenljiv namig, ki me je glede prave definicije samaritanstva bistveno razsvetlil.
Definicija termina samaritan, kot ga razume naša rdeča buržoazija, se glasi takole:
.
Rokavica za golf Samaritan
"Dlani prilegajoča golf rokavica Samaritan je iz mehkega usnja za dosego opaznih rezultatov."
.
Smuči Samaritan
"Vrhunske smuči Samaritan so za rekreativne smučarje. Smuči vam bodo zavidali."
.
Swarovski majica Samaritan
"Telesu prilegajoča sofisticirana Swarovski majica Samaritan nikakor ne bo ostala neopažena."
.
Revija Samaritan
"Revija Samaritan je visokokakovostna življenjsko-stilna revija novih razsežnosti, ustvarjena, da vas razvaja."
.
Še bonus:
Že sedaj se zdi tudi, da za biti Samaritan zadošča biti polpismen. Ampak naslednja globoka misel nam bo pojasnila, da v resnici tudi nepismenost več kot zadošča:
.
Pralni stroj
"Visokokakovosten pralni stroji z izbrano grafično poslikavo - element, ki boste želeli postaviti za osrednji element vašega doma."
.

* * *

Kako je že rekel nevemkdo... "Učiti se, učiti se, učiti se!"
Učim se, vsak dan nekaj novega. Ampak spet in spet se zgodi, da novo znanje spodnese vso mukoma pridobljeno življenjsko modrost...
Težko je biti pameten v banana republiki.
Lahko noč.

Piranski akvarij

V nedeljo je bilo sonce, poleg tega pa so nedavno odprli prenovljen akvarij,

pa smo šli v Piran.
.
Ko sem bil mali, so me velikokrat gnali tja. Akvarij je bil star in zanikrn, v zanemarjeni stari hiši zraven mandrača. Kozarci so bili mali, imeli pa so skrivnostno patino - vse je bilo zaraščeno, živo, poleg glavnih živali pa sem lahko minute dolgo opazoval kontekst njihovih domovanj.
No, za stari piranski akvarij je bilo kasneje značilno, da je vsaj 2x/leto nekaj tehničnega crknilo, posledično pa so pocrkale vse živali. Požrtvovalni skrbnik, potapljač z vezami pri ribičih, je po sizifovsko akvarij potem vsakič ekspresno za silo napolnil, agonija je trajal nekaj let, dokler ga niso končno zaprli.
.
Zadnjič pa slišim, da je prenovljen, da je vstal iz pepela ko ptič feniks, da so vgrajeni kozarci deluxe in celo, ja, da je sedaj to "najlepši akvarij v Evropi".
.
Resničnost je žal precej bolj klavrna.
Stavba ob mandraču, pa tudi akvarij v pritličju - to je res lično popravljeno.
Ampak otroke vodimo tja zaradi vsebine, ne oblike kozarcev. S tem je pa tako:
.
- Nabor vrst je klavrn - veliko stvari, predvsem ne-rib, manjka.
.
- Ne morem se znebiti občutka, da za 7 ojrof vstopnine razkazujejo nekakšen morski freak-show; v glavnem je v kozarcih sama škart roba!
.
Edina velika riba v akvariju ima do nerazpoznavnosti stolčen gobec - ust ne more niti zapreti, huda poškodba zdrobljenih čeljusti je zaraščena grdo, uboga riba izgleda, kot da zelo trpi, gledati jo je pa prav mučno. Ubogi otroci...
.
Edini jastog je zaprt v popolnoma mrtvem kozarcu, kjer je razen gole skale le še jata zanikrnih crneljev. Peska so nasuli le par cm, ubogi revež pa ga je že davno odrinil in se stiska v klavrnem "zavetju" na tleh iz gole modre plastike.

Seveda je tudi škartiran - klešče ima odtrgane, le še leve škarje ima.

Kdor hoče torej otrokom pokazati jastoge (in raroge), naj jih raje pelje do Pavle, kjer imajo vedno poln akvarij zglednih primerkov, ki se jih da povrh tudi kupit in pojest.
.
V odprtem bazenu (nekoč je bila gladina pod nivojem tal), ki je zdaj povišan z velikim kozarcem, plavajo obupno škartirani cipli. Vsi po vrsti so večkrat zastreljani od divjih lovcev, slabo zaraščene ali odprte raztrganine imajo po celem telesu, največ pa okoli zatilja. Grozljivo! Notri pa plavajo tudi nekakšni rombčki, lističi in golobčki - z izmaličenim obrazi, iztaknjenimi očmi in stran visečimi kosi mesa... Edini ugor je histerično prisesan na dovod sveže vode, izgleda kot da se duši in da se krčevito bori za življenje. Edini morski psiček je čisto iz sebe - histerično kroži, moleč glavo iz vode. Žalostno je vse skupaj. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Voda v vseh kozarcih je obupno kalna. Zaradi velikih steklenih površin in pretirano močne fensi-šmensi osvetlitve pa delci svinjarije pridejo še bolj do izraza. Ubogi otroci...
.
- Najbolj pa sem razočaran nad ureditvijo "habitatov". Grozljivka!
V vsakem kozarcu najbolj izstopa "vodovod" iz sanitarnih sivih plastičnih cevi, prav enakih kot za odtočno napeljavo v hišah. Ali bi res bolelo, če bi nekdo čez to grdo napeljavo prislonil kak ploščat kamen, lupino leščurja ali celo, bohnedaj, kakega mahovnjaka ali celo algo?
Razen sveže obtolčenega, povsem golega kamenja, in mrtvega, prečiščenega peska, ki je 2cm na deb.../ tanko posut po dnu - ni v kozarcih ničesar! Ubogi primerek ali dva, katerega slika je nalepljena pred kozarcem, izgleda kot v konfinaciji v oguljeni, mrtvi samici. A ni vic akvarijev, da bi nepotapljačem predstavili vsaj iluzijo realnega (raje idealnega) ekosistema, v kakršnem predstavljeni osebki živijo v naravi? Ubogi otroci...
.
V novem visokem kozarcu desno od vhoda - je natrpanih več 10 kavalov, zavetja pa nimajo nobenega. Kaval je lepa riba, v naravi pa je samotar, ki se v glavnem zadržuje na istem mestu globoko v kaki luknji. Tu ni nobene luknje, uboge kavale pa v tej kazenski koloniji nasilno kolektivizirajo in jim sistematično ubijajo prirojen individualizem. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Nabor vrst je klavrn, povrh pa milorečeno čuden.
Razen ene par "nosilnih" organizmov - so v kozarce stlačili neugleden mrčes v obliki šparom podobnih mladic.
Še najlepše ribe v vsem piranskem akvariju (neškartirane, relativno zdrave) pa so, začuda, nekakšni prešvercani primerki iz skupine triggerfishes, ki so doma na koralnih grebenih, še najbližje v Rdečem morju. Baje da je enkrat en primerek zašel, pa so ga ulovili v slovenskem morju - ampak to še ne pomeni, da gre za avtohtono vrsto, ki bi si zaslužila poseben kozarec v majhnem slovenskem akvariju! Še malo, pa bodo šli v Interšpar in v petshopu nakupili pisanih primerkov s celega sveta, samo zato, "ker so tako lepo pisani"...
.
- Hecno je tudi, da na zidovih med kozarci, montiranimi v nišah, visijo plakati neavtohtonih vrst. Saj so plamenke tudi meni všeč, v piranski akvarij pa vseeno ne pašejo.
.
- Obregniti se moram še ob zelo drag, gotovo nekajkrat preplačan, kamnit sarkofag, izdolben iz monolita. Če so vrli prenovitelji za "kozarec" izbrali neprozoren kamnit sarkofag, bi se spodobilo, da bi se vsebino dalo opazovati vsaj z vrha. Malo morgen - na desni strani na vso moč priteka voda, skozi razburkano gladino pa se vidi ravno toliko, kot če bi na Tedniku zamaskirali anonimno pričo...

.

Na levi strani, kjer je gladina dovolj mirna, pa pogled kazi, enako kot v vseh drugih kozarcih, tista obupna fekalna napeljava iz sivih plastičnih cevi. Pa zakaj tako!? Ubogi otroci...
.
- Da ne bom samo kritiziral, moram pa bistveno stvar seveda pohvaliti.

.

V prenovljenem piranskem akvariju imajo tudi ene par dromij, nekaj kanoč, enega škrpoča in, kar je še bolj pomembno, nekaj čisto pravih bradavičastih kozolnjakov (njim je posvečen ta prispevek).
Le tako naprej!
Bravo!
Svaka čast!
.

* * *

Prenovljen piranski akvarij je skratka lepa pridobitev za našo Obalo, res pa je, da bo treba tu in tam še majčkeno popraviti kako malenkost. In prav nič ne bo narobe, če boste nič krivemu mlademu rodu - z obiskom do tedaj prizanesli.
Lahko noč.

Družinski zakonik #2/2

Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.
No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze (sem že prejšnjič, to je drugi del) in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
Posvetimo se torej še drugemu sklopu pomislekov.
.
"Možna je posvojitev otroka tudi s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev"

.

Na začetku je treba povedati, da v vsej državi na leto posvojijo skupno od 20 do 40 otrok. In odpira se le možnost - postopek posvojitve ostaja dolgotrajen in zapleten, otroka prisodi sodišče, kandidatov za starše pa je nekajkrat več, kot je na voljo sirot. Težko je verjeti, da bi otroka po novem prisodili v družino, ki svoje vloge ne bi bila sposobna opravljati ljibeče in odgovorno. Pa čeprav bi bil od 25 en par staršev istospolne vrste.
No, iz dosedanje javne razprave se da razbrati, da predlagatelj (in ostali nominalni levičarji) novost utemeljujejo s tem, da bi radi predvsem legaliziral realno stanje, češ da družine istospolnih partnerjev z enim ali več otrok (navadno iz prejšnjega, heteroseksualnega razmerja) že obstajajo in so na razne načine diskriminirane, trpijo pa predvsem nič krivi otroci. Nominalni desničarji pa stvari nasprotujejo predvsem v smislu, da ni naravna.
Pa začnimo.
.

1. Stigmatizacija

.

Prvo, kar pride človeku na misel, je predstava o neznosnem mobbingu, ki bi ga bil deležen otrok v osnovni šoli, ko bi se razvedelo, da ga doma vzgajata 2 tipa. In prvi refleks je - preprečiti možnost, da bi se nič krivi otroci lahko znašli v takih zvezah.

Ampak če bolje razmislim, bi sam raje živel v okolju, ki bi bilo do kakršnihkoli različnosti dovolj tolerantno, da ljudem zaradi strahu pred opravljivci ne bi bilo treba tajiti lastnih preferenc, mnenj in okoliščin. Nihče nima pravice vtikati nosu, kamor ne sodi, in nihče se ne bi smel spotikati ob življenjski slog drugih ljudi (no, razen menda če pride do kakih deviacij...). In če homoseksualnost pri nas ne bi bila kakorkoli stigmatizirana, če se ob spolno usmerjenost drugih Šentflorjanci ne bi vtikali - ta problem ne bi obstajal. In v tem smislu se s predlagatelji novega Družinskega zakonika strinjam - država bi s tem dala jasen signal, da je marsikaj normalno. Ali drugače: če si predstavljam družbo, v kakršni ob možnosti družin s homoseksualnimi starši človeku ne bi refleksno na misel prišel osnovnošolski mobbing - no, v taki družbi bi tovrsten Družinski zakonik moral najbrž že dolgo biti v veljavi.
Kar se mene tiče, mi je torej načelno bližje ideja o družbi, kjer za mobbing ni prostora, kot pa ideja o podrejanju strahu pred stigmatizacijo. Kar pa seveda ne pomeni nujno, da se z vsem predlaganim strinjam.

.
Ne dam namreč denimo roke v ogenj, da se kljub temu nekaj kasneje, ko bi otrok zabredel v puberteto, ne bi pojavljali določeni problemi. Če si priznamo dejstvo, da je medgeneracijski konflikt nekaj človeški vrsti imanentnega, in da se navadno prvič močneje manifestera v puberteti, se moramo soočiti tudi s tem, da bi morebitni posvojenec tam konec osnovne šole - vsak požrtvovalni vzgojni poskus moškega para zavrnil v smislu: "spizdi, peder!" (ali "fuck off, dyke!", pač v primeru lezbičnega para).

Kakor je seveda na moč debilna predstava nekaterih, da bodo homoseksualci vzgojili homoseksualce, je pa seveda precej upravičeno pričakovati ravno nasprotno - uveljavljanje samostojne osebnosti skozi medgeneracijski konflikt bi prav lahko pripeljalo do izrazito nestrpnih, naravnost homofobnih otrok... In na ta znotrajdružinski, vzgojni segment, zakonodaja pač ne more vplivati.

.

2. Naravno
.
Slišim da to, da bi homoseksualci posvajali otroke, ni naravno.

In ker sem na preveč lahkotno zlorabljanje besede naravno naravnost alergičen, imamo takoj odlično iztočnico za razmišljanje.
.

2.1. Vse je naravno

Torej - meni je ljub Wittgenstein in tudi jaz rad rečem: "Kar je, je možno". Še več - kar je, je, kar se mene tiče, tudi naravno. In če se naredim Marsovca in se ozrem med ljudi in zagledam družino, kjer 2 tipa vzgajata otroka, in se majo radi, in se majo fajn - vidim, da je. In če je, je možno. In si zabeležim, da je to med ljudmi naravno.

Resnici na ljubo pa je to pogled nevtralnega radovedneža, ki se zna čuditi in ne postavlja vrednostnih sodb. Resnici na ljubo je v tem smislu naravna tudi vojna, tudi umor, tudi harem, tudi incest, tudi celibat, tudi AIDS, tudi nepismenost, tudi sveti zakon in 9 otrok in tudi slovenski Fritzl. Vse to je, vse to je možno, vse to je v nekem smislu pri ljudeh potemtakem naravno.

.

2.2. Biologija

Če pa pogledamo za odtenek manj nevtralno - v smislu pač, da bi bilo Marsovcu ljubo, da bi izvedel, kako so ljudje skozi evolucijo prišli do današnje faze, je stvar že malo drugačna.

Marsovec bi se pozanimal, da pri ljudeh obstajata 2 spola, ki se poleg primarnih in sekundarnih spolnih značilnosti razlikujeta tudi fundamentalno, v vsaki celici - samo samci imajo y kromosom, babe pa same ikse. Izvedel bi tudi, da se ljudje razmnožujejo spolno (pri tem pride prav, da se nasprotna spola navadno privlačita), pa da samci lahko teoretično spočnejo več milijonov potomcev dnevno od srede osnovne šole do smrti, ženske pa lahko donosijo le približno po enkrat na leto v obdobju kakih 35 let. In tudi to bi se mu zdelo zanimivo, da se človeški mladiči rodijo izrazito nebogljeni in bi bili brez večletne skrbi staršev takorekoč doomed.

To je v grobem osnova, obstajajo pa seveda izjeme. Od genskih bolezni, na nivoju kromosomov, do raznih variant hermafroditstva (zmagoviti južnoafriški tekačici nedavno niso vzeli medalje, čeprav ima možat obraz, y kromosom, notranja moda in nima maternice), preko pedofilije,... , do istospolne privlačnosti, itd. Tudi izjeme so, so torej možne, in so potemtakem naravne. Je pa res, da so bile tovrstne deviacije skozi človeško evolucijo obsojene na to, da se ne dedujejo.

