petek, 10. oktober 2014

Staranje

kolumna objavljena v reviji HIŠE #85, september 2014
.
Ljudje se staramo. Starajo se tudi hiše. Živimo dlje, dlje pa živijo tudi hiše. Ko se pojavi nov človek, so vanj uprte vse oči, vsi ga hvalijo kot najlepše bitje, mu želijo vse dobro in mu prerokujejo bleščečo prihodnost. Podobno delajo revije, kot je ta, ko se kje pojavi nova hiša.
Ampak svet je šel naprej – starost ne pomeni nujno zapuščenosti, izolacije, odpisa – ko se življenjska doba daljša, se svet prilagaja starostnikom. Stranka penzionistov iz mandata v mandat kreira vladno politiko, čili seniorji se imajo voljo na novo izumljati, prenavljati in izobraževati, če že ne delajo do konca istega kot prej. Čas gradbeniških rekordov pa je tudi minil, zaradi zajetnega stanovanjskega fonda, kjer je v vsakem trenutku kar 175.000 stanovanj praznih, pa se pozornost od novogradenj usmerja v vzdrževanje in takšno ali drugačno prenovo. 'Prenova' se je izvila iz vplivnega območja duhamornega 'varovanja kulturne dediščine' – zdaj je vse visokoleteče in tuje zveneče kot 'makeover', 'reinvention' ali vsaj 'facelift'. Pri ljudeh - in hišah.

Mogoče se zdi tak uvod malo privlečen za lase, ampak hiše in ljudi ne le da lahko – celo morali bi jih obravnavati skupaj. Hiše rastejo okoli ljudi, za ljudi. Stene postanejo stanovanje, stanovanje dom. Brez sramu si drznimo parafrazirati celo slavno socialistično puhlico iz 'udarniških' časov o 'Nas' in 'Cesti': človek gradi hišo - hiša gradi človeka! In ker vsesplošna kriza še kar traja, ker je od časa, ko je bil gradbeni sektor najbolj pregret in nepremičninski balon najbolj napihnjen, že kakih 5 let – si drznimo še več! Od iluzij o varni naložbi iz časa poceni kreditov, velikih vizij in tako imenovanega 'nadstandarda' (ki ustreza taki definiciji luksuza: jedeš luk, a suze teku same), ko se je zdelo, da bodo cene v nedogled rasle in se bo dalo z lahkoto prodati prav vsako zidovje – se ozrimo k Murglam!
.
* * *
»Murglje« so resda ultimativna desničarska metafora Zla – a hkrati svetel primer objektivno uspešno zasnovanega, zgrajenega in starajočega se stanovanjskega naselja. Ampak to ni edina čudna dihotomija s tem v zvezi, ki razkriva pojmovno zmedo in paradokse v slovenski družbi.
Slika 1: Murgle; 'murglje'; izvirna maketa, razstava v Moderni Galeriji, 2010, foto Peter
Njihov avtor, arhitekt France Ivanšek je (z ženo) leta 1986 dobil nagrado IKEA »za izjemne inovacije na področju arhitekture in oblikovanja interiera« - istega globalnega giganta pa imajo mnogi naši dušebrižniki stalno v zobeh, češ da uničuje kvalitetno domače obrtniško delo, ki da zaradi brezobzirne neoliberalne nizkocenovne multinacionalke ne more preživeti.
Slovenski arhitekt je torej še pred padcem železne zavese doživel priznanje kapitalističnega podjetja, na katerega ležiščih je bilo spočetih10% prebivalcev Evrope – še danes pa je Slovenija slepo črevo istega kontinenta, ki ne premore ene same IKEA trgovine. Pravkar so jo dobili celo Hrvati, Slovenci pa romamo čez mejo v kakega od 16 bližnjih centrov, s katerimi so nas strateško pokrili.
