sreda, 13. februar 2008

Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj

Prejšnji četrtek (vmes se mi ni dalo bloga pisat) smo se malo odpeljali na Dunaj.
V kombi smo naložili dober ducat slik, otroški voziček in kup prtljage in se odpeljali. Ker sta spredaj le 2 sedeža, se je mali vozil 2 metra za nama, pripet v svojo lupinico na stolu za "ležiščem".
Slike smo odložili ravno dovolj zgodaj, da smo na poti do hotela naleteli na razkošen montažni portal in rdečo preprogo pred vrati opere. Letošnji "operni bal" je, kot itak vesta, popestrila točno tista Dita von Teese, ki jo kar naprej vrtijo na Discoveryju.
Postavljanje razstave smo spremenili v krajši dopust in se veselo vrnili (prejšnjo) soboto zvečer.
.
Location, location, location
.
Dunaj je predimenzioniran za majhno Avstrijo. Prebivalcev ima kot Slovenija, razkošnih javnih stavb pa toliko, kot da bi še vedno servisiral Avstro-Ogrsko. Mesto je živo in dovolj funkcionalno tudi zaradi premišljenega enosmernega prometa (ki ga je sprva težko dojeti) in javnega prevoza. Center je avtomobilom precej naprijazen, sicer pa je dokaj razkošen in temu primerno hierarhično strukturiran.
Hierarhijo poudarjam zato, ker sem to, na kako krasni lokaciji mi je zrihtala razstavo moja avstrijska galeristka, zapopadel šele na licu mesta. Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju stoji v 1. becirku in ima naslov Seilerstätte 2. "Razstavni" prostor ima v pritličju, kot številne vrhunske galerije, značilne za "galerijsko ulico".
No, v Korotanu, kjer smo spali, so povsod ležali flyerji z napovedjo tamkajšnje razstave. Na predvečer obletnice Prešernove smrti je imel tam otvoritev menda najboljši slovenski slikar Emerik Bernard, slavnostni nagovor pa sam arhitekt Podrecca (natanko tisti, ki je Korotana pred leti prenovil). No, hja, avla dijaškega doma-sleš-hotela je sicer res lepo vidna z ulice, ampak Korotan pač stoji sredi ničesar, v dunajskem 8. becirku.
Sicer pa sem tudi jaz imel solidno otvoritev - moja je bila v sklopu "slavnostne akademije ob priliki slovenskega kulturnega praznika" teden prej, slavnostni govornik je bil sam ambasador Petrič, potem pa je imel predavanje o "medkulturnem dialogu" še zamejski dr. Vakounig, vmes pa je lepo pel zamejski pevski zbor. Na koncu sem dobil možnost povedati par besed o svojih slikah tudi sam (ampak ne vem če je kaj pomagalo).
Med gosti sem bil najbolj vesel same dr. Verice Trstenjak, ki je pokazala več kot vljudnostno zanimanje. Posebej pa moram omeniti tudi neko kozmopolitsko gospo, ki je utelešenje idealnega gledalca (mojih slik). Ta je prišla k meni in povedala, da je tista črno-zelena slika fajn in da na njej piše Koran. Da je prebrala (!). Povedala je, da živi v Kuvajtu in da zna arabsko. Potem je rekla, da je fajn tudi Prerez 25. "Ja, tisto je darfurski džandžavid," sem rekel. Ona pa, da ve, da je namreč džandžavid tudi njen mož, musliman iz Sudana (!).
Skratka, slike imam do 10. marca v 1. becirku, na Seilerstätte 2. Vmes se pa trudim prisiliti tiste pomembne galeriste iz soseščine, da bi me opazili...
.
Kam bi ga vtaknil...
.
Parkiranje je na Dunaju problem, tudi če imaš plačan prostor v hotelski garaži. Arhitekt Podrecca je namreč menil, da je dovolj, če so vrata visoka 1,8 m, čeprav je naš kombi visok kakih 2,3 m. Prijazni receptor je najprej ponujal neko drugo garažo, s katero imajo pogodbo, a se je kmalu izkazalo, da ima vhod visok le 2,1 m. Edina garaža, v katero bi kombi šel, pa je bila na povsem drugem koncu mesta in bi stala 48 eur/dan. V okolici, torej v 8. becirku, se avta ob cesti ne da pustiti za več kot 2 uri in je treba stalno menjavati listke.
Na srečo pa je prijazni receptor kmalu našel rešitev, ki bi znala kdaj priti prav tudi mojima bralcema. Znotraj centra je "Ring", okoli pa je "Gurtel". In onkraj gurtlna je parkiranje zastonj! Malo sem se šel vozit po tistih mračnih ulicah in v pol ure mi ga je uspelo krasno parkirati (pičlih 9 minut hitre hoje od hotela, kar je svetlobna leta bližje od tiste garaže). Ker na poti od parkirišča nisem srečal niti enega belca ali vsaj nepokrite ženske, sem receptorja vprašal, če je "varno". Samo debelo me je pogledal, češ:"to je ja Dunaj, ne Sarajevo!" in izkazalo se je, da je imel čisto prav.