Se pa tudi to spreminja. Pri človeški vrsti, denimo, se neplodnost lahko deduje - kar je, v biološkem smislu, evolucijski paradoks. Veliko ljudi, ki pred desetletji ne bi mogli imeti potomcev, jih s pomočjo znanosti danes ima. >> V čisto biološkem smislu evolucija človeško vrsto vodi v stanje, ko bo naravna reprodukcija vedno težja, morda bo nekoč v današnjem smislu celo izginila. Ampak tudi to je, bi lahko bilo, ali celo bo - naravno.

.

2.3. Sociologija

Če pomislimo na to, kako strahotno nebogljeni pridejo na svet človeški potomci (denimo v primerjavi z ovčko, ki je že takoj, za ovčje razmere, oblečena, zna hoditi in celo komunicirati), je jasno, da je za ljudi značilno, da mladičem staršujejo. Vse to - od osnovnega zadovoljevanja fizioloških potreb, do varovanja, učenja govora, do vzgoje in prenašanja vsega znanja preteklih generacij - pa spada bolj v družbeno, kot v biološko.

Ampak vse to se prav tako deduje in vse to je del evolucije. V skupno zavest, v sklop informacij, ki jih prenašamo naslednjim generacijam, se zapisujejo dogodki, izumi, interpretacije, sploh kultura, izstopajoči posamezniki, jeziki, navade, dosežki... Ali je torej kaj manj naravno, če ves nebiološki aspekt evolucije v določeni generaciji prevzamejo starši, katerih otrok ni njihov genski potomec? Menim, da je pri ljudeh danes to povsem naravno. Nekaj primerov:

- posvojitev tujega otroka

- vzgoja lastnega potomca z drugim partnerjem

- "zdravljenje neplodnosti" z darovano spermo ali jajčeci

- prostovoljno priznanje očetovstva tujemu otroku ob rojstvu

- razne kolektivne variante, od anahronističnih sirotišnic za zapuščene, do državno vsiljenih socializacijskih programov komunizma ali nacizma (denimo Lebensborn)

- rejništvo, ...

Reči hočem, skratka, da je verjetneje, da bi sodobnega človeka, ki izkorišča vse svoje potenciale, lažje vzgojili krušni starši danes - kot pa biološki starši 20.000 let nazaj. V "družbenem" smislu je naša vrsta v nekaj 1000 letih doživela večji evolucijski skok, kot v biološkem. Zato sem do sklicevanja na "naravnost" v ozko biološko-evolucijskem smislu - pač skeptičen.

.

3. Primerna družina za vzgojo otroka

.

3.1. Vrste družin

Živali, katerih potomci so samostojni od začetka, "starševanja" ne poznajo. Ribe so fajn primer. Zanimiv primer je tudi kukavica, pri kateri se je evolucijsko razvil sistem podtikanja potomcev v leglo druge vrste; pri kukavicah je rejništvo tako in drugače naravno. Ampak primerjajmo se raje s sorodniki.

Pri sesalcih so mladiči navadno navezani na starše, vsaj na mamo (kjer pač sesajo mleko). Oblike "družinskih skupnosti" pa segajo od tipičnih samohranilskih mater, pa vse do kolektivnih variant v slogu hipijevskih komun. In prav vse je naravno.

Ampak tudi pri ljudeh skozi zgodovino in glede na življenjsko okolje - poznamo zelo raznolike oblike "družin". Od širših, krdelnih, kolektivnih oblik, ki so lahko patriarhalnega ali matriarhalnega tipa, preko individualno, naravno, tradicionalno, biološko starševskih, tudi s samohranilsko variacijo, do poligamnih (ne le z do 4 ženami, tudi ogromne hareme poznamo). Poznamo tudi zapuščene otroke, prepuščene ulici, pa kolektivna vzgajališča, pa sirotišnice, pa rejništvo in - posvajanje. Prav vse je, vse je v tem smislu naravno.

.

3.2. Tradicionalno pojmovanje družine

Kljub vsemu pa vse prej omenjen oblike najbrž ne omogočajo optimalnega okolja za dobrobit otrok, kot to dojemamo danes. Idealna je pač družina, v kateri nesorodna raznospolna heteroseksualna poslovno sposobna in osebnostno zrela partnerja vzgajata biološko lastne, zaželene otroke.

V idealnem svetu posvojitev sploh ne bi bilo, ker bi imeli vsi otroci srečo, da bi bili zaželeni in da bi lahko odraščali v primarnih družinah, v katerih bi njihova biološka starša nanje prenesla tudi svoje izkušnje, vrednote, modrost, se jih trudila vzgajati tako kot verjameta da je prav in jim omogočiti materialno in drugačno blagostanje, da bi se lahko razvili v skladu s svojo osebnostjo in prirojenimi talenti.

.

Nikakor pa to ne pomeni, da je v cerkvi požegnan sveti zakon garancija za karkoli.

Od cerkve sugerirano diskriminacijo pankrtov (nič krivih otrok, ki so se pač rodili zunaj zakona) smo kot družba že davno prerasli - v Sloveniji se danes rodi več kot 50% takoimenovanih pankrtov.

Statistika beleži predvsem ločitve sklenjenih zakonov - teh propade od tretjine do pol.

V družinah, formalno "po regelcih", se dogajajo tudi zlorabe, nasilje, incest, zanemarjanje, negovanje čudnih vrednot, ...

.

3.3. Komu je novi zakonik pisan na kožo

Prej omenjeno tudi ne pomeni, da v drugačnih skupnostih otrok ne bi mogli vzgajati odgovorno, ljubeče in objektivno v redu. Če so v tej družbi enostarševske družine priznane za nekaj normalnega, pa tudi otroci ločenih staršev (samskih ali z novimi partnerji) dokazano ne odrastejo nujno v čustveno ranjene socialne idiote - zakaj ne bi mogli otrok korektno vzgojiti tudi v takih družinah:

- Mati samohranilka po možu, ki je naredil samomor, zaživi s svojima dvema otrokoma v istem gospodinjstvu skupaj z dolgoletno mlajšo ljubico. Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Čeprav sta svoje partnerstvo formalizirali na upravni enoti, pa bivša ljubica ne more dobiti statusa matere ženinih otrok, čeprav je to pripravljena storiti. Tako je do plačane bolniške upravičena le biološka mati (ki opravlja tudi vlogo "father figure", da potoložam Frojdijance), čeprav njena žena opravlja manj odgovoren in slabše plačan poklic in bi vsem ustrezalo, da bi bolniško jemala ona. Življenjskega sloga v nobenem primeru ne bi spremenili, ženi pa si želita, da bi mlajša lahko tudi formalno posvojila oba otroka, in menita, da bi bilo to bolje predvsem zanju.

- Oče samohranilec, ki ga je žena zapustila zaradi domnevne preočitne delne usmerjenosti na moški spol (po Košičku), prepustila pa mu je tudi skrbništvo nad otrokom (ki sicer ni bil biološko njegov, ga je pa priznal za svojega, saj je bil nenazadnje rojen v zakonu) in se preselila v tujino k nekemu bogatemu internacionalnemu džet-seterju - zaživi v istem gospodinjstvu skupaj z ločenim prijateljem (njegovega otroka so dodelili bivši ženi, poleg tega pa še alimente). Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Živita kot cimra in prijatelja takorekoč v celibatu (razen redkih, izjemnih trenutkov), in si zveze niti ne želita formalizirati. Bi jima pa ustrezalo, če bi iz svojega razmerja lahko uveljavljala pravice, priznane izvenzakonskim skupnostim, in če bi drugi lahko posvojil prvegovega otroka, da bi lahko tudi on vzel bolniško, če bi bilo treba.

.

Novi zakonik bi koristi prinesel predvsem tovrstnim istospolnim družinam. Istospolni partner bi posvojil otroka, ki mu dejansko že staršuje.

.

3.4. Želim si otroka, daj mi, vlada!

Bolj ko nekateri stvari jemljejo preprosto, bolj strastno zagovarjajo svojo črno-belo pozicijo. V smislu:

"Država bo pedrom in lezbam množično dajala otroke, ti jih bodo sistematično vzgajali v pedre in lezbe; bijmo plat zvona, naši družbi grozi potop!!!"

.

Če se mi to zdi pretirano, pa se mi precej nezrela zdi tudi sledeča pozicija:

"Živim s še eno lezbo, želiva si otroka, zanositi pa ne more nobena od naju, čeprav poskušava že eno leto. Pripada nama umetna oploditev z darovano moško spermo na račun slovenskih davkoplačevalcev!"

"S svojim istospolnim partnerjem že več let živiva v skupnem gospodinjstvu. Ker se dobro ujemava in razumeva, nameravava ostati skupaj do konca. Zelo pa si želiva otroka. Tu ga niti teoretično ne moreva posvojiti, bi si ga pa lahko privoščila v tujini, a bi morala postopek na koncu spet potrditi naša država. Počutiva se diskriminirana v primerjavi s heteroseksualnimi družinami."

.

Jaz namreč mislim, da pravica uveljavljati svobodno voljo v skladu s posameznikovimi osebnimi okoliščinami - ne pomeni, da vse odločitve vodijo k istemu rezultatu. Naj pojasnim:

Če v sebi začutim, da sem strasten gobar in si zaželim nabrati krasnega jurčka, še ne pomeni, da mi je to zagotovljeno. Počakati moram na primeren čas, vreme, in se odpraviti na kraj, kjer bi sploh lahko rasli. Sprejeti moram odločitev, da bom stopil v hosto, za svoja dejanja prevzeti odgovornost in tveganje (če gobarim brez košare me lahko oglobi inšpektor, če hodim v kratkih rokavih, lahko fašem ceka, ti pa so močno kontaminirani z meningitisom in borelijo, ...), nato pa veliko hoditi in prekleto dobro iskati. Celo če gobo najdem, ni nujno, da ni strupena. In tudi če jurčka najdem - če je bil moj cilj, da bi ga tudi nabral, moram sprejeti odločitev o tem, da se bom sklonil in ga dejansko nabral, predvsem pa moram tozadevno tudi ukrepati.

Ali moram po zgornji izčrpni ilustraciji - ljudem res razlagati, kako poteka naravno razmnoževanje pri ljudeh? Najbrž moram... Če neka ženska začuti, da jo privlači isti spol, in v skladu s to osebno okoliščino sprejme pogumno odločitev, da "pride ven" - zakaj ta oseba ne bi mogla ukrepati tudi v smeri izpolnitve nagona po materinstvu?

Enako velja za moške...

.

4. Na prvem mestu naj bo interes otroka!

.

Po vsem dolgovezenju lahko strnem, da imam do predloga novega Družinskega zakonika nekaj pomislekov:

- Otroci, ki so predmet posvojitev, so že v izhodišču močno prikrajšani. Nikakor mi ni simpatično, da bi zato postali predvsem predmet zadovoljevanja realnih ali namišljenih potreb potencialnih posvojiteljev, namesto da bi bil na prvem mestu interes otrok.

In z vidika interesa otroka je, da bi odraščal v družini ljubečih, normalnih, bioloških staršev.

Če to ni možno, pa vsaj v družini, ki bi tako situacijo čimbolje imitirala (krušna starša heteroseksualna partnerja različnih spolov).

Šele če to ni možno, pridejo v poštev druge rešitve. V primeru, da interesentov za posvojitev primanjkuje, je seveda vse boljše, kot da bi sirote vzgajali v sirotišnicah. Ampak v Sloveniji stanje že dolgo ni tako - otrok manjka, ne potencialnih posvojiteljev.

Z vidika te države tudi ni nobenega razloga, da bi v svrhe zadovoljevanja starševskih nagonov istospolnih partnerjev sirote uvažali iz tujine (obstajajo dežele, kjer jih je preveč). Če je država pripravljena asistirati pri posvojitvah iz tujine - je tu na voljo ogromno primernejših kandidatov za starše. Interes otroka naj bo vodilo, ne pa želja odraslih!

.

Pogojno se mi zdi sprejemljiva edino možnost, da bi istospolni partner posvojil partnerjevega otroka iz prejšnjega razmerja. Ampak le, če bi bil drugi biološki starš mrtev, ali pa če bi se odpovedal starševskim pravicam in stikom z otrokom. Drugače bi pač dobili otroke s tremi starši, predlagatelj pa bi padel v paradoks, o katerem sem govoril že prejšnjič.

Ampak nobene potrebe ni, da bi zaradi tovrstnih izjemnih primerov, ki bi le legalizirali dejansko stanje, v zakon vpisovali predlagano dikcijo.

Stvar bi se lahko glasila v smislu: "V izjemnih primerih, ko tainta ugotovi, da je to v korist otroka, se osebi dovoli posvojitev otroka njenega istospolnega partnerja".

Pa še za to ne jamčim, da je brez pasti.

.

Evo, zaenkrat bo dost. Lahko pa še vidva malo javno razpravljata.

Lahko noč.

Umetniški presežki neuvrščenih prijateljev

Tudi V Afriki poznajo Janšo.

(tenx, TB!)

Štabni dokument

Nikoli nisem znal kot Jure Jurček C.

Jaz lahko napišem milijon takihle "štabnih dokumentov", je pa seveda jasno, da ga na svetu, niti na Finskem, ni bedaka, ki bi mi zanje turil po 340k. Res je pa tudi, da ne pokrivam niti Drnovška, niti Ropa. Kaj šele nekega brata od Rajka Janše, kenede.

.

* * *

Najbolj hecno je, da sistem razumem do obisti.

.

Treba je pač okoli svoje osebe in početja zgraditi čimveč metafizičnega balasta (sintagmo sem že parkrat definiral, denimo tule). Treba je trositi čimveč bulšita. Treba se je dobrikati pravim ljudem in (skupaj z množico) udrihati po napačnih. Treba se je smukati okoli Rotary in Lions. Okoli 21 in YES...

.

In v razna Društva je treba riniti, pa čeprav ga serjejo. Vseskozi je treba imeti pregled nad tem, kdo je na pozicijah v raznih Komisijah, kdo bi se tja lahko prerinil v prihodnosti, in kdo je v nemilosti (takih se je treba izogibati).

.

Na splošno je izredno koristno trobiti z nominalnimi levičarji - treba se je za takega razglasiti, nekritično ponavljati servirane floskule, biti v eno smer občutljiv ko mimoza, v drugo pa psihopatsko leden kot množični morilci brez groba pokopanih.

.

Načelno se izjemno splača preimenovati v Janez Janša (eden se je nedavno že preimenoval nazaj, saj je zaradi izjemnih zaslug baje postal docent risanja na ALU, čeprav risati, kolikor se spomnim, ravno ni znal). No, pa saj se trudim - ampak ko sem Ministrstvo za kulturo 2 leti nazaj prosil, da mi dodeli delovno štipendijo, da si spremenim ime v Mitja Ribičič, sem dobil odgovor, da sem napačno izpolnil obrazec. Med vrsticami zavrnitve pa berem: "MK u proraćunu ima financiranje još 7 Janeza Janša, a za Ribičič Mitja nemamo u programu... A da te subvencioniramo u Janez Janša?"

.

Seveda se ni dobro zameriti "Stroki". Kot zelo nadebudnega in zagnanega študenta so me denimo v 3. letniku ALU uvrstili, skupaj s starejšimi, na neko razstavo v Bruselj. Natisnili so bogato knjižico, skupaj z reprodukcijo moje 2,7x1,7 m slike na lesu. Potem pa me oseba Z (v imenu Stroke) obvesti, da bodo tja poslali manjše slike in naj dam katero drugo, ampak čisto majhno. Pa sem nespametno rekel, da je to čudno in da ni prav, saj so vendar že natisnili kar so nenazadnje skrbno izbrali. Pa se oseba Z v imenu Stroke v trenutku razjezi in se po hodnikih Akademije začne dreti:

"Pa ti veš kdo smo MI!? MI te naredimo ali uničimo!"

