ponedeljek, 28. junij 2010

Fuzbal

Obstaja državica, kjer ljudstvo ob uspehih nogometašev pozabi na razlike med butastimi in brihtnimi, revnimi in bogatimi, levimi in desnimi. Kljub majhnosti se je ta državica spet uvrstila na svetovno prvenstvo. In kljub temu, da ima le 2x več prebivalcev, kot ima Kitajska samo golmanov, je njena nogometna reprezentanca izjemno uspešna.
Urugvaj. 3,5M prebivalcev. V svoji kvalifikacijski skupini je prvi, z dvema zmagama in izenačenjem, dal je 4, prejel pa niti gola. V osmini finala je premagal močno Južno Korejo in se uvrstil v četrtfinale, kjer ga čaka Gana.
Jup, velikost ni vse. Urugvaj, svaka čast!
.
Obstaja še ena državica, kjer ljudstvo ob uspehih nogometašev pozabi na razlike med butastimi in brihtnimi, revnimi in bogatimi, levimi in desnimi. Kljub majhnosti se je ta državica spet uvrstila na svetovno prvenstvo. In kljub temu, da je kar štiriinpolkrat manjša od Urugvaja, je njena nogometna reprezentanca izjemno uspešna.
Nizozemska je po večini kriterijev velika država. Ampak pazi: čeprav tam živi skoraj 17 milijonov ljudi, je velika le za pičli 2 Sloveniji! In pazi to: čeprav v tej majhni državici dobro živi 400 ljudi/km2, je svetovna kmetijska velesila! Pazi: ta državica je 3. izvoznica kmetijskih pridelkov na svetu, takoj za ogromnima ZDA in Francijo! Samo nizozemski kmetijski izvoz (55mrd $/leto) pomeni skoraj toliko, kot kompleten BDP industrijske države Slovenije! Nizozemska med drugim izvozi tretjino kumar in četrtino vsega paradajza na svetu!
No, ta majcena državica je v svoji kvalifikacijski skupini premočno prva. 3 zmage, 9 točk. Bolje se sploh ne da. V četrtfinale pridejo že, če premagajo Slovake, ki so jih v kvalifikacijah za SP 2x premagali celo Slovenci.
Jup, velikost ni vse. Nizozemska, svaka čast!
.
Naši fuzbalerji pa so že doma. Slovenija se v finalni del ni prebila. V svoji kvalifikacijski skupini je končala na predzadnjem mestu.
Enkrat "smo" zmagali, enkrat izgubili. Dali 3 in dobili 3 gole. Čeprav predzadnji v skupini, pa so naši fuzbalerji zmagali moralno. V smislu, da se tokrat niso takoj po namestitvi v hotel spričkali interno, med sabo, in se na novinarski konferenci blamirali z jokom in stokom okoli Šmarne gore. Ja, tudi to je uspeh.
V uvodnem delu so izpadli tudi Francozi in Italijani, podobno kot mi. No, z malenkostno razliko, da so oboji osvojili odlično 4. mesto v svojih kvalifikacijskih skupinah, naši pa so bili predzadnji. Ampak pazi zdaj to: Francozi in Italijani izpad po uvodnem delu dojemajo, vidi čudo, kot poraz. In poražencev narod ni pričakal z ovacijami in transparenti, ampak pač kot poražence. Se pravi - fuzbalerji so prileteli na stranska vrata in se pred razjarjeno množico poskrili v mišje luknje.
Ampak ne v Sloveniji, ne ne. Tu je poražene fuzbalerje narod pričakal navdušeno, sprejemi se kar vrstijo. Še več, v zasebno avdienco se je pri njih zglasil predsednik države, predsednik vlade pa bi jim, poleg koprčk, najraje zdrgnil tudi izolčke in pirančke...
Gledam in se čudim.
Bi majhen (3.5M) urugvajski narod svoje fuzbalerje v primeru izpada po uvodnem delu res pričakal tako navdušeno? Bi narod neznatne Nizozemske, velike za pičli 2 Sloveniji, v primeru izpada fuzbalerje res pričakal tako navdušeno? Računam, računam - pa se mi nekako ne izide...
.
Prikopal pa sem se do sledečega odgovora:
Za nas Balkance je značilen kolektivizacijski potencial poraza.
Najbrž gre to skupaj z mentaliteto poražencev. Ko vidim, kako fuzbal spravi ljudi na ulice in trge, ko vidim navdušene množice, enotne v silnem domoljubju - ne morem da ne bi pomislil na daleč največjo manifestacijo množičnega navdušenja v zgodovini celotnega Balkana. Ne, ne gre za kaj, kar bi bilo povezano z NOB in praznovanjem poraza ideje o parlamentarni demokraciji in tržnem gospodarstvu, niti ni povezano s praznovanjem rojstnega dneva določene osebe.
Mislim na slavno zborovanje ob praznovanju 600. obletnice Poraza na Kosovem polju.
Točno na današnji dan, 28. junija 1989, je nekega Miloševiča na Gazimestanu poslušalo med 500k in 2M, najverjetneje torej dejansko okoli milijona ljudi. Milijon Balkancev lahko na ulico spravi le praznovanje Poraza.
.
Lahko noč.

