torek, 24. november 2009

Še 20 jih je padlo

Ta zapis je imel najprej delovni naslov "Še 7 jih je padlo", nato "Še 11 jih je padlo", potem pa "Še 16 jih je padlo". No, enkrat je bilo treba presekati in zdaj jih je pač dvajset - čeprav je vmes padla še kaka več.
Nazadnje so torej padle High Strung, The Cove Shivering Club, In Every Face I Meet, Children of the Albatross, Saving Agnes, August, The Cigarette Girl, Hell's Kitchen, Kill Your Friends, The Position, The Intimate Adventures of a London Call Girl, Rape, All Families Are Psychotic, Sexy, Portnoy's Complaint, Spin Cycle, American Pastoral, Everyman, The Ghost Writer in I Married a Communist, nekako v zadnjih 3 mesecih, v tem vrstnem redu. Ja, zadnje čase mi paše angleško.
Pa začnimo.
.
High Strung / Quinn Dalton (to je bejba), 2004
Po tem, ko ji predlaga swinganje, bejba pusti svojega pornofilskega prijatelja, službo v XXX založniški hiši in London in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio. Podobno se zgodi tudi z mlajšim bratom, ki opusti uspešen biznis s prodajo termometrov za pečenje puranov in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio, da bi postal Artist. No, tiste korenine so resda precej disfunkcionalne, knjiga pa vseeno ni kaj posebej izjemna.
.
The Cove Shivering Club / Michael Curtin, 1997
Pri 10 letih mali fantiči, v smislu nekakšne iniciacije, skačejo s klifa v mrzli Atlantik in preplavajo zaliv. Pogoja za članstvo v klubu sta, da se v vodi ne sme scati in da se tja ne sme pripeljati nobene bejbe. Kasneje so seveda odrasli, pa se spet dobijo - knjiga skozi flashbacke iz otroštva krasno definira specifičnosti njihovih osebnosti (en ne zna z denarjem, drugi ne zna z ženskami, ...). Ta knjiga je fajn.
.
In Every Face I Meet / Justin Cartwright, 1995
London, 90-ga, en reklamar pričakuje, da bojo iz aresta spustili Mandelo, vmes je pa še kriza v zvezi z njegovo dogodivščino s prostitutko in mučnim sojenjem. Še zanimivost: naslov je po moje vzet iz pesmi London Williama Blakea (3. vrstica prve kitice). Knjiga je v redu, je pa seveda ne bi ravno priporočal.
.
Children of the Albatross / Anais Nin, 1959
O eni 40 let stari baletki, ki se spolno izživlja nad nekim 17 letnim mladoletnikom, ki je pobegnil od doma. Kaj jaz vem - pri meni osebno še vedno nekajkrat višje kot Anais Nin - kotira famozna slovenska blogerka Anaiis, ki je pred leti sebično izbrisala slavni blog No Pasaran. Ta knjiga res ni nič posebnega.

