sreda, 11. oktober 2006

Naftni samaritan

V ateljeju sva imela za prejšnji petek naročeno kurilno olje.
Pa me dva dni prej pokliče naftni samaritan, ki bi ga moral pripeljati.
Pa pravi, da ga sicer lahko pripelje, da pa bi ga on osebno raje naročil po (včerajšnjem) torku, ko bodo objavljene nove cene. Sam od sebe je začel veselo razlagati, da je na svetovnem trgu cena nafte tudi zadnjih 14 dni padala, pa da vlada po vsej verjetnosti tokrat ne bo povečala trošarin. Da skoraj zanesljivo ve, da se bo kurilno olje pocenilo za 8 tolarjev. Da ga on vsekakor svetuje naročiti za par dni kasneje.
.
Vse skupaj se mi je zdelo čudno. Dobro, šofer se mora najaviti, preden pripelje kurilno olje, zato so mu posredovali tudi mojo telefonsko številko. Ampak kot zaposlen pri korporaciji, ki ga dobavlja, bi se ga moral truditi pripeljati kar se da dragega, a ne?
.
- pa ste ziher, da se bo pocenilo?
- ziher, 100%, za kakih 8 tolarjev.
- hm... ampak vseen ne razumem, zakaj mi to govorite...
- lejte, a ni bolš čez par dni, ko bo precej cenejš.
- je, če bo res... ajde, drug tedn prpelte.
.
8 jurjev/kubik se že pozna, neumno je dnar metat stran.
V ponedeljek je postalo jasno, da se je nafta pocenila. In vlada zvečer na dopisni seji ni obravnavala trošarin - pred volitvami se jih ne upa povečati.
Kurilno olje se je pocenilo za 8 300 tolarjev/kubik.
.
Razmišljam, da si je dobri samaritan zaslužil kakega jurja za povrh. Navsezadnje je odkril tržno nišo, znotraj katere dela biznis tako, da ni nihče na izgubi - če je tiste dni opravil nekaj dest podobnih klicev, si je zagotovil par dni miru, ko mu ni bilo treba voziti, in nekaj 10 jurjev dodatnega trinkgelda množice hvaležnih prezebovalcev.

sreda, 13. september 2006

Fotolov

Že 4 leta sem zelo zadovoljen s svojim fotoaparatom. Tudi zato, ker sem pri stroških za filme in razvijanje prihranil nekajkrat več, kot je digitalc vmes izgubil vrednosti. Ker sem dosti pod vodo, sem razmišljal o ohišju, ampak so za Canon G5 odločno predraga. Pred kratkim pa sem izvedel za posebne vrečke, ki so mnogo cenejše. Se mi pa zdi, da bi pritisk par metrov pod vodo zjebal objektiv. Sem pa našel tudi malo boljšo vrečko, ki ima okoli objektiva tulec, tako da se da neovirano zumirati. Ampak - 40 jurjev za plastično vrečko? No, našel sem tudi pričevanje nekega frika, ki si je vrečko za kamero zmizaril sam. ... I don't think so.
Zato na morje vsakič vzamem kak "podvodni" aparat za enkratno uporabo. Ponavadi sem razočaran, sem pa zadnjič imel srečo. Pri Hartlauerju sem za 3 jurje kupil tole - ohišje je čvrsto, mehanizem za sprožitev je robusten, vsi preboji so opremljeni z oringi, notri pa je celo film Iso 800.
Fotografije seveda niso posebej kvalitetne - so pa kljub vsemu dovolj dobre, da lahko bralca vidita enega ugorja in enega jastoga v naravnem okolju.
.
Odločil sem se vama izdati enega z beljakovinami bogatih kotičkov v Istri.
Južno od Rovinja so Bale. Tam je treba zaviti proti obali, kjer sta 2 kampa - Kolone in San Pol. Najbolje je iti v levega (po novem za obisk poberejo 20 kun/avto) in potem ob obali pešačiti do bunkerja, ki je nasproti otočka.
Čofotati se splača tam, kjer je pobarvano plavo.
.
Tam je 20 m od obale slikovit grebenček, kjer dno pade s 3 na 8 m. Povsod je veliko primernih lukenj, kjer se skrivajo rakovice, škrpoči, ugorji in vsaj en jastog, čisto pri obali pa se grejejo ciplji.
In ker ne gre za rezervat, se da ribe streljati legalno.
Na sliki: dno ob grebenčku..
.
Ja, to je ta jastog:
.
.
.
.
.
.
.
Takole pa v naravnem okolju izgleda ugor.
Tale je bil dolg meter 30 in je tehtal precej čez 2 kili.
.
.
.
.
.

torek, 12. september 2006

Večerje za dva

Tokrat objavljam nekaj istrskih obrokov, našicanih konec avgusta in ta vikend v okolici Peroja in Bal. Slike so malo slabše zaradi močnih večernih senc, razen prve, ki je slaba zaradi difuzne svetlobe oblačnega večera. Roko je za merilo posojala D.
.
Cipelj, natančno zadet.
In nekaj mrčesa.
.
Za predjed sva pojedla še dve
taki rakovici.
.
.
.
.
Trije škrpoči in šparček.
.
Za predjed rakovica.
.
.
.
.
.
.
Ker riba ostane najbolj sveža, če je živa, sem 2 izmed 3 ugorjev, ki sem jih lociral prejšnji dan, šicnil med zadnjim čofotanjem pred odhodom v Lj. Vsak od njiju mi je vzel vsega 10 minut. Škrpočev pa itak povsod mrgoli, če jih znaš najti.
Seveda je pred odhodom v Lj norma sproščena - namesto za 2 si privoščim našicati malo več. Bi se dalo še več, če bi se neurje, ki je trajalo vso noč, izlilo pred 1 popoldne, ko sem šel prvič v vodo. In po poltretji uri vožnje sva bila doma že ob 6 PM.
.
Cipelj in nekaj šparov, picev, fratrcev, kdo bi vedel....
.
.
.
.
.
.
.
Tudi bero zadnjega dne tokratnega podaljšanega vikenda sem prešvercal v Lj.
.
Za predjed je bila zelo velika rakovica.
Potem pa so se pojedli še špari, pici, fratrci in ušate, ki pozirajo levo, ter solidni škrpoč, cipelj, dve vrani, kaval in nekakšen sardon, od zgoraj navzdol.
.
.
.
.
Hm, pravzaprav mam rib za nekaj časa poln kufer.