Ingvar Kamprad je prototip »1%« pohlepnega neoliberalnega kapitalista, sploh za naše čuteče levičarje - ki pa, glej ga zlomka, v glavnem vsi živijo točno v Kampradu ljubih Murglah. Da bo stvar še bolj čudna, je človek, ki se leta smuka po lestvicah najbogatejših na svetu – v resnici neskončno škrt in skromen, svetlobna leta bolj kot katerikoli naš levi zastopnik levih idej, od levih profesorjev-politikov z lukrativnimi sp-ji za popoldansko svetovanje, do socialno čutečih levih F21 managerjev.
Ivanšek v predgovoru prve izdaje (ker se je tedaj zameril Partiji z ugotovitvijo, da si 70 % ljudi želi pralni stroj doma* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988str. 10), je izšla šele po 27 letih, 1988!) anketne raziskave Savskega naselja 1961 zapiše, da je leta 1950, »še kot študent in prvi urednik revije Arhitekt, ki se je odločila za več demokracije v arhitekturi, na lastni koži spoznal resničnost ocene, da se je naš socializem takrat zelo grdo držal, malokoga je maral. Mene že ne,« pravi, »zato sem takoj po diplomi 1954 odšel za nekaj let v Skandinavijo, takratni vzor bolj humanističnega pristopa h gradnji stanovanj.«* (*Ibidem, str. 9Z znanjem, ki ga je pridobil s kljubovanjem Partiji, je na koncu v brk Partiji zasnoval naselje »za male ljudi« – ki pa to nikoli ni bilo, saj je zaradi svojih prelesti kmalu postalo (in ostalo) svetišče perspektivnih, propulzivnih, in na koncu zaslužnih in ostarelih - partijcev. Hiše danes niti po kvadraturi, niti po višinskih gabaritih, niso nič posebnega – vseeno pa si jih naša jet-set elita še vedno preprodaja kot vroče žemljice, nato pa v razkošne prenove investira vsaj še enkrat toliko. Povampirjeni neoliberalni »1%« milijarder Kamprad pa si medtem v svoji skromni, murgelskim podobni hišici, ko zoba kruh, ki ga je pozno popoldne v lokalni trgovini uspel dobiti znižanega na pol cene, misli svoje.
Slika 2: Igvar Kamprad, 87, lani, ko je bil še predsednik upravnega odbora; neoliberalec, milijarder; upokojiti se ne namerava. (Mail Online, 29.3.2013: The frugal billionaire: IKEA magnate lives in modest house, eats at his store's cafe and shops at local market)
O vsem tem se, upam, počutimo dovolj nelagodno, da se lahko iskreno prevprašamo o tem, kaj je zares pomembno, kaj res šteje. Tudi pri stanovanjih.
France Ivanšek pravi: »Zame, ki sem se z vprašanji stanovanjske kulture ukvarjal vedno kompleksno in poglobljeno, je za presojo odločilna maksima: dobro stanovanje = funkcionalno + lepo stanovanje. Samo estetsko, obenem pa nefunkcionalno stanovanje, DOBRO ne bo nikoli, če seveda izhajamo iz dejanskih potreb stanovalcev in če njihovemu mnenju priznavamo določeno vrednost in veljavo. Zame pa so bili v arhitekturi ljudje vedno najpomembnejši.«* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988, str. 11) Na isti strani pa pravi tudi: »Raziskava nam je pokazala, da si ljudje zaradi določenih predsodkov celo v dovolj velikem stanovanju ne znajo pravilno razporediti niti spalnih mest tako, da bi vsi ustrezno spali.« Zato je vzgoji ljudi - da bi razumeli, kaj je za njih ustrezno in si želeli ustreznih stvari, da bi lahko potem njihovemu mnenju res priznali vrednost in veljavo – posvetil vsaj toliko dela, kot načrtovanju zanje. In med izpolnjevanjem želja ljudi ter med poslanstvom razsvetljevanja s pozicije vsevedne Stroke, pa tudi med tako imenovanim povampirjenim desničarskim neoliberalizmom in levičarsko sociologijo, nenazadnje med plebejsko Ikeo in aristokratskim Applom – je precej več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Igra ponudbe in povpraševanja je subtilen ples med ugotavljanjem potreb, trendsetterstvom, futurologijo, inovativnostjo, drobnimi izboljšavami, revolucionarnimi spremembami paradigem – in med dobičkonosnostjo, bogatenjem, zagotavljanjem delovnih mest, kupno močjo, nategovanjem, osrečevanjem in izobraževanjem potrošnikov.
Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da Apple, Samsung, IKEA in France Ivanšek te stvari razumejo bolje – managerji slovenskega nacionalnega interesa, slovensko bančništvo, slovensko gradbeništvi, slovenska lesna industrija in slovenska protireformna tranzicijska politika - pa so jih žal razumeli slabše.

Malce karikirano in poenostavljeno bom orisal zgodovino slovenskega stanovanjskega fonda. Fevdalizem in sporadična srednjeveška jedra zgoščene pozidave; zemljiška odveza, manufakture, industrijska revolucija, meščanstvo, eksponentna rast prebivalstva, urbanizacija. S številom ljudi, z njihovimi potrebami, možnostmi, pričakovanji in zahtevami, se je izboljševal tudi stanovanjski standard. Konkretno se je pri nas poleg srednjeveških vasic in mestnih čebelnjakov nabralo nekaj svetovljanskih avstro-ogrskih palač; z enim uspešnejših arhitektov obdobja stare Jugoslavije, Šubicem, ki je poleg Nebotičnika pozidal še pol Ljubljane, so vzgojno opravili po vojni, ko ga je »uzela magla« med vihtenjem krampa na progi Brćko–Banovići; Plečnika, katerega Tržnice so mirno zgradili v času nacifašistične okupacije ožičenega »mesta heroja«, so za dolgo utišali in marginalizirali (na novo smo ga odkrili šele posthumno); slovite Valvasorjeve gradove so pijani zmagovalci izropali in požgali (ruševine je rehabilitiral šele Stopar), lastnike kapitala pa označili za državne sovražnike, pobili, izgnali in razlastili… Nov družbeni red je prinesel elektrifikacijo, industrializacijo, delavski razred in blokovsko gradnjo sovjetskega tipa, po reformi leta 1965 pa se je poleg sovjetskih opažnih sistemov razbohotila tudi gradnja enodružinskih hiš … Neformalni socialni sporazum, v skladu s katerim je Partija tistim, ki niso dobili »kadrovskih stanovanj«, omogočila gradnjo hiš, vsem iz blokov pa vikendov, je stanovanjsko blaginjo zavlekel daleč skozi gospodarsko krizo s hiperinflacijo, tako da so nas z rušenjem železne zavese prehiteli celo Kitajci (!), kaj šele Poljaki, Nemci in Romuni … Osamosvojitev je končno prinesla fasade na opečne, za kako nadstropje in teraso povečane tipske kolose po naših njivah, ter Jazbinškov zakon, ki je vsem tistim, ki niso bili deležni nevaloriziranih kreditov v hiperinflaciji, omogočil spremembo »stanovanjske pravice« v lastninsko za par jurjev mark. Kmalu so se pojavili novopečeni bogataši – primarna akumulacija kapitala se je v demokraciji dogajala na tri načine: prek certifikatov smo dobili pidovske barone, z menedžerskimi odkupi iz rdečih direktorjev tajkune, z denacionalizacijo pa veleposestnike. Menda sta v 23 letih dve osebi obogateli celo iz nič, brez političnega zaledja, loterije, servisa elitnega omrežja in uzurpacije prava – le s trdim delom in podjetnostjo – ampak dopuščam možnost, da gre le za urbano legendo. Še enkrat pa velja omeniti tudi rekorden delež lastnikov stanovanj zaradi hiperinflacije, ki je požrla kredite, ter Jazbinškovega zakona, s čimer so ljudje dobili kapital za zavarovanje večjih posojil za podjetniško pobudo ali plezanje po nepremičninski lestvici. In cene so začele rasti. Socialni inženiring vsevedne ljudske oblasti je zamenjala rehabilitacija pohlepa, skrbno načrtovane socialistične soseske (mnoge prav posrečene) pa stihija. Starim amortiziranim luknjam cena ni padla, karkoli novega pa je bilo v primerjavi z njimi vsaj v kakšnem smislu dejansko »nadstandard«; prodati se je dalo vse, če ne zaradi potreb, pa kot »varno in donosno naložbo«, banke so denar metale iz helikopterjev tako investitorjem kot kupcem, na tlorise pa nihče več ni bil pozoren. In potem – kriza. Gospodarska, finančna, gradbena, politična, moralna, vse naenkrat.