.
Saving Agnes / Rachel Cusk, 1993,
O eni kao zmedeni bejbi, ki tava po Londonu in ne ve točno, kateri korak bi bilo najbolje narediti v zvezi s kariero. Ampak itak ne gre za literaturo, ki bi navduševala z epsko preciznostjo podatkov - gre za zvrst tipa dnevnik Bridget Jones (to je nastalo kasneje, med 95 in 97!), za literaturo torej, ki si prizadeva tolažiti mlade poslovne ženske.
No, posebej pa je tu treba opozoriti na način, kako je napisano. Avtorica je iz Kanade prijadrala v Anglijo, posledice samostanske srednje šole in Oxforda pa so neizprosne - njen jezik je blazno izumetničen, popolnoma nerdish in seveda presunljivo bogat. V sodobni fikciji resnično redko naletiš na avtorja, ki se mu da uporabiti več kot tistih bazičnih 10.000 besed, poleg tega pa zna tvoriti zanimiva kompleksna podredja, ki celo nikoli ne obvisijo v zraku, ampak se dejansko izidejo. Zdi se mi sicer, da takšno pretirano intelektualiziranje (gre pač za postoxfordski prvenec) ne sodi k zgodbi, ki je povsem banalna - ampak ta "kiks" je konec koncev ravno tisti feature, zaradi katerega knjigo toplo priporočam vsaj tistim, ki že dolgo (kot jaz) sanjajo v angleščini.
.
August / Gerard Woodward, 2001.
Saga o londonski familiji, ki vsako leto jovo na novo hodi na dopust na isti travnik v Wales, v neko "vas" čudaškega imena, Llanygwynfa. Napisano je vehementno, z resničnim občutkom za jezik (avtor je tudi pesnik), celo tu in tam predolgi opisi grejo lepo skoz. Tudi sam koncept je vreden pohvale - ista familija, isti mesec, isti kraj - spremenljivka je le čas. Impresivna pa je seveda tudi psihopatologija družine - od nedolžnih opisov skozi spomine otroka se stvar razvije v mučno, morečo metaforo predmestne mediokritete. No, naj omenim vsaj ženo - mamo, ki snifa gumilezngo, in enega otroka, ki je popoln socialni idiot. Priporočam.
.
The Cigarette Girl / Carol Wolper, 1999
Knjiga, oblikovana kot paklc čikov, se na platnicah kiti s sledečim opozorilom: "Warning: May be hazardous to conventional romantic fantasies. Read at your own risk." In res - znotraj zaznamo veliko truda, da bi avtorica sebe definirala kot karikaturo klišeja moškega predatorja. No, saj ne zanika svoje ženskosti (avtorica je notranjost platnice opremila s fotografijo sebe - in treba je priznati, da tam izgleda vsaj kot Julija Roberts!), se pa nadvse trudi opozoriti, da ima do klasičnega klišeja bimb (bimbo je v slovenščini moškega spola, pa prevedem v bimba) cinično distanco - videti se želi kvečjemu kot osebo, s kakršno bi si moški zaželel v postelji spušiti čik po tem, ko je opravil z bimbo. (Ampak če že ponuja take primerjave - ne vem zakaj bi si moški, po tem ko je opravil z bimbo, sploh želel pušiti z žensko - če odmislimo škodljivost kajenja in nevarnost izbruha morebitne latentne gayevosti - bi bilo ja bolje kar s kakim prijateljem.)
Zgodba je pa taka: scenaristka akcijskih filmov ž produkcije je vstopila v "cono" (obdobje od 28. do 35. leta, v katerem naj bi se vsaka bejba ustalila, si našla stalnega partnerja, ustvarila stalen dom in rodila, kolikor pač namerava, otrok) in je čisto preč. Ampak je pa, resnično, tudi nadvse kul. Bistra je, ambiciozna, lepa (slika na platnici) in rada fuka. Edino, kar me ob vsej tej kulosti, potrebnosti, brihtnosti in lepoti zmoti, je pa konec - vse skupaj zvodeni v en navaden settling for less. Knjiga je kljub temu super in jo zelo priporočam!