torek, 29. avgust 2006

Še 5 jih je padlo

Pozno poleti ni lepšega, kot podaljšani vikendi ob morju. Tokrat je v slabih 4 dneh, poleg vsakodnevnih hektolitrov dežja s točo in zadostne količine rib in rakovic, padlo tudi 5 knjig: Platforma, Skoraj prosojna modrina, Južno od meje, zahodno od sonca, Divja jaga za ovco in Ljubi moj sputnik.
.
Platforma Michela Houellebecqa. Ob tako razvpitem avtorju, o katerem in o katerega knjigah je že vsak, ki je imel 5 minut časa, kaj pametnega povedal, težko napišem kaj izvirnega.
Ajde, še vedno ne more škoditi, če povem, da se njegovo ime baje izgovori podobno kot "mišel velbek". Prav gotovo tudi ne more škoditi, če za začetek prebereta, če še nista, tole reportažo z njegovega nedavnega obiska v Zagrebu, izpod peresa vedno duhovitega Jureta Aleksiča.
Platforma, izdana v začetku 2001, pred Balijem in WTC, pred Istanbulom, Madridom in Londonom in seveda pred cunamiji, se je izkazala za samouresničljivo prerokbo. Roman, ki se zanimivo poigra s tezo o komplementarnosti dekadentno-praznega zahoda in revno-nedolžnega tretjega sveta skozi sex turizem, ter jo na koncu ovrže z obetom islamskega terorizma, oriše "platformo" sveta na začetku novega tisočletja.
Houellebecq, ki se je z romanom in nekaterimi intervjuji zelo zameril muslimanom, se je za las izognil fatvi.
Meni pa se, v tistem traktatu, ki ga je položil v usta poangleženemu Egipčanu (str. 174), bolj kot kritika islama ("bolj ko je vera nagnjena k monoteizmu - bolj je nehumana in kruta; in islam med vsemi verami vsiljuje najbolj skrajen monoteizem"), zdi zanimivo lucidno razkritje narave katolištva: "...katolicizem se je hitro oddaljil od monoteizma, ki ga je vsiljeval izvorni nauk. Prek dogme o Sveti trojici, čaščenju device in svetnikov, o priznavanju peklenskih sil, z občudovanja vredno iznajdbo angelov, je počasi zgradil zelo pristno mnogoboštvo..."
Knjiga je odlična, zelo lepo se bere. Po Osnovnih delcih in Platformi bo treba čimprej prebrati še Širitev področja boja in Možnost otoka.
.
Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija je sicer mučna, zatohla, mračna, a v bistvu samo korektna izvedba modernega romana, skoraj preveč natanko po Proustovem receptu.
Kup povsem zavoženih japonskih đankijev se kar naprej na vse načine drogira, fuka in posluša stari zahodni poprock. Napisano je skozi ozek pogled enega od njih, kakor vidi in čuti - z močno omejenim vidnim poljem, a tisto hiperrealistično; značilno je, da se ob koncu poglavij vidno polje usmeri na kako žuželko.
Knjiga deluje zelo sodobno, kot bi bila napisana lani, ko je izšel slovenski prevod - ne pa, pazi, že leta 1977!
.
Zdi se, da je Murakami na japonskem pogost priimek - poleg nekega Toma iz Hirošime, s katerim sva pred leti v okviru študentske izmenjave veselo prijateljevala po Dublinu, pa zgoraj omenjenega Ryuja, je tu še Haruki. In slednji je, trdim, od vseh treh najboljši pisec.
Južno od meje, zahodno od sonca Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.
.
Divja jaga za ovco Harukija Murakamija je inteligentna, domiselna, duhovita bravura. Meni je problematika itak blizu, ampak to postmoderno kriminalko lahko vsak prebavi. Bralca naj opozorim edino na to, da gre za roman v 2 knjigah, kar pa sem sam v knjižnici spregledal in sem se moral zadovoljiti z drugim delom.
.
Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.
Res, tole sem kar od zgoraj copypastal. Se mi zdi, da lepo paše tudi sem.

ponedeljek, 28. avgust 2006

Iniciacija

Danes je samoumevno, da se uspeh meri v stvareh, kot uspešna kariera, nakopičen denar, pojavljanje v trač rubrikah... Ko v družbi prosperirajo urejeni, maziljeni fantje z namazanimi jeziki in nežnimi ročicami, ko niti služenje vojaškega roka, ki je do pred kratkim služilo kot neke vrste iniciacija v "možatost", ki je vsaj malo spominjala na tisto indijansko obešanje dečkov na kavlje, ni več obvezno - so izzivi, ki so, namesto na kapitalistično družbo, vezani na naravo, tisti, bolj prvinski, domena športa in osebnih prioritet.
.
Pri meni, ki se celo danes delno uspem prepoznati v lovcu-nabiralcu, zelo visoko kotirajo vrednote, ki se večini najbrž zdijo obskurne in nepomembne.
Meni je namreč od nekdaj enega večjih izzivov predstavljalo ujeti si jastoga.
*
Jadranske jastoge so precej razredčili športni potapljači. Na vseh tečajih sicer poskrbijo, da dajo kandidatom jasno vedeti, da se pri potapljanju s flašo ne sme ropati morja - ampak ko se pojavi prilika, človek hitro podleže šibkosti.
Pri 16tih, pri DRM, mi je pri potapljanju s flašo izziv predstavljalo videti jastoga v naravnem okolju. To se mi je takrat izpolnilo. Upleniti ga - je predstavljalo tabu.
.
Lani pa sem, prvič dotlej, pri potapljanju na dah našel kar nekaj jastogov. Pomislita, v Istri!
Ujeti pa mi nobenega ni uspelo.
Enega sem sicer spravil ob roko, zaradi česar se še zdaj sekiram (čeprav mu raste nova), ampak tudi to ne šteje.
Potem sem enega dolgo na vse pretege fotografiral, ampak je "podvodni" trotl za enkratno uporabo spustil vodo, film se je zmočil, nastalo pa je to.
.
Sem se pa vmes veliko naučil. Prebrati znam teren, že obalo. Sistematično sem preiskal dno med Rovinjem in koncem Kamenjaka in danes vem, kje se da jastoga najti. Govorim o potapljanju na dah. Ne bojta se, jastoga se najde že 6 m globoko. Pod 20 pa nisem niti pretirano iskal - pa saj na tem območju niti ni možnosti, če si vezan na dostop z obale - razen na Kamenjaku, kjer se skalni greben zlije s talnim muljem nekako tako globoko.
*
V soboto mi je končno uspelo.
Po luknjah sem stikal za ugorji, ko sem enega zagledal. Zapomnil sem si mesto. Na srečo mi uspe dno brati kot zemljevid - isto skalo, 150 m od obale, ponavadi najdem. Potem sem šel ven in preštudiral taktiko.
.
Ker vem, da je vrag požrešen, sem si moral priskrbeti vabo. Ni se mi dalo posebej za to streljati po ribicah, zato sem očistil enega od prej ulovljenih škrpočev in čreva spravil za kopalke. Vzel sem še fotoaparat, baterijo in vilico in takoj uspel najti skalo, pod katero živi, pičlih 9 m globoko. Pod isto skalo sta imela z ugorjem (ki sem ga pa včeraj ustrelil in prišvercal v Lj.), prav lepo zrihtano.
.
Čreva sem nataknil na vilico in vse skupaj postavil pred njuno hišo. Kmalu je prilezel ven in malo zagrizel. Ko požrešni jastog enkrat okusi sladkost škrpočevega drobovja, postane vse enostavno. S trotlom sem ga malo fotografiral (slike kmalu), potem pa sem vilico premaknil malo dlje od skale. Počasi je prilezel čisto ven - še majhen, a veličasten - se vrgel na hrano, jaz pa sem ga od zadaj, izza skale, zgrabil za glavoprsje. Parkrat je brcnil z repom, da bi se katapultiral nazaj, potem pa se me je odločil lotiti s kleščami. Heh, jaz znam tako prijeti, da ni panike.
.
Priplavala sva na obalo, kjer smo se na veliko fotografirali.
Vsi trije z D smo se bali, da ga bo treba pojesti. Ampak pri jastogih ni tako enostavno. To so preveč čudovita bitja, da bi tisti božanski okus odtehtal ubijanje. Sploh če je rakec še premajhen.
.
Pa spet nazaj, že četrtič tisti dan, do točno določene skale. Prepričal sem se, da je jastog b.p. in ga postavil nazaj domov. Za povrh sem mu vrgel še nekaj tistih črevc, pa adijo, se vidimo drugo leto, če boš kaj večji...