Denar je postal nedostopen, začeti projekti so nasedli, banke so pogoltnile odpise in postale lastnice nepremičnin, ki so bile zastavljene premalo premišljeno in prepotratno, da bi se jih dalo prodati po ceni, ki bi vsaj pokrila stroške. Starega Kolizeja ni več, novega pa tudi ne. Ni Emonike, ni ljubljanskih »mestnih vrat«, ni Tobačne, ni novega NUK-a, ni Šumija … V »Dvorih« katastrofalnih tlorisov, ki so jih kanili unovčiti po 7.000 mark na bruto m2 (skupaj s kletnimi čumnatami po 20 m2 in terasami), stanujejo socialni problemi, druga polovica pa je prazna; na Markovcu propada najnovejše naselje z razgledom na morje; v strokovno nagrajenem najboljšem arhitekturnem dosežku leta z izjemnim razgledom na zanikrne tire pa ponoči gori le ena luč … Nekaj, skratka, ne štima.

Ko so na Dunaju izpeljali gigantski milijardni projekt železniške postaje, besno pa gradijo še nepredstavljivo veliko stanovanj in poslovnih stolpnic – pri nas vse stoji. Čeprav Avstrija deluje v istem globaliziranem svetu, čeprav nas družijo stoletja skupne zgodovine in čeprav tam dela ogromno naših ljudi. Nekaj morajo delati prav, nekaj moramo delati narobe …
.
Čeprav je stvar kompleksna in ima težave sedaj mnogo držav, pok nepremičninskega balona pa so, tudi večkrat, doživeli že marsikje po svetu – pa je aktualna kriza spodoben povod za tehten premislek o stanovanjskih zadevah. Zdi se mi, da je v tranzicijskih letih nekam izpuhtela temeljna racionalnost, nadomestile pa so jo pri izvedbi špekulacije, videz, površinskost, prazno besedičenje, vrtičkarstvo - pri načrtovanju pa je vizijo in četudi le navidezno prizadevanje za skupno dobro nadomestilo cehovsko lobiranje za razne »rekete«. Kombinacija neprijaznega, kompliciranega in dragega sistema, in posledično izigravanje pravil (od iskanja lukenj, do direktnih kršitev), pa dobrih rezultatov ne more dati.
.
Zato je prav zdaj primeren čas za vrnitev k Francetu Ivanšku. Njegove Enodružinske hiše (1988) s podnaslovom Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi - doslej ni še nihče presegel. Knjigo toplo priporočam, na tem mestu pa bi posebej izpostavil le razdelek o obdobjih družinskega življenja in njihovem vplivu na stanovanje.
Slika 3: Potrebe povprečne slovenske družine glede na življenjska obdobja 
(Enodružinska hiša /France Ivanšek; Ambient, 1988, str. 44)
Ivanšek se skrbno vživlja v statistično verjetne situacije živih ljudi in temu primerno skrbno načrtuje dom okrog ljudi, za ljudi. Ki bo živel z ljudmi, ki se bo staral z njimi, sa katerim in v katerem se bodo starali ljudje.
Arhitekt nas ne gnjavi z nikakršno psevdoznanostjo, ampak predlaga najmanjši skupni imenovalec racionalno dimenzioniranih pogojev za kakovostno bivanje. S strastjo, barvami, upanjem, stiskami, odraščanjem, odkloni v iracionalnost, čustvi; z življenjem ta okvir napolnijo ljudje. In res - iz okornih, ročno narisanih shem, suhoparnih načrtov in zrnatih črno-belih fotografij – žari 'dom'. V njih je mnogokrat več 'doma' kot v današnji inflaciji kričečih poljudnih tehnično razkošnih tiskovin.