.
Hell's Kitchen / Chris Niles (to je bejba), 2001
Vrhunska kriminalka o stanovanjskih težavah v NY. Zdolgočasen luzerski milijonar, pisatelj brez navdiha in externalij, zvita londonska lepotička in še nekaj dovolj zanimivih likov. Napisano je zelo pregledno in sploh tako, da se da res hitro prebrati (ne da bi človek kaj bistvenega spregledal), povrh pa je vse skupaj tudi resnično duhovito. Zelo, zelo priporočam!
.
Kill Your Friends / John Niven, 2008
London, 1997, glasbena industrija. Čas vzpona Novih laburistov in trenutek, ko je klasično glasbeno založništvo doseglo vrhunec - o MP3 datotekah in o grožnji interneta se tedaj še nikomur ni niti sanjalo. Fikcijo drži skupaj ogrodje resničnih podatkov (na začetku vsakega poglavja je ena zgrešena napoved, omenjeni so prvaki lestvic, zraven je pa še citat kakega maherja iz foha), zgodba je koherentna, s klasičnim dramskim lokom, pa še konec je srečen (no, perverzno).
Zdaj pa tako - jaz mislim, da je Kill Your Friends ena najboljših knjig vseh časov. Prostodušno tudi priznam, da je to daleč najboljša knjiga, kar sem jih v življenju prebral v angleščini. Ne gre le za to, da je delo izjemna študija o socialnem darwinizmu - gre za to, da je napisano izredno vehementno, srhljivo inteligentno, neprecenljivo cinično in predvsem - neskončno duhovito. O glasbeni industriji pred internetom izvemo neskončnokrat več, kot je razkril denimo Branson. Ampak pomembneje je, da naš "angleški psiho" prekosi tako ameriškega, kot bosanskega!
Jaz sem, skratka, popolnoma navdušen. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje ob knjigi toliko na glas prekrohotal.
10+! Obvezno branje! Podarjajte si to za Novo leto!
.
The Position / Meg Wolitzer, 2005
Zgodba o disfunkcionalni familiji, specifični v tem, da sta stara 2 v 70-tih spisala ilustriran sexualni priročnik (ne more biti drugače, kot da je za model vzeta "The Joy of Sex" Alexa Comforta, ki jo pri nas poznamo kot "Spolne radosti").
4 otroci se z razkritjem spopadajo vsak po svoje - en je depresiven, drugi postane gej in hkrati republikanec... Ampak stvar ne steče, karakterji so plitki, bere se težko. Na to temo bi se dalo napisati mnogo bolje, nič ne zamujata.
.
The Intimate Adventures of a London Call Girl / Belle de Jour, 2005
Torej - Belle je, kot seveda vesta, blogerka. In, ja, ravno prejšnji teden se je svet po 10 skrivnostnih letih - seznanil z njeno identiteto. Ja, Belle je znanstvenica, danes 34 let stara, Dr. Brooke Magnanti. (Magnanti is a respected specialist in developmental neurotoxicology and cancer epidemiology in a hospital research group in Bristol.)
Jaz sem knjigo prebral pred tem razkritjem, in prebral sem jo na dušek. Čisti užitek je namreč brati pripoved osebe, ki resnično uživa v svojem poslanstvu. Knjigo pa lahko primerjam tudi z zgoraj omenjeno Cigarette Girl - samozavest je podobna, le konec spet nekako zvodeni. Je pa res, da se knjiga mora končati, Bellin blog pa je seveda work in progress... To izjemno delo seveda toplo priporočam!