Bohpomagi, sem si mislil. Ampak oseba Z je danes še mnogo bolj čvrsto vsidrana v Stroki. Vmes sem jo v živo videl le še, ko sva se oba znašla med povabljenci na neki džet-set poroki, drugič pa na neki razstavi v MG. Obakrat sva sicer izmenjala bežen očesni kontakt in celo par besed, v zraku pa je bilo skozi hinavščino vsekakor čutiti Nemilost, da bi jo lahko z nožem rezal. Anekdotica pač.

.

Tudi galeristom se ni dobro zameriti. V najbolj znani slovenski prodajni galeriji, ki pripada pomembni dinastiji, ki pokriva tako desni, kot levi spekter, tako likovno stroko, kot visoko politiko - imajo tudi vitrinico z nekakšnim "duhovnim" nakitom. "Kristali" pa to, najbolj popularni pa so nekakšni "energetski prstani". Nekoč sem ta "energetski" biznis menda preveč na glas komentiral, pa sem hitro padel v nemilost. Nič čudnega - njihove "energetske prstane" sem po tistem opazil nositi praktično vse njihove umetnike, popularni pa so celo pri likovnih kritikih... Mar bi bil tiho, si ga kupil in ga okoli njih javno nosil in hvalil, kako da čudežno učinkuje, doma bi ga pa pač snel in štel denarce...

No, njihova šefica, ki mi je na začetku v denar spravila precej slik, mi je postopno začela delit "strokovne" nasvete, češ naj raje rišem metuljčke in podobne lepe stvari, v živih barvah kot Arjan P., take slike da so ljudem všeč za na steno... Prijatelj pa mi je nekoč povedal, da se je konkretno zanimal za nakup moje slike, dotična pa mu je na vse načine vsiljevala, naj kupi (začuda zelo mračno) sliko Ficka M., ki je tam pač v milosti,...

No, hinavščina vsekakor ni temelj za sodelovanje...

.

Najbrž mi ni koristilo niti, ko sem nekoč na blogu nespametno komentiral Drnovškovo pomilostitev (še vedno) edinega pravnomočno obsojenega tranzicijskega milijonarja. Ja kaj sem pa vedel, da bo mladi rod iz znane umetniško - igralniške dinastije takoj po tem odprl ambiciozno prodajno galerijo...

Ne pridem zraven, pa če se na glavo postavim...

.

Problem imam tudi z vezami in poznanstvi, pa tudi s fehtanjem davkoplačevalskega denarja. V 10 letih "na statusu" nisem (razen prispevkov za delovno dobo, za kar sem državi neskončno hvaležen!) uspel potegniti niti tolarja kakršnihkoli subvencij. Sem pa po tem, ko sem odkril, da država vsako leto podeli 10-15 "delovnih štipendij" po 10k ojrof (kar pomeni, da je v tem času 100-150 mojih kolegov vsaj enkrat na tiho med drugim(!) potegnilo po 10k ojrof in so v bistvu nelojalna konkurenca), že 2x poskušal tudi sam. Prvič, kot rečeno, "nisem pravilno izpolnil obrazca", drugič pa so me vsaj vsebinsko zavrnili, z njihovim točkovanjem.

.

Da v času "na statusu" nisem "po vezah" prodal niti ene slike, dobil niti ene razstave, še več - še nikoli nisem svoje slike posodil v svrhe pranja denarja, in da nisem (razen prispevkov) posisal niti tolarja davkoplačevalskega denarja, je mogoče nespametno in me je gotovo precej stalo. Imam pa tozadevno vsaj mirno vest - to pa je vendar priceless :)

.

Vrnimo se k Juretu Jurčku C.

Njegovega slikarstva ne poznam, vem pa, da je ZNAN.

In šteje edino to - vse se da unovčiti, ko ime postane blagovna znamka.

Zanj sem prvič slišal pred leti, ko je neki Veselko v eni izmed oddaj, ki so izstrelile Produkcijsko skupino Mangart, šel na obisk k "svojemu prijatelju slikarju" v nekakšno "Belo Vilo z Bazenom" nekje v okolici Celja.

Nekaj kasneje je hotel postati predsednik, tedaj je postal še bolj znan.

Po tem je postal še bolj znan, ko so ga vlačili po časopisih, da ne plačuje "zapitkov", da je povsem spufan, povrh pa ga bivša žena podi iz Bele Vile z Bazenom.

Najbolj pa je postal seveda znan, kot že vsi vemo, z afero Preplačane Erjave Kahle. Najprej smo izvedeli, da je bil sploh zraven, potem koliko je potegnil, nazadnje pa je brat od Rajka Janše opisal njegov štabni dokument.

Kakorkoli že, metafizični balast se veselo kopiči...

.

* * *

Naj svoj štabni dokument zaključim s par obvestili, ki jih, dokler je moja spletna stran na hladnem, nimam kam uturiti:

.

- 19. in 20. septembra sem imel možnost na sejmu "stare kripe & kič" (al kako že) s svojimi slikami zapolniti ves prostor, dodeljen Galeriji Hest 35. Predstavitev je, kar se mene tiče, uspela čudovito. Kontekst v hali, namenjeni "antiki in slikam", je bil tako neprecenljivo osladno natrpan s kičerajem, da mi za cinično distanco ni bilo treba poskrbeti drugače, kot da sem vmes obesil tako sliko na temo T2, kot tisto s papežem in Bin Ladnom. Odziv je bil vzpodbuden :)

.

- od 8. do 30 novembra je v Galeriji Velenje razstava po izboru Društva likovnih kritikov. Predstavljen sem s tremi Kvadrati, kar je zelo lepo.

Mogoče bi sam izbral druge slike, v monografiji napisal drugače in drugače naredil tudi kaj drugega. Po drugi strani pa me zanima nevsiljena percepcija mojega početja, tako da kateremukoli kritiku nimam najmanjšega namena česarkoli sugerirati in se mi zdi razstavljeno in zapisano v tem, pomembnejšem smislu, zelo v redu. In sem izjemno zadovoljen, da sem zraven. Še več - v prispevku z razstave v Kulturi po Odmevih se je gospa Koren - Božiček, vodja Galerije Velenje, izmed vseh postavila natanko pred moje slike, kar ni ostalo neopaženo.

Pejta pogledat!

.

- Danes, ob 6 popoldne, pa bo v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju otvoritev moje samostojne razstave. Viselo bo od 21. oktobra, do 14. novembra.

Razstava je bila organizirana nekako ad hoc, mene pa je (iz očitnih razlogov) predvsem skrbelo, da ja ni po kakih vezah. No, prepričal sem se, da me je predlagal slikar, ki ga cenim in ki ga osebno prej nisem poznal in je moja vest povsem čista.

So se pa vmes dogajale milorečeno čudne stvari - v par dneh, ko je bil šef v Bruslju, se je zgodil upor "srednjega meniđmenta" v podobi neke tetice, ki naj bi tam skrbela za organizacijo razstav. Ne direktno - s hinavskim sklicevanjem na karkoli ji je pač padlo na pamet, je PO tem, ko sem slike že pripeljal v Ljubljano in ko so bila vabila že pripravljena, hotela stvar zminirati. Omenjena menda spada med ljudi, ki ne zmorejo biti iskreni, česar osebno resnično ne cenim. No, kljub temu sem zaznal, da se ji moje nedolžne slikice zdijo preveč "provokativne"(???) in da so ji osebno bolj pri srcu naslikani kozolci, ali pa vsaj čolni. Skratka, sodeloval sem že na več 10 razstavah, česa podobnega pa vsekakor doslej še nisem doživel.

Kakorkoli že, stvar se je vmes solidno razpletla, včeraj sem slike obesil in sem nad postavitvijo navdušen. Predvsem zaradi konteksta - skozi razstavišče (ki je prijetno mračne bordo rdeče barve!) poteka začetek in konec ogledne poti skozi slovensko novejšo zgodovino.

.

Vabljeni!

Vroče žemljice!

Pravkar sem končal še 8 Ovc na platnu™.

5 črno-belih sem snel pri sosedu na Zabukovju, 2 sta na temo popularnih TV kvizov, ena je pa Mali princ.

Aja, v delu jih je pa trenutno še 38, ena boljš ko druga.

Linki v zvezi z Ovcami™ so pa tu, da jih ne bom spet prepisoval.

.

Družinski zakonik #1/2

Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.

No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke (o tem naslednjič) - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
.
"Zakonska zveza je določena kot življenjska skupnost dveh oseb istega ali različnega spola"

.

Predlagatelji zgornjo dikcijo argumentirajo v smislu, da se novi zakonik prilagaja "razvoju družbenih odnosov na tem področju, različnim oblikam družinskih skupnosti, skratka družbeni realnosti".

.

Vidita, tule smo takoj na spolzkem terenu. Naj pojasnim, kar po točkah (točkovano ni po tehtnosti, ampak pač po vrsti, kakor so mi stvari padle na pamet):

.

1.

Trenutna družbena realnost je pač, da je termin "zakonska zveza" rezerviran za skupnost, ki jo skleneta moški in ženska. Sprememba se torej tej družbeni realnosti ne prilagaja, pač pa vanjo posega in jo spreminja.

.

2.

Predlog družinskega zakonika širi tudi pojmovanje izvenzakonske skupnosti, v smislu da "priznava pravne posledice tudi življenjski skupnosti dveh oseb istega spola, ki nista sklenili zakonske zveze".

V pravnem izenačenju heteroseksualnih in homoseksualnih izvenzakonskih skupnosti seveda ne vidim nič spornega - kar je "izven" zakona, v "zakonsko skupnost" pač ne posega. Istospolne izvenzakonske skupnosti so obstajale že doslej, so pa v resnici bile diskriminirane. Tu je predlagatelj družbeni realnosti korektno sledil.

.

3.

Znano je, da so se homoseksualci precej pritoževali, da se je uradno, pred državo sklenjena partnerska skupnost (kar je, za razliko od vladavin komunajzarjev in drugih nominalnih levičarjev, prvič v zgodovini omogočila prejšnja, nominalno desna vlada!), imenovala "registrirano partnerstvo" in ne "zakonska zveza". Ampak - so what!?

"Zakonska zveza" je pač sintagma, ki označuje nekaj, kar v teh krajih od pamtiveka razumemo kot javno oznanjeno skupnost med moškim in žensko (ki nista v bližnjem sorodstvu, sta poslovno sposobna itd). To je nenazadnje del kulture, povezano pa je tudi, pa četudi komu ni všeč, s krščanskimi koreninami (ne vem pa, ali so šli v novem zakoniku ljudem toliko na roko, da porok ne bi več bilo treba sklepati dvojno, ampak bi država, kot je v glavnem v navadi v zahodni Evropi, kot veljavno priznala tudi le cerkveno ceremonijo).

Zakaj si torej homoseksualci, na čelu z našo vlado, toliko prizadevajo redefinirati zatohli termin, poln kulturnega, zgodovinskega in religioznega balasta? Tako se zdi, kot da želijo inštitut zakonske zveze zrušiti od znotraj - podobno pač, kot so (bojda praktično vsi) člani konec 80-tih od znotraj rušili Partijo...?

.

4.

Recimo da nekaj, kar je rdeče barve, označimo za rdeče. Ko o terminologiji obstaja konsenz, se ljudje lahko med sabo zastopijo bolje, kot če ga ni.

Zdaj pa si predstavljajte nekoga, ki bi tisto, kar vidi rdeče in za kar ve, da se v tej družbi rdeče tudi označuje - iz inata imenoval rumeno. In se pridušal, da je diskriminiran. In zahteval, naj vlada upošteva njegovo definicijo realnosti.

In rdeča vlada bi ga uvidevno uslišala, zaslepljena od same silne nominalne uslužnosti in korektnosti. In postala - rumena?

.

5.

Enake pravice za vse! S tem se vsi strinjamo, saj se tako lepo sliši. Če pa poskušamo stvar, ki se tako lepo sliši, besno implementirati popolnoma dobesedno - dobimo kaos...

- Zakaj jaz na primer ne morem biti vitka, visoka, temnopolta manekenka za visoko modo?! Zahtevam!!! Kje je tu pravica!?

- Zdajle bi rad vozil supertanker, ta trenutek, daj mi, vlada! Zakaj tisti sivi bradač s kapo lahko šofira, mene pa ne spustijo zraven?! Enake pravice za vse!!!

- Kaj če bi hotel imeti fotografijo, kako se skupaj s Cviklom nastavljava zraven klavirja? Tista "samaritanka" lahko, a jes pa ne?! Pa kje je tu pravica?! Enake pravice za vse!!!

- Rad bi se predajal dekadentnemu buržoaznemu razvratu, tako kot številni predstavniki vladajočih nominalnih levičarjev. Tudi jaz bi se šel pofočkat k Senici, sam bi s praznim reaktivcem s 100 zici spičil 90 jurjev nad Bosno, z malo manjšim pa bi šel, če bi se mi ravno sprdnilo, po cote v Milano. Enake pravice za vse!!!

- Rad bi imel hišo kot tale nominalni levičar. Ali še bolje - rad bi imel hišo tega nominalnega levičarja! Enake pravice za vse!!!

- Poročen sem, tudi cerkveno, zahtevam pa, da naj se moj zatohli heteroseksualni sveti zakon imenuje raje registrirano homoseksualno partnerstvo, pa čeprav to ni. Enake pravice za vse!!!

...

.

6.

Pustimo zdaj terminologijo in se posvetimo še vsebini definicije "zakonske zveze".

Iz dosedanje javne razprave sem razbral, da nominalni desničarji zagovarjajo prejšnjo, heteroseksualno, z argumentom, da je taka zveza naravna.

Nominalni levičarji pa trdijo, da se nova definicija prilagaja obstoječi realnosti in da popravlja diskriminacijo. Oboje zahteva komentar:

.

6. a)

Naravno

.

Kaj je torej naravno... Ozrimo se najprej po naravi, po nekaterih drugih živalih:

- Vidim, da moški pingvini tedne dolgo sami valijo po eno oplojeno jajce, medtem pa se bejbe brezskrbno mastijo z ribami. To je torej naravno...

- Vidim, da nekatere ribe menjavajo spol. Ne le spolno identiteto - na voljo imajo en ali drugi sklop popolnoma funkcionalnih spolnih organov! Da tega, da svoja jajca oplojujejo zunajtelesno, nato pa jih jebivetrsko prepustijo darwinizmu, ne omenjam. To je torej naravno...

- Ho, vidim vodno bolho! Samice vodnih bolh so se sposobne, če je pač taka potreba, razmnoževati tudi nespolno! Ne gre za enostavno "delitev", kot pri celicah; mislim da se zadevi reče partenokarpija (pišem iz glave). Rezultat pa so potomke, ki so popolni materini kloni. To je torej naravno...

- Hm, tamle je ena kukavica v tuje gnezdo skrivaj znesla svoje veliko jajce. Ko se bo izvalil, bo mali kukavikec pobil "sorojence" in se dal do konca spitati nekajkrat manjši krušni materi. To je torej naravno...

.

Ker se zdi, da oziranje po drugih živalih argumentaciji nominalnih desničarjev kvečjemu škoduje, vzemimo "naravo" raje ožje. Kot "človeško naravo".

- O človeški naravi se lahko menda marsikaj naučimo iz neke knjige, ljube nominalnim desničarjem. Pa poglejmo:

... ustvaril nekega Adama... iz njegovega rebra še žensko... sta rodila Kajna in Abela...