četrtek, 24. avgust 2006

Dugi otok

Tole sem obljubil zadnjič, mogoče bi znalo komu priti prav.
.
Na avtocesto Karlovac - Zadar (78 kun) se pride čez Žužemberk ali čez Metliko. Iz Ljubljane do Zadra je dobrih 300 km (3-4 ure). Trajekt Zadar - Brbinj (164 kun za avto + 2) traja dobro uro in pol.
.
Dugi otok je dovolj dolg in raznolik (ponaša pe se celo z nekaj asfalta), da se splača po njem voziti z avtom. V grobem ga lahko razdelim na severni, ploščat del, južni, razčlenjen del, ki je zaščiten kot narodni park in se zliva s Kornati, notranji, SV del, kjer najdete nekaj malega civilizacije, ter JZ obalo, ki meji na zunanje morje in je precej nedostopna. Po sredi otoka gre greben, visok do 340 m, kar je več kot Šmarna gora.
.
*
No, ker sem tole zastavil preveč na široko, bom stvar dopolnil naslednjič. Zaenkrat, ker že močno pogrešam šicat ribe in ker se čez nekaj ur odpravljava spet malo na morje, objavljam samo nekaj malic. Morje na Dugem otoku je kristalno čisto in zelo bogato z beljakovinami.
Načelno velja, da je pokrovače iskati na notranji, SV obali, nekako med 10 in 20m globoko.
Prav tako je jasno, da se hobotnice in ribe raje pokažejo na zunanjem, JZ delu otoka, v presenetljivo plitki vodi, če izvohaš primerno bogato ćeko.
.
Vsega, kar sem nalovil, nisem fotografiral.
Na vse, kar sem videl, nisem streljal - sprožil sem pravzaprav zelo malokrat.
Vsega, kar sem ciljal, nisem zadel - v tako kristalno čisti vodi so razdalje varljive, moja 70 cm zračna pištolica pa si je močno zaželela zamenjave s 100 cm gumarco.
Poleg tega pa vsega, kar sem zadel, nisem uspel nevtralizirati dovolj hitro, da mi ne bi ušlo. Žal.
Za povrh pa niti vsega, kar je publicirano, nisem izvlekel sam, pač pa je za vsaj dva primerka kriva D.
Sva pa, prisežem, prav vse, kar sva nalovila, pojedla.
.
Ker ima hobotnica skoraj 3 kile, se vidi, da niti pokrovače niso male.
Glavonožec je v solati trajal 4 dni.
.
.
.
.
.
Pičle 4 školjke so, s precej kruha, povsem zalegle.
.
.
.
.
.
.
Niso ribe male, pač pa je tista bodičasta školjka preveč zrasla.
Za ribo na levi sem se tako namatral, da je bolje, da je zobatec.
.
.
.
.
Pri vsem je najbolj zanimivo, da ima tako velik list oči 2x bolj skupaj, kot tako majhen romb. Ki je umrl samo zato, ker iz mivke ni gledalo drugega kot oči.
.
.
.
.
.
Res je, goloba zna poiskati, šicniti, mu odrezati strupeni trn in mu skrajšati muke z nožem skozi možgane, tudi D, čisto sama.
Samo jesti jih ne mara.
.
.
.
Čeprav je imela gigantska gospa 50% invalidka samo še 4 lovke, je ni bilo treba zato nič manj dolgo kuhati.
.
.
.
.
Moja šibka točka - še vedno rad nabiram školjkice. No, jemljem samo tiste rjave lakaste lepotke, pokrovače, ter tu pa tam kako volovsko srce.
Kopičijo se v kartonastih škatlah.
- Se pa da ploščato polovico pokrovače uporabiti za podstavek za žajfo.
- Se pa da vse skupaj kadarkoli razdeliti otrokom.
.
satelitski posnetek: Google Earth

četrtek, 17. avgust 2006

Jurčki

.
.
.
.
.
.
.
Te dni v glavnem čepim na Zabukovju in slikam, seveda pa kot strasten gobar večkrat zaidem v bližnjo hosto po jurčke. Na zgornji sliki je 19 komadov, ki so padli v soboto, na spodnji pa kakih 30, ki so padli ta praznični torek (polovico teh je našla D.)
V delu imam kakih 20 slik (prerezov in kvadratov) in spodobilo bi se, da počasi pridem z njimi ven. Nekatere pacam že 3 leta, v nekaterih se je nabralo že par 100 ur dela. In, ne, ni preveč verjetno, da bi se jih danes dalo prodati dovolj dobro, da bi po plačilu galerista in davkov ustvaril kaj drugega kot izgubo, sploh če bi si urno postavko obračunal višje od študentskega minimalca... Vztrajam iz principa. In cinizma.
Na prvi pogled se zdi, da se da stvari v Avstriji bolje prodati. So pa provizije oderuške...
Otvoritev ta petek, 7PM.
.

sobota, 05. avgust 2006

Še 12 jih je padlo 2/2

Nazadnje so padle Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design. (Prvih 6 iz te runde sem opisal prejšnjič.) Ja, na morju sem bral Slovence.
.
Čudoviti klon Eve Pacher je ob izidu dvignil kar nekaj prahu. Bolj od dejstva, da gre za najobširnejšo čvrstopornografsko slovensko knjigo vseh časov, je intrigantno, da identiteta avtorja za psevdonimom v dolini šentflorjanski ostaja nerazkrinkana. No, nekateri Evo Pacher prepoznajo kar v Magnificovi ženi (spomnila se bosta, da je Barbara Pešut poskusila z blogom na rozini, ampak je že izginil), sam pa malce dvomim.
Simpatična knjižica žepnega formata, pregledno razdeljena v krajša poglavja, je vešče opremljena s striparsko roko Bernarda Kolleja.
Čudoviti klon je epski roman (povsem oskubljen čustvovanja), v katerem najdeta tako Zgodbo o O kot de Sada, tako Krasni novi svet kot Tri hčere svoje matere. Glede na problematiko je impresivno domiseln, besedišče pa pohvalno brez pretiranih iteracij. Čeprav je knjiga nekaj najbolj bolnega, kar sem kdaj prebral (in prebral sem, bogami, že marsikaj), še posebej težko je prebaviti incestuozno pervertiranje družinskih vrednot, pa bralca hkrati vseskozi tolaži občutek, da se je avtor(ica) med pisanjem prav dobro zabaval(a). Res, na primer ob kratkem poglavju "Kaviar", resnični mojstrovini, nadvse primerni tudi za glasno branje v primerni družbi, si med krohotanjem s solzami v očeh bralec prav lahko predstavlja, kako se je med pisanjem od smeha valjal po tleh tudi Eva Pacher.
Izjemnemu izdelku, ki je, ne pozabimo, plod slovenske pameti, prerokujem mnogo prevodov.
.
Ko sem na proslavi v letošnjem dobitniku nagrade Prešernovega sklada za literaturo prepoznal nekoga, ki ga je večkrat videti tako po stari Ljubljani kot v BTC, tako peš kot na biciklu, paževskega dolgolasca z izrazitimi potezami (...: "izgleda kot pračlovek"), ki je marsikdaj povsem v belem, služi pa tudi kot razstavni eksponat (razstavljal ga je Lujo Vodopivec, slikco pa lahko najdete npr na platnicah Dote), sem se ga odločil malo prebrati.
Fliper Milana Kleča je za seznanjanje z avtorjem prav primeren.
Takoj je jasno, da je pisanje močno spontano, intimno, iskreno, vseskozi seveda v prvi osebi. Lepo je, da Kleč pojasni svoje pojavljanje v belem: "jaz sem mojster varikine" (priznam, do Fliperja sem verjel, da je natrijev hipoklorat varekina, ampak izgleda da je oboje prav).
Najbolj od vsega pa je jasno, ko po par prebranih stavkih katerekoli Klečeve knjige po platnicah zaman besno iščete ime lektorja, da se tu dogaja nezaslišan teror nad jezikom. Ne gre za sporadičen lapsus, govorim o sistematični zlorabi. Naj še tako dobronamerno pristajamo na prosto, sodobno formo, se ne da izogniti občutku, da je naš pisatelj polpismen; pa čeprav (v primerjavi s skladenjskimi in stilskimi kiksi) obupno hroščat pravopis zanemarimo. Posebej naj opozorim samo še na vztrajno zamenjevanje dajalnika z mestnikom (poleg klasične odsotnosti rodilnika, ki je pa itak splošno razširjena).
Ampak najbolj odbijajoč je pri vsem Klečevem pisanju njegov prepoznaven slog. Stavki so ali idiotske enozložnice, ali pa nepregledne kolobocije s sistematično narobe postavljenimi vejicami. Spontanost napisanega (sproti beleži vse, kar in kot mu pade na pamet) deluje tako bebavo, kot bi Kleča nekje pred puberteto za 20 let zamrznili v alkohol in odtajali deliričnega, postaranega osnovnošolca. Vse ponovi trikrat. Karkoli kdorkoli izreče (veliko je dialogov), četudi avtor sam, kasneje še 2x ponovi v mislih. "Suspenz", ki ga Kleč na ta način vseskozi ponosno gradi, je tako posrano idiotski, da je bralec nenehno v skušnjavi, da bi v zabavo okolice bral naglas (hecno je, da lahko odprete katerokoli njegovo knjigo na katerikoli strani - in zvenelo bo povsem enako), ali pa knjigo vsaj zalučal v morje.
Še o vsebini: Fliper (ko se prebijete skozi gosto gmoto brbljanja) najprej spominja na Süskindovega Goloba, dokler ne skrene v nekakšen idiotski dramolet.
.
Dota Milana Kleča do potankosti ustreza zgornjemu opisu, le da gre tu za zbirko kratkih zgodb, ki opevajo njegove sanjarije in nekaj izkušenj z ženskami. Iz razumljivega razloga (da bi bil katerikoli lektor prisiljen črtati kompletno besedilo) je tudi ta knjiga natisnjena točno tako, kot se je sprdnila avtorju.
V rokah sem imel še enega Kleča, Ping pong, a se po tem, ko sem videl, da opisuje avtorja, kako je dresiral mačko, da bi z njim špilala ping pong, nisem mogel prisiliti, da bi jo odprl.
Kleča nikoli več! Pa čeprav ga opevajo naročene nebuloze, kakršno smo brali to sredo v Delu.
.