.
Rape / Joyce Carol Oates, 2003
Tale Joyce ima poseben slog, ki meni sicer ne sede - stavki so kratki, poglavja še bolj, veliko je namenoma neizrečenega, za vsem pa se sluti velik trud v to smer, veliko piljenja, premlevanja in editiranja. Meni bolj sede tako kot takoj izleti, ta teta pa si želi biti drugi Hemingway, čeprav tega nima naravno v sebi.
No, Niagarski slapovi, eno gang bang posilijo vpričo hčerke, žalostna zgodba o iskanju pravice. Pa saj - knjiga je fajn, ne pa spet toliko, da bi jo ravno priporočal.
.
All Families Are Psychotic / Douglas Coupland, 2002 .
Tale Douglas je baje nekakšen artist, kipar ali nekaj podobnega, zraven pa še piše. To nadvse cenim, sploh ker je dejansko pismen, kar je pri artistih navadno redkost. Torej - zgodba o disfunkcionalni familiji, eni bejbi je ime, to je zabavno, Shw, pa aids imamo, pa astronavtko... Ampak stvar je tako zgoščena, tako nasičena in hkrati tako konfuzna, da ji je težko slediti. Meni pa knjige, ki ne omogočajo hitrega branja, nikakor ne sedejo. Ko sem končal, sem imel sicer občutek, da je bila knjiga fajn - ampak nikakor pa ne bolj, kot njen naslov. Priporočam, zaradi naslova, ali pa če si za eno samcato knjigo lahko špogata ves teden.
.
Sexy / Joyce Carol Oates, 2005
O slogu te avtorice sem zgoraj povedal že vse. No, tu imamo pa enega lepega fanta, ki trenira plavanje, en učitelj pa ga bojda kao malo peca, pa še na splošno se zdi, da je delno usmerjen na moški spol mlajše vrste, vidimo pa tudi, kako temu učitelju kruti otroci uničijo življenje. V tej knjigi je toliko neizrečenega, da jaz denimo še vedno ne vem, ali je bil učitelj sploh kriv ali ne - in ta kompleksnost, ki je zapisana izključno med vrsticami, mi je pravzaprav zelo všeč. Priporočam!
.
Portnoy's Complaint / Philip Roth, 1969
Philip Roth je, seveda, Car. In tole je baje njegova najbolj brana knjiga - stara je pač že 40 let. Začne se z definicijo naslovne sintagme: "A disorder in which strongly-felt ethical and altruistic impulses are perpetually warring with extreme sexual longings, often of a perverse nature...", kar je mene zavedlo knjigo prebrati v veri, da gre za dejansko psihiatrično "diagnozo". Seveda ne gre, Roth je pač navihan - je pa res, da je stvar kasneje ponarodela in v živem jeziku v določenih intelektualnih krogh dejansko funkcionira kot "diagnoza", se pravi kot hudomušna, zafrkantska podjebancija.
Vse besedilo je prvoosebni monolog na psihiatričnem kavču - in ta je neizprosno izčrpen, resnično duhovit, poln sexualnih frustracij in hermetičnih zadev v zvezi z asimilacijo ameriških Judov. Zna biti, da je precej Portnoya v resnici Roth, pa ne le zaradi enake starosti in rojstnega kraja - in vreči med bralce tako kost za glodanje, poleg izredno izčrpnega razpravljanja o eksplicitno sexualnih zadevah, je bilo konec 60-tih kar drzno. Priporočam!
.
Spin Cycle / Zoë Strachan, 2004
Glasgow, 3 bejbe delajo v pralnici - eno zanima kriminal, druga je potrebna, tretja pa se vživlja v življenja, povezana s cotami, ki jih dobijo v pranje... Dovolj lahkotno, dialogi so b.p., suspenz pa tudi kar drži, torej je knjiga čist fajn. Ampak vseeno jaz nisem ravno dol padel od navdušenja.
.
American Pastoral / Philip Roth, 1997
Da je Philip Roth Car, lahko mirno ponovim. In za Ameriško pastoralo je dobil Pulitzerjevo nagrado, kar pomeni 3342 ojrof! No, o tem, da so za Čefurje raus davkoplačevalci odšteli več kot 2x več, čeprav na vsakega Slovenca pride 152 Američanov, sem pa že pisal.
Vzpon in padec dinastije, ameriške sanje in mora... Športnik, hard-worker, podeduje tovarno rokavic in zgledno širi svoj imperij, žena, nekdanja miss New Jersey, pade v depresijo, a namesto snifanja gumileznge raje poseže po face-liftingu, ki pa dejansko čudežno učinkuje. Vse pa sesuje hčerka, ki iz naravnega pubertetniškega medgenarcijskega konflikta, preko nominalnega uporništva - postane čisto prava komunajzarska teroristka, ki s svojimi bombami pobije par ljudi...
Stvar pa je predvsem Izjemno lepo napisana, to je resnična mojstrovina, na več nivojih. Izpostavim naj le čisto tehnične opise proizvodnega procesa v tovarni rokavic, skozi besede "gnilega kapitalista" - kako lirično, kako neskončno zanimivo, kako skrbno do najmanjših podrobnosti je to napisano - čista poezija... Zelo priporočam!
.
Everyman / Philip Roth, 2006
Mrtev človek gleda skozi svoje življenje - začne se s pogrebom, nadaljuje takorekoč zvezno desetletja prej, nato nas pripelje na začetek (=konec). Uspešen komercialni artist pri reklamni agenciji, 3 žene, iz prvega zakona 2 sina, ki ga prezirata, iz drugega hčer, ki ga obožuje... Ljubice, pa nadvse čil, klen, zdrav brat... Zave se, da je postal človek, kakršen ni želel biti. Razmišljanje o minljivosti, smrti... Prebere se na dušek, je pa res, da stvar deluje nekako površno, nedodelano, na pol in premalo. Ampak Roth si je pač že davno prislužil status, ki mu omogoča unovčevanje minulega dela. Privoščim mu, Everyman pa žal ni nič posebno izjemnega.
.
The Ghost Writer / Philip Roth, 1979
En mladi pisatelj je "romantično zaljubljen" v svojega idola, nekega zoprnega starejšega pisatelja. Za eno mlado bejbo, ki živi pti tem starejšem, pa se kasneje izkaže, da je Ana Frank, še kasneje pa, da je plod mlajšijeve domišljije. V knjigi se najde kaj zanimivega o umetnosti na sploh, pa o pisateljskem biznisu, pa o načelih in ustrežljivosti... Baje je pa treba tudi omeniti, da je mlademu pisatelju ime Nathan Zuckerman, okoli česar se je nakopičilo že precej metafizičnega balasta...
Kaj jaz vem - pričakoval sem bolj napeto, akcijsko zgodbo o požrtvovalnem življenju ghost writerjev, ki znajo iz dreka pomagati narediti denar - in topogledno sem izvisel nepotešen.
.
I Married a Communist / Philip Roth, 1998
Spet Rothov alter ego Zuckerman, vrti se pa okoli sreče in propada enega levičarskega radijca in ene bejbe iz nemih filmov. Ampak to je seveda predvsem roman, skozi katerega se bosta v vseh aspektih seznanila z McCarthyzmom. Priporočam!
.