.
Car
.
Mali se mi vedno bolj dopade. Pravzaprav si življenja brez teh velikih okroglih modrih očk in domiselnega nerazumljivega čebljanja sploh ne znam več predstavljati. Da nas je poleti, ker je bil pač še premajhen, prikrajšal za morje, sem mu denimo že skoraj odpustil :)
Mali se izredno rad vozi. Ponavadi spi, ali pa se zamoti z veselimi samogovori. Sva ga pa dolgo varovala pred kakršnokoli potencialno bolehno, kužno množico in smo se raje vedno sprehajali v naravi. No, 7 mesecev pa je fantič praznoval kar na Dunaju. In se odlično obnesel. Na veliko se je denimo vozil s tramvajem, o čemer lahko Ljubljančani le sanjarijo. Ure in ure smo z vozičkom špancirali po mestu, mali pa je vseskozi švigal z očmi, motril mimoidoče, se čudil stavbam in vohal fijakerje. Takole smo res čisto prava družinica...
Edino na sami otvoritvi, ko bi moral biti 2 uri tiho, se je po dobri uri, med govorom ambasadorja, iz vozička zaslišalo glasno brbljanje (menda na temo medkulturnega dialoga), s čimer je med gosti požel plahe salve skrivnega, pritajenega smeha :)
.
Samo Zewajoči rusli
.
Naj se vrnem k naslovu. Samo za svoja bralca sem, ker je pri nas menda taka draginja, šel malo po trgovinah pogledat, po čem je kaj. Trgovine so v glavnem nekako bolj zanikrne kot pri nas. Cene pa nagravžne. Vse je tako noro drago, da se sprašujem, kako lahko ti Avstrijci sploh preživijo. Evo, ker mi od kruha kupujemo izključno sveže francoske četrtkilske štruce, ki se jih pri nas pri vseh trgovcih tudi po podražitvah dobi po okoli 1/3 EUR za kos, sem iskal kaj podobnega. Normalna bela v trgovini sveže spečena četrtkilska francoska štručka pa v avstrijskem Šparu stane - 1,69 EUR!
Da ne bom preveč dramatiziral, naj raje zaključim bolj konstruktivno. Iz prve roke jamčim, da se nam v Avstriji danes splača kupovati edino rusle in srat-papir.
.
Glede slednjega je treba povedati, da sva se z D. že na začetku zmenila, da tu ne bo kompromisov. O Palomi, s katero mahinirajo SDS, NSI, KAD, SOD in Kanal A, ni treba izgubljati besed. Morebitne kriminalce naj pač pozaprejo in pazijo, da bodo delavci lahko še naprej dobivali plačo. Dokler pa se vsi skupaj ne naučijo delati spodobnega srat-papirja, pa v poštev pač prideta edino Zewa in Lovely (troslojni, neodišavljen, rumen, pakiran po 10). Zewin je v avstrijskem Šparu po manj kot pičlih 2,5 EUR, Lovely, zanimivo, je tam celo malo dražji. Srat-papir je tam, skratka, cenejši.
.
Rusli pa so moja šibka točka.
V hladilniku morajo vedno biti slani inčuni v olju, suhe črne olive, vložene kapre in zelen poper, pa kaka poceni ribja jajca, pa pesto, karčofini v olju, dovolj vloženih jurčekov, pa domače salame in vsaj kak smrdljiv kozji sir. Ampak rusli so specialiteta, ki si jo privoščim le občasno. Gre za surove plave ribice z rezano čebulo, prelite s kislo vodo. Ribice morajo izgledati čimbolj surovo, s popolno srebrno kožo.
Rusli so, skratka, tam cenejši, predvsem pa je izbira velika. Imel sem lačne oči in jih kupil 8 kozarcev. Od tega pa pravzaprav klasičnih ruslov, torej sardel, le kozarec. Pa 3 velike glaže heringov a la Bismarck (surovi fileti heringov s čebulo, preliti s kislo vodo, dodan košček rdeče paprike). In 4 majhne kozarčke koščkov surovih heringov v fensi omakicah - v sladki s sherryjem, pa s curryjem, pa v bistrem kisu s hrenom, pa v zenfovi. Rusle na vse načine se dobi že za po pičla 2 EUR, velik kozarec najcenejših navadnih pa se brez truda najde za manj kot 1,8 EUR (pri nas pa težko za manj kot 3).
Dober tek!