Leta Branka Gradišnika so dobro napisan, kompleksno zastavljen roman, vreden avtorjeve fame. Poglejta, v knjigi, izdani leta 1985, najdeta napoved današnje oblike interneta in celo predlog e-uprave (vključno z neposredno demokracijo), pred kakršno se še Virant skrije. Všeč mi je, kako spretno zmore prvoosebni pripovedi dveh bratov (roman je v prvi osebi, a ne vedno isti), katerih slog prefinjeno dopolnjuje različna karakterja.
Gradišnik pač premore ene izmed žlahtnejših slovenskih možganov in mu poleg "zgoščenke" (zajebancije, ki se je prijela), dolgujemo nekaj dobrih prevodov (Gospodar prstanov, po novem tudi H. Potter,...), osebno pa sem mu najbolj hvaležen za duhovite, poglobljene opise lastne hipohondrije in dogodivščin pri vzgoji otrok, s kakršnimi je polnil dnevnike Sobotne.
.
Minevanje Vladimirja Kavčiča sem pograbil pomotoma, ko sem v resnici brskal za Lojzetom Kovačičem. Nič hudega, tale Kavčič, ki je bil celo zadnji minister za kulturo pred Demosom, je prav fajn.
Med platnice z naslovom Minevanje sta zaprta 2 njegova romana (Ne vračaj se sam (1959) in Minevanje zla (1993)) in kar trije dolgi komentarji Tarasa Kermaunerja (ki se že nekaj let skriva nekje na krasu, je pa lani v Mladini pustil lep intervju). Kavčičevi romani se vsi po vrsti ukvarjajo s pred-, med- in povojnim obdobjem, podani so presenetljivo "uravnoteženo" (sovražim to besedo) in ostajajo aktualni. Lepo se bere.
.
Principles of Yacht Design Larsa Larssona in Rolfa E. Eliassona imajo čast biti prva knjiga, ki sem jo naročil pri tvrdki Amazon. Transakcija mi je vzela pičlih 10 minut, knjigo, ki bi jo ob plačilu najcenejše poštnine smel pričakovati čez dober mesec, pa sem, že ocarinjeno, dobil v 10 dneh!
Izračun: 28.32$ + 8.98$ (skupaj poštnina) + 1600SIT (carina in poštnina od Pošte do Carine in nazaj) = manj kot 47$ (cena, natisnjena na platnicah)
Z Amazonom bomo še poslovali.
Aja, knjiga je fajn, razumljivo jedrnato nazorna (z rahlo preveč fizike), zasnovana pa je okrog dokaj grdega 40ft dizajna. Uporaben priročnik.


petek, 04. avgust 2006

Še 12 jih je padlo 1/2

Nazadnje so padle Angel je molčal, List, Izgubljena čast Katharine Blum, Mačka in miš, Ženske pred rečno pokrajino, Po rakovo, Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design.
.
Po avanturi z Elfriedo Jelinek sem si hitro izposodil še nekaj Grassa in Bölla, da se s sodobnimi nemškogovorečimi srednjeevropskimi nobelovci bolje seznanim. Takole čez palec lahko ocenim, da je Grass manj zatežen. Oba so v vzhodni evropi veselo izdajali v milijonskih nakladah, ker je kritika zahodnega kapitalizma komunističnim režimom vedno prav prišla. (Spomnim pa naj še na zanimivost, da je Solženicinu takoj po izgonu iz SZ streho nad glavo seveda nudil natanko Böll.)
.
Angel je molčal Heinricha Bölla, drobcen, obskuren paperback, posthumno izdan mladostni zapis, je pričevanje o Nemčiji takoj po vojni. Zanimivo. Čeprav imam do vnovčevanja intimne zapuščine, ki se je avtor ni odločil objaviti, načelne zadržke.
.
List Günterja Grassa je roman precej svobodne forme. Posamezna poglavja bi lahko bile kratke zgodbe, druga so v verzih. Če se prav spomnim, naj bi nekdo ujel neko ribo, ki skozi knjigo zelo izvirno oriše zgodovino Evrope. Meni vse skupaj ni najbolje sedlo, se pa vsaj zelo hitro bere.
.
Izgubljena čast Katharine Blum Heinricha Bölla je roman, s katerim je avtor skušal oprati čast teroristke Ulrike Meinhof in zmagati v polemikah, ki jih je vodil po pismih bralcev. Knjiga naj bi "razkrinkala" senzacionalistično novinarstvo Bilda (ali Direkta). Napisano je v različnih slogih, od kritiziranega novinarskega, do monologov plemenite Katharine. Meni leposlovje, preveč očitno napisano v funkciji politike, ne sede. Dobro, tudi dejstvo, da nekdo dreza v udobno zavest, da je Evropa, še pred današnjimi muslimanskimi, poznala fajn rdeče domače teroriste, me zmoti. Ampak ozadje romana je v resnici čisto zanimivo; problem je v tem, da je knjiga okorna in se slabo bere.
.
Mačka in miš Günterja Grassa je, nasprotno, prav fajn knjiga. Navidez lahkoten mladinski roman, twainovsko duhovit, neopazno zgradi mogočno, tragično ozadje pred-, med- in povojne Nemčije, pred katerim junaki, v katere se brez problema vživimo, zaživijo toliko bolj. Povod za naslov je Mahlkejeva golša, ki je izstopala kot živa miš, ki so jo vrstniki vzeli na piko kot mačke - vzrok pa velike, usodne stvari, pred katerimi so eksistence posameznikov vredne toliko kot miši.
.
Ženske pred rečno pokrajino Heinricha Bölla je kritika politične situacije v Zahodni Nemčiji v zgodnjih 80tih. Avtor, deklariran komunist, povsod vidi oportuniste, napihnjene plemenitaše in nacistične zločince. Posthumno izdan roman, postavljen kot drama, z opisi prizorišč in dialogi, pa je kljub vsemu čisto fajn.
.
Po rakovo Günterja Grassa je roman v prvi osebi, pisan doživeto in prefinjeno kot avtobiografija. Žal gre, kljub avtobiografskim prvinam, v osebnih zadevah za fikcijo - je pa zato ogrodje toliko bolj zasidrano v realnosti. Tulla, priljubljen lik iz Grassovih romanov, je tu njegova mama. No, knjiga je super, preberita jo. Tu pa se posvetimo "ogrodju".
Glavni junak je namreč Wilhelm Gustloff, veličastna ladja.
In Alexander Marinesko, ki jo je potopil. In povzročil največjo pomorsko tragedijo vseh časov. Umrlo je nad 9000 ljudi.
(Ja, Titanic je s 1500 žrtvami daleč, daleč zadaj. Druga največja tragedija je smrt ladje Cap Arcona, ki so jo, polno preživelih iz nacističnih taborišč, potopili Angleži(!). Med 7 in 8000 mrtvih. Tretja pa Goya, ki so jo, polno beguncev, torpedirali Rusi. 6000 mrtvih.)
In
Wilhelm Gustloff, po katerem se ladja imenuje, šef švicarske NSDAP in najpomembnejši nacistični mučenik (že leta 1936 podlegel pod "židovsko pištolo").
In David Frankfurter, rojen Hrvat, njegov morilec.
In KdF, Kraft durch Freude, organizacija, ki je skrbela za delovno ljudstvo v rajhu (naš ekvivalent bi bila SZDL).
(Organizirali so affordable križarjenja za delavce (in zgradili več ladij), izumili affordable avto (KdF-Wagen, danes Volkswagen), poskrbeli pa so tudi za evtanazijo izbranih otrok in kasneje predvsem odraslih invalidov.)
Odličen roman se loteva stvari, ki so bile dolgo tabu. Sicer povsem krotko, defenzivno in nikoli direktno nas tudi spomni, da je rezultat 2. sv vojne premik Poljske na zahod - ker je polovico Poljske pogoltnila Ukrajina, je Poljska zasedla vzhodni del Nemčije, med drugim Prusijo. Za razliko od NDR, ki se je končno priključila (pri čemer je treba poudariti, da je Grass združitvi aktivno nasprotoval), so te meje ostale.
.
*
khm... ker ni zneslo končat, bom preostalih 6 knjig orisal naslednjič