ponedeljek, 21. junij 2010

Komunizem

Po veliki moralni zmagi nad Brazilijo z 1:2 so severnokorejski TV gledalci posnetek doživeli pičlih 17 ur po koncu tekme.
Potem se je Ljubljeni vodja odločil, da lahko narod masaker nad Portugalci spremlja v neposrednem prenosu. No, rezultat 7:0 za Portugalce bo težko interpretirati kot zmago.
.
Če je aktualni propagandni avtogol razkril taktiko severnokorejske partije na splošno, se mi zdi, da bo komunizem slej ko prej propadel.

četrtek, 17. junij 2010

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pokora, Vragolije porednega dekleta, Suši za začetnike, Tri ženske, Cesta, Galicijske zgodbe, Amsterdam, Šepetanje zbora, Vzrok vsega in Vse te smešne zgodbe, v tem vrstnem redu. No, vmes je padlo že nekaj novih, ampak tudi tiste pridejo na vrsto. Pa začnimo.
.
Pokora / Ian McEvan / 2001, Učila 2003
Pripoved punčke o nekem dogodku, ki je nedolžnemu uničil življenje. Pripoved starke, ki je ta ista punčka, o isti zadevi. Na koncu šokanten obrat, sestop, izstop iz fabule; z drznim manevrom avtor relativizira osrednje, sicer koherentno pisanje - in nas nesramno sooči s konceptom postmodernega romana. Priporočam.
Naj omenim še bistro spremno besedo bejbe Aleša Debeljaka, ki ne more skriti, čigava bejba je. Debeljakovo Postmoderno sfingo sem nekoč pač znal takorekoč na pamet, pa - no, lahko bi se podpisal kar sam.
.
Vragolije porednega dekleta / Mario Vargas Llosa / 2006, Učila 2008
Občasna srečanja s skrivnostno bejbo, od otroštva do konca. To je ena krasna zgodba o Ljubezni. Priporočam.
.
Suši za začetnike / Marian Keyes / 2000, Učila 2007
Na platnicah je pojasnilo: "ženski roman". Take imam najraje. In ta zgodba o par bejbah, ki menda predstavljajo nekakšne standardizirane tipe, in njihovih "dogodivščinah", je korekten izdelek ćiklitskega žanra. Nič manj, dosti več pa tudi ne. Ker se zelo tekoče bere, priporočam za na plažo.
.
Tri ženske / Robert Musil / 1952, Mohorjeva 1992
Musila sicer cenim, nenazadnje je bil rojen v Celovcu v času AvstroOgrske, pa tudi v WW1 se je z ramo ob rami s Slovenci boril proti Italijanom in Srbom. Ampak ta zloženka treh zgodbic o kao treh tipih bejb in treh tipih ljubezni - mi pač ni sedla. Zatohlo.
.
Cesta / Cormac McCarthy / 2006, MKZ 2008
Takoj pade v oči slog - kratki, odrezani stavki, lakonični dialogi, zgolj skopi opisi, brez čustvovanja. In takoj pademo v svet, kako bi rekel - dan potem. Oče in sin (sta res, ali sta si le za alibi) se prebijata skozi opustošeno, "Mad Max" pokrajino in mimo podobno lačnih in temu primerno agresivno razpoloženih preživelih. Ne vem točno, kaj je avtor imel v mislih, hladne vojne je pač že davno konec - mogoče je hotel, da bi izpadlo kot metafora, kaj jaz vem, socialnega darvinizma, globalnega segrevanja, pomanjkanja vrednot, ali pa samo socializma, kdo bi vedel. Vzdušje je mučno, slog vsekakor izstopa, prebrati pa tega zaradi mene ni treba.
.
Galicijske zgodbe / Andrzej Stasiuk / 2001, CZ 2009
No, tole je povsem drugačno od Stasiukovega romana Devet - je pa zato sumljivo podobno Krutemu razpoloženju nekega Bolgara, ki je padlo v prejšnji rundi. In torej vsaj malo spominja tudi na Vlada Žabota. Slavospev vzhodno-srednjeevropskim vukojebinam in fascinacija nad mrtvim tekom življenja v gluhi lozi. Nič ne rečem - agenda je plemenita, materija hvaležna - le nad izvedbo sem razočaran.
.
Amsterdam / Ian McEvan / 1998, CZ 2004
Tole je nastalo par let pred Pokoro, jaz pa sem prebral kasneje - ampak kasneje je pri nas izšel tudi ta prevod. Nek zunanji minister, urednik časopisa in skladatelj se znajdejo na pogrebu bejbe, katere ljubčki so bili. Do vdovca in med seboj razvijejo zanimiva čustva, v glavnem prezir. Najbolj pa si gresta na živce urednik in skladatelj, ki dokončno obračunata, uganili ste, v Amsterdamu. Priporočam!
.
Šepetanje zbora / Janko Lorenzi / Beletrina 2009
Tega poznamo iz Sobotne priloge, nenazadnje po tem, da je v času, ko je bila slavna priloga skoraj v celoti pod kontrolo, no, "dinastije Repovž - Lorenci" - stvar tudi likovno opremljal z lastnimi remek deli. Ampak meni je bilo všeč - priloga, njegovi zapisi, in celo njegove risbice. No, tokrat pa sem ga prvič konzumiral kot pisatelja. In nad tole zbirko novel sem navdušen. Zelo priporočam.
.
Vzrok vsega / Quim Monzo / 1993, CZ 2003
Kratke zgodbe, v glavnem se vse suka okoli bejb. Jezik je, recimo temu, sproščen, slog pa sploh nekako poseben, zamaknjen. Ampak stvar je čudovit slavospev Ljubezni, pravi biserček. Zelo priporočam!
.
Vse te smešne zgodbe / Robert Perišič / Beletrina 2002
Perišić razume, za kaj gre. Med drugim kritizira knjige v Globusu. In kratke zgodbe tega izbora so nesramno dobre. Vse sranje tranzicijske Hrvaške, karakterji, ki so živi in polni, pa ta lucidni cinizem, sarkazem in prefinjen občutek za cankarjansko, pa slavospev absurdu med vrsticami - to je vse skupaj res vrhunsko zapakirano. Najbolj pa cenim, da ne ovinkari s tem, da bi brskal po zakotju, da bi kao spregovoril o nas; to niso "Galicijske zgodbe" - na moč urbane so. Zelo, zelo priporočam!
.
Lahko noč.

