petek, 07. december 2007

Primer Yue Minjun

Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.
Pa je tako tudi v svetovnem merilu?
Res je, da vpliv našega ministrstva za kulturo kaj dosti čez mejo ne seže. Res je pa tudi, da je visoka umetnost, kjer tudi danes najdemo tudi slikarstvo, v svetovnem merilu povsem tržna dejavnost. O pasteh subvencioniranja je zanimiv članek, na katerega je zadnjič opozoril LIBERTAREC, objavil Time, in ga velja prebrati.
Tu pa se raje posvetimo zgovornemu konkretnemu primeru.
*
1. Minjunov stampedo
.
1. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, je bila med drugim prodana slika Papež, Yueja Minjuna, za 4.370.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega kitajskega avtorja.
2. Na dražbi Contemporary Chinese Art II, Sotheby's Hong Kong, 7. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Masaker pri Chiosu, Yueja Minjuna, za 4.100.000 $.

3. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 12. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Usmrtitev, Yueja Minjuna, za 5.900.000 USD, kar je bila tedaj rekordno visoka cena za sodobno delo kitajskega avtorja. Tej sliki se bomo podrobneje posvetili kasneje.
4. Pred dobrim tednom pa se je zgodilo nekaj, česar seveda ne smemo prezreti, čeprav mi malo podira koncept:

Na dražbi Asian Contemporary Art, Christie's Hong Kong, 25. novembra 2007, je bil med drugim prodan komplet 14 risb (smodnik na papirju) Drawing for Asia-pacific Economic Cooperation (02), Cai Guo Qianga (50), za 9.500.000 $, kar je aktualni rekord za sodobno umetnino še živega Kitajca. In tudi absolutni rekord za umetnino azijsko -pacifiškega območja, ki ga je od aprila 2007 držala slika Odloži svoj bič (39), Xuja Beihonga (ki pa je nehal biti živ že leta 1953).
.
2. Slikar, še povsem živ
.
Minyuna izpostavljam predvsem zato, ker je v prvi vrsti čisto klasičen slikar, ki proizvaja olja na platnu (dobro, naredi tudi kak kip). Omenjam ga tudi zato, ker je še povsem živ, še več, star je šele solidnih 45 let.
.
Res je, da sta še živa tudi klasična slikarja Lucian Freud (85) in Jasper Johns (77); Willem De Kooning, ki je sloves najdražje prodajanega še živega umetnika držal nekako od 1989 do 1997, pa je tedaj, star skoraj 93 let, umrl. Dokaj živa sta seveda tudi kralj kiča, nekdanji borzni mešetar Jeff Koons (53), in britanski enfant terrible Damien Hirst (pičlih 42!), ki pa ju težko opredelimo za (predvsem) slikarja.

.
2.1. Stampedo še živih neKitajcev
No, drugo polovico letošnjega leta si bomo zapomnili po pravem bumu rekordov, ki jih dosega sodobna umetnost še živečih avtorjev. Naj kratko obnovim, kako so si rekorde podajali zgoraj omenjeni artisti:
1. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's New York, 16. maja 2007, so prodali sliko Figure 4 (59), Jasperja Johnsa, za 17.400.000 $, kar je rekordna cena za sliko še živega avtorja.
2. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's London, 20. junija 2007, so prodali sliko Bruce Bernard (92), Luciana Freuda, za 15.500.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega evropskega avtorja in je še vedno rekord za sliko še živega evropskega slikarja.
3. - Na dražbi Contemporary Art Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, so prodali kos Lullaby Spring (02), Damiena Hirsta, za 19.100.000 $, kar je bil tedaj absolutni rekord za umetnino še živega avtorja.
4. - V londonski galeriji White Cube so 1. junija 2007 slavnostno odkrili kos For The Love of God, Damiena Hirsta, na prodaj za 100.000.000 $. 30. avgusta 2007, mesec po tem, ko so diamantno lobanjo umaknili z razstave, je galerija objavila, da je kos po izklicni ceni kupila neimenovana "investicijska skupina". Čeprav se je hitro izkazalo, da se za "investment group" skriva Hirst osebno in je javni odkup lastne umetnine očitna špekulacija, artist trdi, da od tedaj velja za absolutnega rekorderja med še živimi umetniki. No, vsekakor je ustvaril umetnino, za katero je bila zahtevana največja izklicna cena. Preberi še tale zanimiv izračun.
5. - Na dražbi Contemporary Art EveningSale, Sotheby's New York, 14. novembra 2007, so prodali kos
Hanging Heart (Magenta/Gold) (94-06), Jeffa Koonsa, za 23.561.000 $, kar je, če prejšnjega primera ne upoštevamo za prodanega, rekord za umetnino še živega avtorja.