Fej! Kako - svoje rebro je poonegavil in dobil še dva otroka?! In iz tega izhaja ves človeški rod!? Čak mau - kako je šlo pa potem naprej? Al je Eva rodila še kako bejbo (ni mi znano), in bi torej Kajn in Abel poseksala lastno sestro - al pa ni blo druge, kot da sta v razmnoževalne svrhe naskočila kar lastno mater... Incest, both ways... Nagravžno, gnusno, zatohlo, srhljivo, narobe, bohpomagi... Živa groza! In potem, berem, še eno ozko grlo tam okoli nekega Noeta... Upam da je vsaj prekršil pravilo in skrivaj natovoril več samic svojega rodu... Naslednjih par generacij se je pa spet v vsakem primeru moralo ploditi incestuozno... Jao, jao, kurc pa taka "človeška narava"...

.

- Pustimo Staro zavezo in se ozrimo raje na zibelko evropske civilizacije - k starim Grkom, pa še k starim Rimljanom. Kaj torej izvemo o "človeški naravi"?

Aha, homoseksualnost ni nikakršen tabu. Glej ga, slavnega filozofa, kako se javno predaja pederastiji! Glej, glej, tam čez je otok Lesbos... Po čem je že dobil ime... Al je blo ravno obratno...

Glej glej, pojedina pri Trimalhionu! Mater, ne le dečke, celo dojenčke natepavajo! In potem temu kriminalu postavljajo spomenike v literaturi...

No, novi Družinski zakonik tovrstne manifestacije "človeške narave" na srečo postavlja globoko na zločinsko stran...

.

6. b)

Konec diskriminacije

.

Nominalni levičarji pa pravijo, da so bili monogamni istospolni pari v tej družbi diskriminirani. Da obstajajo (družbena realnost), da pa niso imeli enakih pravic kot heteroseksualni monogamni pari. Da enake pravice za vse!

.

Torej - pa dajmo, končajmo tovrstno diskriminacijo. Ampak bodimo načelni!

Sicer bo naša deklarirana nominalna pravičniškost zvodenela v banalen rezultat konkretne močne skupine, ki je iz takih in drugačnih razlogov pri naši vladi uspela zlobirati posebno obravnavo zase, za druge marginalne skupine pa jih v resnici boli kurac. Kenede.

.

Zakaj v tej pravičniški državi torej ne uzakonijo možnosti formaliziranja vseh oblik skupnosti, ki v družbi obstajajo (ali bi lahko obstajale!)? Če pravilno razumem argumentacijo nominalnih levičarjev, ne razumem zakaj ne upajo enakopravno priznati kakršnekoli skupnosti, ki jo tvorijo, se pravi, consensual adults?!

Če smo se odločili zavreči vso kulturno, zgodovinsko, sociološko in versko navlako okoli klasično pojmovane "zakonske zveze" in termin redefinirati - zakaj se bi morali kot pijanec plota držati kulturne, zgodovinske, sociološke in verske navlake okoli monogamije?! Nenazadnje se pol zakonov konča z ločitvijo, večina otrok se po novem rodi izven zakona (takozvani pankrti), sodobna družbena realnost pa se manifestira tudi skozi obelodanjene afere zasebnega življenja vidnih politikov...

- Zakaj ostajajo diskriminirani vsi bigamisti?! Zakaj skupnosti enega tipa in dveh bejb nimajo nobenih možnosti pravno urediti svojih konkretnih, živetih razmerij (obiski v bolnici, dedovanje, ..., možnost poroke, imenovane "zakonska zveza")?!

- Zakaj so diskriminirane skupnosti moškega in do 4 žensk, čeprav je v državi zagotovljena svoboda veroizpovedi in je registracija tovrstnih partnerstev v številnih muslimanskih državah nekaj običajnega, naravnega, v skladu s človeško naravo, pa še s kulturo, tradicijo in vero? Zakaj so muslimani (več 10.000 jih je pri nas) - pri pravici do svobodne izbire partnerstva v skladu s svojimi preferencami - tako grdo diskriminirani?!

- Zakaj svingerji niti po novem zakoniku kakršnekoli, pa čeprav trajne oblike, več kot monogamne kombinacije ne morejo formalizirati!? Pa čeprav gre za svobodno voljo med consensual adults? Zakaj mora nominalno levičarski poslanec mladi Juri zaradi preferenc nominalno levičarskega nekdanjega poslanca starega Jurija v tej državi povešati nos, čeprav so spet na oblasti?!

- Recimo da obstajajo kombinacije oseb, ki jim ustreza živeti v različnih vrstah skupnosti, ki pač niso monogamne, lahko naštejem nekaj kombinacij: tip in 7 krasnih, komaj polnoletnih bejb; tip in 28 krasnih, komaj polnoletnih bejb; Sneguljčica in 7 palčkov; trije pedri; 5 lezb; 2 tipa in ena bejba; 2 para; vsebina nepremičnine, zaskvotane v svrhe hipijevske komune, recimo skupaj 12 odraslih in 4 otroci; en zelo bogat tip in harem 47 lepotic, zbranih z vseh koncev Slovenije, pa i šire;... Zakaj so diskriminirani?!!!

- Zakaj ta družba vzdržuje tabu incesta? Ali se naši vrli nominalni levičarji podrejajo zatohli navlaki krščanske tradicije (če spregledamo že omenjeno zbrko okoli Adama in Noeta)? Zakaj "zakonske zveze" niti po novih pravilih ne moreta skleniti brat in sestra, 2 brata, ali 2 sestri?! Cela Slovenija lahko vidi na Jerryju Springerju (če so že naši lokalni inbreederji zatrti), da tovrstna partnerstva obstajajo in so torej del sodobne, živete realnosti. Zakaj torej ostajajo diskriminirana?!

- In nenazadnje, del naše živete realnosti je tudi družina slovenskega Fritzla. Zakaj slovenski Fritzl, ki je s svojo ženo rodil hčer, s hčerjo pa ima še enega otroka - svoje oblike živetega partnerstva ne more formalizirati? Zakaj je lahko poročen le z ženo, s hčerko pa ne, čeprav ima otroka tudi z njo?!

.

Jasno je, skratka, da so naši nominalno nediskriminatorni nominalni levičarji, se pravi - full of crap.

.

*

Toliko za danes. Naslednjič pa še o posvajanju otrok.

Aja, javna razprava je seveda odprta :))

Aja, kisle kumarice

Našel sem začeto pisanje tam s konca julija. Sezona kislih kumaric je seveda že davno mimo, vložene pa se da odpreti tudi jeseni, kenede. Kar se tiče močvare, moram pač počistit za nazaj, preden začnem sproti (in treba je). Pa začnimo.

.

Brez tolerance do nasilja!

.

Pred časom je horda maskiranih nasilnežev vdrla na literarni večer homoseksualcev. Nekaj so metali skozi okno, poleg tega pa so pretepli znanega aktivista Mitjo Blažiča, ki so ga zalotili pušiti pred vrati.

Upam da je jasno, da sem jaz zelo proti proti kakršnemkoli pouličnem nasilništvu. Še več - rad bi živel v državi, kjer se zaradi domnevnih ali izraženih takih ali drugačnih preferenc ali mnenj ljudem ne bi bilo treba bati ponosno hoditi po ulicah. Zato se mi zdi fajn, da so v pičlem tednu tiste komaj polnoletne fantine z lesenimi beti - polovili policaji. Opazil sem tudi, da se je afera v istem trenutku nemudoma popolnoma polegla. Blažičevo pridušanje, da ti kriminalci za dolgo časa spadajo za zapahe, je na koncu afere donelo v prazno.

Dokler je šlo za imaginarne zločince, so mediji, simptomatično, tekmovali v napihovanju in potenciranju dogodka. V trenutku, ko so storilce dobili, je, simptomatično, prevladalo gosto vzdušje psihoze okoli varstva osebnih podatkov in podobno.

No, ob vsem bi rad povedal predvsem to, da sem sam sprva domneval (v nasprotju z medijskim pogromom nad domnevnimi skrajnimi desničarji), da je bil napad maslo skrajnih levičarjev. To sem sklepal po tem, da je možnost registracije istospolnih partnerstev (z vsemi pomembnimi pravnimi posledicami) uvedla prejšnja, desna vlada (za razliko od "12 let levičarske vladavine na 45 let podlage").

Drugi argument pa sem našel v tem, da v nobeni državi na svetu, kjer so še vedno na oblasti skrajni levičarji, ki so se do oblasti prikopali s komunistično revolucijo - denimo v Severni Koreji ali na Kubi - homoseksualci nimajo niti približno podobnih pravic, kot jih je zagotovila naša prejšnja, desna vlada.

Sklepal pa sem tudi po tem, da so desničarji v svetovnem merilu vsaj enako spodobni promotorji pederastije, kot razni deklarirani aktivisti. Naj navedem 2 močna primera:

- en največjih, če ne celo THE buši, Dick C., bušev podpredsednik in možgani, je z vso vnemo desničarskega starševanja v lastni družini vzgojil hčer, ki je vidna lezbična aktivistka.

- nedavno preminuli avstrijski desničar Jörg H. je po tragični nesreči, ko je koma pijan, pri 140 skozi vas, stolkel svojega Phaetona (prvega pri nas si je menda omislil neki Schollmeier, takoj po tistem, ko je nekemu Binetu uturil BOF) tako, da mu je dobesedno odtrgalo možgane, je med žalujočimi pustil tudi ljubčka Stefana P., ki je (kar ga je stalo politične kariere) v navalu čustev neposredno po nesreči - njuno pederastijo javno obelodanil.

.

No, resnici na ljubo pa se je pravkar izkazalo, da se je naša skrajna levica odločila upravičen kompleks nadkompenzirati z aktualno spremembno družinske zakonodaje.

.

Slava mu, prvič

.

Umrl je Đekson.

To moram omeniti, ker sem ga, ko je še bil živ, narisal skupaj z Obamo (naj tu omenim še zapis o inavguraciji).

Black & White Painting

(Za Đeksona glej pod "črn", za Obamo pod "bel".)

.

Slava mu, drugič

.

Umrl je Peter Božič.

To moram omeniti, ker sem se o njegovem, izkazalo se je, labodjem spevu, na dan norcev razpisal na blogu.

Škoda se mi zdi, da je konec svojega zanimivega, tu in tam celo disidentskega življenja, kontaminiral z donkihotskim zagovorništvom diktatorja neke davno izginule države. Pravzaprav ne bi imel nič proti, če bi tisto neobstoječo Jankovićevo avenijo raje preimenovali v Voščenkino.

.

Reporter Surla

.

Poleg prej omenjenega Đeksona, slava mu, o katerega nosu vemo že vse, je poletje zaznamovalo še nekaj surl.

.

Blanka Vlašić.

Gledam lani Olimpijado, pa si mislim: "Dobro ga nosi".

Potem pa poleti vržem oko na enega mitingov Zlate lige, pa takoj opazim,

da nekaj ni v redu.

Tudi Blanka je podlegla... Kam gre ta svet...

.

Mojca Mavec.

Od nekdaj ga je znala nositi. Z njim, ali kljub njemu, se je prebijala skozi slovensko estrado. No, izbrskati sem uspel le tole sliko naravnega stanja.

Potem pa zadnjič slučajno zagledam Čez planke, ne spomnim se več ali je šlo za Kosovo ali za Romunijo, pa takoj opazim, da nekaj ni v redu. Namesto tistega značilnega papagajskega nosa - hej Slovani...

Tudi Mojca je podlegla... Kam gre ta svet...

.

Jasna Kuljaj.

Pri njej mi je bilo, celo bolj kot dejstvo, da res perfektno skine Heleno B., všeč to, kako je pred kakim letom odgovorila na novinarsko vprašanje, ali bi kaj spremenila na sebi. "Shujšala, pa nos,...", sem ugibal sam pri sebi - ona pa je samozavestno odgovorila, da ne. Da je s sabo in s svojim videzom zadovoljna, da si je všeč. In če je kaj seksi, je to samozavest, ki izvira iz iskrenega zadovoljstva s samim sabo. No, presodita sama - takole ga je nosila pred letošnjim poletjem.

Potem pa zadnjič po nesreči naletim na Raketo pod kozolcem (al kaj že), pa, še preden uspem prešaltati, opazim da nekaj ni v redu. Vse je nekako drugače (je šlo za popoln remont?!), ne le nos.

Tudi Jasna je podlegla... Kam gre ta svet...

.

Ostaju samo najjaći...

Ampak če bosta podlegla tudi poslednja Mohikanca - Barbra Streisand in Vita Mavrič - pa prisežem, da bom sedel za Fotošop in (ne pravim, da bi bilo treba!) čisto iz inata popravil tudi ženin profil...

.

OZNA sve dozna

.

Slišim tudi, da je sredi Moskve Komunistična Partija (naše je sram, na redlink se ne upajo vpisati, imajo pa redbuk) pripravila "množične" demonstracije proti Sloveniji, ker je Italijan Battelli skupaj z Litvo, ki se je šele pred 20 leti izvlekla spod sovjetskega imperijalističnega jarma, pripravil resolucijo o obsodbi vseh totalitarizmov.

Zgodba se je nekaj kasneje nadaljevala v slovenskem parlamentu, moja ušesa pa so tedaj absorbirala nadpovprečno veliko bulšita...

Rečem le: bravo Battelli! Vsaj za nekaj je dobro, da imajo v tej državi pripadniki priznanih manjšin dvojno volilno pravico.

.

.

Toliko zaenkrat. Najbrž se je vmes zgodilo še kaj "pomembnega", denimo v zvezi z Boškom ali pa tistimi izjemno izšolanimi poslanci, da o tem, da se je izkazalo, da so penzionisti na čelu s tistim pavliho (ob 340k dragi uslugi nekega "slikarja" Jureta Jurčka C.) med drugim kupili 25 Patrij brez oborožitve, motorja in celo koles (toliko o toliko zlorabljanem terminu "konfigughacija"), niti ne govorimo, ..., ampak naj bo za silo dovolj.

Bom pa seveda spet sproti, če bo treba.

Lahko noč.

À la Picasso

Tule je 7 najnovejših Ovc na platnu™.
Nekega Picassoja sem za foro kopiral, iz kubistične faze.

Kopije so korektne (za nekatere sem, vraga, porabil 15 neto ur!), proporci držijo, le malo manjše so (da ne bom vseh mer navajal - najkrajša stranica najožje meri 148mm, najdaljša najvišje 355mm). Če ima kdo preveč časa, lahko izbrska podatke o Picassojevih originalih. No, slikce sem seveda tudi diskretno sabotiral z ovcami.

Zdaj - čeprav gre pri Ovcah™ za olja na klasično grundiranem lanenem platnu, Picassojevi originali pa so nekateri celo preprosteje skup zmetani, so moje kakih 1000 do 10.000 krat cenejše (sem pač še živ).

Bi kdo mel?

.

.

.

.
.
.
.
.
.
.
.
.
Ovce smo
Evo, 200 ovc
Ovce na platnu

O družinskem bonsaju

V soboto smo prvič kmetovali na svojem.

Aha, manjka predzgodba? Tule je:

.

Mati so prejšnji petek podedovali (v smislu da se je nekaj, kar se je vleklo 10 let, končalo z uradnim zakoličenjem lepih novih rumenih mejnikov) en majhen košček Slovenije. Ki pa je kljub vsemu 12x večji od seštevka vseh zemljišč, ki sta jih roditelja doslej uspela nakupiti po tej deželici, pa i šire.

.

In je nastala sladka skrb - vse naše kosilnice skupaj v novem kontekstu niso vredne več niti pol kurca.

Problem smo rešili ta petek, ko so mati financirali nakup prave kmetijske mehanizacije.

V soboto pa smo trije visokošolski izobraženci navsezgodaj odšli prvič kmetovat na svoje. Roditelja in moja malenkost. (Sestrica je bila menda z nekimi arhitekti v Švici, žena je pa najinega peljala k svojim obirat grozdje.)

