Letališče Pučnik

O ljubljanskem letališču sem že pisal, a ne o tem.

Tega, brniškega, pa je vlada včeraj preimenovala v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.

.

Najprej moram seveda povedati, da se mi zdi, da gre za nepomembno bombico, ki naj državo spravi čez prihajajoče obdobje kislih kumaric. In odvrne pozornost od padajočih ratingov.

.

Potem bi dodal, da se mi zdi nevtralni Brnik (ali samo Letališče Ljubljana) mnogo bolj posrečeno, kot za tujce neizgovorljivo ime z dvema strešicama. No, dobro je vsaj, da tujci ne vejo, da začetek priimka, puč, tu pomeni nekaj takega kot "državni udar" - hecna oznaka za mednarodno letališče mlade republike, ki menda ni "banana"...

S tem v zvezi se spominjam, kako so "pametni ljudje", ko sem hodil v 8. razred, skušali na vsak način čez noč preimenovati našo šolo iz Ledine v "OŠ Ledina - Josip Jurčič". Seveda smo se strahovito uprli in kasneje je izbrano ime Ledina prevzelo celo bližnje učiteljišče.

.

Na koncu pa naj še pojasnim, da ne bo kakih nesporazumov, da dr. Pučnika zelo cenim. Z njim sem se imel nekoč celo čast rokovati in izmenjati nekaj besed. Takole je bilo:

Ker so bili časi na moč viharni, sva se s sošolcem, s katerim sva se tedaj svetovnonazorsko kar ujemala, odločila vanje malo aktivneje poseči. Gre za 2. letnik gimnazije, se pravi kakih 16 let. Takrat je bila edina stranka, ki ni bila kmečka, SDZS (socialdemokratska zveza Slovenije), in sva se pojavila pri njih, če lahko kaj pomagava. In res, tedne pred prvimi demokratičnimi volitvami sva lahko na obraze na plakatih nekakšne "stranke demokratične prenove" skrivaj lepila velike napise "JE KOMUNIST".

SDZS je imela prostore v kleti neke vile v Šiški in v stavbi nekje med Cukrarno in Poljansko gimnazijo. Predsednik je bil kasnejši sindikalist (KNSS) Tomšič, midva pa sva poslovala predvsem z nekim kodrolasim Matjažem Šinkovcem (ne vem kako funkcijo je imel, mogoče podpredsednik), za katerega se je vedelo, da je pisal hecne ZF zgodbe, ki se je vozil z neverjetno razsuto diano. No, točno ta Šinkovec je po par angleških letih pristal na čelu Sove.

Omeniti je treba še nekega Frančka, vitkega gospoda majhne rasti, ki je skrbel za fotokopirni stroj, s katerim smo izdelovali naš material, in nekega gospoda Silvestra Plahutnika, za katerega pa se je pred par leti izkazalo, da je v resnici Albanec Refik Mehmedi, ki ima na vesti več kaznivih dejanj in si je pač nekoč spremenil ime.

Ne, Janše takrat še ni bilo zraven. Menda je bil pri nekih demokratih, nemara celo Peršakovih.

No, nekega večera, ko sem se znašel v tistih mestnih prostorih, ne v Šiški, pa sem bil predstavljen Samu Resniku, za katerega sem vedel, da je ZF pisatelj, kot Šinkovec. Resnik pa me je predstavil dr. Pučniku. Ki je meni pomenil vsaj toliko kot nekaterim Tito.

Jaz se za nekakšnega zaslužnega Osamosvojitelja seveda nimam, bil sem pa pravzaprav v najbolj kočljivih letih nekaj časa vseeno nekako zraven. Iskreno, zagnano, brez fige v žepu in brez kake posebne računice.

No, kasneje je zmagal Demos, Kučan je premagal Pučnika, imeli smo referendum in vojno, Demos je razpadel v Poljčah, potem so se začele Drnovškove vlade, Osamosvojitelji so izdali vsak svoje spomine, vmes pa so obogateli tranzicijski milijarderji...

.

Nedolžno ljubljansko letališče pa bi vseeno lahko pustili pri miru.