.
2.2. Prepoznavnost

Vrnimo se k Minjunu in njegovim slikam. Naj bralcema najprej na kratko opišem, kaj počne.
- medij: klasično štafelajno slikarstvo, olje na platnu
- slog: nekakšne figuralne kompozicije, bolj v ilustratorski, kot realistični maniri; prostor navadno ni globok, ampak je bolj ali manj ploskovito poenostavljen; figure so, s kontrastnimi kožnimi gubami in draperijami, izraziteje strukturirane in v prostor zasidrane s pomočjo močnih senc (temu bi moj nekdanji učitelj večernega akta rekel "uporaba poceni fotografskih efektov")
- vsebina: v glavnem citiranje in parafraziranje svetovno znanih slikarskih remek del, kakršne najdemo v vseh umetnostnozgodovinskih zbornikih, pri čemer vse osebe nadomesti s stiliziranim, miže široko kislo režečim se, avtoportretom; antologijsko pomemben pa je zato, ker skozi parafraziranje predlog zelo inteligentno komentira paradokse poTienanmenske kitajske tranzicije.
- barve: v glavnem dokaj božjastne
- umestitev: ker po bumu zadnjih dveh let predalček "Chinese Contemporary Art" ne zadošča, se je pojavila potreba po strukturiranju znotraj oznake; Minjuna v glavnem označujejo za "ciničnega realista" (termin je skoval vodilni kitajski likovni kritik LI Xianting kot oznako za avtorje, ki so kritični do post-tienanmenske družbe)
.
3. Razrez
.
Pred leti, še med študijem na ALU, sem si, razočaran nad velikim razkorakom
- med aktualno, v svetovnem merilu relevantno svetovno slikarsko produkcijo
- pa zanesenjaško margino, v našem sistemu državnih galerij, ki promovirajo visoko umetnost, povzdignjeno v mainstream
- in med realnostjo "študijskega procesa", ki se je vrtel v krogu med gojenjem risarskih veščin na večernem aktu in Matissom in Bonnardom, ki sta kot edini zapovedani referenci kraljevala nad obveznim ateljejskim delom,
slikarsko početje v kontekstu današnjega časa skušal osmisliti sam.
K tem hudomušnim starim zapiskom se vedno rad vračam.
V bistvu gre za to, da slike ne smemo enačiti s podobo. Artefakt "sliko" velja razbiti na njeno predmetnost, na podobo, ki jo nosi in na "avro originala"; "umetniškost" umetnine pa bolj ali manj predstavlja "metafizični balast", ki se okoli nje kopiči.
Ker menim da stvari, do katerih sem se takrat prikopal, še vedno držijo, jih preizkusimo na konkretnem primeru:
.
.
Execution (Usmrtitev)
avtor: Yue Minjun
olje na platnu, 150 x 300 cm
leto izdelave: 1995 (avtor je štel 32 let)
dosežena cena: 5.900.000 $ (10/07)
.
3.1. Predmetnost slike

Platno, najbrž laneno, napeto na podokvir iz mehkega lesa, vse skupaj 3m dolgo, 1,5m visoko in nekaj cm debelo. Poslikano, vidne poteze čopiča, neenakomerna debelina barvnega nanosa. Predmet daje vtis, da se je nekdo namenoma trudil, da bi ga ustvaril.
Stroški materiala (podokvir, platno, barve, medij, amortizacija čopičev) v izdelku znašajo največ 200 eur. Dodatni stroški (stroški ateljeja, porabljen čas za koncipiranje, pripravo in izvedbo, po urni postavki, morebitni prevozi ipd) - na Kitajskem leta 95 najbrž med 100 in 200 eur. Vrednost predmetnosti konkretne slike znaša torej verjetno med 450 in 600 $, zelo težko pa kaj več od 1000 $.

