sreda, 27. maj 2009

Svetlana Makarovič

V ponedeljek, na Dan mladosti, se je v bližini stavbe ljubljanskega sodišča sprehajal slovenski novinar.
.
V grmu pa ga je pričakal slovencelj (v uredništvu oslikarstvuinšečem smo skonstruirali fotorobota, na sliki) in, takoj ko se mu je novinar dovolj približal, z vsemi štirimi planil po njem. Omenjeni slovencelj je novinarja premlatil na žive in mrtve - s pestjo ga je vžgal po gobcu, mu na tla zbil očala, za vsak slučaj pa ga je tudi izdatno opsoval in mastno opljuval.
Istega dne, še vedno je bil Dan mladosti, je večerna informativna oddaja javne televizije z omenjenim pretepaškim slovenceljnom objavila izčrpen intervju. Med drugim smo izvedeli:
"ovu klofutu šparala sam 9 let... zna on dobro, zašto jih je dobio... već sam povedala, da boljš za nj, da mi se nije približevao, pol pa mi se približao, pička mu materina... pa itak jaz nisam njega napadla, ampak on mene napado - najprvo me napado okom u pesnicu, a potem napado trbuhom u koljeno! ... ajde sad, novinaru, sve sam ti povedala, nemoj mi se preveč približavati, da nisam še tebe naućila manire... sapramiš! ..."
.
Zjutraj naslednjega dne sem odprl Ono, ki pride zraven Dela. Osrednji slovenski dnevnik je, v skladu z najvišjimi novinarskimi standardi, nemudoma odreagiral.
S kolumno Vesne Milek, posvečeno omenjenemu slovenceljnu. Dva navedka:
.
- slovencelj: "Tisto, kar šteje, so srečanja... Živim za trenutke srečanj."
- o slovenceljnu: "Lepo je biti obsijan s soncem. Le redki pa zmorejo ta žgoči žarek prenašati s seboj. Čeprav prebodeni z njim nikoli ne morejo videti svetlobe, ki jo izžarevajo."
* * *
.
Nadaljujmo bolj resno. Popolnoma nesporno je, da je Svetlana Makarovič ena najmarkantnejših osebnosti slovenske kulture. Seveda pa to ne pomeni, da ji apriori pripada odveza za kakršnekoli pobalinske ekscese - vsakdo, pa če je še tako osvobojenega duha, mora prevzeti odgovornost za svoje ravnanje.
.
Za slovensko močvaro je prilagajanje načel sprotnim potrebam itak značilno. Ampak vseeno bode v oči nenavadno strpen odziv, posebej tistega dela politike in civilne družbe, ki se sicer nadvse rad ponaša s posebno občutljivostjo za avtonomijo novinarskega dela. Ko je denimo pred par leti nek minister kolerično nakazal, da bi novinarko najraje vžgal, so ga hitro odstavili. Tu pa imamo zdaj izvršen fizični napad na novinarja. Svetlane se seveda ne da odstaviti, pričakujem pa najmanj nedvoumno načelno opredelitev do tovrstnih izpadov, a ne. Ali pa naj se vsaj primerno spokori, kot se je denimo tisti režiser filma Babica gre na jug, ki je pred leti takorekoč obredno primazal klofuto tedanjemu utelešenju funkcije ministra za kulturo, nato pa ga je samozavest postopno minila in se je za dolgo umaknil v Višnjo goro ovce past.
.
Če pri nas že obstaja tak hecen pokojninski sistem, si Svetlana Makarovič izjemno penzijo gotovo zasluži. Nekako neokusno pa je, da se omenjeni gospej davkoplačevalcem ne zdi vredno izkazati niti toliko osnovne hvaležnosti, da bi se ji zdelo primerno izdaten denarni tok počastiti z dolžnim spoštovanjem do splošne spodobnosti. Kot je razvidno iz tega sklepa, Svetlana Makarovič že deveto leto prejema pokojnino v višini 90% zneska najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo, čeprav to ne izhaja iz vplačanih prispevkov. Koliko točno dobiva, jaz sicer ne znam razbrati, vsekakor pa tam reda velikosti 1.700 ojrof neto. Resnično ogromna penzija!