Evo, pa je, končno!

Ker pa jih je ravno 20, sem se spomnil priložnostne pesmice iz otroštva, ob mrmranju katere lahko tudi miže in z levo roko narišeš natanko 20 črt:
.

fi, fa, fo!
fidl, fidl, fo!
fidl fidl fidl fidl fidl fidl fo,
če jih hočeš dvajset met, oj dvajset je pa to!

.

Lahko noč.

sreda, 18. november 2009

Slovenija - Rusija

Vidim - fuzbal, prav zdaj špilajo.
Aha, tabeli proti tardečim.
Pahorja pokaže, Türka, Gantarja, Lukšiča ... vsi so za tabele!
???
Na fuzbal se zgleda ne spoznam.

Kuj Ovco, dokler je vroča!

Evo, 7 najnovejših, še mastnih.
.
Tokrat dodam le citat iz svojega prvega pisma bralcev v življenju, ki sem ga objavil v tokratni Mladini kot odziv na tole zadevo, ker je razumljivo razloženo, za kaj gre:
.
"...V podobah na slikicah iz serije Ovce na platnu™ seveda nima smisla iskati "sublimnega doživetja" v smislu presežnega v modernističnem slikarstvu. »Umetniška ambicija«, če hočete, obstaja tu kvečjemu na nivoju serije kot celote, na nivoju igre oziroma projekta (v 10 letih je nastalo kakih 250 Ovc). Skrajni »umetniški domet« posameznih podob pa se seveda konča na ravni ilustracije. Ovce na platnu™ so pač samo unikatne ilustracije, »metafizični balast« je morda najti le v dejstvu, da so naslikane z oljem na laneno platno."
.