sreda, 02. avgust 2006

Ciganjenje po Dugem otoku

Vem, blog je malo sameval, ampak počitnice so se prav prilegle. Poleg tega je zadnjič, ko sem bil ravno pri volji tole napisat, crknil internet, tako da objavljam šele zdaj, ko sem spet v Lj.
.
Na zemljevidu sva izbrala Dugi otok, naložila moj avto, ki ga ni škoda, in v ponedeljek, ko ni gužve, ob 3 ponoči pičila čez Gorjance in po avtocesti do Zadra. Na srečo sva prišla točno na trajekt in se dopoldne znašla na počitnicah.
.
Nekateri si počitnice predstavljajo kot poležavanje v klimatiziranih hotelskih sobicah, množično organizirano sončenje in večerno pijuckanje po lokalih. Jaz pač ne.
.
V 10 dneh sva do zadnjega kotička raziskala dolgi otok, po njem sva naredila dobrih 300 km, spala sva izključno na samotnih kotičkih ob samem morju, jedla pa izključno tisto, kar sem nalovil (pokrovače, hobotnice, bela riba). Šotorček sva vsakič postavila ob 9h zvečer in ga pospravila ob 7h zjutraj. Z vstajanjem ob 6h zjutraj sem si končno uredil bioritem. Čez dan sva zamenjala po 3 - 4 lokacije in se intenzivno potapljala na dah. V vodi sem bil po 7 - 8 ur, od tega vsaj pol pod vodo. Vmes sva prebrala kup knjig.
.
Podrobnejši opis Dugega otoka, ki sem ga s kopnega doživel povsem drugače kot z jadrnice, bom čimprej zmontiral. Poleg opisov lokacij za podvodni ribolov pa lahko dodam še dve nahajališči amfor.
Na sliki: Telaščica - ob koncu slanega jezera je prehod do zunanje strani otoka. Malo stvari je lepših kot potapljanje ob stenah. Naslednjič tudi o tem, kje je še možno priti do podvodnih prepadov.

torek, 04. julij 2006

Padli sta še dve debeli

.
Nazadnje sta padli Satanski stihi in Kako sem izgubil nedolžnost - prva prejšnji vikend, druga to nedeljo.
.
.
.
Zadnjič sem na bencinski pumpi opazil stojalo zbirke Žepna knjiga in ga malo zavrtel. Lahko si predstavljata, kako sem se prestrašil, ko se je na njem pojavila tista Drnovškova knjiga za samopomoč. Na srečo sem takoj zraven zagledal Satanske stihe Salmana Rushdieja, lepo prevedene, debele in poceni, in si jih kupil.
Tipičen Rushdie, zgoščen, nepregleden, prezasičen, inteligenten, izvrsten. Seveda si ne delajta utvar, da bosta uspela slediti zgodbi - to bi bil dvotedenski projekt, sprejemljiv za kakega študenta primerjalne književnosti, ne pa za povprečnega, hitrega bralca, ki si špoga popoldne ali dve.
Ker sem lani, ko so Otroci polnoči (res povsem slučajno) padli hkrati s Pločevinastim bobnom, narobe ugotovil, da je Grass kopiral Rushdieja, naj na tem mestu omenim, da sta knjigi dejansko povezani. Rushdie pravi, da ga je inspiriral natanko Pločevinasti boben. Da ga ne bi spet posral, sem tokrat pred pisanjem naredil domačo nalogo - Satanski stihi se uradno naslanjajo na Bulgakovovo Mojstra in Margareto.
In, ja, fatva še velja. Rushdiejeva glava trenutno kotira nad 3M$, kar bi zneslo nekako 666M SIT. In, ne, osebno razlogov za vse skupaj res nikakor ne vidim. Knjiga je fajn. Heretični satanski stihi pa so itak v Wikipediji.
.
Avtobiografija Richarda Bransona, Kako sem izgubil nedolžnost, se je, odkar jo je že zdavnaj od nekod prinesla sestrica, dolgo valjala po policah. Končno sem jo prebral, hlastno.
Branson si je všeč (upravičeno), knjiga pa se dobro bere. Problem pri tovrstnih naspidiranih avtobiografijah, ki se prodajajo kot splošen recept za uspeh, je, da recept praviloma ne deluje. Da se ene uspešne življenjske zgodbe ne da zreducirati v pravila. ki bi, kar na splošno, delovala tudi pri vseh drugih.
Lahko pa poskusim: dobro je najprej imeti super starše, dobro je biti lep in karizmatičen, treba je uživati, razmišljati in ravnati je treba povsem nekonvencionalno, kot lisica je treba prežati na priložnosti, obdati se je treba z najboljšimi ljudmi, predvsem pa je vseskozi treba biti do konca zapufan.
Ker se knjiga konča nekako pred 9 leti, malo po tem ko je bil Branson prisiljen (za 1.000.000.000$) prodati Virgin Records tvrdki EMI (in se takoj zapufal za 18 ganc novih največjih avionov), me je zanimalo, kaj se zgodi potem. Kot vesta, je MP3 kasneje ogrozil glasbeno založništvo - Virgin Records je bilo torej pametno prodati. Po bitki z BA, za prostor na Heathrowu namesto Gatwicka, pa sem imel pomisleke v zvezi z Virgin Atlantic - takrat se ni še nikomur sanjalo, da bodo razni RyanAiri in EasyJeti letalsko prevozništvo obrnili na glavo.
Brez skrbi. Branson je danes vreden vsaj 3.000.000.000 funtov, kar zadošča za 9. mesto. Poleg solidnega prekooceanskega Virgin Atlantica pa premore še 5 nizkocenovnih letalskih ponudnikov (Virgin America, Virgin Blue, Polynesian Blue, Virgin Nigeria in Virgin Express). In še nekaj 10 podjetij pod znamko Virgin, od londonskih moped-taxijev, do firme, ki vas izstreli v vesolje. Car.
Še zanimivost, ki ni iz knjige: Branson zase pravi, da je libertarec.