Za ta denar se da denimo danes enako veliko perfektno kopijo te slike naročiti pri kopistih v Shenzhenu, kjer trenutno nastaja polovica svetovne slikarske produkcije.
.
3.2. Podoba
- kompozicija: figuralna kompozicija, dokaj simetrična, levo skupina enakih krohotajočih se talcev, desno, v prvem planu, skupina enakih krohotajočih se strelcev brez pušk. Ozadje ploskovito, iluzija globine nakazana s sencami, močni kontrasti. Risba realistično nazorna, a stilizirana, karikirana.
- barvna kompozicija: ozadje členjeno v 6 horizontalnih pasov, prevladuje zamolklo rdeč osrednji del. Zgoraj ozek pas modrine, figure se stapljajo s sivo podlago. Leva skupina v toplih, desna v hladnih odtenkih. Barve realne, a rahlo božjastno potencirane.
- ikonografija: tega je ogromno. Nekaj najdeta spodaj, pri "zgodbi podobe", nekaj v priloženih člankih; sicer pa je slika dovolj nazorno zasnovana, da se do glavnih asociacij lahko prikopljeta sama, tako da podrobneje ne bom razlagal.
.
Vrednosti podobe se ne da enoznačno oceniti. Kar objektivnega konkretna podoba nudi, se da praktično zastonj kadarkoli ponoviti. Podoba je tudi najočitnejši identifikator - prek podob, ki jih nosijo, najhitreje med seboj ločimo različne slike. Največja napaka, ki se jo da storiti, pa bi bilo enačiti artefakt sliko z njeno podobo, oziroma natančneje, iz podobe izpeljevati metafizični balast.

Točno to pa prav danes pri nas počne vsaj polovica "strokovne javnosti".
.
3.3. Avra originala
Avra je sposobnost artefakta, da nase veže metafizični balast. Ali drugače:
Avra je razlika med originalom in idealno kopijo.
Na kratko pa sem to itak razložil že tukaj.

.
3.4. Metafizični balast
Vse zunanje pomene, ki jih artefakt slika, zunaj njene predmetnosti in podobe nosi, pejorativno imenujem metafizični balast.

