četrtek, 21. avgust 2008

Olimpio-/ "PENZIONIKI"

Vidim da je nek skromni Brežičan posebej dobro vrgel kladivo in kot prvi državljan samostojne Slovenije dobil zlato olimpijsko medaljo v atletiki. Svaka čast!
.
Potem pa gledam včeraj dnevnik POP TV, kjer ga imajo v studiu in se malo pogovarjajo.
Pa pojamra, da je za medaljo iz enega naslova dobil 30.000 ojrov, Italija (ki ima tridesetkrat več davkoplačevalcev) pa da iz podobnega naslova daje po 4x toliko. O tem, koliko športnikov v olimpijskih finalih svoj trud izračunava iz obljubljenih državnih nagrad, tu nima smisla razpravljati. Niti o tem, ali mora manjša država (čeprav obljubljen denar prav nič ne vpliva dejanski rezultat, razen morda v primeru, ko država "kupi" uveljavljenega šampiona) deliti milionske zneske, velike države (kjer je v reprezentanco nekajdesetkrat težje priti), pa naj delijo drobiž - ali je bolje ravno obratno. Posvetimo se tule izključno "upokojenski problematiki".
.
Mladenič olimpionik je namreč nato odločno, skoraj nestrpno in na način, kot da mu to pripada, oziroma skoraj na način, kot da so mu nekaj, kar mu pripada, vzeli, spregovoril o tem, kaj da mu pripada.
Omenjal je športnike na splošno, ki se "upokojijo" prej, in posebej športnike z vrhunskimi rezultati (do 8. mesta na OI), za katere bi morala država bolje poskrbeti:
.
"Hočem penzijo v višini dveh povprečnih bruto plač, od 35. leta starosti.
To mi pripada."
.
Glede na to, da je bila izjava v studiu iste TV hiše, ki se ponaša s številnimi uspehi na temo socialne demagogije na področju pokojnin, se mi je zdelo čudno, da sta cenjena novinarja zahtevo sprejela mirno, z odobravanjem in predvsem brez kakršnihkoli podvprašanj.
No bom pa jaz.
.
1.
Torej - zdrav fant v najboljših letih, ki lahko vrže kladivo 82 metrov, ni za v penzijo.
Če je profesionalni športnik za kariero delno žrtvoval šolo, ali pa če ravno za doktorat tudi sicer ni bil - še ne pomeni, da si po 35. letu ne bi mogel najti dela. Ne silim ga v Revoz (vzamejo vsakega) - naj s prihranki odpre gostilno ali začne kak drug biznis. Če že nikakor noče svojega znanja in izkušenj (ki jih je v največji meri financirala ravno ta "nehvaležna" država), deliti z mladim rodom in služiti kot učitelj telovadbe, kondicijski ali specifični kladivometalski trener, pa seveda športni funkcionar. Ali če denimo nikakor noče odpreti zasebne kladivometalske šole, kot delajo številni "upokojeni" športniki, od tenisačev do atletov.