V kombi smo poleg nove markantne bečeeske (stvar si zasluži poseben zapis!) in zaloge goriva naložili še mojo 18 let staro 4,3 konjsko motorno koso s pripadajočo opremo (pas, zalogo 4mm oglatega laksa, kovinsko ploščo in nekaj orodja), pa motorno žago s pripadajočo opremo (mešanico, pa olje za mazat verigo, pa pili za nabrusit, pa rezervno verigo in nekaj orodja). Pa ene zelo široke lesene, ene navadne plastične in ene železne grablje. Pa sekiro, vijek in nekaj mačet. Pa par motik, lopato, kramp in šajtrgo. Pa močne "škarje" za veje in nekaj žagic. Pa velik pleten koš. In še nekaj plaht, veliko starih cot in trpežnih čevljev, precej parov delavskih rokavic, veliko kanto vroče vode in dovolj pijače in hrane. Če se je kdo spomnil, da bi bilo pametno vzeti še kaj, pa je natovoril še tisto, kenede, da ne bom vsega našteval...

.

Na prekrasni koroški kmetiji, kjer se je v dimnici, katere maketo še danes kažejo otrokom v nekem mariborskem muzeju, rodila mama, sem preživel ogromno vikendov v otroštvu. Kljub temu da se spomnim Borovca, pa da smo od tam vsakič pripeljali flašo ali dve namolzenega mleka, pa kako sva z bratrancem na pašniku strmela v oblake, pa da mi je nekoč krava z glave pojedla eno grdo oranžno štrikano kapo z ogromnim cofom, pa da je njihov hlapec Korl, ki je tam ostal po vojni in je govoril samo nemško, še pri 98-ih cepil drva in jih s košem nosil v kuhinjo (doživel je 99 let!), pa da so skednju rekli peter, krompirju pa repa (repi pa ajžnca al kako že), pa da sem zelo rad jedel mežerle (šele kasneje sem izvedel, da gre za pečeno prašičjo kri, močno poprano), pa da je stric Anza nekoč naredil čisto pravo žičnico in so se hodili smučat celo iz Vuzenice, pa da mi je dedek z veliko ljubezni nekoč zmizaril ladjo, meni se je pa zdela podobna navadnemu koritu za rože in sva se potem z bratrancem v njej sankala po travi,..., - je vse kontaminirano z veliko mero hude cankarjanskosti.

Eno samo jamranje, revščina, nepotrebna zanikrnost. Zgrešene vrednote - uničevanje tradicije (uničenje dimnice, "prenova" z macesnovimi skodlami kritega skednja, zaganjanje v nekakšne betonske gradbene podvige, kurjenje starih lesenih vozov in sploh vsega avtentičnega inventarja, da o nesrečnem "prenavljanju" stanovanjskega objekta ne govorim...). In 39 hektarjev velika kmetija, ki je nekoč preživljala, skupaj z vsemi hlapci, 20 ljudi - je počasi propadla. In zadnji naslednik, prvorojenec - je umrl brez naslednika. Še huje - na stara leta se je spečal z neko pohlepno tetico globoko v menopavzi, a z neverjetno veliko sorodniki, ki ga je s pomočjo svoje Odvetnice spodjedala od spredaj in od zadaj. Govorim o indigo papirju. O križcih, ki so po stričevi kapi zamenjali podpise na vedno bolj čudnih "dokumentih"...

.

Reči hočem, da je bilo v soboto prvič, da sem obisk na Pohorju dojel kot nekaj nekontaminirano veselega. Cankarjanskost je izginila!

Mogoče zato, ker smo bili na svojem. Ker je del, ki je zdaj naš, prekrasno odkazan. Mogoče zato, ker imamo izvir bistre pitne vode, potoček in dovoj nasprotnega brega, da bo nekoč nastalo jezero. Mogoče zato, ker sem se sprehodil skoz naš gozd in, ne da bi jih iskal, našel 20 prekrasnih jurčkov, lisičk pa toliko, da jih sploh nisem pobiral? Na svojem, v privat gozdu! Mogoče zato, ker naša "kmetija" ni kontaminirana z nobenim objektom. Mogoče pa le zato, ker je sijalo sonce, bali pa smo se dežja.

.

Zapodili smo se, skratka, v tiste strahotno strme klance, zapuščene in zaraščene, več let nedotaknjene, nepopasene, nepokošene. Bečeeska (zasluži si poseben zapis!) je šla ko šus. Z očetom sva se izmenjevala, da je bila do mraka v pogonu. Čeprav sva se šele učila ravnati s strojem, kupljenim pred par urami - sva pokosila 20.000 kvadratnih metrov. 2 hektarja strmih, več let zapuščenih klancev! V enem dnevu! (Za naslednjo udarniško akcijo je ostal le še poldrugi hektarček.)

.

In Borovc je spet zasijal. Nič krivo Drevo, ki od pamtiveka vedri nad vsemi človeškimi zdrahami, neodvisno od državnih meja in tega, kdo si ga konkretno lasti. Čas od konca zemljiške odveze do danes - je zanj pljunek v morju.

Da se je znašel točno na sredi novopečenega posestva - kot da se ga ne tiče. Z njegovega vidika so trije zagnani ljubljančani, ki so se podili po njegovem zaraščenem podnožju - kot vrtnarčki bonsajčkov.

.

Vidita, z mojega vidika je podobno. The Borovc sem od nekdaj dojemal kot bonsaj - tudi ko se še sploh nisem zavedal, kaj to je. The Borovc je, čeprav eno največjih, najmogočnejših dreves v Sloveniji - popoln bonsaj. Že davno ni podoben borovcu - stoletja so ga obtesala, da ima fiziognomijo bonsaja. The Borovc predstavlja mokre sanje vsakega bonsaja, celo vsakega stoletnega, izvirnega japonskega bonsaja. Vsak bonsaj si želi biti podoben the Borovcu, pa čeprav za ceno majhnosti.

.

Bonsaj želi mir. Želi Čas. Veliko Časa rabi.

Čeprav v tem, da si lastiš živo bitje, ne vidim veliko plemenitega, vama zagotavljam, da bomo za naš bonsaj, tudi po tem, ko je postal de jure naš, dobro skrbeli.

Mir bo imel. In veliko časa. Jaz pa se bom osebno trudil, da njegova bližnja okolica ne bo preveč kontaminirana z objekti, četudi bi si moja roditelja na tem koščku neokrnjene narave zaželela na novo zasnovati idilično kmečko gospodarstvo in se na stara leta prepustiti intelektualnim izzivom ovčereje, gobarjenja in črpanja evropskih sredstev :))

.

Lahko noč.

.

p.s.:

naš bonsaj je največji borovc v Sloveniji in kot tak uvrščen v seznam slovenske naravne dediščine

Še 9 jih je padlo

Tele seveda niso padle nazadnje - nazadnje je padlo že vsaj 12 drugih. Te so padle že julija. Je pa treba iti po vrsti, kenede. Kar se vaju tiče, mora zato standardni uvod (glej naslednji stavek) zadoščati. ;)

Nazadnje so padle Umjetni orao, Krasopis, Kraj mandata, Čelični mjesec, Nevidljivo pismo, Diksilend, Rupa na nebu, Trg slobode in Eter, v tem vrstnem redu. Prav vse pa je napisal Pavao Pavličić, o katerem sem navrgel par besed že tule.

No, naj poleg tega, da s svojimi navadnimi romani priklicuje jugonostalgijo, omenim še dejstvo, da je menda najplodovitejši hrvaški pisec, da je objavil že kakih 50 knjig, in da je bil (ne vem če je še) dolgo redni profesor primerjalne književnosti na FF v Zagrebu.
.

Umjetni orao (1979) je zgodba okoli samomora ali umora nekoga z vzdevkom Orao, kao kriminalka, zgodba o Zagrebu. Zlo fajn.

.

Krasopis (1987) je menda prva Pavličićeva knjiga, ki so jo prevedli v slovenščino, pohvaliti pa se vseeno moram, da sem jo prebral prej, preden je zadnjič pri nas izšla.

Zgodba okoli pisanja, v prvi osebi o sebi. Kaj jaz vem - od navadnosti, ki mi je pri njem všeč, tole malo skrene, a na srečo na navaden način... Fajn.

.

Kraj mandata (1984) je kao krimič o nekem politiku, ki je izginil. Podroben opis politične kariere socialističnega veljaka v časih, ko je bil Stari že mrtev, Juga pa še ni propadla... Zlo fajn.

.

Čelični mjesec (1985) je zgodba okoli čudne epidemije samomorov med otroci, na začetku v nekakšni zagrebški varjanti doma Malči Belič, hitro se pa razširi. Nekakšne kovinske lunce imajo vsi okrog vratu, znak pripadnosti Društvu (bolje kultu) čeličnog mjeseca. Fajn krimič, mogoče le malce preveč poduhovljen.

.

Nevidljivo pismo (1993) je poklonček Vukovarju, spomin na mladostno poletje med maturo in fakulteto. Avtor je nekakšen skriboman, VSE si zapisuje, dela nekakšen "popis". Res, če bi imel internet, bi se ga sigurno lotil prepisati v celoti... Poplave so ble takrat na Donavi, "preplavati Donavo" (okoli te sintagme je veliko govora) je zato toliko zahtevnejša prepreka inicijacije v odraslost. Fajn.

.

Diksilend (1995) je obsežno in kompleksno sestavljena zgodba o Vukovarju - skozi 7 tipov, ki so skupaj špilali diksilend (bralcema bo najlažje, če si v spomin prikličeta glasbeno ozadje tipičnega vudielenovskega filma). Ena Pavličićevih debelejših knjig, če ne celo najbolj. Zato je seveda dovolj prostora tudi za vzbujanje jugonostalgije, traktate o bistvu umetnosti in podobno. Zlo fajn!

.

Rupa na nebu (1992) je zgodba okoli meje. Meje med Azijo in Evropo, ki naj bi tekla točno skozi Zagreb. Stare knjige, velike skrivnosti, zemljevidi, katakombe, ..., malo pametovanja, za odtenek preveč duhovnosti, pa nekaj nostalgije. Zlo fajn.

.

Trg slobode (1986) je zgodba, izpeljana iz razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi skupina državljanov zgradila barikade in prevzela oblast. Takrat, leta 86. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.

.

Eter (1983) je pa zgodba okoli radijske postaje, ki predvaja drugačne novice. Takrat, leta 83. Zanimivo, v marsičem naivno, v marsičem preroško. Fajn.

.

Evo, pa smo. Tale Pavličić mi je tedaj pač zapasal. Njegove knjige so predvsem navadne - nič posebno pretresljive, šokantne, duhovite, pornografske ali modre niso. Take navadne so, b.p., bi se reklo. Se pa vsaj zelo hitro preberejo.

Naj pa namignem, da bo naslednja runda mnogo, mnogo razburljivejša ;)

Lahko noč.

Ukradli so mi raka

Uf, že dolgo nisem nič napisal. Bom pa zdaj.

Poletje je mimo, minilo je pretežno v znamenju krampa, lopate in šajtrge, seveda pa smo bili tudi malo na morju. Za začetek torej novica (i)z morja.

.

Tegale ni več. Tako opevani jastog #8, ki je bil apetit vzbujajoče tolst že lani, je izpuhtel.

Res je, da sem njegov dom vmes iskal že lani jeseni, pa tudi letos spomladi, brez uspeha. Res je pa tudi, da njegovo prebivališče nikakor ni delovalo kot začasna rešitev, pač pa kot zgledna, dolgoročna in dokončna rešitev stanovanjskega problema. O čemer so poleg ostalih očitnosti pričali tudi ostanki levitev, kot je denimo tale oklep repa na sliki.

.

Morje se da, z nekaj afinitete in občutka za prostorsko predstavo, pa nekaj naravne nadarjenosti, brati kot gozd. V smislu da si človek nahajališča jastogov lahko zapomni podobno kot vse kotičke, kjer je kadarkoli našel kako gobo.

Je pa bilo s številko 8 za odtenek težje. Stanoval je namreč v dovolj pltkem širokem zalivu, le pičlih 8 m globoko, a kar 300 m od najbližje obale. Bralca bosta razumela, da konkretnega kotička tako daleč sredi morja ni enostavno ponovno najti, pa čeprav si pomagaš z ad hoc kopenskimi orientirji in izčrpnim memoriranjem morskega dna. Evo, spomladi sem ga en dan sistematično iskal, pa brez uspeha. Kasneje se je izkazalo, da sem blodil vsaj 100 m preveč južno (toliko o ad hoc kopenskih orientirjih).

.

Tule se vidi, kaj sem iskal.

Sredi več arov velike obraščene kamnite plošče je (med drugim) takle udor, tlakovan z mivko. Dve luknji, ločeni z mostičkom, povezani s tunelčkom. Stvar je dolga kakih 7, široka skupno 5 m. Res prepoznavna oblika, tega ne morš falit.

.

Živel je v brlogu, izkopanem pod iztekom mostička. Zavarovan z vseh strani je pokrival 300° horizontalne ravnine! Lepšega, bolj strateško domišljenega in v vseh pogledih idiličnega domovanja si jaz za enega jastoga ne bi zmogel izmisliti.

Zato bosta tudi razumela, da v tem primeru vzeti in pojesti nikakor ne bi bilo enostavno. Čeprav je bil #8 resnično tolst, bi pomenilo uničiti pravljičen ekosistem.

.

Zato sem ga samo hodil gledat, kako se redi. In se pumpal, kako da si ga šparam za kasneje. Tudi če bi tokrat zalotil živega in še debelejšega, bi se verjetno spet zadovoljil z nekaj filmčki, nekaj fotografijami. In s podobnim izgovorom ;)

.

No, kotiček je prazen. Dno v dvojni luknji povsem ravno. Brlog zasut. Kot da ga nikoli ni bilo. In vtis s počitnic, kot da morje umira.

Prerez 58

Kot sem pravkar omenil, bom končane slike začasno objavljal na blogu.
Tule je pa ostalih 57 Prerezov.
.

Prerez 58:

olje na lanenem platnu,

uokvirjeno 186x51 cm,

junij - julij 2009

.

Tale slika se meni osebno fejst dopade, žal pa cena tudi tokrat ne dosega proizvodnih stroškov (če bi si vsako izmed dobrih 100 porabljenih ur hotel zaračunati po urni postavki recimo javnega uslužbenca z visoko šolo).

Videti pa se jo da že danes zvečer na prijetni avstrijsko-slovensko-italijanski skupinski razstavici v bližnji zamejski galeriji Šikoronja:

MEINE WELT / MOJ SVET / IL MIO MONDO

(Skoz tunel Karavanke > prvi odcep na desno > glej table do vasi Rožek/ Rosegg)

Vabljeni!

Selitev

Fotografije končanih slik že skoraj 10 let zlagam na staro spletno stran.

"Urejal" (že dolgo je stagnirala) sem jo sam, saj je bila postavljena na prijateljskem spletnem servisu Spletomat. Ta platforma pa se je sčasoma izpela, povrh pa so se malo spreminjala razmerja med lastniki domene. Izvedel sem skratka, da bodo (so jo že) mojo staro spletno stran ukinili zadnjega junija.

.

Zato sem si s priročnim programčkom najprej izdelal kopijo. Offline Explorer je zelo uporabno orodje, se je pa treba malo poigrati z nastavitvami, da si človek sname natanko toliko kot je potrebno - mimogrede se namreč lahko zgodi, da downloadaš celoten internet. :)

Programa seveda nisem kupil, le "testiral" sem ga tako, da sem si varno shranil vseh 2.400 elementov (strani, slik,...) z vsemi medsebojnimi povezavami in ohranjenimi externimi linki.

.

Potem sem pri tvrdki GoDaddy nabavil domeno peterstrovs.com, menda ni stalo več kot pičlih 10$/leto.