ponedeljek, 14. junij 2010

Znaš zdravit borovce?

V soboto smo spet kosili v klanec. Vsaj 3 hektarje v tlorisu, kar znese, klanec pač, v resnici kake 4. Bečeeska je pela 11 ur. Fitnes kostolomske sorte...
.
Če je bila košnja zabavna, pa tole gotovo ni:
Borovc hira. Največji borovc v Sloveniji umira. Še jeseni je bil tak, danes pa je vidno rjav, le vrh krošnje je še sivozelen. Baje je v zadnjem tednu vidno skrahiral. Začelo pa se je pred mesecem.
No, že lani je v hudem neurju izgubil veliko vejo. Jeseni, resnici na ljubo, ni bil več čisto pravi. Ampak vseeno je izgledalo, da si bo lepo opomogel. Potem pa tole...
.
Stvar jemljem osebno. Po dolgoletnem pravdanju za dediščino je že nekaj časa takorekoč naš. Birokracija pa dela počasi in čeprav je že leto v bistvu naš, bo stvar v zemljiško knjigo dokončno vpisana menda šele čez 1 mesec. Čeprav pravnoformalno torej še ni čisto čisto naš, smo že njegovi skrbniki.
In če ta spomenik naravne dediščine umre ravno zdaj, izgleda to grozno. Smo ga mi? Je zaradi mene? Tisoč let brez problema - potem pa ravno zdaj!? Pa saj mu nismo ničesar naredili, razen 2x pokosili okoli...
.
Glede na čudne sosede bi skratka verjel, da so ga zastrupili. Težko ni - parkrat bi kdo pri vznožju polil malo bencina ali pa kaj strupenega, do česar imajo kmetje enostaven dostop. In tudi če je danes v njem lubadar, ne pomeni, da borovca niso zastrupili. Če se je pred lubadarjem s smolo obranil 1000 let, bi se mogoče tudi zdaj. Le malo truda je treba, da se naravna imunost načne.
Ampak dokazati se itak ne da ničesar. Celo če v zemlji najdejo sledove česarkoli, se ne da dokazati, kdo naj bi zastrupljal. Tudi ne poznam primera, ko bi šel kdo v arest, ker je ubil drevo...
.
In potem človek kliče Gozdno gospodarstvo Maribor, pa Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, pa ga prevežejo do nekoga ki ima čez "zaščiteno naravno dediščino", pa tisti pove, da naš borovc pozna, da pa ga je najbrž napadel lubadar in da tu ni pomoči, pa da bojo nekoga poslali gor pogledat... Da lahko naredijo tudi analizo zemlje. Ampak da so prav vsi drugi borovci padli že prej in da je zgleda tudi temu prišel čas, kaj se če.
V mesecu drevesa ni prišel pogledat nihče! Čeprav gre za evidentiran "spomenik", čeprav nad temi seznami bdijo ljudje, ki so za to plačani...
.
Jaz bom še malo klicaril naokoli, mogoče se pa le kaj premakne.
In če obstajajo zdravniki za živino in ljudi - bi kdo gotovo znal pozdraviti tudi drevo... Tudi če je v njem lubadar - gotovo kje obstaja zvarek, ki zastrupi lubadarje in hkrati oživi bolano drevo... Mogoče se da operirati - odžagati odpisane veje in rešiti ostalo? Saj obstaja celo gozdarski faks, pa tudi Biotehniško fakulteto imamo...
Pozna kdo koga, ki zna zdravit borovce?
.
p.s.:
btw - kdaj bo že letos tista vseslovenska dražba hlodov?