Predvsem pa naj meče tisto svoje kladivo vsaj še do Londona, zdaj pa naj, dokler je še posebej "hot", posname čimveč reklam in sklene čimveč sponzorskih pogodb itd.
.
2.
V tej državi imajo v zvezi s penzijami ljudje vedno bolj nerazčiščene pojme.
Pokojninsko (in invalidsko) zavarovanje je ZAVAROVANJE. Za čas, ko človek ne more več delati - zaradi starosti ali zdravstvenih težav. Kot pri vsakem zavarovanju (čeprav je državni pok. sistem specifičen zaradi prisilne udeležbe in socialnih korektivov) - je renta odvisna od prispevkov. Izplačilo pa se da uveljavljati, ko napoči škodni primer (starost...). Če denimo nekomu, ki hišo zavaruje proti požaru, ta ne zgori - mu zavarovalnica na tem planetu ne izplača odškodnine.
Naš olimpionik, ki ga nihče od davkoplačevalcev ni posebej silil, naj v njihovem imenu meče kladivo, pa trdi, da mu iz žepov davkoplačevalcev (iz proračuna ali pa iz prispevkov, ki jih od plač ljudem trga ZPIZ) - pripada renta, primerljiva s poslansko plačo. Od 35. leta do smrti. Če bo po tem kaj delal ali ne.
Glede na to, da je povsem jasno, da se naš olimpionik za zahtevano rento ni posebej zavaroval, se meni nekako zdi, da mu ne pripada. Če bi, glede na znano specifiko kuglometalske športne kariere, sam odgovorno sklenil zavarovanje na prostem trgu, tu ne bi bilo nobenega problema. Še šivilja plačuje prispevke za penzijo 30 let in ji potem (10 - 15 let?) pripada borna renta - zakaj bi mlademu, zdravemu (in relativno premožnemu) olimpioniku ogromno rento plačeval "jaz"?
Če so športne kariere bolj koncentrirane in lahko v kratkem času prinesejo ogromno denarja - si naj pač kuglometalci, če si to lahko privoščijo, 10 let na mesec plačujejo 5.000 ojrov zavarovanja, pa bodo mogoče pri 35 res dobili dosmrtno rento v višini "dveh povprečnih bruto plač". Ali pa naj pač investirajo v nepremičnine, delnice in zlato, ali pa denar spičijo za luksuz - njihova stvar.
.
3.
Če kani naš olimpionik po 35. živeti še 50 let in zahteva 3.000 ojrov neto na mesec, nas bo stal, poleg nagrade 30.000 ojrov, ki jo je dobil z nekega naslova, še 1.800.000 ojrov. Skoraj 2 milijona.
Glede na to, da izkušena novinarja v studiu POP TV ob taki zahtevi nista niti trznila, bi jaz tule predlagal, da stvar popravijo tako, da zahtevajo od sodelujočih na predvolilnih soočenjih, da se o omenjeni stvari izrečejo. Naj začnejo z Ehjavcem in nadaljujejo po spisku.
.
Kaj pa vidva mislita?