Zdaj torej končno posedujem domeno, podobno mojemu imenu, a ni to fajn.

.

Potem sem, z veliko pomoči Aleša in Sandija, s pomočjo programa Filezilla Client, ves material sFTPjal na njun server. Se še enkrat lepo zahvaljujem.

.

In, vuala, tule je moja stara stran, spletni arhiv slikc, varno spravljena od konca junija. Je pa bilo treba tole napisati, ker ljudje baje ne vejo.

Enako dobite s klikom na ikono na vrhu sidebara. Je pa zunaj veliko linkov na posamezne podstrani, ki so naenkrat spodrezani. Ker jih zaenkrat ne mislim popravljati, vam le navržem trenutna nahajlišča par priljubljenih lokacij:

Prerezi

Kvadrati

druge Slike

Ovce na platnu

"Večerni akt"

.

Stran je seveda le na videz enaka kopija prejšnje. "Mrtva" kopija, brez funkcionalnosti Spletomata - ne morem je urejati, nimam dostopa do statistike, ne da se komentirati...

Seveda se pa kuha nova, sveža stran, ki bo na veliko zlorabljala vse prednosti povsem novega, izboljšanega Spletomata.

Ko bo fertig, bom seveda oznanil.

Do takrat bom pa končane slike objavljal kar tu na blogu.

Še 6 jih je padlo

Nazadnje so padle Moje Življenje in težki časi, Mišolovka Walta Disneya, Zapiski, Škola pisanja, Večernji akt in Jelena, žena koje nema, v tem vrstnem redu.

Ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim mesecem, je za tale zapisek res že skrajni čas. Prej se mi enostavno ni dalo.
.
Moje življenje in težki časi Jamesa Thurberja je nekakšna duhovita avtobiografija. No, resnici na ljubo gre prej kot za duhovitost za dokaj prisiljeno duhovičenje, slog, ki bi lahko spominjal na meni ljubega Twaina, pa je žal prej bližje Jeromeju Klapki Jeromeju, ki pa meni nikoli ni sedel. Največji presežek knjige se skriva v izdatnih, izjemnih opombah - ne vem pa, ali spadajo k originalu, ali pa je zanje zaslužen prevajalec. Gradišnikov prevod je sicer spet vrhunski, knjiga pa spet (ne vem ali ima nesrečno roko pri izboru, ali pa je to posledica pretirano skrbnega prevajanja) nekako ne steče. Nič bistvenega ne zamujata.

.

Mišolovka Walta Disneya Zorana Ferića je še ena vrhunska zbirka kratkih zgodb. Parkrat sem že omenil, da je Ferić genij - in spet se je potrdilo. Zelo priporočam, sploh za na plažo!

.

Zapiski Boba Dylana nudijo izjemen vpogled v razmišljanje še vedno žive legende. To poudarjam, ker se je meni tam na začetku 90-tih prejšnjega stoletja zgodilo, da sem mislil da je Dylan že dolgo mrtev, potem pa so se po Ljubljani pojavili plakati za njegov koncert. Iz radovednosti sem seveda šel, koncert na Pečečnikovem štadijonu pa je bil nepozaben. Legenda se je izkazala za živo, Dylan je bil ravno tako majhen in je imel ravno tako nosljajoč in raskav glas, kot je treba, živ pa je še vedno. Še več - po tistem koncertu je doživel še svetovni comeback ali dva, izdajati je začel knjige in si dal prirediti celo nekaj slikarskih razstav in je danes še bolj legendaren kot kadarkoli.

Knjiga je super, Dylan pa izpade relativno razgledan in neizmerno kul. Zelo priporočam!

.

Škola pisanja Pavaa Pavlićića je ena taka lepa zgodba. Pavlićić je en tak čisto pravi čisto navaden pisatelj, ki piše čisto prave navadne romane. Ne gre mu za to, da bi se njegovi bralci metali na trepalnice, češ kako neizmerno nerazumljivo pameten, sodoben in ambiciozen da je pisatelj - ampak zna napisati zgodbo. Pri njem se da prekrasno pasti v fabulo - brez vseh nepotrebnih zunanjih zlorab jezika in strukture romana, ki so danes vsaj toliko, kot so takorekoč obvezen sestavni del, tudi že popolnoma zlajnane. Njegove knjige so v glavnem nastale tam od 80-tih do konca prejšnjega stoletja, večina torej še preden so Vukovar, kjer živi (v glavi še vedno, sicer pa že dolgo v Zagrebu), izbrisali banditi. Mogoče mi znajo tudi zato priklicati nostalgijo, takorekoč jugonostalgijo (se posipam s pepelom), nostalgijo po "dobrih starih časih", po časih ko je Vukovar še stal in ko je bil družbeni kontekst še dovolj rigiden, hkrati pa že dovolj navrtan, da je obstajal čas za razmišljanje o zgodbah, ki niso Velike. In malo stvari je lepših (in pomembnejših - se takoj posipam s pepelom) kot meditiranje o "majhnih zgodbah". Kot je ugotovil že Lojze Kovačič v Kristalnem času - resnično velike so le majhne zgodbe.

No, tu se zgodba vrti okoli nekakšnega stroja, ki je iz osnovnih dejstev znal sam napisati zgodbo, znal pa je denimo tudi predlagati več varijant zaključka. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!
.

Večernji akt istega avtorja je roman, za katerega v splošnem velja enako kot zgoraj. Konkretno pa govori o nekem nadarjenem Mihovilu, ki zna izredno dobro kopirati slike in dokumente. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!

.

Jelena, žena koje nema Iva Andrića je zbirka krajših zgodb (ne več našega) Nobelovca. Kaj jaz vem - če me je Na Drini ćuprija nekoč do konca držala na trnih, mi tokrat izrazito gostobeseden, arhaičen slog, poln bosanskih turćizmov (na koncu je priložen slovarček), enostavno ni sedel. Mogoče mi ni sedel ko sem bral in je knjiga sicer izjemna? Mogoče celo. Vrednostni sodbi se bom torej izognil, presodita sama (branja je knjiga seveda vredna)

.

Pa je! Sam da je, končno... Vzelo mi je mesec in pol - in dvajset minut, ko se mi je spet začelo dati. Aja, naslednja runda je vmes že davno padla :))

Volitve v Evropski parlament

(Naslov sem spremenil zaradi pozicije v iskalnikih. Izvirni naslov je spodaj.)

.

EU in 7 palčkov

.

Udeležba navsezadnje ni bila tako slaba, kot se je zdelo da bo - 28%.

Lahko pa pokomentiram še rezultate:

.

SDS je volilo kar 7,54% volilnih upravičencev. Dobili so 2 odposlanca.

Pozna se, da si je nosilec njihove liste kmalu po estradnem uspehu Fredija Milerja ):-) obril del čela nad nosom, presredek med obrvmi pa vzdržuje še danes.

.

SD je volilo kar 5,17% volilnih upravičencev. Dobili so 2 odposlanca.

Ker se v SD sramujejo komunajzarjev, so na veliko veselje SD-jeve baze na vrh liste uvozili dva nečlana. Se pravi... why bother?

.

N.Si je volilo kar 4,57% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

Fototermini pred Hudo jamo so se izdatno obrestovali - Peterle je izdatno preskrbljen še za 5 let.

.

LDS je volilo kar 3,23% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

Ni nepomembno, da je bil na njihovem plakatu Jekleni Kaco edini, ki ni hotel obuti famoznih boksarskih rokavic ("najraje mlatim z Delom", je razmišljal).

.

Zares je volilo kar 2,75% volilnih upravičencev. Dobili so 1 odposlanca.

K odličnemu rezultatu je veliko prispevalo dejstvo, da so v tednu pred volitvami podporo visokim moralnim standardom predsednika te stranke izrazili aktualni predsednik Tuerk, nekdanji predsednik Kučan, veliki filozof Žižek, veliki liberalec Štrajn, 3 njihovi ministri in predsednik parlamenta Gantar.

.

SD, LDS in Zares so skupaj dosegli 39,79%, za kar dobijo 4 odposlance.

SDS in N.Si sta skupaj dosegli 43.24%, za kar dobita 3 odposlance.

Če bi nastopili s skupno listo, pa bi Koalicija Pička dobila 4,

SD, LDS in Zares pa skupaj 3 odposlance.

Če pa bi k prvi prišteli še glasove SLS, k drugim pa DESUS, bi za mišji kurac zmagali nominalni levičarji. Če bi k nominalni desnici prišteli še glasove SMS, ki je na prejšnjih parlamentarnih volitvah imela skupno listo s SLS, bi ta zmagala za skoraj 2%...

No, ker so do pravih volitev še 3 leta, ne bo odveč še ena analitična pomisel:

Če bi čebula če ne imela, čebula bula bila bi.

.

Sam sem tokratne volitve, skupaj z 72% volilnega telesa, vzvišeno ignororal.

V zvezi z našo politikantsko močvaro sem že pred časom izgubil vse iluzije.

Raje sem zavil v hosto in odprl gobarsko sezono z vrečo lisičk. :))

Lahko noč.

Iskreno, srčno slavje

Danes so v Krakovu praznovali 20. obletnico prvih demokratičnih volitev in začetek konca svetovnega komunističnega totalitarizma. Danes rojstne dneve večnih diktatorjev na štadijonih praznujejo le še v Severni Koreji in na Kubi.

Danes je tudi 20 let od krvave zadušitve upora na Kitajskem, kjer sicer tudi še vedno vlada Komunistična partija, kitajskemu sistemu pa seveda "komunizem" že dolgo ne moremo več reči. Prej gre za vulgokapitalizem, oziroma za "socialno tržno gospodarstvo", kot temu zelo radi pravijo pri nas.

.

No, na veselo praznovanje padca komunizma je slovenska država na Poljsko po skrbnem premisleku poslala, uganila sta, natanko Milana Kučana in Boruta Pahorja.

Čeprav je bil prvi tedaj dolgoletni predsednik slovenske Komunistične Partije, drugi pa član njenega Centralnega Komiteja, sta se na omenjenem slavju zmage nad komunizmom - začuda držala nekako kislo (videl sem po televiziji).

Najbrž zarad vremena...

.

Naj se za konec neham hecati.

Če bi Pahor Rupla uspel obdržati do danes, bi svojega posebnega odposlanca lahko zelo lepo uporabil. Rupla seveda tam vsi poznajo (od Walense do Havla), pisatelj je, kot Havel (eno Ruplovo knjigo sem prebral celo jaz), je pa tudi ene sorte disident (iz Partije so ga zaradi proamerikanizma izključili že sredi 70-tih), predvsem pa je bil v času, katerega 20. obletnico so danes obhajali, na pravi, se pravi protikomunistični, strani.

Čisto resno trdim, da bi se slovenska država z Ruplom na omenjenem praznovanju predstavila svetlobna leta dostojneje, Pahorju in Kučanu pa bi povrh prihranila naporno potovanje v času, ko je treba opraviti z Golobičem.

.

Lahko noč :))

Zares nova politika

Poskusimo tokrat, ali se blog lahko piše sam.

Komentarji so odprti :))

Svetlana Makarovič

V ponedeljek, na Dan mladosti, se je v bližini stavbe ljubljanskega sodišča sprehajal slovenski novinar.

.

V grmu pa ga je pričakal slovencelj (v uredništvu oslikarstvuinšečem smo skonstruirali fotorobota, na sliki) in, takoj ko se mu je novinar dovolj približal, z vsemi štirimi planil po njem. Omenjeni slovencelj je novinarja premlatil na žive in mrtve - s pestjo ga je vžgal po gobcu, mu na tla zbil očala, za vsak slučaj pa ga je tudi izdatno opsoval in mastno opljuval.

Istega dne, še vedno je bil Dan mladosti, je večerna informativna oddaja javne televizije z omenjenim pretepaškim slovenceljnom objavila izčrpen intervju. Med drugim smo izvedeli:

"ovu klofutu šparala sam 9 let... zna on dobro, zašto jih je dobio... već sam povedala, da boljš za nj, da mi se nije približevao, pol pa mi se približao, pička mu materina... pa itak jaz nisam njega napadla, ampak on mene napado - najprvo me napado okom u pesnicu, a potem napado trbuhom u koljeno! ... ajde sad, novinaru, sve sam ti povedala, nemoj mi se preveč približavati, da nisam še tebe naućila manire... sapramiš! ..."

.

Zjutraj naslednjega dne sem odprl Ono, ki pride zraven Dela. Osrednji slovenski dnevnik je, v skladu z najvišjimi novinarskimi standardi, nemudoma odreagiral.

S kolumno Vesne Milek, posvečeno omenjenemu slovenceljnu. Dva navedka:

.

- slovencelj: "Tisto, kar šteje, so srečanja... Živim za trenutke srečanj."

- o slovenceljnu: "Lepo je biti obsijan s soncem. Le redki pa zmorejo ta žgoči žarek prenašati s seboj. Čeprav prebodeni z njim nikoli ne morejo videti svetlobe, ki jo izžarevajo."

* * *

.

Nadaljujmo bolj resno. Popolnoma nesporno je, da je Svetlana Makarovič ena najmarkantnejših osebnosti slovenske kulture. Seveda pa to ne pomeni, da ji apriori pripada odveza za kakršnekoli pobalinske ekscese - vsakdo, pa če je še tako osvobojenega duha, mora prevzeti odgovornost za svoje ravnanje.

.

Za slovensko močvaro je prilagajanje načel sprotnim potrebam itak značilno. Ampak vseeno bode v oči nenavadno strpen odziv, posebej tistega dela politike in civilne družbe, ki se sicer nadvse rad ponaša s posebno občutljivostjo za avtonomijo novinarskega dela. Ko je denimo pred par leti nek minister kolerično nakazal, da bi novinarko najraje vžgal, so ga hitro odstavili. Tu pa imamo zdaj izvršen fizični napad na novinarja. Svetlane se seveda ne da odstaviti, pričakujem pa najmanj nedvoumno načelno opredelitev do tovrstnih izpadov, a ne. Ali pa naj se vsaj primerno spokori, kot se je denimo tisti režiser filma Babica gre na jug, ki je pred leti takorekoč obredno primazal klofuto tedanjemu utelešenju funkcije ministra za kulturo, nato pa ga je samozavest postopno minila in se je za dolgo umaknil v Višnjo goro ovce past.

.

Če pri nas že obstaja tak hecen pokojninski sistem, si Svetlana Makarovič izjemno penzijo gotovo zasluži. Nekako neokusno pa je, da se omenjeni gospej davkoplačevalcem ne zdi vredno izkazati niti toliko osnovne hvaležnosti, da bi se ji zdelo primerno izdaten denarni tok počastiti z dolžnim spoštovanjem do splošne spodobnosti. Kot je razvidno iz tega sklepa, Svetlana Makarovič že deveto leto prejema pokojnino v višini 90% zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, čeprav to ne izhaja iz vplačanih prispevkov. Koliko točno dobiva, jaz sicer ne znam razbrati, vsekakor pa tam reda velikosti 1.700 ojrof neto. Resnično ogromna penzija!

.

Svetlana Makarovič je pred leti lansirala izraz slovencelj, glavna agenda te dejavnosti pa je bila, da je s tem sebe postavila na vzvišen moralni piedestal. Z aktualnim fizičnim znašanjem nad slovenskim novinarjem se ji je projekt nekako sfižil - izkazala se je za slovenceljna in pol.

.

Številni forumaši si dajejo duška z navijanjem v smislu: "še premalo ga je..., jaz bi ga tudi, kako si drzne tako pisati..., Svetlana, mi smo s tabo, vse kar ti narediš, je za nas absolutno idealno..."