četrtek, 29. junij 2006

Simpatični sodelavci

Pred leti sem narisal vse sodelavce Inštituta za novejšo zgodovino, pa to ni nikjer zabeleženo.
Zadnjič sem preveril in lahko veselo oznanim, da so še vedno objavljeni.
.
Vsak mi je dal par fotografij, potem smo se malo pogovarjali, najbolj koristne pa so bile informacije, ki so jih o vsakem radi posredovali preostali zgodovinarji.
.
Stran s sodelavci INZ je tu, klik na posamezno ime pa vaju pripelje do portreta.
.
Moji osebni favoriti:
dr. Guštin, dr. Pančur, dr. Perovšek in dr. Gabrič.

sreda, 28. junij 2006

SVA izstopil iz Palacea

Sredi Portoroža stoji sramota.
Po več propadlih poizkusih hotel Palace sedaj končno pospešeno prenavljajo.
.
Po različnih pridušenih napovedih pa je včeraj usekalo, da je biro Sadar - Vuga arhitekti dokončno prekinil sodelovanje z Istrabenzom. Partnerji so zaenkrat na moč korektni in se žal nočejo prerekati javno.
.
Istrabenz je pravico do prostega razpolaganja in predelav načrtov SVA drago plačal, dokončanje projekta pa zaupal arhitektoma Goranu Čalu in Urošu Birsi. Problem pa je v tem, da se menjava projektantov sredi gradnje izjemno redko dobro konča. Živi bili, pa videli.