sreda, 13. avgust 2008

Ugor

Pa dajmo spet nekaj podvodnega, ker je še vedno poletje.
Ugor (conger conger) je velika kačasta riba brez lusk, ki živi po luknjah. Če človek po luknjah stika sistematično, slej ko prej kakega najde. Sam sem jih že precej pobil (nekaj jih je tule) in pojedel, zadnje čase pa se zadovoljim s fotografijami (s takimi nisem bil zadovoljen). Takole izgleda ugor na svojem domu.

Lahko noč.

Padli sta še dve

Grem zadnjič v trgovino kupit kruh in mleko znamke Badžet, pa na stalaži Žepne knjige pred blagajno najdem dva zanimiva kosa, tudi "badžet".
Nazadnje sta torej padli Veliki pok in Tkanina vesolja.
.
Veliki pok Simona Singha (450 strani) nosi podnaslov Najpomembnejše znanstveno odkritje vseh časov. Zgradba spominja na slog slovenskega fizika Strnada, ki zgodovino fizike na poljuden način predstavlja skozi zanimive življenjepise. Singh pa tole knjigo zelo lepo ilustrira tudi z razlago, kako bi rekel, znanstvene metode. Tekmujoči teoriji vsakokrat enostavno in pregledno ovrednoti skozi znanje, ki je bilo dostopno v danem trenutku. Ko so stvari predstavljene tako, nima nikakršnega smisla iskati najzaslužnejšega genija - bili so časi, ko je bilo treba biti, da bi uradni pogled na svet premaknil za ped, nekajkrat gajstnejši, kot kdaj drugič za dva metra.
Iz vsebine naj omenim še belgijskega fizika Lemaitreja, ki je veliki pok napovedal pred drugimi. Tip je posebej zanimiv zato, ker je vse življenje vzporedno predano fural karieri res vrhunskega fizika - in župnika. Jaz sem bil, izgleda, tako levo indoktriniran, da sem do sedaj mislil, da to skupaj ne gre.
Napisano je zelo preprosto, za široke ljudske množice - knjigo se da prebrati (in razumeti) hitro, v prvo. Zelo priporočam!
.
Tkanina vesolja Briana Greena (630 strani) nosi podnaslov Prostor, čas in tekstura resničnosti. Knjiga se pravzaprav začne tam, kjer se prejšnja konča. Je pa tako - kljub temu se da kaki 2/3 prebrati hitro in kolikor toliko razumeti. Proti koncu pa je podobno, kot sem napisal že pri komentarju Čudovitega vesolja.
Iz vsebine bi rad posebej opozoril na teorijo, po kateri je "vesolje", se pravi tisto, kar je počilo v velikem poku, najprej merilo kar kakih 10 na -26 cm, tehtalo pa pičlih 12 kilogramov. Odgovora na to, od kod se je vzela ta 12 kilska pikica, niti ta teorija ne da, je pa ta stvar tako velika in tako lahka, da se jo da pravzaprav tudi zanemariti. Vsaj v primerjavi z nečim neskončno majhnim in hkrati neskončno težkim, a ne, kakor bi si človek izgled "izvora" intuitivno predstavljal.
Evo, 12 kil pa si lahko celo konkretno predstavljam. Mislim celo, da sem v letošnji pomladno-poletni sezoni nabral vsega skupaj ravno tam okoli 12 kg gob :))
Bralca pa naj opozorim še na napakico, ki sem jo slučajno opazil - besedilo ob skici kvantnega izničevalca z zapoznelo izbiro (7.5 b, stran 238) namesto pretvornik R vseskozi omenja pretvornik D, kar lahko bralca zavede. Najbrž lapsus.
Greene je vrhunski stilist - njegov slog je sočen, podkrepljen z duhovitimi primerami, in res pozorno popreproščen, da se bralec ne ustraši. So pa zato ob koncu priložene obsežne opombe s sklicevanjem na real-life članke, kjer je razlaga zahtevnejša.
Ma - po moje bi to moral vsak prebrati.
.
Lahko noč.