ponedeljek, 07. junij 2010

Referendum o arbitraži

Včeraj je odločalo ljudstvo. Prakticiralo se je demokracijo.
Jaz pri tem nisem participiral - prepustil sem narodu, da odloči tudi v mojem imenu.
.
V finalu sta bili 2 fantovski plesni skupini in še ena, zabeljena z bejbami in žogami, pa ena pevka, ena jodlarka, recimo da še en pevec, in en emo fantek. In nekaj balasta. Jaz sem finalno oddajo z zanimanjem spremljal in ne bi imel nič proti, če bi zmagal kdorkoli od prvih 5 omenjenih.
Ampak narod je izbral sedemletnega otroka, 50k ojrof pa je dodelil njegovim strašem.
Nič ne rečem, "čudo od deteta" je zanimivo samo po sebi. Če pa njegovo petje in poplesavanje primerjam z ostalimi, bi jaz za zmagovalca raje imel koga drugega. Ajde, najraje tiste fante od Maestro, saj lahko povem (v mislih sem celo izračunal, da bi vsakemu padlo 7 jurjev pred davki).
Ampak pravila franšize pravijo, da odloča ljudstvo. In to je seveda pomemben element njene globalne popularnosti. Tisti trije za mizo so se nelagodje zato vljudno trudili skriti, uspelo jim pa ravno ni. Kar je razumljivo - kaj pa naj zdaj Čakarmiš počne s tem otrokom? Ga zapeče na CD, ga naj prodaja na vseslovenski turneji, naj najame ghost writerja, da mu napiše knjigo? Ma pustite prvčku vsaj otroštvo, če mu bo že keš izpuhtel davno preden bo poslovno sposoben...
.
Rezultati referenduma o arbitraži so približno taki:
57% volilnega telesa je zadevo ignoriralo, 22.1% jih je bilo za, 20.9% jih je bilo proti.
Zmagoviti trojček z Erjavcem je rezultat navdušeno interpretiral kot enoglasno zaupnico svoji oblasti in se ga zaprl zapit v Asa. Golobič (spomnimo se glavnega Pahorjevega mota kampanje: "Bolje Golob(ič) v roki kot vrabec na strehi") je pred tem rezultat interpretiral z besedami: "Slovenija ima talent."
Poraženi nasprotniki so rezultat interpretirali kot poraz vseh in kot triumf Hrvatov. Janša je povedal tudi, da "je Slovenija ima talent sicer dobra oddaja".
.
No, z referendumom o arbitraži je dejansko podobno kot s tistim izbiranjem talentov. Res je, odločil je narod. Sedaj slavijo, ampak pravzaprav predvsem idejo, da ima narod vedno prav in da je pač nekako odločil. Če pa pogledamo, kakšen je zmagoviti rezultat - je zmaga nekako pirova.
Zmagoviti otrok za svojo pojavo dobro zapoje, ampak rezultata tistega "referenduma" ne bo mogel tržiti niti POP TV, niti otrok sam. Glavni dobitek pa bi lahko užil šele čez dobrih 10 let, ko bo poslovno sposoben - ampak kaj vse se bo zgodilo do takrat, ne ve niti vrabec na strehi...
Enako je z arbitražo - sporazum je lahko oh in sploh, ampak konkretnega niti po "zmagi" nimamo v rokah nič. Ker konkretne meje, o katere poteku bi si lahko ustvarili mnenje, tudi po plebiscitarnem zmagovitem dosežku (22,1%!) - ni. In precej verjetno je, da bo zmagoviti otrok prej postal poslovno sposoben, kot bomo, kljub zmagovitemu predlogu arbitraže, doživeli mejo s Hrvati.
.
Narod ima seveda vedno prav. No, čestitam.
Lahko noč.