To bi sicer moralo biti samoumevno, pa očitno ni - v vsaki družbi posamezniki določene svobode in odgovornosti izročijo skupnosti, to se v glavnem kar obnese. Če bi si preveč devijantnih posameznikov uzurpiralo pravico jemati v svoje roke in si svoje domnevne svoboščine zagotavljati na račun pravic drugih, bi katerakoli družba zdrsnila v anarhičen razkroj. Državljanka Svetlana Makarovič na račun te družbe kasira dividende v obliki izjemne penzije, ampak to je v resnici tu manj bistveno. Tu bi rad le opozoril, da bi morali osnovne norme, ki veljajo za vse, spoštovati tudi Elka Strojan in Svetlana Makarovič, v nasprotnem primeru pa nositi posledice, kot vsi ostali.

.

Svetlana Makarovič ima pri iskanju pravice na razpolago nešteto možnosti - odmev na novinarjevo pisanje bi ji gotovo kadarkoli povsod objavili, gotovo tudi ne obstaja poseben razlog, da mu ne bi z bogatim besednim zakladom zmogla krepko vrniti. Povrh bi se lahko lotila popularnega slovenskega hobija - tožarjenja. Če ji do satisfakcije, zaradi notorične neučinkovitosti našega sodstva, ne bi uspelo priti tu, bi gotovo dočakala vsaj odgovor z evropskega sodišča zaradi zavlačevanja sodnih postopkov. Sistem "klofuta za članek" pa je še slabši od šeriatskega prava...

Aja, ker je cenjena kulturnica po javni televiziji razlagala, kako se ji določeni ljudje ne smejo približevati ali pa jih bo po gobcu - zakaj ni svoje ogroženosti formalizirala tako, da bi si priskrbela restraining order? Če ne gre za blodnje, ampak karkoli oprijemljivega, bi za sankcioniranje tistih, ki bi se ji približali kljub prepovedi, poskrbela policija.

.

Svetlani Makarovič se zdi pobalinsko pretepanje novinarjev, ki napišejo drugače kot ji je všeč, upravičeno. Meni se zdi slovenceljsko, najbolje pa je, če bralca o grehu Marijana Zlobca presodita sama.

Kakorkoli že, sam sem pred par leti omenjenega novinarja tule pohvalil, za zapisanim pa stojim še danes.

.

Auf bix!

Žoge padajo!

O tem niti ne bi pisal, če ne bi pravkar opazil, da so polikarbonatni svetlobniki na nadstrešku za avta popolnoma prerešetani. Bo treba z močnejšim materialom nadomestit...

Predvčerajšnjim, na Dan mladosti, je proti večeru najprej močno zapihalo, potem pa se je ulilo. Mali je seveda užival, kot po navadi prilepljen ob okno. Ko pa je standardno komentiranje "dezek pada!" zamenjalo navdušeno navijanje "zoge pada! zoge!", sva vedela da gre zares. Pravi urnebes!

Aja, odnesli smo jo na srečo (razen omenjenega) brez škode, tudi avti so celi.

.

Plamenke

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ker slišim da je morje še vedno mokro.

.

Plamenke (Pteroinae) spadajo v družino škorpinid (Scorpeanidae).

Le da se jih, za razliko od domačih škarpen in škrpočev, pri nas najde kvečjemu v akvarijih.

Jih je pa zato v Rdečem morju, kjer sem nedavno namakal svoj mali fotić, ko dreka. :))

.

Najprej naj svoja bralca opozorim, naj ne nasedata zlonamernim insinuacijam v zvezi s strupenostjo teh prekrasnih ribic - res je, da njihov pik strašno boli, človeka pa praviloma vendarle ne ubije; za atentat je pa denimo zelo primerna riba "stone fish", veščec po slovensko (tudi to sem že videl v živo, nisem pa se je še dotaknil), pri kateri je smrtnost takorekoč zagotovljena.

.

Najpogostejša vrsta plamenk v Rdečem morju je takoimenovana rdečemorska plamenka (Pterios miles). Zamenjati se jo sicer da z navadno plamenko (Pterios volitans), se pa to seveda ne spodobi.

Tu imata zdaj še ene par rdečemorskih rdečemorskih plamenk:

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pri pregledu fotografij pa sem začuda ugotovil, da imajo nekatere plamenke nad očmi dolge izrastke, podobne antenam.

Ne upam si pa trditi, da gre pri teh ribah za drugo vrsto (Pterois antennata), saj naj ta sploh ne bi živela v Rdečem morju. Gobsmacked, totalno...

.

Tu je sedaj idealna prilika za domnevnega komentatorja, da me topogledno razsvetli, se vnaprej najlepše zahvaljujem. Do tedaj pa lahko s svojima bralcema la zamišljeno strmim v te antenaste izrastke in si mislim svoje.

.

.
Povsem nesporno pa je, da pri spodnjih dveh ribah ne gre za rdečemorsko plamenko v ožjem smislu (se pravi Pterios miles).

V Rdečem morju se da torej dokazano najti vsaj še vrsto Pterios radiata, v čem je drugačna od prej omenjenih, pa lahko bralca med seboj na žive in mrtve razpravljata v komentarjih, ker se meni zdaj ne da, ampak grem raje malo na morje, pogledat če je še kje kak jastog :))

.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Pred vrati pekla, Pripoved komunista novinarja, Nočni cvet, Spomini, Pianist, Žrtve vojne in revolucije, Moja rojstna dežela, Orel in korenine in Moje domobranstvo in pregnanstvo, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis res že skrajni čas.

Tokrat sem se za svoja bralca posebej žrtvoval - odpovedal sem se leposlovnim užitkom in se zakopal v kup na videz duhamornih življenjepisov in spominov protagonistov časa, za katerega interpretacijo se danes bije boj. Ja, v času obujanja 29 let mrtvega tirana in fetišiziranja raznih lažnivih kultov - si je priporočljivo razširiti obzorje z informacijami z vseh vetrov. Tako pač jaz mislim.

Pa začnimo.

.

Pred vrati pekla Franca Sodje je jedrnato pričevanje katoliškega duhovnika o Človečnosti in Humanizmu obravnave v povojnih komunističnih zaporih. Zanimivo je, da je predgovor spisal sam (tedaj še ne) kardinal Rode.

Slog pisanja mi ni preveč blizu, preveč poduhovljeno zame - se pa kljub temu da iz vsebine razbrati dovolj informacij. Kafkovsko vzdušje, poniževanje, lakota, prisilno delo... Končno pa sem tudi izvedel, kdo je gradil bližnji medvoški jez, za katerim je Zbiljsko jezero (po katerem denimo z malim radi čolnarimo, pogosteje pa samo futramo labode) - gradil ga je Franc Sodja. Zanimivo branje.
.

Pripoved komunista novinarja Jožeta Smoleta je krasno pričevanje o delovnih zmagah tistega simpatičnega partijskega funkcionarja, ki je konec 80-tih prvi upal s televizije narodu voščiti za Božič in se ga je posledično prijel vzdevek Božiček. Žal je par let kasneje tragično zgorel.

Prvo, kar bralec opazi, je nazoren oris nekakšnega diletantizma, značilnega za prvo fazo izgradnje socializma, takoj po revoluciji. Po prevrednotenju vrednot in prelomu z vsemi tradicijami - je na pomembne položaje prišlo nešteto "zaslužnih", v glavnem mladih in neizkušenih ljudi. Smole je bil nedvomno izjemno inteligenten, sposoben in podjeten mladenič, ampak za tako bleščečo kariero in vzpon po hierarhiji se ima vendarle najbolj zahvaliti ravno omenjenim okoliščinam. Komaj polnoleten je tako začel novinarsko kariero v visokonakladnih jugoslovanskih časopisih (vmes so ga poslali na partijsko šolo, da se je "izobrazil") in se ustalil kot dopisnik Borbe iz tujine. Kot dobro informiran dopisnik in kasneje funkcionar - je Smole v tej knjigi spregovoril tudi o mnogih vtisih, ki bi jih bilo pred osamosvojitvijo nerodno objaviti.

Zanimivo je razkritje resnice o mednarodnem škandalu, ko je Juga na svojem ozemlju (Makedonija) servisirala grške teroriste, ki so si prizadevali tudi v Grčiji izvesti državni udar in vpeljati diktaturo enoumja z uvedbo kvizlinškega stalinističnega režima v službi sovjetskega imperializma. Juga je uradno lagala, Smole to lepo dokaže. Grčija se je komunizmu uspela izogniti, ostala pa je zamera, ki neko "nekdanjo jugoslovansko republiko" pri pridružitvi EU blokira še danes.

Marsikaj zanimivega izvemo o zakulisju OZN, o Neuvrščenih, o sporu s SZ 1948, o pripojitvi Primorske (STO) sredi 50-tih, pa tudi o obisku prijateljskega voditelja Kim Il Sunga v Sloveniji. In o sočnem zakulisju Titovega dvora. Pa tudi o notranjih slovenskih zadevah, kjer nehote kaže, poleg lahkotnega diletantizma v upravljanju z državo, tudi na samoumeven domačijski nepotizem. Izvedel sem tudi, da je Smole med drugim ustanovil slavni Elan - 6 mandeljcev je dalo od svoje plače, da so na gorenjskem polju iz nič začeli proizvajati fizkulturne rekvizite (and the rest is history).

Sam pa sem marsikaj, o čemer je Smole gotovo veliko vedel, tudi pogrešal. Niti besedice ni o povojnih pobojih; informbirojevskim čistkam po nenadnem obratu za 180° se povsem izogne, spregovori le o strateških meddržavnih razmerjih; niti besedice tudi ne posveti nastanku že 20 let tako aktualne meje med Slovenijo in Hrvaško, ki sta jo na 1954. pripojenem ozemlju na hitro, na pivu, zarisala tovariša Kardelj in Bakarić, ...

Pripoved komunista novinarja je dobro napisana knjiga, ki se prebere na dušek. V zgodbo sem se jaz prav lahko vživel z občutkom, da bi na avtorjevem mestu ravnal enako. Čeprav "komunist novinar" - se mi tale Jože Smole zdi en tak v redu človek, knjigo pa seveda priporočam.

.

Nočni cvet Boruta Spacala se je v tej rundi znašla bolj ko ne po naključju - dejstvo je pač, da sem jo prebral točno takrat. No, gre za spomenik, ki ga je sin posvetil očetu, slavnemu umetniku. Avtor je sicer po profesiji zdravnik, iz njegove knižice pa veje nekakšen umetniški zanos. Napisano je v drugi osebi, kot "pogovor" z odsotnim, tehnično bi bil to, se pravi, monolog. Ampak v resnici gre bolj za "pogovor", ali vsaj nagovor. Kakorkoli že - slog mi nikakor ni sedel.

Je pa zato zanimiva vsebina - slavni Spacal se je kot mladenič zapletel s TIGR-ovci in nekaj podstavljal bombe. Ko so bombo podtaknili v osnovno šolo in ubili nekaj nedolžnih otrok (čeprav so fašisti iz šol izgnali slovenščino, stvar žal neprijetno spominja na Beslan - do tovrstnega terorizma jaz ne morem imeti simpatij), so ga Italijani zaprli in zasliševali (že po naravi je bil redkobeseden) in ga na koncu le za par let izgnali (konfinirali) v notranjost dežele, kjer je med mizarjenjem odkril svoje slikarsko poslanstvo (izdelal je prekrasno poslikano otroško krsto).

Poleg orisa družbenega konteksta v slovenskem zamejstvu, od fašizma do komunizma, pa nas knjižica seznani predvsem z izrazito zajebano osebnostjo slavnega slikarja. Tih, mrk, vase zagledan egoist, zamaknjen čudak... Pravi biser je opis počitniškega potovanja z novim fičkom po Socialistični republiki Sloveniji - frik je dovolj zgodaj našel ogromen kamen in ga (proti volji sopotnikov) naložil v natrpan avto, ki pa potem v klanec ni več potegnil in so delali dolge ovinke, ko so se po mučnih 10 dneh spet znašli doma, pa je zanj kamen nenadoma izgubil ves čar - in ga je cenjeni umetnik preprosto skotalil v morje.

Zanimivo, prebrati pa vama ravno ni treba.

.

Spomini Alberta Speera. Knjigo spominov Hitlerjevega arhitekta (ki ima na platnicah hakenkrojc) sem odprl zadržano, a strašno radovedno, kot bi se lotil prepovedanega sadeža. Za platnicami pa se skriva le razumno napisana zgodba, polna resnično zanimivih dejstev in zanimivih opažanj človeka, ki je od blizu spremljal (gradil) vzpon in padec Reicha.

Albert Speer izhaja iz strašno bogate družine, kljub temu pa je že zgodaj začel simpatizirati s Hitlerjevimi socialisti, v njihovo Partijo se je včlanil pri 26ih. Doštudiral je arhitekturo in ostal na fakulteti kot asistent, z nekaj projekti (njegov berlinski stadion, kjer je potekala Olimpijada 1936, sem si pred prenovo iz radovednosti 2x ogledal v živo) pa se tako prikupi Hitlerju, da ga postavi za "prvega arhitekta Tretjega Reicha" (34-39), kasneje za "vojnega arhitekta" (39-42), sredi vojne pa kar za ministra za oboroževanje. Speer je bil v najbolj spornem obdobju nemške zgodovine 2. človek Reicha! Na nürnberškem procesu je kljub temu dobil vsega 20 let (primerjajta to s partizanskim "sodstvom") v Spandauu, kjer je tudi napisal pričujočo knjigo.

Poleg zakladnice resnično zanimivih podatkov (priložene so tudi obširne opombe) je bilo meni najbolj zanimivo spremljati Speerovo bleščečo kariero, knjiga pa nudi tudi izjemen vpogled v naravo nacistične diktature in pojasnjuje skrivnost učinkovitosti Hitlerjevega režima. Speer ni ideološko obremenjen - razmišlja kot sposoben tehnokrat, seveda kot arhitekt ki ima neverjetne priložnosti udejaniti vse ambicije, predvsem pa kot izjemno sposoben organizator. Čeprav se sliši čudno, bi to delo moralo biti obvezno berilo v MBA programih - kot minister za oboroževanje se je Speer izkazal za izjemno nadarjenega managerja.

Avtor režim, v katerem je bil sam v samem vrhu, vseskozi kritično presoja. Hitler je na pomembne funkcije najraje postavljal diletante - strokovnjakov, ki so ga na konkretnih področjih posekali, ni maral. Diletantizem v vrhu nacistične države je krasno primerljiv z zgoraj omenjenim diletantizmom partijske države - le da smo tu namesto Speerov imeli Smolete.

Omenim naj pomembnost pakta s Stalinom, ki je Hitlerju močno olajšal začetek agresivne vojne. Pa "arhitekturno ekskurzijo" v osvojeni Pariz in neznosno lahkotno poigravanje z idejo, ali naj ga porušijo (kot so Varšavo, ki se je Hitlerju zdela najlepše mesto na svetu), ali naj ga pustijo, da ga bo novi Berlin zasenčil. Izjemne so štorije s Hitlerjevega dvora in orisi osebnosti - meni prej denimo ni bilo znano, da je bil zloglasni Göring pripadnik kar dveh levičarskih subkultur (če si hudomušno sposodim aktualno slovensko klimo) - bil je gay in morfinist! ...

Oris mnogih Hitlerjevih napak pri vodenju vojne bralca zmrazi - stvar bi se kaj lahko končala čisto drugače...

Speer objektivno analizira tudi zavezniške poteze - kritizira stihijsko bombardiranje nemških mest, namesto da bi z dognanimi akcijami onesposobili strateške cilje. Zelo "pohvali" angleško diverzijo na jezove (s "poskakujočimi bombami"), ki je za več mesecev ohromila Porurje, ne more pa tudi razumeti, zakaj zavezniki niso uničili glavne tovarne krogličnih ležajev, ki bi popolnoma ustavila nemško proizvodnjo orožja - zavezniki so imeli sredstva, da bi vojno končali vsaj leto prej.