petek, 08. avgust 2008

Stik z zdravstvom

Za mano sta grozna dva dneva. Bil sem v stiku s slovenskim zdravstvom.
Naj kar takoj povem, da se je na srečo (samo od sebe) dobro končalo. In da se nameravam stiku z notoričnim slovenskim sodstvom odreči - tožil ne bom.
Zdaj pa k stvari.
.
V torek sva z ženo prvič res hudo padla na izpitu starševstva. Med previjanjem je fantek, danes ima dobro leto in mesec, odprl škatlico za nakit in pojedel en uhan. Panika!... ga je res pojedel ali se je le izgubil... vse sva preiskala, pa nič...
To je za pojest res grozen uhan. Iz medicinskega jekla, masivna kroglica kakih 8mm premera in kavelj. Grozen kavelj, ki se zatakne skozi uho.
Ampak fantek je vesel, živahen in nič ne kaže, da bi mu uspelo uhan pojesti. Jaz sicer takrat nisem bil zraven, ampak resnično nisem verjel, da bi ga lahko pojedel - najbrž ga sploh ni bilo v škatlici, se bo že našel... Žena je klicala pediatra in takoj smo se, za vsak slučaj, odpravili na urgenco.
O groznih občutkih krivde in poraza, da sva naredila tako idiotsko napako, pred kakršnimi seveda opozarjajo na prav vsakem izdelku, igrački, šolah za starše, vseh knjigah... nima smisla govoriti. Pred tem ne bežim in priznam. Ni hujšega, kot da zaradi neumne napake - spraviš povsem zdravega dojenčka v bolnico. Ampak vseeno bi rad, če se že zgodi, posvaril pred stikom s slovenskim zdravstvom. Tule je:
.
Zgodilo se je ob pol enajstih. Na urgenci UKC smo bili ob pol dvanajstih. Formalnosti, od enih vrat do drugih... in znašli smo se na oddelku otroške kirurgije. Formalnosti, fantka pregledajo (zdrav, poleg tega izrazito živahen in dobre volje), obrazci... Torej, sam pravzaprav nisem bil niti 10% prepričan, da je sinek tisti uhan sploh pojedel. Enak vtis pa je izrazito dajalo tudi osebje. Žena je bila prepričana 90%, fantek pa je menda razmišljal o čisto drugih zadevah... Ampak jasno je, da je treba zelo hitro ugotoviti, kaj je s tem.
Zdaj ne bom podrobno opisoval neznosno zanikrne organizacije dela, praznih hodnikov, neverjetno sovražno nastrojenih tetic za pulti (posebej ena, ki je, medtem ko smo v prazno čakali 40 minut, na računalniku gledala "strokovno gradivo" z naslovom Najcenejše počitnice in vmes jedla krekerje), pa tete v beli opravi, ki je vsake pol ure skočila na hodnik in ponižujoče ozmerjala in celemu svetu glasno razlagala podrobnosti o intimnih zadevah enega od dveh čakajočih na rentgen... Dovolj naj bo dejstvo, da smo prvi rentgenski posnetek malega dobili po dveh urah!
.
Glavno mesto države. Univerzitetni klinični center, najboljša bolnica daleč naokoli sploh. Urgenca, ponavljam - URGENCA. Kjer se posluje urgentno? Ne 3 ponoči, prišli smo na delovnik, sredi belega dne, ob pol dvanajstih. Ne, bolnica ni bila zasedena s tisoči zlomov zaradi poledice, ni imela opravka z žrtvami vlakovne ali letalske nesreče, tudi potresa 9. stopnje ni bilo. Še več, oddelki, po katerih so nas pošiljali, so bili izrazito prazni pacientov (in izrazito polni osebja, karkoli je že pač počelo). In pri vsem skupaj ni šlo za ne vem kako komplicirano diagnostično metodo, ampak za navaden rentgenski posnetek.
Ki je bil grozljivo nazoren. Uhan s kavljem. V želodčku. Ne bom opisoval, kako sva se počutila starša, ampak osebje se je izrazito zresnilo in nenadoma je - vse steklo hitreje.
.
Od prve rentgenske slike do trenutka, ko so sina odpeljali v operacijsko sobo, je minila še ena ura. Ura se je vlekla, a nova zdravnica je zatrjevala, da je stvar lahko v želodčku 8 ur in da se itak nikamor ne mudi. Fantku so tudi vzeli kri iz nogice in prstka ter mu v desni nart vstavili "kanal" za infuzijo. Ta ura je razumljiva - zbrati so morali ekipo - predvsem anastezista in pa ljudi, ki znajo voditi poseben kateter s kamero in kleščicami.
Našli niso nič. Uhana ni bilo več niti v želodčku, niti v dvanajstniku.
.