četrtek, 03. junij 2010

Nafta

Po propadli konferenci v Kopenhagnu je Svet doletelo, kot bi nam hotel kaj sporočiti, nekaj velikih naravnih nesreč. Naj omenim le potres na Haitiju, izbruh vulkana na Islandiji in aktualno uhajanje nafte v Mehiškem zalivu.
.
Potres je nekaj povsem naravnega. Niti ta, katastrofalen, na Haitiju, ni bil umetno induciran. Zanj ni bilo krivo niti intenzivno poljedelstvo, niti prekomeren ribolov, niti vožnja z avtomobili. Pa vendar je v eni najrevnejših držav čez noč umrlo 92 - 230.000 (?) nedolžnih ljudi, 300.000 je bilo ranjenih, milijon pa jih je ostalo brez doma.
Naravni so tudi vulkanski izbruhi. Zanje ni kriv človek, čeprav, kot tale zadnji, na mah topijo ledenike, v zrak izpuščajo strahotne količine toplogrednih plinov in s črnim pepelom ustavijo globalno aviacijo. Potresi in vulkani so povezani s premikanjem kosov litosfere, debele vsega 40 - 200 km, ki plava na nečem zelo vročem in tekočem. Litosfera, kakor rečemo tanki zemeljski skorjici skupaj z zunanjim delom plašča, je debela le od 1 do 3% zemeljskega polmera - ampak naravno je tudi tisto, kar je spodaj, z ogromno železno kroglo, čvrstim jedrom našega planeta, vred.
S potresi so povezani tudi potresni valovi, cunamiji. Samo tisti decembra 2004 v JV Aziji - je ubil 230.000 nedolžnih ljudi, da o brezdomcih ne govorimo...
Bolj ali manj naravne so tudi poplave, suše, požari, mraz. Ljudje se proti temu od nekdaj borijo, da bi si pač uredili neko znosno, predvidljivo življenje, sito, zdravo in dolgo. Proti poplavam se borijo z regulacijo vodotokov, pa tudi z jezovi, s katerimi na naraven način proizvajajo elektriko. Zaradi poplav danes po svetu umre manj ljudi kot nekoč, regulirani pa so Nil, velike kitajske reke, pa tudi Sava in Donava. Ampak danes je poplavljen velik del Poljske, Nemčije in prijateljske države Hrvaške - in nekateri se pridušajo, da je to zaradi pretirane regulacije, drugi pa, da so v kanale vlagali premalo. Nekateri celo pravijo, da je za to, da je naenkrat padlo preveč dežja, gotovo kriv človek.
Proti suši se borimo z namakanjem. Izrael ne bi bil pomemben izvoznik pomaranč, če bi reko Jordan pustil teči v prazno. Ali so torej izraelske pomaranče naravne? Rastejo na drevesih, ne delajo jih v tovarni, namakajo jih z naravno vodo, špricajo jih s kemikalijami, ki so narejene po naravnih zakonih kemije in fizike, po nasadih pa se vozijo stroji, v katerih po naravnih zakonih zgorevajo derivati naravnih energetskih zalog. Nekateri pa se vseeno pridušajo, da to vse skupaj ni naravno - in si olupijo pomarančo.
...
.
Pred poldrugim mesecem je v Mehiškem zalivu razneslo plavajočo naftno ploščad, cev se je deformirala in počila, skoznjo pa je začela uhajati nafta. In imamo ekološko katastrofo strahotnih razsežnosti.
Zanimivo je, da je ta zadeva v nekem smislu povsem naravna. Je kombinacija samih naravnih stvari. Naravno je morje, z vsem živim vred, naravna obala. In naravna je nafta - nastala je naravno, skozi naravne procese preobrazbe naravne, organske materije (planktona in alg). Vse, kar je v tem primeru naredil človek, je, da je zvrtal luknjo. In postopek vrtanja luknje je v svojem bistvu nekaj elementarnega, mehanskega, naravnega. Sploh če ga primerjamo s postopki sofisticirane industrije, denimo petrokemične.