.
Vrnimo se k nosilni temi. Ljudje se staramo skupaj z domovi, ampak razpon življenjskih zgodb hiš je pestrejši:

  • Nekatere živijo srečno do konca svojih dni.
  • Najhuje je projektom, ki morajo tik pred začetkom akcije čakati Godota v vicah trajne začasnosti – take so ljubljanske jame parcele, pa bežigrajski Angkor Vat (Pečečnikov stadion).
  • Trnuljčice so projekti, ki so obstali na pol zgrajeni.
  • Barbike so zgrajeni, skoraj ali celo čisto končani projekti, ki ostajajo prazni, neprodani, kot lepe lutke, ki hrepenijo po tem, da se z njimi končno kdo poigra; čudoviti Situli se najbrž obetajo boljši časi, huje je s celimi mesti, ki na Kitajskem čakajo ljudi. Tudi na Severnem Irskem so imeli v 70-tih podobne zgodbe, npr Craigavon. 
  • Živi mrtveci so bleščeča, razkošna namenska arhitektura – zombiji, ki niso ne živi, ne mrtvi – sem spadajo 10 let stari objekti grške Olimpijade, pa tudi Putinov Soči se jim bo počasi pridružil.
  • Mesta duhov so prostori, ki so živeli, a so jih ljudje zapustili – Dvigrad na koncu Limskega kanala je imel menda težave s kugo, slavna so ohranjena mesta, ki jih je prerasla kamboška džungla, Pompeje je presenetil vulkan, Černobil in Fukušimo je doletelo radioaktivno prekletstvo, Detroit pa izginotje delovnih mest…
  • Žalostne so zgodbe zapuščenih hiš, ki jih porušijo – samo porušijo, kot da jih nikoli ni bilo, ali pa, da naredijo prostor novemu. Kolizej, Šumi, Pruitt-Igoe, Las Vegas…
  • In končno hiše, ki se imajo srečo spremeniti v ruševine. Nad takimi se je navduševal tu popularni Piranesi, Auguste Perret, 7 let mlajši od F.L.Wrighta, pa je celo definiral arhitekturo kot »tisto, kar naredi lepe ruševine« (kar je kasneje parafraziral še kdo, denimo Souto de Moura).
.
Žalostne usode, kajne. Vsem hišam velja privoščit polno, intenzivno življenje, tako, v simbiozi z ljudmi. Rast, vzdrževanje, prenove, vsebino. 
.
* * *
Te dni je Stanovanjski sklad republike Slovenije zaključil prvo fazo soseske Brdo v Ljubljani in jo dal na trg. Spletni uporabniški vmesnik je vrhunski, vse informacije so na voljo, soseska tudi v živo izgleda lepo in prijetno. Prodajno kampanjo je Sklad zastavil skoraj preveč agresivno, v smislu: »pohitite, preden zmanjka!«, kot da ne bi bilo krize in popolnega mrtvila na trgu. Pa sem v enostavnem iskalniku pritisnil »4-sobno« stanovanje, pač primerno za družino z 2 otrokoma. In med zadetki med drugim dobil precej variacij tega tlorisa:
Slika 4: Stanovanje 2+2 za 165.000 evrov, izdelano v skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami 
(SSRS, Zeleni gaj na Brdu, Stanovanje LBR4F109)
Ne moti me toliko, da ne gre za »nizko-gosto«, ampak za bloke, niti da iskalnik kot 4-sobno najde stanovanje 2 + 2 neto velikosti skromnih 64 m2; niti da v Skladovi akciji stane od 163 do 183.000 evrov, ki jih nimam. Moti me zasnova, tloris. Dolgo sem zrl vanj, a prednosti dostopa do spalnice skozi 6,77 m2 veliko PREHODNO kamrico nisem uzrl. Pri čemer ima to majčkeno 4-sobno stanovanje tudi čisto pravo »ŠPAJZO«!? Ne zaznam opevane fleksibilnosti, ne predstavljam si življenja 4-članske družine skozi 10 let, ne da bi razbijali predelne stene in prestavljali vrata, skratka imeli nepotrebnega opravka s stvarmi, s katerimi bi se v idealnem svetu moral pozabavati že projektant.