.
Svetlana Makarovič je pred leti lansirala izraz slovencelj, glavna agenda te dejavnosti pa je bila, da je s tem sebe postavila na vzvišen moralni piedestal. Z aktualnim fizičnim znašanjem nad slovenskim novinarjem se ji je projekt nekako sfižil - izkazala se je za slovenceljna in pol.
.
Številni forumaši si dajejo duška z navijanjem v smislu: "še premalo ga je..., jaz bi ga tudi, kako si drzne tako pisati..., Svetlana, mi smo s tabo, vse kar ti narediš, je za nas absolutno idealno..."
To bi sicer moralo biti samoumevno, pa očitno ni - v vsaki družbi posamezniki določene svobode in odgovornosti izročijo skupnosti, to se v glavnem kar obnese. Če bi si preveč devijantnih posameznikov uzurpiralo pravico jemati v svoje roke in si svoje domnevne svoboščine zagotavljati na račun pravic drugih, bi katerakoli družba zdrsnila v anarhičen razkroj. Državljanka Svetlana Makarovič na račun te družbe kasira dividende v obliki izjemne penzije, ampak to je v resnici tu manj bistveno. Tu bi rad le opozoril, da bi morali osnovne norme, ki veljajo za vse, spoštovati tudi Elka Strojan in Svetlana Makarovič, v nasprotnem primeru pa nositi posledice, kot vsi ostali.
.
Svetlana Makarovič ima pri iskanju pravice na razpolago nešteto možnosti - odmev na novinarjevo pisanje bi ji gotovo kadarkoli povsod objavili, gotovo tudi ne obstaja poseben razlog, da mu ne bi z bogatim besednim zakladom zmogla krepko vrniti. Povrh bi se lahko lotila popularnega slovenskega hobija - tožarjenja. Če ji do satisfakcije, zaradi notorične neučinkovitosti našega sodstva, ne bi uspelo priti tu, bi gotovo dočakala vsaj odgovor z evropskega sodišča zaradi zavlačevanja sodnih postopkov. Sistem "klofuta za članek" pa je še slabši od šeriatskega prava...
Aja, ker je cenjena kulturnica po javni televiziji razlagala, kako se ji določeni ljudje ne smejo približevati ali pa jih bo po gobcu - zakaj ni svoje ogroženosti formalizirala tako, da bi si priskrbela restraining order? Če ne gre za blodnje, ampak karkoli oprijemljivega, bi za sankcioniranje tistih, ki bi se ji približali kljub prepovedi, poskrbela policija.
.
Svetlani Makarovič se zdi pobalinsko pretepanje novinarjev, ki napišejo drugače kot ji je všeč, upravičeno. Meni se zdi slovenceljsko, najbolje pa je, če bralca o grehu Marijana Zlobca presodita sama.
Kakorkoli že, sam sem pred par leti omenjenega novinarja tule pohvalil, za zapisanim pa stojim še danes.
.
Auf bix!

Žoge padajo!

O tem niti ne bi pisal, če ne bi pravkar opazil, da so polikarbonatni svetlobniki na nadstrešku za avta popolnoma prerešetani. Bo treba z močnejšim materialom nadomestit...
Predvčerajšnjim, na Dan mladosti, je proti večeru najprej močno zapihalo, potem pa se je ulilo. Mali je seveda užival, kot po navadi prilepljen ob okno. Ko pa je standardno komentiranje "dezek pada!" zamenjalo navdušeno navijanje "zoge pada! zoge!", sva vedela da gre zares. Pravi urnebes!
Aja, odnesli smo jo na srečo (razen omenjenega) brez škode, tudi avti so celi.
.

petek, 22. maj 2009

Plamenke

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ker slišim da je morje še vedno mokro.
.
Plamenke (Pteroinae) spadajo v družino škorpinid (Scorpeanidae).
Le da se jih, za razliko od domačih škarpen in škrpočev, pri nas najde kvečjemu v akvarijih.