sreda, 11. november 2009

RKC, sveta vojna in avtokefalnost

O zanimivem odnosu RKC do arbitražnega sporazuma je bilo že veliko povedanega, tole bo pa vseeno zanimivo.
.
Za začetek ponovimo:
- na ta odziv se je nato odzval nek hrvaški cerkveni dostojanstvenik z nasvetom, naj Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ne poziva h kršenju 7. zapovedi in h kraji hrvaškega morja v Savudrijski vali.
- potem smo iz slovenskega dela RKC slišali pomirjujoča opozorila, da omenjeni hrvaški cerkveni dostojanstvenik ni enako kot Komisija Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci, kar da spet ni enako kot Hrvaška škofovska konferenca.
- izvedelo se je tudi, da naj bi iz samega Vatikana pritisnili na obe Komisiji Pravičnost in mir pri Škofovskih konferencah, naj se hitro sestaneta v Zagrebu, "kako bi se smanjile tenzije te kako bi obje crkve podržale svoje političare u rješavanju hrvatsko-slovenskoga spora".
.
Res pa je, da se še nikakor ne ve, kako naj bi navodilo, "naj vsaka cerkev podpira svoje političare", pripomoglo k enotnosti RKC. V vsaki od obeh prijateljskih držav je namreč precej političarov, tak poziv pa si bo marsikdo tolmačil kot direkten poziv k sveti vojni.
.
Jaz se vsemu skupaj izjemno čudim, saj sem doslej živel v veri, da Vesoljna Cerkev varuje eno resnico. Da je strogo hierarhično organizirana in da poseduje učinkovite kanale, kako to Resnico posredovati ljudem. In da je ta Resnica popolnoma neodvisna od lokacije sedežev posameznih delov hierarhične organizacije.
Čudim se tudi temu, da se cerkveni dostojanstveniki istega ranga med sabo javno obkladajo z nasveti o upoštevanju božjih zapovedi. Prej bi pričakoval, da bi tekmovali v nastavljanju drugega lica...
.
Rešitev
.
Ker je očitno, da hrvaški in slovenski del RKC (vsaj trenutno) varujeta različni Resnici, bi ene vrste rešitev dobili s tem, da bi ju z vrha prisilili v upoštevanje enake resnice. Ampak meni tako siljenje iz načelnih razlogov ni všeč.
.
Zato predlagam, da slovenski in hrvaški del RKC, kako bi rekel
- prestopita k "Vzhodni konferenci".
Da razglasita avtokefalnost.
.
Res je - razen rahle razlike v obliki zvonikov in še nekaterih podrobnosti - je avtokefalnost pravzaprav bistvena značilnost, po kateri se pravoslavne cerkve ločijo od RKC.
Res je pa tudi, da se zdi, da priprave že potekajo.
Slovenski del RKC je že pred časom s svojim dvornim umetnikom očitno sprejel bizantinski melos.
Ne vem če lahko za znak v to smer vzamemo tudi 500k vredno donacijo naši Srbski pravoslavni cerkvi, zaradi katere je bojda slavni Cvikl katolika Čeparja zamenjal s Satanovim bratom.
Popraviti je treba le še koledar, božje zapovedi premakniti za eno naprej, Urana razglasiti za slovenskega patriarha, in Bozanića ali koga že za hrvaškega, pa bo.
.
Vsaj za razmislit je.