- Sem lahko štejemo čisto konkretne stroške, kot so stroški vseh preteklih transakcij, provizij. dajatev, lobiranj ipd - špekulanti namreč kanijo z umetninami služiti, ne pa izgubljati denarja. Ravno zaradi precej visokih tovrstnih stroškov je likvidnost umetnin generalno izredno nizka - veliko ljudi pa ima zato interes, da trg poganja v nepredstavljive višave. Veliki zaslužki pomembnih art-dealerjev so možni le ob eksponentni rasti cen umetnin med posameznimi transakcijami.
- V metafizični balast lahko štejemo tudi vso mitologijo, ki se spleta okoli konkretnih originalov. Sem paše zgodovina predmeta-slike, ki je lahko dokumentirana na več nivojih in se lahko prepleta z zgodovinami konkretnih pomembnih ljudi; pa tudi zgodbe, ki jih vsakovrstni strokovnjaki spletajo o podobi, ki jo nosi. Posebno težo imajo zgodbe, ki artefakt vpnejo v globalno prepoznaven, recimo temu, geopolitični kontekst. Zelo pomembne pa so tudi zgodbe, ki umetnino čvrsto umestijo v bolj hermetičen, umetnostnozgodovinski kontekst.
- Nenazadnje pa pa ne smemo zanemariti čisto metafizičnih kapric, v neprenesenem pomenu. Med zelo bogatimi ljudmi se vedno najde tudi kak, ki ne glede na vse trmasto vztraja, da mu je nekaj všeč ali da mu kaj posebnega pomeni. Na srečo je precej takih med strastnimi, pomembnimi zbiralci.
.
3.4.1. Tu notri mora biti 5.899.000 $!
Ker smo vrednost metafizičnega balasta Minjunove slike Usmrtitev že izračunali
(5.900.000 $ - 1000 $ = 5.899.000 $), nas čaka le še naloga, kako strahotni znesek utemeljiti.
zgodba podobe:
- vpetost v zahodno zgodovino umetnosti:
parafraza Goye: "Tretji maj 1808: usmrtitev branilcev Madrida"
parafraza Maneta: "Usmrtitev mehiškega cesarja Maximiliana"
- vpetost v geopolitično situacijo (Tienanmen, človekove pravice, kitajska gospodarska rast...)
- vpetost v prepoznaven avtorski izraz (stilizirani avtoportreti...)
- integracija v zgodbo sodobne umetnosti (Billed by Sotheby's as "among the most historically important paintings of the Chinese avant-garde ever to appear at auction")
zgodba avtorja (fajn članek):
- odločitev, da vse ljudi zamenja z avtoportreti, je genialna
- sliko je naslikal skrivaj, subverzivno
- do pred par leti se je brez denarja udinjal po pekinških art getih, sedaj je milijonar
zgodba artefakta (fajn članek):
- zgodba dealerja (sliko odkupil za 5000, takoj prodal za 32.200 $, leta 2004 ka umorijo na Filipinih),
- zgodba prvega kupca (kot mlad investment-banker za sliko dal 2/3 letne plače, kasneje prodal polovični delež in zanj kupil zaročni prstan, bejba mu je vseeno ušla, pri 36-ih sliko proda za 5.9M$),
- zgodba o skrivanju (podobno kot pri Picassovih Avignonskih gospodičnah!):
slika je dobro desetletje ždela v nekem londonskem skladišču

*
4. "Slikarstvo je v krizi"
.
Zadnjič sem sedel na okrogli mizi o slikarstvu danes, v ljubljanski Mestni galeriji.
Nekako pol ure po začetku je nekdo od govorcev tragično izjavil, da je Emerik Bernard (moj nekdanji profesor) kako leto nazaj rekel:
"Slikarstvo je v krizi."
Zavladala je mučna tišina. Zgrbljeni ostareli slikarji, med njimi razni profesorji, in le kaki 2 mlajši bejbi - vsi so prebledeli, se strahotno zasekirali in pogledali v tla. Potem se je oglasil Kovič in povedal, da Bernard ne more delati pod pritiskom in da ga je dotolkla razstava, ki jo je moral pripraviti za galerijo Cankarjevega doma, ko je pred par leti dobil veliko Prešernovo nagrado, in da je bila tista razstava zanič. Potem je govoril še pol ure o vsem, kar mu je padlo na pamet, dokler se ni oglasil gospod Vogelnik od Irwinov, o nečem tretjem. Ta je zelo dobro povedal, karkoli že pač.
Z njim se vedno strinjam...
Naj se vrnem k temi.
.
Upam, da sem vsaj malo pokazal, da slikarstvo v krizi ni.
Slikarstvo, v globalnem smislu, doživlja pravi razcvet.
V krizi je kvečjemu naša dolina šentflorjanska, ki z vsem umetnostnim sistemom, vsemi profesorji, modreci, kritiki, kustosi in kuratorji, ter z vsemi silnimi mednarodnimi zvezami, ni uspela na svetovnem trgu spromovirati enega samega slikarja! Peljhan, Marjetica in Tobias niso ravno slikarji; Mušič, Francoz, se je sam, Bernarda zunaj ne poznajo, niti Jakopič pa ne seže kaj dosti čez 70.000 eur.
Lahko noč.

sreda, 05. december 2007

"Odziv"