Jih je pa zato v Rdečem morju, kjer sem nedavno namakal svoj mali fotić, ko dreka. :))
.
Najprej naj svoja bralca opozorim, naj ne nasedata zlonamernim insinuacijam v zvezi s strupenostjo teh prekrasnih ribic - res je, da njihov pik strašno boli, človeka pa praviloma vendarle ne ubije; za atentat je pa denimo zelo primerna riba "stone fish", veščec po slovensko (tudi to sem že videl v živo, nisem pa se je še dotaknil), pri kateri je smrtnost takorekoč zagotovljena.
.
Najpogostejša vrsta plamenk v Rdečem morju je takoimenovana rdečemorska plamenka (Pterios miles). Zamenjati se jo sicer da z navadno plamenko (Pterios volitans), se pa to seveda ne spodobi.
Tu imata zdaj še ene par rdečemorskih rdečemorskih plamenk:
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Pri pregledu fotografij pa sem začuda ugotovil, da imajo nekatere plamenke nad očmi dolge izrastke, podobne antenam.
Ne upam si pa trditi, da gre pri teh ribah za drugo vrsto (Pterois antennata), saj naj ta sploh ne bi živela v Rdečem morju. Gobsmacked, totalno...
.
Tu je sedaj idealna prilika za domnevnega komentatorja, da me topogledno razsvetli, se vnaprej najlepše zahvaljujem. Do tedaj pa lahko s svojima bralcema la zamišljeno strmim v te antenaste izrastke in si mislim svoje.
.
.
Povsem nesporno pa je, da pri spodnjih dveh ribah ne gre za rdečemorsko plamenko v ožjem smislu (se pravi Pterios miles).
V Rdečem morju se da torej dokazano najti vsaj še vrsto Pterios radiata, v čem je drugačna od prej omenjenih, pa lahko bralca med seboj na žive in mrtve razpravljata v komentarjih, ker se meni zdaj ne da, ampak grem raje malo na morje, pogledat če je še kje kak jastog :))
.

četrtek, 14. maj 2009

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Pred vrati pekla, Pripoved komunista novinarja, Nočni cvet, Spomini, Pianist, Žrtve vojne in revolucije, Moja rojstna dežela, Orel in korenine in Moje domobranstvo in pregnanstvo, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis res že skrajni čas.
Tokrat sem se za svoja bralca posebej žrtvoval - odpovedal sem se leposlovnim užitkom in se zakopal v kup na videz duhamornih življenjepisov in spominov protagonistov časa, za katerega interpretacijo se danes bije boj. Ja, v času obujanja 29 let mrtvega tirana in fetišiziranja raznih lažnivih kultov - si je priporočljivo razširiti obzorje z informacijami z vseh vetrov. Tako pač jaz mislim.
Pa začnimo.
.
Pred vrati pekla Franca Sodje je jedrnato pričevanje katoliškega duhovnika o Človečnosti in Humanizmu obravnave v povojnih komunističnih zaporih. Zanimivo je, da je predgovor spisal sam (tedaj še ne) kardinal Rode.
Slog pisanja mi ni preveč blizu, preveč poduhovljeno zame - se pa kljub temu da iz vsebine razbrati dovolj informacij. Kafkovsko vzdušje, poniževanje, lakota, prisilno delo... Končno pa sem tudi izvedel, kdo je gradil bližnji medvoški jez, za katerim je Zbiljsko jezero (po katerem denimo z malim radi čolnarimo, pogosteje pa samo futramo labode) - gradil ga je Franc Sodja. Zanimivo branje.
.
Pripoved komunista novinarja Jožeta Smoleta je krasno pričevanje o delovnih zmagah tistega simpatičnega partijskega funkcionarja, ki je konec 80-tih prvi upal s televizije narodu voščiti za Božič in se ga je posledično prijel vzdevek Božiček. Žal je par let kasneje tragično zgorel.