Imamo torej naravni rezervoar naravne nafte, naravno morje z vsem živim, in luknjo. In že podrugi mesec se dogaja, da se nafta in morje, naravni stvari, mešata. Dobro, narava je poskrbela, da so nekatere stvari ločene - med nafto in morjem je tam naravno 4 kilometre materiala. Res je tudi, da je Zemlja tako fajn ravno zato, ker so stvari na njeni tanki lupini strukturirane v čudovitem ravnotežju.
.
Poglejmo, kaj se je zgodilo 20 aprila, zanimivo, točno na Hitlerjev rojstni dan. Družba BP je z naftno ploščadjo, do leta 2013 najeto pri tvrdki Transocean, Deepwater Horizon, ki jo je za 560M$ leta 2001 izdelala korejska tvrdka Hyundai, končala vrtanje do zaloge na polju Macondo Prospect na območju Mississipi Canyon. To je 66 km od obale Louisiane, morje je tam globoko poldrugi kilometer. Za lažjo predstavo - to je za eno Šmarno goro več od največje globine Jadranskega morja. Nesreča se je zgodila med postopkom zapiranja vrtine, da bi bila pripravljena za kasnejše podvodno izkoriščanje - ko so v cevi zamenjali težko vrtalno blato z vodo, je pritisk predrl betonski čep, nafta pa je izbruhnila do površine, kjer se je vžgala. Ekspložijo je brez posledic preživelo 98 delavcev, 17 je bilo ranjenih, 11 pa jih je umrlo. Draga ploščad se je potopila, varnostni ventili so zatajili, nafta pa je začela uhajati v morje.
Ocene o pretoku nafte nihajo od 2 do 16.000 kubikov na dan, samo doslej je baje izteklo že od 72 do 600.000 ton. Jasno je, da gre za eno največjih tovrstnih katastrof sploh. Na prvem mestu pa je še vedno razlitje v Perzijskem zalivu, ko je pokojni Sadam v 1. zalivski vojni odprl ventile v kuvajtskem pristanišču - tedaj je v morje izteklo do 1.500.000 ton. Polovica tega je izhlapela, tretjino ostalega so uspeli povrniti, drugo pa je končalo v naravi. Je pa res, da ob tisti obali v glavnem ne živijo od morskih sadežev, kot v Louisiani. Z aktualno katastrofo pa je zelo primerljiv primer ploščadi Ixotoc, tudi v Mehiškem zalivu, leta 1979. Vse je zelo podobno, le voda je bila tam le 50m globoka.
Kako se s katastrofo ubada tvrdka BP, je zanimivo pogledati kar na njihovi spletni strani. Po neuspešnih poskusih s težko kupolo in žogicami za golf, so zdaj sredi rezanja cevi, postopek je ilustriran tule.
.
Twainov literarni junak Huckleberry Finn se je nekoč na moč čudil Tomu Sawyerju, kako da je kosilo, se pravi, zaporedno - najprej juho, potem meso, krompir in solato, sladico pa na koncu - čeprav se v želodcu vse zmeša. Sam je zato propagiral učinkovitejši, vzporedni način prehranjevanja - vse lahko zmešamo že zunaj. Do podobnega absurda, v katerem ni prostora za kulinarične užitke, pridemo tudi v širšem merilu - če bi vse, kar je na Zemljini lupinici naravnega, zmešali skupaj in obdelali z naravnimi zakoni, bi izginila vsa lepota. Da je nekje led, drugje puščava, da je nekje morje in drugje kopno, da v določenem trenutku nekje naravno gori, drugje pa ne, da so reke sladke, morje pa slano, da nekje bruha vulkan, drugje pa ne, da je nekaj živo, nekaj pa ne, in da je nafta naravno ločena od morja - je dobro. Da sploh smo, je naravno povezano s tem, kako Zemlja funkcionira naravno.