petek, 6. november 2009

Mladinina pravica do drugačnega videnja

Odprem danes Mladino, pa na 12. strani, v rubriki Manipulator, zagledam obupno zanič (zrnato, neizostreno, slabo osvetljeno in porazno kadrirano) podpisano avtorsko fotografijo 3 od teh 5 Ovc (ki skupno predstavljajo 1-2% neto poslikane površine vseh razstavljenih platen), pod njo pa podobno kakovosten podpisan avtorski članek, bojda "poglobljeno strokovno recenzijo" moje razstavice, ki bo vsaj še naslednji teden visela v Muzeju novejše zgodovine.
.
Strnjen povzetek remek dela slavnega slovenskega novinarja Marjana Horvata se glasi takole:
...razstava fotografij z naslovom Slike ... sin Marka Štrovsa ... NSi ... KSD ... MATILDA ...
.
Torej - jaz razstavi nisem dal naslov "Slike" brez razloga. Naslov sem skrbno izbral natanko z namenom, da bi genijem tipa Marjan Horvat olajšal umetniško percepcijo - da ne bi, skratka, na slikarski razstavi v silnem iskanju fotografij - cerebralno bankrotirali.
.
Zdaj - jaz sicer ne vem, kaj počne ata Horvat, me pa pravzaprav niti ne zanima. Čeprav se meni konkretni veleumni novinarski dosežek ne zdi vreden pol kurca, mi kljub temu ne pade na pamet, da bi avtorstvo pripisoval komurkoli drugemu, kot pač podpisanemu. Tudi nimam posebne potrebe, da bi poleg podpisa Marjana Horvata pisalo, da je to sine od fotra od Marjana Horvata, katerega bitje in žitje da najbolje opiše beseda Matilda.
.
Ampak Marjan Horvat je gotovo brihten fant in precej verjetno je, da je zapisal, kot je, namenoma. Da si je prizadeval doseči nek cilj. Poglejmo torej, kam bi lahko meril:
- sugeriral je, da so slike na moji razstavi fajn, ampak da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs (v skladu s tezo, da je delo Shakespeareja preveč zajetno in kompleksno za eno osebo in da on ne more biti avtor - resnica pa da potemtakem je, da je vse tisto napisal nekdo čisto drug, ki pa se je, le po naključju, ravno tako imenoval Shakespeare)
- sugeriral je, da so slike zanič, kar pomeni, da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs, ki je torej le zlorabil moje ime, da bi se lažje infiltriral k Dežmanu
- sugeriral je, da so slike fajn in na mestu, čeprav sem jih narisal jaz, da pa jih nikakor ne bi smel obesiti v Cekinovem gradu, ker je Marjan Horvat enkrat videl Markota Štrovsa in Dežmana skupaj na televiziji
- sugeriral je, da so slike zanič, da pa je Marko Štrovs s križem in mečem prisilil gospoda Dežmana, da jih, v nasprotju s svojimi visokimi umetniškimi merili, proti svoji volji obesi v Muzeju novejše zgodovine
- sugeriral je, da so moje slike fajn, vendar pa so všeč tudi gospodu Dežmanu, pod katerega direktorovanjem pa bi bilo treba v Muzeju novejše zgodovine razglasiti prepoved prirejanja kakršnihkoli umetniških razstav, razen tistih, katerih avtorji so si ime spremenili v Janez Janša
- ...
.
Tale Marjan Horvat je gotovo brihten fant, pa je svoje remek delo genialno zastavil tudi tako, da med vrsticami nič kaj subtilno, ampak na megafon, vpije: NEPOTIZEM!
Povedati nam hoče, da je meni ata konkretno razstavo zrihtal.
No, to je ravno nasprotno od resnice. Jaz to vem, lahko tudi tu napišem, verjeti pa itak ni treba.
Pred mesecem me pokličejo v MNZ, v pisarni sta slikar Črtomir Frelih in direktor Jože Dežman.
- Tole se nama zdi fajn... Bi mel razstavo? Kr drug teden, mamo glih frej. Ad hoc, nobenih tiskovin, nobene mega otvoritve, email vabilca samo razpošljemo - je pa prostor en mesc frej.
- Kako ste zvedl zame?
- Tale tukaj mi je povedal, Črtomir Frelih.
- Sigurno? Po nobeni drugi liniji?
- Je tako.
- Ajde, pripeljem slike.
malo kasneje:
- Pa poznaš ti enga Markota Štrovsa?
- Ja, oče. A vam je slučajno on kej reku?! Ne bi maral "po zvezah"!
- Nisem vedu da sta sploh v žlahti...
.
Hec je drugje.
Hec je v tem, da to ve tudi Marjan Horvat. Vem da ve, ker me je par dni nazaj klical po telefonu, se predstavil kot novinar Mladine in povedal, da to ve, ampak da Mladina pač pripravlja nov napad na ideološki fronti.
Povedal je, da je prebral Štabni dokument in sugeriral, da bi v zvezi z mojo razstavo lansiral afero v neki drugi točki, ampak sem mu prijazno svetoval, da iz tistega jaz ravno ne bi delal afere.
Povedal je tudi, da bo spisal genialno recenzijo razstave, da pa si je sploh nima namena ogledati, ampak bo napisal kar na pamet.
Jaz sem mu potem prijazno svetoval, naj si stvar vendarle pogleda, da je fajn, pa tudi napisal bo lažje. Če pa že išče kaj zanimivega, naj se razpiše o tem, da so otvoritev popolnoma bojkotirali. Bojkotirali so jo janševiki in krščanarji (ti so so razstavo proti svoji volji par dni kasneje blazno množično ogledali, ko so tam obhajali obletnico SKD), tardeči itak, kulturniki pa sploh, da o novinarjih ne govorimo. Bojkot je bil tako očiten, da bi ga lahko z nožem rezal.
.
* * *
Mladina je bila vedno najbolj zanimiva, ko je bila v opoziciji. Enako velja za vsa občila - ko so na oblasti njihovi, se nujno bolj ali manj spremenijo v trobila. In meni osebno se trobila gravža brati - to je poden v smislu intelektualnega izziva. Mladina je danes v situaciji, ko je provladno trobilo, in jaz to stisko razumem. V podobni situaciji je, kot so bili Janševi brezplačniki takrat pred volitvami.
.
Ampak če si želi ohraniti videz skozi "likovno kritiko", naj se raje razpiše o tej diverziji bioenergetikov.
Če se želi iti raziskovalno novinarstvo na področju nepotizma v slovenski kulturi, naj razišče sorodstvena razmerja med teticami na kulturnem ministrstvu in njihovimi artističnimi partnerji, otroki in posinovljenci. Follow the money, vraga - sam nisem, razen statusa, v življenju pokasiral še niti tolarja subvencij!
Namesto nedolžnega, zastonjskega, priložnostnega zapolnjevanja praznih sten na MNZ, pa za začetek raje revidirajte naše drage predstavitve na Beneškem bienalu in podobno.
.
Če Mladino skrbi nepotizem na splošno, pa naj raje vrže oko na take primere. Neverjetno močna podpora državnih podjetij in privat bogatašev - za robo (gre za prodajanje določenega videza), ki je škart.
.
In končno - če Mladininega Marjana Horvata v resnici skrbi nepotizem, naj vpraša svojega urednika sleš lastnika, koliko članov dinastije Repovž - Lorenci je poslovalo na Delu, preden je tamlajši skupaj s tistim udbovskim Saftijem kupil Mladino.
.
Lahko noč.