sreda, 21. junij 2006

Spravite se

Po burnih odmevih, ki jih je sprožil govor upokojenega beograjskega nadškofa v Rogu, se bom nehvaležne teme, ki namesto možnosti sprave vsakič prinese na plan kup primitivizma po raznih forumih, lotil še sam. Nenazadnje imam srečo, da sem ravno dovolj star, da se konca komunizma še živo spominjam, hkrati pa sem 3x premlad, da na 2. sv. vojno ne bi mogel gledati povsem neobremenjeno.
.
Nerad, saj je to povsem nebistveno in nepomembno (je pa seveda neobhoden podatek za vse tiste, ki danes tako zlahka vsevprek zmerjajo z izdajalci), naj za vsak slučaj omenim svoja dedka, ki sta bila v 2. sv. vojni aktivno udeležena. Eden je bil bolj ali manj okrog svoje gorske kmetije v partizanih do konca, drugi na pa začetku, dokler ga niso ujeli domobranci in je med njimi in delom v Nemčiji izbral slednje, tam zadovoljno sestavljal Audije (poseben model z gosenicami in oklepom), dokler ga niso za članstvo zasnubili SS, in je raje pobegnil in se z vlakom prešvercal domov, kjer je dočakal konec vojne. Njegov brat, prisilno mobiliziran, je kot nemški vojak padel nekje na Finskem.
.
Tule se bom bolj ali manj nesistematično lotil nekaterih vidikov, ki mi pač padejo na pamet; je pa zadeva seveda široko kompleksna, tako da se zaradi mene lahko mirne duše olajšate pri komentarjih.
.
* * *
zgodovina
.
Partijskemu zgodovinopisju zamerim predvsem, da je polno vrednostnih sodb, izključevanja in podpihovanja razdora. Po tem, ko je ideologija, v katere funkciji je bilo, propadla, je pa menda čas, da se vse skupaj zastavi bolj objektivno.
Zgodovina naj korektno opozori na dejstva, interpretirati pa jih velja tudi v skladu s takratnim kontekstom, torej kombinacijo tuje okupacije, državljanske vojne in komunistične revolucije.
.
slovenci
.
Res me moti lahkotno-agresivno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda". Ali res verjamete, da se je bil katerikoli Slovenec iskreno pripravljen odpovedati lastni identiteti?
Po 60 letih nimamo prav nobenega razloga, da ne bi spoštovali težkih osebnih odločitev, ki so jih naši predniki sprejemali v časih, ko je bilo na izbiro malo dobrih opcij. Z minumumom empatije se da razumeti tako odhod v partizane, kot bojevanje na ruski fronti v nemški uniformi, kot skrb za varnost družine in lastnine pred banditi; tako sanjarjenje o komunističnem raju na zemlji, kot pakt s hudičem proti obetu stalinističnega masakra. Osebno pa sem najbolj s tistimi Slovenci, ki so po srečni vrnitvi iz nacističnih taborišč postali žrtve montiranih procesov komunističnega banditizma (žrtve dachauskih procesov 1948 v Ljubljani so bile rehabilitirane leta 1976).
Nagravžno se mi zdi očitanje "izdaje slovenskega naroda" brez groba pobitim in 50 let zamolčanim Slovencem, ki brez glasu ležijo po 400 množičnih grobiščih širom države. Nagravžno se mi zdi očitati izdajo slovenstva tistim, ki so si rešili golo življenje z emigracijo, in predano gojili slovensko kulturo, zaničevani od matične domovine, denimo v Argentini. Kjer raste že tretja generacija Slovencev (nasprotno se tipični ekonomski emigranti velikokrat, denimo v ZDA, popolnoma asimilirajo v 2 generacijah = otroci ne znajo slovensko).
.
meščanske stranke
.
Živahno politično dogajanje med Slovenci pred komunizmom še vedno označujejo s tem pejorativom, kjer "meščansko" seveda pomeni "buržoazno" (buržoazija z izpeljankami je ena najbolj priljubljenih besed osnovnošolskega pouka zgodovine, kakršnega sem še bil deležen).
Politično delovanje Slovencev je bilo formalizirano že v Avstroogrski (npr. Ivan Tavčar kot en vodilnih liberalne Narodno napredne stranke poslanec na Dunaju med 1901-1907, Ivan Cankar 1907 kandidiral pri socialdemokratih in popušil, ... ).
V stari Jugoslaviji pa je bilo sploh burno, tudi po šestojanuarski diktaturi leta 1929. Vsekakor ni bilo duha o enopartijskem sistemu, kakršnega smo trpeli do osvoboditve. Slovenci smo imeli tri stranke - Ljudsko (takozvani klerikalci), Liberalno (takozvani jugoslavenarji) in Delavsko (od katerih so se kasneje odcepili komunisti). Lepo na kratko je o tem nekaj napisano tule. Resnici na ljubo se je za avtonomno Slovenijo najbolj zavzemala SLS, kar je povojna propaganda seveda povsem spervertirala.
.
okupacija
.
Najbolj histerične odzive je Perko doživel v delu, kjer je omenjal "še sprejemljivo kolaboracijo".
Malo sem posrfal in ugotovil, da okupacija ni noben tabu, ampak sredstvo državne politike, ki je prav dobro pravno formulirano, utemeljeno in od praktično vseh držav priznano.
Pomemben vir je projekt univerze Yale (The Avalon Project at Yale Law School), kjer so (v primerno predpotopnem dizajnu) na voljo originalna besedila konvencij, ki urejajo pravila vojskovanja, ravnanja z vojnimi ujetniki in okupacijo.
Preglejmo tiste, ki so bile v veljavi pred 2. sv. vojno:
Haške konvencije (Wiki). Posebej zanimiv je IV del konvencije iz leta 1907, Laws and Customs of War on Land (Avalon). Za vsak slučaj prilagam še Ženevske konvencije, ki pa imajo letnico 1949 z dodatnimi, kasnejšimi protokoli. Na te se v zvezi z 2. sv. vojno formalno ne moremo sklicevati.
.
V bistvu gre za to, da je treba vojno napovedati, okupator je dolžan na okupiranem območju zagotoviti civilno oblast, delovanje inštitucij, nedotakljivost lastnine..., vojaki (vseh strani) morajo imeti prepoznavne uniforme in insignije, orožje moajo nositi vidno, jasna mora biti hierarhija poveljevanja... Civilisti na okupiranih območjih so varni, če se držijo pravil.
.
Te stvari je danes zanimivo preverjati na primeru Iraka. Namesto pisanja o mojem neprikritem preziru do bušijev - poglejmo na situacijo, kakršna je danes tam pač dejstvo.
Okupatorji Američani so dolžni vzpostaviti mir, civilno oblast, sodstvo. Za policiste novačijo, urijo in oborožujejo lokalce, ki pa se tega sramujejo in bojijo, zato poslujejo zamaskirani. Veliki večini je najbrž precej več do miru in zdravja sorodnikov, kot do ideologije za samomorilskimi terorističnimi napadi na civiliste in infrastrukturo, kljub vsemu pa sovražijo Američane in naše 4 inštruktorje v bagdadskem oporišču. Ljudje vejo, da je važno vse skupaj preživeti, da bodo kdaj lahko uživali boljše čase. Hkrati pa vejo, da bo prava pizdarija, če zmagajo talibani. Zajebana situacija, v kateri ni ravno kristalno jasno, kaj je najboljša odločitev. Jasno pa je, da se da pogumne mladeniče, ki oblečejo uradno uniformo in vzamejo ameriško orožje, zelo lepo zmerjati z izdajalci iraškega naroda, ameriškimi hlapci, in z iz tiste perspektive najhujšim, sodelavci "nevernikov".
.
Kot zanimivost naj omenim še ljubljanski primer. Čeprav je medvojno obdobje v Plečnikovi biografiji nadvse skrivnostno skopo, je vendar jasno razvidno, da so v času italijanske okupacije realizirali njegovo Uršulinsko gimnazijo (Šubička), med letoma 1940 in 44, pod Nemci, pa so bile zgrajene njegove pokrite tržnice ob Ljubljanici. Določeni segmenti življenja so skratka delovali, okupacija Ljubljane pa je bila vsekakor precej mirnejša od bagdadske zadnja leta.
.
rusija, brezmadežna
.
Komunizem je bil razredno, internacionalno gibanje (spomnite se, denimo, kako je Fritz Platten Lenina iz Švice prešvercal skozi Nemčijo v zapečatenem vagonu in ga izvozil v Rusijo), narodnostna vprašanja pa so bila bolj ko ne v nemilosti. Slovenski komunizem, v začetku zlizan s Stalinom, je pri sklicevanju na narodnostno vprašanje zato nekako v paradoksu. Ampak posvetimo se raje prijateljem Rusom ob začetku WW2.
Stalin je s Hitlerjem 23.8.1939 podpisal pakt (najbolj znan pod imenom Ribbentrop-Molotov, pa tudi kot naci-ruski pakt) o nenapadanju, katerega del je bil načrt o delitvi vmesnega območja. V Wikipediji je stvar izčrpno razložena, z vsemi načrti.
.
Rusi so sistematično uničili poljsko vojsko. Večino so poslali v sibirska koncentracijska taborišča. Spomladi 1940 pa so pobili preko 20.000 častnikov poljske vojske. Masaker v Katynskem gozdu, (ki ga je odkril Wehrmacht leta 1943 in ga je Stalin naprtil nekredibilnim Nemcem) so Rusi priznali šele leta 1990, ko je Gorbačov dovolil odpreti dotične arhive NKVD.
Omeniti velja še s Hitlerjem dogovorjen sovjetski napad na Finsko 30. novembra 1940. Finci so se junaško ubranili (Izgubili so Karelijo, ki je, kakor polovica nekdanje Poljske, še danes pod rusko okupacijo) in 12. marca 1940 podpisali mir.
Litva, Latvija in Estonija niso imele te sreče - izpod ruske okupacije so se osvobodile šele pred 15 leti.
.
OF
.
26. aprila 1941 so na pobudo KPS ustanovili "Protiimperialistično fronto" (nerodno je, da je bila naperjena tudi proti angleškemu imperializmu), kar moramo še danes slaviti kot državno zapovedan praznik.
Zanimiv citat iz 3. od 9 točk ustanovne listine:
... PF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov ... stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ...
Citat je izredno pomemben v kontekstu prejšnjega razdelka; leto in pol po skupnem Hitler-Stalinovem napadu na Poljsko, po sovjetski okupaciji neodvisnih baltskih držav in po neuspešni agresiji na Finsko, so se naši komunistični petokolonaši udinjali Stalinu!!!? Stremljenje k enotnosti Jugoslavije, izpod česar smo se uspeli osvoboditi šele pred 15 leti, je v primeri s tem - zanemarljivo.
.
22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno. S tem datumom se končno prekine tudi sramotna povezava med PF, Stalinom in Hitlerjem.