Prvo, kar bralec opazi, je nazoren oris nekakšnega diletantizma, značilnega za prvo fazo izgradnje socializma, takoj po revoluciji. Po prevrednotenju vrednot in prelomu z vsemi tradicijami - je na pomembne položaje prišlo nešteto "zaslužnih", v glavnem mladih in neizkušenih ljudi. Smole je bil nedvomno izjemno inteligenten, sposoben in podjeten mladenič, ampak za tako bleščečo kariero in vzpon po hierarhiji se ima vendarle najbolj zahvaliti ravno omenjenim okoliščinam. Komaj polnoleten je tako začel novinarsko kariero v visokonakladnih jugoslovanskih časopisih (vmes so ga poslali na partijsko šolo, da se je "izobrazil") in se ustalil kot dopisnik Borbe iz tujine. Kot dobro informiran dopisnik in kasneje funkcionar - je Smole v tej knjigi spregovoril tudi o mnogih vtisih, ki bi jih bilo pred osamosvojitvijo nerodno objaviti.
Zanimivo je razkritje resnice o mednarodnem škandalu, ko je Juga na svojem ozemlju (Makedonija) servisirala grške teroriste, ki so si prizadevali tudi v Grčiji izvesti državni udar in vpeljati diktaturo enoumja z uvedbo kvizlinškega stalinističnega režima v službi sovjetskega imperializma. Juga je uradno lagala, Smole to lepo dokaže. Grčija se je komunizmu uspela izogniti, ostala pa je zamera, ki neko "nekdanjo jugoslovansko republiko" pri pridružitvi EU blokira še danes.
Marsikaj zanimivega izvemo o zakulisju OZN, o Neuvrščenih, o sporu s SZ 1948, o pripojitvi Primorske (STO) sredi 50-tih, pa tudi o obisku prijateljskega voditelja Kim Il Sunga v Sloveniji. In o sočnem zakulisju Titovega dvora. Pa tudi o notranjih slovenskih zadevah, kjer nehote kaže, poleg lahkotnega diletantizma v upravljanju z državo, tudi na samoumeven domačijski nepotizem. Izvedel sem tudi, da je Smole med drugim ustanovil slavni Elan - 6 mandeljcev je dalo od svoje plače, da so na gorenjskem polju iz nič začeli proizvajati fizkulturne rekvizite (and the rest is history).
Sam pa sem marsikaj, o čemer je Smole gotovo veliko vedel, tudi pogrešal. Niti besedice ni o povojnih pobojih; informbirojevskim čistkam po nenadnem obratu za 180° se povsem izogne, spregovori le o strateških meddržavnih razmerjih; niti besedice tudi ne posveti nastanku že 20 let tako aktualne meje med Slovenijo in Hrvaško, ki sta jo na 1954. pripojenem ozemlju na hitro, na pivu, zarisala tovariša Kardelj in Bakarić, ...
Pripoved komunista novinarja je dobro napisana knjiga, ki se prebere na dušek. V zgodbo sem se jaz prav lahko vživel z občutkom, da bi na avtorjevem mestu ravnal enako. Čeprav "komunist novinar" - se mi tale Jože Smole zdi en tak v redu človek, knjigo pa seveda priporočam.
.
Nočni cvet Boruta Spacala se je v tej rundi znašla bolj ko ne po naključju - dejstvo je pač, da sem jo prebral točno takrat. No, gre za spomenik, ki ga je sin posvetil očetu, slavnemu umetniku. Avtor je sicer po profesiji zdravnik, iz njegove knižice pa veje nekakšen umetniški zanos. Napisano je v drugi osebi, kot "pogovor" z odsotnim, tehnično bi bil to, se pravi, monolog. Ampak v resnici gre bolj za "pogovor", ali vsaj nagovor. Kakorkoli že - slog mi nikakor ni sedel.