In med tem ko čaka, da iz operacijske sobe pripeljejo njegovega (sicer povsem zdravega) otroka, človek razmišlja. Zakaj ga je bilo treba uspavati in s tistim orodjem šariti po njem - zaman? Ali se ne bi dalo organizirati slikanja tik pred operacijo? In predvsem, glede na to, da je neizpodbitno, da je bil uhan v želodčku še ob pol dveh, ali se ne bi dalo vsega skupaj opraviti do takrat? V tem primeru bi uhan izvlekli s katetrom skozi usta - in skrbi bi bilo konec. Če bi od našega prihoda, do preproste rentgenske slike - minila ura ali ura in pol, namesto dveh. Ali če bi kako drugače ugotovili, ali je uhan sploh pojedel. Denimo z detektorjem kovine, kaj jaz vem. Ampak takoj, a ne.
Med tem ko čaka, človek razmišlja, kako bo grozljivi jekleni uhan s tisto špičasto kljuko - prišel skozi tista tanka črevca. Ne da bi se, denimo, zataknil v ožini med tankim in debelim črevesom. Ali bo - samo zato, ker je trajalo več kot dve uri, da so diagnosticirali, da je fantek v resnici pojedel uhan - potrebna prava, krvava, grda operacija? Ga bodo še enkrat uspavali, mu prerezali trebušček, mu iz vrečk dajali tujo kri, iskali, pa potem šivali... in bo, če bo šlo vse po sreči, ostala le grda brazgotina za vse življenje? Človek tako in podobno razmišlja, ko skozi vrata končno pripeljejo otroka. Na palici infuzija, majhno telesce pokrito z rjuho, še vedno nezavesten, hrope. Stokajoče, hropeče diha, nezavesten. Odpeljejo ga v sobo, na nožni palec mu priklopijo kabel aparata, ki kaže srčni utrip. In potem čakaš da se zbudi. Otrok, ki ti pomeni največ na svetu, in ki je bil pred par urami povsem zdrav in še pred uro razigran...
.
Popoldne ga še enkrat slikajo. Nedolžnega dojenčka že drugič obsevajo s tisto radioaktivnostjo v spodnjem delu trebuha. Uhan je nekje ob vrhu medenice. Zdravniki ocenijo, da lahko fantek spet začne jesti. Da bo ostal v bolnici, dokler uhana ne pokaka. To je, če bi šlo vse po sreči. Zdravnica tolaži, češ da so videli otroke brez problema prebaviti velike odprte varnostne sponke. Čakam samo še to, da me začnejo tolažiti, kak užitek je srati žiletke...
.
Sineku so za večerjo prinesli čokolino v šalci za čaj. In zraven veliko, res veliko žlico. Pa vprašava, če majo kako manjšo žlico, ker mali česa takega še videl ni, kaj šele, da bi lahko s tem jedel. Pa pravi, da nimajo, da imajo le čajno kuhinjo in ta čokolino, kuhinja da zdaj več ne dela. Pa vprašam, če imajo v čajni kuhinji slučajno tudi čajno žličko. Pogleda me, kot bi padel z Lune, češ jasno da ne. No, fantek je lačen in vseeno vse poje.
.
Potem je bila noč. Dežurala je žena. Bolje da ne opisujem, kako klavrne su tiste luknje na pediatričnem oddelku UKC, kjer so poleg treh železnih kletk (posteljic) le še trije stoli. Rekla je, naj ji prinesem spalno vrečo in je tako prespala na tleh. Ne, nobenih žimnic in armafleksov nimajo. Sestra pove, da starši pač prespijo na stolih ali na tleh, če hočejo ravno ležati, da pa seveda lahko grejo itak spat tudi domov...
.
Zjutraj ob 8h dojenčka še tretjič slikajo. Uhan s kavljen se zdi na čisto istem mestu.
In čakamo. Prinesel sem mu njegovo posodico, žličko, žemljice in tiste cverge, ki jih je navajen jesti za zajtrk. Preden dobro poje, sestra prinese kosilo. Veliko, odraslo porcijo v velikih, standardnih posodah s pokrovi. Poje še malo pireja in špinače. Pa prej in potem razgraja, se špila, vpije tisti dve besedi, ki ju že zna (papu, mama, pa-pa, beee, teta, ata, auto, hovhov, tutu...) in je sploh ves zdrav, vesel in navit. Ker si je ponoči seveda iz nogice izpulil tisti "kanal", ni več na kablu in se hoče veliko "sprehajati" in se da veliko nositi naokoli... Zakaj mora biti ta nedolžen, zdrav otrok v bolnici...?
Zasijemo pri vsakem prdku in čakamo. Čakamo na kakec. Najprej nič.
Ob treh popoldne pa žena telefonira, da smo zmagali :))
.
Seveda smo zdaj vsi neizmerno srečni. Ne morem pa se znebiti občutka, da nekaj hudo šepa v organizaciji našega zdravstva. Če je tako v ljubljanskem Kliničnem centru sredi delovnega dne - kako je potem sredi noči sredi zime sredi Haloz?
.
Lahko noč.