Ko tu in tam pogledam tlorise sodobnih in dragih čebelnjakov in jih primerjam z objektivno boljšimi celo iz socialističnih fužinskih blokov (npr. razporeditev, ki omogoča »kroženje« okoli sanitarnega bloka – možnost različnih poti razbije monotonost v majhnem stanovanju; pa WC in kopalnica sta dostikrat ločena) – pomislim na Ivanška. In zazdi se mi, da bolj kot nekakšen »zeleni preboj«, »energetske izkaznice« ali slavni Skladov Priročnik TPSG (tehničnih pogojev v stanovanjski gradnji) za 290 evrov – potrebujemo tablice za standardizirano dimenzioniranje in organizacijo prostora minimalnih in optimalnih stanovanj. Brez patetike, strogo hladno razumsko, z mislijo na strašanski razpon tehničnega standarda obstoječega stanovanjskega fonda.

sreda, 08. oktober 2014

O idealnem naročniku

kolumna objavljena v reviji HIŠE #84, junij 2014
.
Za vsako hišo, vredno objave v tej reviji, poleg arhitekta stoji tudi naročnik. Arhitekt si je lahko sposoben zamisliti še tako dobro prebivališče, a brez dovzetnega financerja, ki bi njegovo vizijo podprl, hiše ne bo. Na srečo lahko, preden zapademo v brezplodno prepiranje o kuri in jajcu, torej o potrebi in viziji, stvar malo ublažimo z oceno, da se vizionar in naročnik posrečene hiše mnogokrat najdeta v isti osebi. Prilika o bosi kovačevi kobili nas sicer spomni, da mnogokrat ne. Precejkrat pa le. Ampak predmet tega spisa niti niso arhitekti, ki publicirajo svoj dom.
.
Sposodimo si (to so dejanski citati!) šopek abotnih visokoletečih puhlic o prislovičnem zglednem investitorju – biti mora "razgledan", "visoko kultiviran", "z zavedanjem o pomenu bivanjske kulture", "z dvignjeno zavestjo o pomenu arhitekture", "z močno izraženo željo po aktivnem sodelovanju v zapletenem in čarobnem procesu oblikovanja našega bivalnega prostora, gradnje hiš, mest ali regij", "pozoren na občutke, ki jih zbujajo oblike, volumni, materiali, barva in svetloba", ceniti mora "prostorska doživetja" in biti "kreativen ustvarjalec trajnostne prihodnosti". Aja, pa zavedati se mora, "da je arhitektura umetnost". Pa črtiti črne gradnje. Sovražiti mora pisane fasade. In brezpogojno spoštovati Stroko, s (strokovno) pisanimi fasadami vred. Kajti vse to so le nujni pogoji za 'status idealnega naročnika', nikakor pa zadosti za 'status strokovne blaženosti', da bo jasno.
Kaj pa vem… Na tovrstne prazne floskule nisem nič manj alergičen kot na famozni trpni glagolski način (pasiv) v arhitekturnem gosgovoru. Sam bi si kot naročnik življenjske investicije na drugi strani želel predvsem osebo, ki je svoje strokovne abstrakcije sposobna tudi verbalno artikulirati na jasen, preprost, razumljiv način. Kot arhitekt pa bi najprej pazil, da ima investitor dovolj denarja za dostojno izvedbo projekta.
.