Je pa zato zanimiva vsebina - slavni Spacal se je kot mladenič zapletel s TIGR-ovci in nekaj podstavljal bombe. Ko so bombo podtaknili v osnovno šolo in ubili nekaj nedolžnih otrok (čeprav so fašisti iz šol izgnali slovenščino, stvar žal neprijetno spominja na Beslan - do tovrstnega terorizma jaz ne morem imeti simpatij), so ga Italijani zaprli in zasliševali (že po naravi je bil redkobeseden) in ga na koncu le za par let izgnali (konfinirali) v notranjost dežele, kjer je med mizarjenjem odkril svoje slikarsko poslanstvo (izdelal je prekrasno poslikano otroško krsto).
Poleg orisa družbenega konteksta v slovenskem zamejstvu, od fašizma do komunizma, pa nas knjižica seznani predvsem z izrazito zajebano osebnostjo slavnega slikarja. Tih, mrk, vase zagledan egoist, zamaknjen čudak... Pravi biser je opis počitniškega potovanja z novim fičkom po Socialistični republiki Sloveniji - frik je dovolj zgodaj našel ogromen kamen in ga (proti volji sopotnikov) naložil v natrpan avto, ki pa potem v klanec ni več potegnil in so delali dolge ovinke, ko so se po mučnih 10 dneh spet znašli doma, pa je zanj kamen nenadoma izgubil ves čar - in ga je cenjeni umetnik preprosto skotalil v morje.
Zanimivo, prebrati pa vama ravno ni treba.
.
Spomini Alberta Speera. Knjigo spominov Hitlerjevega arhitekta (ki ima na platnicah hakenkrojc) sem odprl zadržano, a strašno radovedno, kot bi se lotil prepovedanega sadeža. Za platnicami pa se skriva le razumno napisana zgodba, polna resnično zanimivih dejstev in zanimivih opažanj človeka, ki je od blizu spremljal (gradil) vzpon in padec Reicha.
Albert Speer izhaja iz strašno bogate družine, kljub temu pa je že zgodaj začel simpatizirati s Hitlerjevimi socialisti, v njihovo Partijo se je včlanil pri 26ih. Doštudiral je arhitekturo in ostal na fakulteti kot asistent, z nekaj projekti (njegov berlinski stadion, kjer je potekala Olimpijada 1936, sem si pred prenovo iz radovednosti 2x ogledal v živo) pa se tako prikupi Hitlerju, da ga postavi za "prvega arhitekta Tretjega Reicha" (34-39), kasneje za "vojnega arhitekta" (39-42), sredi vojne pa kar za ministra za oboroževanje. Speer je bil v najbolj spornem obdobju nemške zgodovine 2. človek Reicha! Na nürnberškem procesu je kljub temu dobil vsega 20 let (primerjajta to s partizanskim "sodstvom") v Spandauu, kjer je tudi napisal pričujočo knjigo.
Poleg zakladnice resnično zanimivih podatkov (priložene so tudi obširne opombe) je bilo meni najbolj zanimivo spremljati Speerovo bleščečo kariero, knjiga pa nudi tudi izjemen vpogled v naravo nacistične diktature in pojasnjuje skrivnost učinkovitosti Hitlerjevega režima. Speer ni ideološko obremenjen - razmišlja kot sposoben tehnokrat, seveda kot arhitekt ki ima neverjetne priložnosti udejaniti vse ambicije, predvsem pa kot izjemno sposoben organizator. Čeprav se sliši čudno, bi to delo moralo biti obvezno berilo v MBA programih - kot minister za oboroževanje se je Speer izkazal za izjemno nadarjenega managerja.
Avtor režim, v katerem je bil sam v samem vrhu, vseskozi kritično presoja. Hitler je na pomembne funkcije najraje postavljal diletante - strokovnjakov, ki so ga na konkretnih področjih posekali, ni maral. Diletantizem v vrhu nacistične države je krasno primerljiv z zgoraj omenjenim diletantizmom partijske države - le da smo tu namesto Speerov imeli Smolete.