torek, 3. november 2009

Kmetija slavnih

Včeraj sem videl Kmetijo slavnih.
Koliko so ti ljudje slavni, o tem bi se seveda dalo razpravljati. Sam bi tovrstno Kmetijo, naj pomislim, mnogo raje sestavil iz Mihijevega Šaleharja, Juretovega Zrneca, Heleninega Kamnarja, Sašotovega Hribarja, Matjaževega Tanka, Barbarinega Žgajnertavžerja, Branimirjevega Štruklja, Tanjinega Bivica, Erjave Kahle, Vesninega Zornika, Jonasovega Žnidaršiča, Brankovega Grimsa, Lllorelllinega Dormeoflega, Jurejurčkove Cekute, Irminega Pavliničkrebsa, Martinovega Bigriverja... Da bi bilo vse skupaj lepše gledati, pa bi zraven povabil tudi slavno Majo M. No, sanjala svinja kukuruz...
.
Od teh, ki jih imamo zdaj, sem seveda že slišal za Arturja Šterna. Dolgo let nazaj me je resnično impresioniral s serijo biografsko-poljudnoznanstvenih zapisov v Sobotni, po tem sem spremljal njegove bistre ugotovitve v zvezi z altruizmom, kasneje pa je nad biologijo počasi prevladala meta, z njegovimi škornji sem imel pa že od začetka problem - in počasi me je nehal zanimati.
Tudi za Fredijevega Milerja sem že slišal - ravno zadnjič sem se spomnil nanj, ko je po radiu pela Alya, nekaj kot "...sem sanjala tebe", pa sem zraven tuhtal, zakaj se njej nihče ne smeji.
Za Salome bi bilo težko ne slišati, ko pa sem fan Radia Ga - ga.
Kako leto nazaj sem slišal celo, da obstaja LaToya - občasno pač spremljam, kaj ima povedati Mahov Modic, pornofil.
In tudi za slovensko Kelly Family, "le življenje za druge je vredno življenja", sem že nekoč slišal.
Slišal sem pa tudi že za Damijanovega Murka. Ampak itak ne vem, če je ta sploh zraven.
.
No, včeraj je tista slavna LaToya vlekla štrik z neko neslavno bejbo.
Za k ojrof. In izgubila. Potem pa vidim, da ji zmagovalka ponuja roko v rokovanje, slavna LaToya pa ne zmore toliko osnovne spodobnosti, da bi odgovorila.
Za hip sem pomislil - tole pa ni bilo lepo.
.
Ampak kasneje je prišlo za mano, da ji ne smemo prav nič zameriti.
Kmetija slavnih je boljša karikatura Kmetije Slovenija, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo denimo za primer en tak kulturni absolut, en kulturno - civilizacijski maksimum, en tak zgleden primer skrajnega filozofsko - etičnega dometa, ki je tu sploh možen; zgled, ki se mu lahko navadni grešniki le skušajo približati, doseči pa ga je skoraj nemogoče. Kaj bi bil primeren primer... aha!
Vzemimo ne enega, ampak kar 2 ministra za kulturo! Predstavljajmo si primopredajo med dvema slovenskima ministroma za kulturo, denimo nekdanjim in sedanjo.
...
Točno tako.
.
Naša LaToya je pač le izvedla simonitija.
Lahko noč.