Sobota, Delo, Bog, Pečenka

Sobota

V soboto je raznašalec poleg naročenega Dela za reklamo pristavil še Dnevnik z Objektivom. Pa primerjajmo.

.

Delo

Delo je seveda že na prvi pogled bolj simpatično zaradi večjega formata, potem je pa tu še priloga o avtomobilih in smešni kolumnist "Janšič", namesto Rupla pa so tokrat objavili kar Mićota.

Obe prilogi se lotevata sumljivo podobnih vsebin. Malo papeža ("grafologija" me živcira enako kot "boienergija", ampak Dnevnikov Pogačnik je načelno luciden), malo religije (Objektiv o egiptovskih vahabitih, sobotna Milekova pa reportira z neke španske katoliške procesije).

Obe imata intervju z arbskim kritikom islama, vendar je Sobotna z Iranko Mino Ahadi močno premagala Objektivovega Egipčana Ala Al Asvanija.

Obe pišeta o demografiji - Objektiv začne z analizo stanovanjske strukture, Sobotna zmaga s člankoma Mije Repovž o demografiji in Patricije Maličev o fenomenu samskosti.

Obe prilogi imata nekrolog Kurtu Vonnegutu - Sobotna Mazzinijevega, druga Gradišnikovega; ker objavi še njegov vrhunski odlomek iz novega romana, primerljiv z bistrim člankom Nikolaja Pečenka (k njemu se vrnem kasneje) iz zadnje Mladine, zmaga Objektiv; je pa res, da je v Delovi Oni začel izhajati kar Gradišnikov podlistek.

Obe pokrivata urbanistično vizionarstvo - vendar Objektivov intervju z ljubljanskim Koželjem poseka Sobotninega s portoroškim Antolovičem.

Obe se lotevata ekonomije - vendar odlično razumljiv Dragiša Boškovič, stranski steber Sobotne, ki ga res leta dolgo berem, poseka Project Syndicatovo kolumno v Objektivu.

Namesto česa o ameriški predvolilni tekmi, kot sta Hillary in Obama v Sobotni, ponudi Objektiv nekaj o Simpsonovih in enega slabših Žižkovih člankov (o filmu "300" o Špartancih), v katerem uvodničar Žerdin vidi celo opis agonije LDS.

Objektiv se zelo na široko razpiše o famozni nedavni okrogli mizi društva novinarjev (in Slivnika), za uravnoteženost pa poskrbi Crnkovič z nasprotnim člankom; Sobotna o temi razumljivo molči, je pa zato prej omenjeni Mićo svoje svete krave tokrat prodal kot (Crnkovičevemu podoben) članek o slo novinarjih.

.

Začuda sta obe prilogi očitno uravnoteženi. Objektiv začuda zato, ker je "uravnoteženost" sinonim za gonjo nove oblasti, pred katero so mnogi novinarji prebegnili na Dnevnik. Sobotna začuda zato, ker bi po vsem, kar se sliši, morala biti najmanj črno trobilo.

Povrh je pa Sobotna, za razliko od Objektiva, že nekaj let speta s sponko. Premore pa tudi, resda vedno bolj oskubljen, slavni pp 29.

.

Bog

Da Sobotna ni črno trobilo, dokazuje članek o Dawkinsu.

Richard Dawkins, slavni zoolog, učenec nobelovca Tinbergna, ki danes na Oxfordu zaseda stolček za "ljudsko razumevanje znanosti" (ki ga financira točno tisti milijarder Simonji, ki se je dal zadnjič z rusko raketo izstreliti v vesolje in je še vedno tam, kar lahko spremljate na njegovem blogu), je zame pravo odkritje. Razmišlja namreč podobno kot jaz - oziroma, tu se spodobi, da se popravim - jaz razmišljam podobno kot on (na blogu sta na to temo vsaj prispevka Intelligent Design in Sekularizirajmo).

Dawkins je iz ozkega strokovnjaka postopno zrasel v popularizatorja znanosti, iz biologa v, recimo, "sociologa" (po vzoru "gena" je definiral "mem", kar se je dobro prijelo in je presunljivo uporabno) in iz publicista v enega najvplivnejših svetovnih razumnikov.

Predvsem pa je Dawkins zastavonoša boja proti verski blaznosti, boja za iztrebljenje "virusa religije", boja za zmago zdravega razuma. Za pokušino preberita vsaj odličen esej Viruses of the Mind, sam pa itak kanim čimprej prebrati njegovih 9 izjemnih knjig. Bog kot zabloda pa je sedaj poleg Sebičnega gena na voljo celo v slovenščini.

Razširite glas!

.

Pečenka

Na koncu naj priznam, da sem vse skupaj namenoma naslovil malo hecno zato, da bi privabil klikniti svoja rss bralca. Je pa tu vseeno neka logika: bilo je v soboto, zmagovalec časopisov je Delo, pa nekaj malega sem delal, Dawkins razkrinkava princip boga, avtor članka o njem je Nikolaj, katerega priimek je podoben pečenki, pečenko pa sem menda tudi jedel.