.
22. julija 1941, čez 1 mesec, pa je končno "počila prva partizanska puška". To slučajno vem, ker spomenik stoji tu za Šmarno Goro.
Ne ploskajte prehitro, ni partizan ustrelil okupatorja. Za uvod v državljansko vojno je nek domačin, Slovenec, ubil drugega domačina, Slovenca.
.
miti
.
Ker je vzrok za to pisanje obstoj množičnih grobišč po kraških jamah, sem skušal izbrskati kaj primerljivega na partizanski strani. Spomnim se Frankolovega, kjer so po atentatu na župana Nemci februarja 45 obesili 100 slovenskih talcev, pa bitke v Jelenovem žlebu 11.9.(!)43, kjer naj bi padli 4 partzani in 106 Italijanov, Javorovice (padlo 115 partizanov), Gramozne jame (leta 43 ustrelili 25 talcev ), spomnim se pa tudi, da so nas s šolo kar naprej vodili tudi na Urh.
.
Od vse dolge vojne - pa so borci za kraj največjega spomenika in najpomembnejših proslav izbrali Dražgoše. Poglejmo.
Partizani so se med 9. in 11. januarjem leta 42 bojevali z nemškimi vojaki in policisti. Padli so 4 nasprotniki in 9 partizanov. Nemci so nato pobili 41 domačinov, jih 80 izgnali, vas pa požgali.
Zanimivo se mi zdi, da so mejniki NOB na spletu dokaj slabo dokumentirani, podatki pa sploh niso enoznačni. No, izbrskal sem podatek, da so bili 4 ubiti nemški vojaki v resnici državljani Luxemburga, že precej v letih in prisilno mobilizirani (kot 28.000 Slovencev po drugih frontah), sicer naj bi bili nastanjeni v Šentvidu.
Upam, da bo znal zgodbo o Dražgošah kdo dopolniti.
Sam pa se ne morem znebiti občutka, da je vse skupaj prenapihnjeno.
...
Jasno postaja, da so dolgo zamolčana prizorišča množičnih (povojnih!) pobojev priče daleč največjih zločinov druge svetovne vojne (če ne celo vseh časov) na območju Slovenije. Samo v grobišču pod Krenom naj bi ležalo nad 4.000 ljudi (80 Dražgoš). Pozabiti pa seveda ne smemo, da je v sistematičnih povojnih masakrih, poleg vsaj 12.000 Slovencev, v slovenskih fojbah končalo tudi med 100 in 200.000 beguncev in pripadnikov različnih vojska z območja preostale Jugoslavije.
.
prisege
.
O raznih prisegah si jaz ne mislim nič dobrega. Priseganje, zaklinjanje, preklinjanje, swearing...
Osebno so me gnali prisegati na sprejemu v pionirčke, prisrfal pa sem še do domobranske prisege in prisege JLA. Priseganje je ponavadi del obreda, inavguracije. S prisilnim izgovarjanjem predpisanega besedila, enakega za vse, se posameznika fino podredi, poniža, in se mu da vedeti, da sam ni nič in da je le kolešček v sistemu. Da so domobrance silili prisegati na Hitlerjev rojstni dan, je z vidika kateregakoli rekruta precejšnja pizdarija. Nimam pa nobenega razloga, da bi verjel, da so tisto mislili kaj bolj iskreno kot katerikoli izmed milijonov rekrutov JLA. (No, vedno, povsod, pa se najde kak poturica - po glavi mi hodi tista "za zakletvo Titu ja spev'o sam stih..." )
.
.
Toplo se priporočam, če lahko kdo izbrska, še za prisego KPS, KPJ, ZKS, VOSu in UDBi, scientologom, Falung-Gongu in zakonski zvestobi.
.
pragmatizem
.
Velike besede, ideali, črno-belo, borci za svobodo, izdajalci...
V resnici pa je vse skupaj en sam oportunizem in pragmatičnost.
.
Wernher Magnus Maximilian Freiherr von Braun, "the Nazi rocketeer", SS Sturmbannführer in vodja nacističnega raketnega programa, je po operaciji "Paperclip" postal direktor NASE.
.
Kurt Waldheim, nekdanji oficir nacistične SA, je bil generalni sekretar OZN med leti 1972 in 1981.
Janez Stanovnik, danes šef slovenskih borcev, je bil drugi človek OZN med leti 1968 in 1982.
Največji slovenski borec je, kot lahko preprosto izračunate, Waldheimu (zaradi katerega je EU pred par leti, ko je bil izvoljen za avstrijskega predsednika, proti Avstriji uvedla sankcije) tajnikoval kompleten mandat.
.
Vse povojno javno življenje v Sloveniji - mediji, šolstvo, ekonomija, vse je bilo še do srede 80-tih prežeto z retoriko komunizma in revolucije, svarjenja pred notranjim sovražnikom in kontrarevolucijo, z retoriko socialističnega samoupravljanja, bratstva&jedinstva in vseprisotnimi tradicijami NOB. Tito, Partija, omladina, Armija! Ko sem hodil v osnovno šolo, so nas v prvem razredu indoktrinirali v Pionirsko organizacijo. Kasneje smo morali sodelovati na literarnih in likovnih natečajih z naslovom "Revolucija še traja". Permamentna revolucija... Proti koncu osemletke so jim stvari že malo polzele iz rok, tako da sem se vstopu v mladinsko organizacijo izognil. Na moje veliko začudenje pa mi je nek učitelj naslednji dan vseeno izročil izkaznico o članstvu v Zvezi Socialistične mladine Slovenije, z mojim imenom.
Skratka, vrli borci NOB, kam je kar naenkrat izginila vaša revolucija? Pragmatično ste ohranili vse privilegije, insignije, monopol nad zgodovino in družinsko kontrolo nad tranzicijo, le revolucije, ki vam nekako ne paše več v koncept, bi se znebili?
.
S pragmatičnostjo ni nič narobe, če ni skrita za agresivno retoriko ločevanja, obsojanja in kovanja sebe v zvezde.
.
žlahta
.
Tole bo kratko.
Janez Stanovnik, aktualni šef Zveze borcev,
Tine Velikonja, nekdanji, in
Justin Stanovnik, aktualni predsednik Nove slovenske zaveze
so bratranci.
.
Fantje, zmenite se vendar že med sabo, da se končno lahko med sabo spravijo tudi ljudje, ki jih zastopate.
.
zmaga?
.
Jugoslavija, socialistično samoupravljanje, "tekovine revolucije", "bratstvoiedinstvonašihnarodainarodnosti" - vrednote, ki so jih 50 let opevali kot pridobitve NOB in revolucije. Prav vse, za kar se je zavzemala zmagovita Partija, in je tudi izpeljala, se je razblinilo.
.
Mnogo ljudi so pobili... Danes so rehabilitirani.
Bratstvoijedinstvo?... Slovenija je samostojna država v EU.
JLA?... Imamo profesionalno vojsko, brez obveznega služenja, poveljuje se v slovenščini, smo v NATO.
Mnogo ljudi so razlastili... Denacionalizacija je skoraj končana.
Socialistično samoupravljanje?... Imamo tržni kapitalizem, kot pred revolucijo.
...
Množična grobišča so bila desetletja zamolčana, zločin so opravičevali... Julija 1995 se je zgodila Srebrenica.
.
pravica do groba
.
V Sloveniji je evidentiranih nekaj čez 4.000 partizanskih spomenikov, grobnic in obeležij. Urejenih, vzdrževanih, od nekdaj obiskovanih, tam se vrstijo proslave.
V nekaj letih sistematičnega raziskovanja, ki se še vedno bojuje z zaroto molka, strahom in grožnjo stigmatizacije, so evidentirali 400 prikritih množičnih grobišč. Kraške jame, rudniški jaški. Nad nekaterimi so po vojni hitro zgradili industrijske objekte...
.
Sofoklejeva Antigona je bila prvič uprizorjena pred 2.450 leti. Vrednote, ki človeka naredijo človeka, so univerzalne.
Pokopljimo svoje mrtve.
.
Zavijte kdaj do zamolčanih brezen, tudi če tam, kot jaz, nimate svojcev. Sam sem že večkrat obiskal grobišče pod Krenom, sprehodil sem se do Grčaric, kjer so postavili prvega tistih bronastih valjev... Množično grobišče pa imamo tudi sredi Ljubljane. Med Podutikom in Toškim Čelom, točno nad traso tunela avtoceste, ki ga ravno vrtajo. Brezarjevo brezno. Ljudje pomnijo, kako so po masakru vsi potoki nekaj časa krvavo tekli. Potem je smrdelo. Živo apno, ki so ga eksekutorji metali v jame skupaj z ročnimi bombami, takoj po streljanju, mnogokrat ni zaleglo.
.
* * *
Zgodovina je zanimiva, vedno pa bo le skopa interpretacija časa, ki je bil nekoč živ. Ljudje, ki so danes mrtvi ali zelo stari, so bili tedaj mladi, aktivni, revni ali bogati, polni idealov ali razočarani, vpeti v nehvaležne okoliščine, podvrženi lastnim izkušnjam, vplivom, zgodbam, zameram. Omejeni s skopimi informacijami, večinoma brez elektrike, slabo izobraženi in oblečeni, brez televizije, interneta, najnovejših vložkov, avtomobilov, in celo brez mobitelov. Odločali so se v skladu z lastnimi okoliščinami; mnogo, denimo 28.000 slovenskih fantov, prisilno mobiliziranih v nemško vojsko (od katerih jih je po raznih evropskih frontah padlo 7.000), pa posebne izbire ni imelo.
Vsi spadajo v zgodovino Slovencev - "zmagovalci" in "poraženci", "pravi" in "napačni", "krivi" in "nedolžni", "dobri" in "hudobni". "Partizani", "domobranci", "nemškutarji", "vosovci", "oprezne riti", "majski hrošči"... Kdo nam daje pravico danes soditi ljudem, ki so za svoja dejanja nekoč odgovarjali svoji vesti? In kdo si drzne danes soditi ljudem, ki 60 let ležijo v jamah, pomorjeni brez sodbe, zanikani, zamolčani, brez grobov in nagrobnikov, in njihovim svojcem? Ko je najhujša možna kazen 30 let zapora, se njihovi rablji, ki so po koncu vojne po nepotrebnem pobili 12.000 Slovencev, sprehajajo med nami in umirajo svobodni...
Jaz ne bom sodil.
.
Lahko pa obsojam. Obsojam tiste, ki so nas ob zaklinjanju na NOB in antifašizem 50 let vodili tako, da smo, nekajkrat revnejši kot bi bilo potrebno, pohlevno brskali med svinjarijo na zanikrnem PonteRossu v Italiji (država ex fašistov) in švercali sekret papir iz Avstrije (država ex nacistov), hvaležni za plačevanje depozita na "najbolj odprti meji na svetu", in se molče čudili, zakaj drugje živijo bolje. Obsojam tiste, ki so mi okoli vratu zavezali rdečo rutico in me silili peti ogabne hvalnice in prisegati diktatorju, ki si ni prilastil samo vseh objektov izgnane dinastije Karađorđevič, ampak si je izbral še Brione. In obsojam tiste, ki zato, ker bi se jim s priznanjem nekoč prikritih dejstev zamajala rožnata podoba preteklosti (v socializmu so bili vendar mladi, zaljubljeni in zdravi), ne dovolijo pokopati mrtvih.
.
To je moj prispevek k spravi.
Lahko noč.