Ampak res je, da bi se nafta in morje v konkretnem primeru, če človek ne bo učinkovito, sofisticirano, umetno ukrepal - naravno mešala dolgih 7 let, toliko nafte je baje v tistem bazenu. Zato čvrsto podpiram vse umetno početje, ki bo naravno mešanje naravnih snovi prekinilo. Podpiram tudi vse početje, ki bo posledice izlivanja naravne nafte omililo in Svet spet ukrotilo v smer, ki vrsti gospodarjev zagotavlja največ udobja. Podpiram polete umetnih jeklenih ptic, ki v svojih motorjih kurijo naftne derivate in z neba v morje mečejo kemikalije, ki pomagajo razgrajevati naravno nafto. Podpiram vso umetno plavajočo mehanizacijo, katere motorji kurijo naftne derivate - ploščadi, ki vrtata razbremenilni vrtini, ladje, ki skladiščijo zajeto nafto, pa sofisticirane umetne robotske podmornice, ki delajo namesto ljudi, pa vse tiste ladje in čolne, ki kurijo naftne derivate in v morje odmetavajo kilometre umetnih plavajočih barier. Podpiram vse požrtvovalne ljudi, ki v umetnih kombinezonih, ali pa le v umetnih škornjih in rokavicah, v umetna, plastična vedra, po plažah zbirajo nanose tiste črne, lepljive, naravne snovi.
.
Tvrdka BP ima veliko denarja. Mogoče celo toliko, da bo zmogla financirati odpravo posledic škode in izplačilo morebitnih odškodnin. Predpisi za črpanje nafte daleč od obale, pa tudi v zvezi z rokovanjem z nafto nasploh, se bodo najbrž še bolj zaostrili. Pridobivanje surovine, na kateri temelji sodobna civilizacija, bo vedno dražje, saj je lahko dostopnih zalog vedno manj. Ampak manj ko bo nafte ostalo, dražja bo - in rentabilno počasi postaja tudi tisto, kar bi bilo nekoč brezupno izkoriščati. Naftne družbe danes presežke veliko investirajo tudi v obnovljive vire energije. Le tako si lahko dolgoročno zagotovijo pomembno vlogo na energetskem trgu. Dogaja se prehod, postopna zamenjava generacij energentov. Stvar je na moč kompleksna, povezana je tako s prostim trgom kot s politiko, predvsem pa je neizbežna. Danes smo denimo sredi faze, ko je še vedno rentabilneje vrtati za nafto poldrugi kilometer pod morjem, 4 km globoko - kot pa se lotiti izkoriščanja bajeslovnih kanadskih in venezuelskih zalog naftnega peska. Ali pa investirati v fotovoltaiko brez izdatnih politično izposlovanih subvencij.
Ampak - še vedno se lahko zgodi, da bo kdaj sredi Evrope razneslo jedrski reaktor, denimo v ekološko osveščeni Franciji. Lahko se zgodi, da bo komu toča razbila sončne celice na strehi, z ostrimi črepinjami pa se bo grdo porezal otrok. Lahko se zgodi, da bo popustil kak jez. Ma - že med navdušenim čolnarjenjem skozi novo ekološko hidrocentralo se lahko zgodi tragedija... In če se spomnim tistega cunamija, nedavnega potresa na Haitiju in islandskega dimnika - ali smo zaradi naravnejših naravnih nesreč kaj bolj srečni?