Denarja pa je, na pragu 7. leta krize, v gradbeništvu vedno manj. Gradbeni mastodonti so izpuhteli, mnogi ambiciozni projekti nedokončani nasedli, zasebni investitorji, ki na leto še zgradijo nekaj tisoč družinskih hiš, pa so s praznjenjem nepremičninskega balončka in igricami z obdavčitvijo premoženja vedno bolj zadržani. Arhitektov je na FA po vojni diplomiralo več kot 4.000, manjši del, ki je aktiven in registriran na ZAPS, pa se prebija vedno težje. "Arhitekti so po podatkih zavoda za zaposlovanje postali eni najmanj zaposljivih strokovnjakov. Plače arhitektov so se v Sloveniji s 25 tisoč evrov bruto leta 2010 znižale na 15 tisoč evrov leta 2012." (Arhitekti bi radi delali /Trendi /Finance 17.10.'13)
.
* * *
Poslušamo o izgubljeni generaciji Y, o prekernih (ne)zaposlitvah izobraženih mladih, ki jih ne ščitijo sindikalni varuhi zaposlitev za nedoločen čas, regresov in 13. plač; o begu možganov, izseljevanju potencialno najproduktivnejših državljanov. Stari čepijo na predimenzioniranih in potratnih modificiranih tipskih projektih socializma, mladi brez varnih služb ne dobijo niti kreditov za precenjene luknje po davno amortiziranih soseskah. Tajkunom se je zalomilo, denacionalizacijski dediči so svoje obrnili, srednji razred izginja, kdor še ima, pa se raje tiho drži nazaj.
.
V Sloveniji kar 85 odstotkov mladih živi doma
V Sloveniji je leta 2011 doma živelo 21 odstotnih točk več mladih kot 2007. Z Malto si delimo neslavni rekord. Vse daljše življenje pri starših, v kar so mladi prisiljeni zaradi ekonomske krize, ima resne posledice na njihovo neodvisnost, prehod v odraslost in tudi na njihov občutek družbene izključenosti. (Eurofound /Foundation Findings: Social situation of young people in Europe, 24.3.'14)
.
V tem kontekstu se da poudarjeno hrepenenje arhitektov po imaginarnem renesančnem naročniku seveda razumeti. To hrepenenje pa se žal manifestira, zdi se, v poudarjenem sklicevanju Stroke na Stroko, v zapiranju v cehovstvo, v lobiranju za sinekure in "rekete" v postopkih, ki so v konkurenčnejših okoljih, kamor množično bežijo naši možgani, že zdaj mnogo enostavnejši kot pri nas. In v sanjarije iz 2. odstavka. V občutek Poklicanosti in gon po Oznanjevanju. Namesto da bi kriza snovalce motivirala k iskanju racionalnih, poceni, dostopnih rešitev akutnih problemov resničnih ljudi – se dogaja obratno.
Kaj naj si človek misli, ko ob kastriranih generacijah, ki se ne morejo osamosvojiti - drago izšolani mag.inž.arhi tarnajo nad krivico, da "arhitektura nima statusa Umetnosti"? Halo, pri nas niti umetnost (v najožjem smislu) nima statusa umetnosti - vse je le "ljubiteljska kultura", 'statusi' arhitektov in (drugih) umetnikov pa kvečjemu socialna kategorija Razvida MK.
Vse silno ozaveščanje ruralcev, celo projekti arhitekturnega vzgajanja otrok – so bolj kot odgovor na potrebe ljudi – hermetična zgodba prekladanja "sredstev" iz javne v zasebne malhe.
.
Ozrimo se še enkrat na zgornji graf. In pomislimo na Situlo, ki kot opevan, strokovno nagrajen (zasluženo!) spomenik - kot simbol vsega, kar je šlo narobe - sameva neprodana, prazna, brez ljudi, nad nadvse urbano ranžirno postajo.
Idealnih naročnikov in kupcev se ne da pridelati na silo. Pojavili se bodo sami od sebe – ko bo ekonomsko in siceršnje vzdušje na tem lepem koščku sveta manj zatohlo. Kot osamosvojeni, samostojni, odgovorni, zaposleni, kreditno sposobni mladi ljudje, s skromnim presežkom denarja, časa, duha in veselja do življenja.
Ampak najprej je treba bika zgrabiti za roge.