Ko sem se po dolgem času spravil spraviti skupaj razstavo, ki je po mojem mnenju čisto lepo uspela, sem pričakoval vsaj malo feedbacka. Na otvoritev pa so prišli le z Direkta in Jane. Par dni kasneje pa so poslale pisca s fotografom še Slovenske novice.
Hecno je, da so zanimanje pokazali le mediji, ki jih sicer res ne spremljam. Ne verjamem niti, da bi bili ravno bralci navedenih časopisov publika, ki bi jo zanimalo moje slikarstvo. Je pa lepo, da Direkt iz materiala ni naredil afere, ampak čisto korektno notico. Če je Jana kaj objavila, v resnici ne vem, vem pa, da na fotografijah gotovo ne izgledam nič lepše, kot na tisti v Slovenskih novicah, kjer je članek na sredini, diagonalno od nage babe, sicer izpadel bolje kot sem se bal, le tisk je barvno porazen.
.
No, danes po Odmevih pa sem le dočakal tudi prispevek na nacionalni televiziji. Na srečo niso potrebovali moje izjave, je pa Boštjan Jurečič predstavitev lepo izpeljal. Posebej se mi dopade, da je opozoril, da se mu slike zdijo težko prebavljive, malo manj pa tisto, da pripadam "najmlajši generaciji slikarjev"(?). Opazil pa sem, da se je kamera Zlatemu teletu, najbrž namerno, skrbno izognila.
Vseeno mi je bilo všeč.

ponedeljek, 03. december 2007

Vroči stol #2

Vodušku je končno uspelo narediti zanimivo oddajo!
.
Prijetni Frankl s skandinavskimi lastniki, umirjeni Gerič, kolerični Markeš, ki si ne pusti srati po glavi, nesrečni Šurla z Maga, arogantni gimnazijski maturant Repovž, ki je zadnjič kupil za 200 000 evrov Mladine, omadeževani "Janšič", ki je skušal povzdigniti svoje kratko urednikovanje Delu, v "duhu" sta bila vseskozi prisotna gromoglasni odvetnik Zdolšek in bog-i-batina ASK, oddajo pa je "vodil", skozi RTV edini predstavnik vlade, Vodušek.
.
Markeš se mi po svoje dopade - izraža se zelo jasno, glasno, argumentirano in izredno artikulirano. Na splošno pa preziram koleričen značaj - vulgarna gestikulacija, vpitje in sploh vzpostavljanje gostilniškega auf-bix! vzdušja - no, oddajo je to vsekakor naredilo zanimivo.
.
Če zanemarimo to, da je Markeš Voduška spravil v stisko, je glavni presežek sinočnje oddaje vzpostavitev nekakšne, nalašč bom uporabil omadeževano besedo, sproščenosti.
Lokalnim zvezdnikom novinarstva in urednikovanja namreč vsekakor mnogo bolj pritiče, da se med sabo javno konfliktno soočijo in se v javni zavesti vzpostavijo kot osebnosti z različnimi zgodovinami, načeli in značajskimi potezami, kot pa da se, skupaj z "novinarji" Cicibana, kot ovce vpisujejo v brezoblično druščino petstoenainsedemdesetih.
Če je po burnem novembru kaj postalo jasno, je to dejstvo, da so podpisniki zgrešili naslovnika. Berlusconizacija slovenskih medijev se je zaključila že davno pred podpisovanjem - in Berlusconi ni vlada. Repovž, pošlji Zgago nad Šrota in Petana, če se ti še da zdaj, ko je Mladina lastniško konsolidirana. Glavni uredniki, ki žal nimate možnosti sodelovati pri podobnih menedžerskih odkupih, pa se boste morali pač soočiti s tem, da se po letošnjem burnem novembru nikoli več ne bo dalo prikriti, da (bo)ste vedno izvajalci politike lastnikov.
.
Ampak izgleda, da stvari v resnici še vedno razume le Frankl.
Lahko noč.
*
Vroči stol, prvič - objavljeno, ko je Vodušek še kao nameraval konkurirati Stankoviću.
Duhovičenje - objavljeno, ko je Delu še direktoroval Slivnik in že urednikoval Markeš
Kresanje - objavljeno po pivovarskem popolnem prevzemu Dela, tik preden je ASK uradno prestopila
Sobota, Delo, Bog, Pečenka - objavljeno, ko je Delu urednikoval "Janšič"