Albert Speer je nedvomno sporna osebnost. Pred odgovornostjo ni bežal, predal se je zaveznikom in pred in med sojenjem s tožilstvom konstruktivno sodeloval. Da o genocidnosti nacističnega režima in holokavstu ni veliko vedel, pa mu človek pač ne more verjeti. Vsekakor pa se je opravičil, se pokesal in dostojanstveno odsedel tistih pičlih 20 let... Kaj jaz vem - v njegovih Spominih je nekaj hipnotičnega; da se ga razumeti, z njim vzpostaviti empatijo, ga v mnogih stvareh občudovati - vseskozi pa bralca držijo nazaj prizori taborišč smrti... Knjigo vsekakor zelo priporočam!

.

Pianist Wladislawa Szpilmana je tista knjižica, po kateri je Polanski 02 posnel hollywoodski blockbuster, ki je bil nominiran za 7, snel pa je 3 Oskarje. Spomini poljskega glasbenika, ki je v svoji Varšavi uspel preživeti vojno (39-45).

Slog je povsem suhoparen, z nepredstavljivo grozljivim trpljenjem Szpilman opravi z jedrnatimi opisi, izogne se celo čustvovanju, kaj šele ideološkim in političnim interpretacijam. Lepota knjige pa se skriva ravno v odsotnosti kakršnegakoli obsojanja - ne išče krivcev, pač pa Zlo vojne obravnava kot takorekoč "naravno nesrečo", kot "višjo silo", kot kontekst, v katerem je na preizkušnji, kako bi rekel - človečnost posameznikov. Med sotrpini, rojaki Poljaki ali Judi v varšavskem getu, se tako dogaja tudi hinavščina, izdaja; v Nemcu v nacistični uniformi pa vidimo rešitelja, Človeka.

Mojima bralcema se bo zdelo zanimivo, da je Szpilman svoje zapise izdal takoj po "osvoboditvi". Zakaj narekovaji? Sovjetska zveza je takoj čvrsto zategnila svoj imperijalistični jarem, kvizlinška stalinistična oblast pa je knjigo nemudoma prepovedala. Sovjetski "osvoboditelji" pač niso imeli posebne potrebe po obujanju spominov na uvodni dve leti vojne, ko so Poljsko masakrirali skupaj s Hitlerjem. Knjiga je ponovno izšla šele po padcu železne zavese, v Nemčiji, dopolnjena s pismi omenjenega nemškega vojaka. Če je Wilm Hosenfeld Szpilmanu lahko pomagal, pa ta njemu ni mogel - Hosenfeld je umrl 7 let po vojni, v ruskem taborišču, zaradi posledic mučenja.

Toplo priporočam!

.

Zbornik Žrtve vojne in revolucije s podnaslovom Referati in razprava s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, nudi vpogled v epsko delo, ki ga je v zvezi z žrtvami WW2 opravil INZ. Ko so s to raziskavo začeli, sem se sam sicer predvsem spraševal, kako je možno, da niti polpeto desetletje po vojni žrtve niso preštete, in tudi, ali ni to ena bistvenih nalog tovrstnega inštituta...

Kakorkoli, zbornik so javnosti dali na voljo, tu je link na priročen pdf, stvar sem sam zadnjič do črke prebral v poldrugi uri, števec (deathcount) je trenutno okoli 85k, dokončno pa naj bi se ustavil pred 95.000.

Obvezno branje!

.
Moja rojstna dežela Louisa Adamiča je izčrpna knjiga o notranjepolitičnih jugoslovanskih zadevah, ki je izšla 1943 v ZDA. Slovenski prevod pa je borčevska založba zmogla šele sredi 80-tih.

Pred kratkim sem po radiu slišal, da naj bi bil natanko Louis Adamič daleč najpomembnejši, najuspešnejši, najvplivnejši list naše gore, vseh časov. Zanj sem seveda slišal že večkrat tudi prej, pa me je zintrigiralo kaj njegovega prebrati.

No, po tej knjigi sem kar malo razočaran. Tudi če bi res izčrpna analiza jugoslovanske situacije, z vsemi Nedići in nedičevci, Ljotići in ljotićevci, Pavelićem in ustaši (Adamič izčrpno piše o kar dveh različnih Antejih Pavelićih), Dražo Mihajlovićem in četniki, ..., pa, kot vztrajno ponavlja, Brozovićem in njegovimi partizani - bila v faktih korektna (pa zdaleč ni - opomb v slovenskem prevodu je za tretjino besedila - denimo neštetokrat ponovljeno, da je z Brozović mišljeno Broz), me resnično moti, da je knjiga nekakšno propagandistično skropucalo. Adamić se je v času, ko zavezniki niti slučajno niso Titovih partizanov jemali za svoje, pač pa so kot take obravnavali Mihajlovićeve četnike in jugoslovansko vlado v londonskem izgnanstvu, omislil biti velikojugoslovanski komunistični lobist. Iz varne pozicije v svobodni državi je pa taka očitna propaganda skoraj neokusna (v resnici ni skrival niti zamisli o socialističnih ZDA).

Po drugi strani pa seveda ne morem skriti občudovanja do človeka, ki si za stvar, v katero iskreno, idealistično verjame, prizadeva storiti resnično prav vse, kar je v njegovi moči. Adamič je bil tedaj (v ZDA se je, čisto sam, izselil pri rosnih 14-ih!) že uveljavljen avtor, imel je odlične zveze in nemajhen vpliv. In s to knjigo, pa tudi s siceršnjim delovanjem, je resnično pripomogel k temu, da so partizani vojno končali na strani zaveznikov. Pripomogel posledično k izvedbi komunistične revolucije, "diktaturi proletariata", petletkam itd.

Z javnim udejstvovanjem si je nakopal veliko prijateljev (famozno je njegovo pajdašenje s samo Eleanor Roosevelt!), nedvomno pa tudi veliko sovražnikov. Njegova nasilna smrt leta 1951 je tako še vedno zavita v tančico skrivnosti - uradno samomor (našli so ga ustreljenega s puško) bi prav lahko bila tudi umor (med kandidati je vse živo, od "sovražne emigracije", pa do ameriških tajnih služb).

Louis Adamič vsekakor je velik človek - ni bil le jugoslovanar in komunistični idealist - izkazal se je tudi (če ne celo predvsem) kot zaveden Slovenec. Knjigo pa seveda priporočam - če ne drugega, vsebuje fascinanten oris pred- in medvojne jugoslovanske zgodovine, ki lahko bralcema koristi (seveda le skupaj z opombami) pri krepitvi, se pravi, splošne razgledanosti.

.

Orel in korenine pa je tanka knjižica iz zbirke Kondor, z izbranimi poglavji Adamičevih pomembnejših del. O njem tu izvemo mnogo več - od časov pred izselitvijo, preko uveljavitve v ZDA, pa medvojnega levičarskega lobiranja, do mešanih vtisov po obisku v povojni socialistični Jugi. Kratko in jedrnato, seveda priporočam.

.

Moje domobranstvo in pregnanstvo Marijana Eiletza je, za razliko od številčnosti partizanaric, eno redkih izčrpnih pričevanj preživelega domobranca. Eiletz je, zaradi pobega pred konvojem smrti in koncem v roškem breznu, preživel. In se uresničil kot arhitekt in aktiven član slovenske skupnosti v Argentini (pa i šire).

Njegova knjiga omogoča izjemen vpogled v čas WW2 na slovenskem. Eiletz izhaja iz zavedne slovenske družine, ki pa ima to "smolo", da je bila že pred vojno aktivno vključena v politično, kulturno in versko življenje - komunistična uzurpacija naravnega odpora proti okupatorju je mnoge zavedne Slovence postopno popolnoma izigrala.

Po nemški okupaciji se je Eiletzova družina iz Maribora umaknila v Ljubljano. Opisuje gimnazijski čas, pa svojo pot od odporniške dejavnosti v katoliških organizacijah do domobranskega vojaka, pa čas v domobranski vojski, poraz in koroško taborišče, pa beg in življenje v Novem svetu. Hvaležen sem mu za kritično distanco in trezno obravnavo prav vseh navedenih situacij - kritičen je tako do infiltriranih komunističnih provokatorjev kot do pasivne in nespretne organizacije ostankov predvojne slovenske politike, neprecenljiv je opis sramotne šarade z domobransko prisego na Plečnikovem štadijonu na Hitlerjev rojstni dan (mrki, povoženi obrazi, nekateri so izgovarjali s stisnjenimi zobmi, sam ni izustil besedice), razmisleka vredna je fatalistična pasivnost v koroškem taborišču, tudi ko se je že razvedelo, da so Angleži domobrance prodali partizanom, celo ko so do njih prišle zgodbe posameznih preživelih iz roških brezen; kot pripadniki poražene vojske so kot vojni ujetniki množično oobdržali uniforme in ostali poslušni nadrejenim - pobeg bi pomenil dezerterstvo in s tem popolno spodrezanost, pač sovražnike na vseh straneh...

Eiletzova knjiga je name naredila vtis - lahkotno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda" pa zdaj še toliko bolj zavračam kot ogaben cinizem. Resnično priporočam!

.

No, pa je pod streho še en prispevek na temo "kulturnega boja".

Malo sem se že naveličal in bi dosti raje razpravljal o ribah in jastogih, seveda pa je res, da ideološke bitke in prispevki v zvezi s polpreteklo zgodovino - avtomatično zagotavljajo veliko prometa. :))

Ajde, lahko noč.

Revizionistična farsa

Vidim zadnjič v Mladini, včeraj pa je zgodovinar Godeša iz INZ objavil v zvezi s tem tudi pismo bralcev v Sobotni - da se je tisto, kar je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze 26.aprila 41 v Vidmarjevi vili ustanovilo v času pakta med Hitlerjem in Stalinom, že od začetka imenovalo Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ne pa Protiimperialistična fronta. Ker sem v zvezi z lažnivim kultom okoli praznovanja našega "upora" tu objavil že par prispevkov, se seveda čutim dolžnega oznaniti, da sem to opazil. Opazil sem seveda tudi, da sporne priložnostne ustanovne listine s tistega sestanka - ne postavlja pod vprašaj.
.

No, Repe sedaj seveda navdušeno takole maha z Godešovim odkritjem: "izraz Protiimperialistična fronta sta v nekaterih kasnejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardelj in Boris Kidrič" in se prepušča revizionističnemu zanosu.

Naj pa tule omenjeno novo odkritje vendarle spravim v razumen kontekst. Zaradi neslutenega razvoja zgodovinske znanosti je to nujno, preden se bo odkrilo še, da pokola v Katynskem gozdu ni zakrivila prijateljska SZ, da se je Dolomitska izjava v resnici imenovala Sporazum o izdelovanju sladoleda, da leta 43 sredi Bosne naši vrli komunisti Slovenije niso vnaprej priključili socialistični Jugi, pač pa da se je tisto, čemur zlonamerno rečejo "AVNOJ", v resnici imenovalo "Zborovanje o samostojni Sloveniji"; povojne poboje so itak zakrivili Marsovci, predvsem pa se je o njih vseskozi vse vedelo in demokratično razpravljalo itd. Torej:

.

"Slavna zgodovina NOB" je že davno napisana v sebi zaključena celota. Napisali so jo akterji sami, povsem prostih rok. Jo natisnili, vezali, razmnožili in jo vcepljali v glave celim generacijam, desetletja dolgo. Če sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič v "Slavno zgodovino NOB" zapisala, da je bila 26.4.1941 v Vidmarjevi vili ustanovljena Protiimperialistična fronta, nimamo nobenega razloga, da bi to postavljali pod vprašaj.

"Slavna zgodovina NOB" namreč nikakor ni naštevek nekakšnih suhoparnih faktov. "Slavna zgodovina NOB" je cvetober skrbno izbranih, po potrebi potenciranih, napihnjenih, včasih pa celo izmišljenih "dejstev", ki so jo v celoto sestavili ravno akterji in interpreti, pa naj se Repe še tako repenči, tipa Edvard Kardelj in Boris Kidrič. "Slavna zgodovina NOB" je zgodovinsko dejstvo sama po sebi.

Godešovo odkritje na "Slavno zgodovino NOB" torej ne more vplivati, pa čeprav bi si moderni revizionisti in falsifikatorji "Slavne zgododvine NOB" zaradi aktualnih političnih potreb nominalne levice to še kako želeli.

Vpliva lahko kvečjemu na zgodovino "Slavne zgodovine NOB".

.

Lahko noč. :))

Še enega sem snel

Niso bile ravno počitnce - le vikend. Ko začne pihati jugo, na morje nima smisla riniti, sploh če je še mraz.
V petek smo tako že našli nekaj sonca, v vodo pa se zaradi skoraj orkanskega maestrala, ki je prinesel valove in občutek hudega mraza, nisem mogel spraviti. Sem se pa do sobote popoldne dovolj ogrel, da sem se prisilil k namakanju. Le s spodnjim delom obleke in 6 kg svinca.
Prvih 5 minut je bilo najhuje - morje je bilo tako strupeno ledeno, da me je v glavo tako boleče zeblo, da sprva sploh nisem opazil, kako kalno in opustošeno je pod vodo celo v neobljudenem delu Istre - v primerjavi s kristalno čistim in bujno živahnim Rdečim morjem celo sredi največjega turističnega središča.
.
Na govorice o zastrupljenih jadranskih ribah se nisem oziral in sem, ko se ni pojavila niti ena normalna riba, po stari navadi po luknjah nastreljal za en obrok škrpočev.

Za jest so bili dobri, zastrupil pa se tudi nihče ni (res pa je, da sva malemu za vsak slučaj servirala hrenovke).

.

No, zdaj pa k stvari.

Ne da bi ga iskal, sem našel še enega prav lepega jastoga. Nemudoma sem pospravil pištolo in spod obleke izvlekel svoj mali fotoaparatič.

Fotolov na jastoge je edino, kar mi na Jadranu še vedno dviga adrenalin. Lani sem jih tam okoli v sklopu enega dopustovanja našel kar 13, je pa res, da sem jih sistematično iskal. No, vsega skupaj pa sem menda v zadnjih par letih na dah našel že kakih 30 jastogov.

Tale je bil zelo radoveden in se je rad pokazal. In kar velik, vsaj 65 dkg - 2 bi se, z malo kruha, najedla. Brez problema bi ga vzel, mi pa seveda ni padlo na kraj pameti. Ni lepo, ampak življenje jastoga pri meni kotira nesorazmerno višje kot življenja škrpočev in ostalega mrčesa. Jastoga velja ugonobiti takorekoč obredno - sistematično preiskati morje, izbrati največjega in ga vzeti šele po tehtnem premisleku - na dan, ko se psihično in drugače pripraviš na kraljevsko večerjo.

V vodi sem, skratka, zdržal kar 40 minut.

Sem se pa zato precej bolje namočil v nedeljo - enkrat tudi brez neoprena, naj se ve!

Ovce smo

Ovce na platnu so en tak hec, ki se ga grem že nekaj let. 200 sem jih že proizvedel.

O tem sem tu že pisal, ko sem končal prejšnjih 26 in ko je bilo fertig predprejšnjih 26.

.

Zadnjič sem naredil še 40 platenc in začel obnja veselo brisati čopič.

20 jih imam v delu, "kmalu" bojo.

.

5 sem jih pa ravno končal. Prvih pet nove serije, serije B!

Zelo lične so, skrbno izdelane, veselih, živih barv. Vsebinsko pa so destilat trenutne (navdihujoče, treba je priznati) klime v naši lepi deželici. :))

.

.

.

.

.

.