torek, 01. junij 2010

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pičke, Kruto razpoloženje, Veliki šoping, Mala šola muharjenja, Odbite arktične zgodbe, Sartrov lijak, Kafka: Opis nekega boja in druge zgodbe, Kafkova juha, Japonske novele in Puškin: Povesti, članki, pisma, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo.
.
Pičke / Juan Manuel de Prada, 1997 / Beletrina, 2003
Kaj jaz vem... Tale je malo preveč resno vzel tisto, da je ženska tista nepotrebna navlaka okrog p..., pa smo dobili razvlečeno in dolgočasno jamrarijo, natisnjeno med platnice. Tule imamo tudi primer, kako se izogibanje iteracijam sprevrže v za lase privlečeno izumljanje terminologije. Pa saj, to bi bilo treba brati kot knjigo o čustvih, spominih - ampak mene vse skupaj, takole zapakirano - odbija.
.
Kruto razpoloženje / Jordan Radičkov, 1965 / Slovenska matica, 2006
Pisanje tega popularnega Bolgara me močno spominja na Vlada Žabota, kar seveda ni kompliment. Ampak iz spremne besede sem se naučil, da je bilo pisanje o zarukanih kmetavzih bolgarskega podeželja pravzaprav izraz subtilnega protikomunističnega uporništva, kar pa je seveda vredno vse hvale. No, določene zgodbe so v resnici kar zabavne - priporočati pa ravno ne upam.
.
Veliki šoping / Ante Tomić, 2005 / V.B.Z. Ljubljana, 2006
Kratke zgodbe iz sodobne Dalmacije. Fajn, denimo za na plažo.
.
Mala šola muharjenja (in drugi napotki) ter kratke zgodbe (in ribji katekizem) / Andrej Lupinc, CZ 2009
Užitek je brati pričevanje strastnega človeka. In ta debeli špeh, poln krajših, daljših zgodb in celo pesmic, je ena sama oda muharjenju. Niti sanjalo se mi ni, da se da o čudnem načinu ribolova z mahanjem z nekakšnimi kičastimi cufki tik nad gladino - povedati kaj tako globokega, doživetega in strastnega. Meni se je muharjenje prej zdelo kot nekaj izrazito dolgočasnega, dodaten odpor pa se me je polotil zaradi medijskih objav o aristokratskem hobiju tajkuna Bavčarja, ko je bil Istrabenz na vrhuncu (kako je muharil na Alaski ipd). Muharjenje je seveda aristokratski šport, sploh v takih dimenzijah - za obhajanje najlepših potočkov sveta je potreben denar, za neskončno postavanje in mahanje s palico pa čas. Čas in denar sta danes statusna simbola - razkoš pa se najlepše manifestira z nesramnim razmetavanjem dragocenih dobrin. Ni treba posebej razlagati, da je tovrstno muharjenje precej bolj potratno kot tipično golfarjenje.
Ampak, pazi: Lupinc je napisal tako dobro, da pri še tako zakrnjenem bralcu odpor do gnilega elitizma - zvodeni. Človek je brihten, izkušen, poln anekdot, strasten in, kar je ravno tako pomembno, čudovito pismen.
Jaz sem navdušen. Zelo, zelo priporočam!
.
Odbite arktične zgodbe / Jørn Riel, 1974 / Didakta, 2006
No, te zgodbe so res odbite. Najbrž je po sredi surova, odbita pokrajina, kjer zdržijo le surovi, odbiti ljudje... In k odbiti materiji lepo paše naiven, nevtralen pisateljski pristop, ki bi se ga dalo interpretirati tudi kot cinizem. Priporočam!
.
Sartrov lijak / Mark Crick, 2008 / Vale-Novak, 2010
Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.
"Praktični nasveti za domače mojstre, literarne sladokusce". Ja, dobro se je spomnil - DIY v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, moram pa pohvaliti izjemne ilustracije - tudi te je zagrešil avtor, ki je sicer fotograf.
.
Opis nekega boja in druge zgodbe / Franz Kafka / Beletrina, 2009
"Skice - črtice - novele II". Stvar je podobna kot prvi del - napaberkovani krajši in daljši, bolj ali manj ohranjeni zapiski. Tipično "recesijsko" vzdušje in očitna odsotnost optimizma... Kafka je itak Car, priporočam!
.
Kafkova juha / Mark Crick, 2005 / Vale-Novak, 2007
Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.
"Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih". Ja, dobro se je spomnil - kuharija v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, tu pa lahko poleg ilustracij pohvalim tudi recepte.
.
Japonske novele / Alma Karlin, 1936 / Mohorjeva, 2006
O Almi Karlin sem vedel, da je bila slovenska svetovna popotnica. Ampak te zgodbe ne odražajo pretiranega "slovenstva" - napisala in objavila jih je v nemščini, sicer pa so to, se mi zdi, zgodbe iz in o daljni deželi, namenjene tešenju radovednosti splošnega srednjeevropskega bralstva. Alma Karlin, po tej knjižici sodeč, torej ni bila pretirana aktivistka v smislu "narodnega buditeljstva" - ampak je pa še vedno "naša", kenede.
.
Povesti, članki, pisma / Aleksander Sergejevič Puškin / DZS, 1970
O Puškinu sem že veliko slišal, od nekdaj se mi je zde kul. Kul je bil tudi v svojem času, saj mu je uspelo prepričati tedaj najbolj popularno bejbo v vsej carski Rusiji, Natalijo Gončarovo. Ker pa se je zavedal, da je njegova popularna, 13 let mlajša, poželenja vredna bejba, tudi radoživa, je postal strašno ljubosumen. Ko se je torej začelo govoriti, da jo je uspel prepričati tudi tedaj 25 let star francoski japi Georges d'Anthes, ga je tedaj 37 let star Puškin tako užalil, da mlajši ni imel druge izbire, kot da ga povabi na dvoboj. Čeprav se je Francoz tik pred tem demonstrativno oženil z Natalijino sestro Ekaterino, tako da sta bila s Puškinom v svaštvu! No, mladi Georges je svojo čast uspešno opral, je torej Puškina po pravilih ubil (no, smrtno ranil - umrl je šele čez 2 dni), človeški rod pa je ostal brez enega boljših sinov.
V tem zborniku ni niti Jevgenija Onjegina, niti Borisa Godunova - dobi pa človek kljub temu dober uvid v razlog Puškinove nesmrtnosti. Posebej sem pa navdušen nad njegovimi časopisnimi kritikami in osebno korespondenco - res je bil en nagajivček! Priporočam.
.
Lahko noč.