Omenim naj pomembnost pakta s Stalinom, ki je Hitlerju močno olajšal začetek agresivne vojne. Pa "arhitekturno ekskurzijo" v osvojeni Pariz in neznosno lahkotno poigravanje z idejo, ali naj ga porušijo (kot so Varšavo, ki se je Hitlerju zdela najlepše mesto na svetu), ali naj ga pustijo, da ga bo novi Berlin zasenčil. Izjemne so štorije s Hitlerjevega dvora in orisi osebnosti - meni prej denimo ni bilo znano, da je bil zloglasni Göring pripadnik kar dveh levičarskih subkultur (če si hudomušno sposodim aktualno slovensko klimo) - bil je gay in morfinist! ...
Oris mnogih Hitlerjevih napak pri vodenju vojne bralca zmrazi - stvar bi se kaj lahko končala čisto drugače...
Speer objektivno analizira tudi zavezniške poteze - kritizira stihijsko bombardiranje nemških mest, namesto da bi z dognanimi akcijami onesposobili strateške cilje. Zelo "pohvali" angleško diverzijo na jezove (s "poskakujočimi bombami"), ki je za več mesecev ohromila Porurje, ne more pa tudi razumeti, zakaj zavezniki niso uničili glavne tovarne krogličnih ležajev, ki bi popolnoma ustavila nemško proizvodnjo orožja - zavezniki so imeli sredstva, da bi vojno končali vsaj leto prej.
Albert Speer je nedvomno sporna osebnost. Pred odgovornostjo ni bežal, predal se je zaveznikom in pred in med sojenjem s tožilstvom konstruktivno sodeloval. Da o genocidnosti nacističnega režima in holokavstu ni veliko vedel, pa mu človek pač ne more verjeti. Vsekakor pa se je opravičil, se pokesal in dostojanstveno odsedel tistih pičlih 20 let... Kaj jaz vem - v njegovih Spominih je nekaj hipnotičnega; da se ga razumeti, z njim vzpostaviti empatijo, ga v mnogih stvareh občudovati - vseskozi pa bralca držijo nazaj prizori taborišč smrti... Knjigo vsekakor zelo priporočam!
.
Pianist Wladislawa Szpilmana je tista knjižica, po kateri je Polanski 02 posnel hollywoodski blockbuster, ki je bil nominiran za 7, snel pa je 3 Oskarje. Spomini poljskega glasbenika, ki je v svoji Varšavi uspel preživeti vojno (39-45).
Slog je povsem suhoparen, z nepredstavljivo grozljivim trpljenjem Szpilman opravi z jedrnatimi opisi, izogne se celo čustvovanju, kaj šele ideološkim in političnim interpretacijam. Lepota knjige pa se skriva ravno v odsotnosti kakršnegakoli obsojanja - ne išče krivcev, pač pa Zlo vojne obravnava kot takorekoč "naravno nesrečo", kot "višjo silo", kot kontekst, v katerem je na preizkušnji, kako bi rekel - človečnost posameznikov. Med sotrpini, rojaki Poljaki ali Judi v varšavskem getu, se tako dogaja tudi hinavščina, izdaja; v Nemcu v nacistični uniformi pa vidimo rešitelja, Človeka.
Mojima bralcema se bo zdelo zanimivo, da je Szpilman svoje zapise izdal takoj po "osvoboditvi". Zakaj narekovaji? Sovjetska zveza je takoj čvrsto zategnila svoj imperijalistični jarem, kvizlinška stalinistična oblast pa je knjigo nemudoma prepovedala. Sovjetski "osvoboditelji" pač niso imeli posebne potrebe po obujanju spominov na uvodni dve leti vojne, ko so Poljsko masakrirali skupaj s Hitlerjem. Knjiga je ponovno izšla šele po padcu železne zavese, v Nemčiji, dopolnjena s pismi omenjenega nemškega vojaka. Če je Wilm Hosenfeld Szpilmanu lahko pomagal, pa ta njemu ni mogel - Hosenfeld je umrl 7 let po vojni, v ruskem taborišču, zaradi posledic mučenja.
Toplo priporočam!
.
Zbornik Žrtve vojne in revolucije s podnaslovom Referati in razprava s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, nudi vpogled v epsko delo, ki ga je v zvezi z žrtvami WW2 opravil INZ. Ko so s to raziskavo začeli, sem se sam sicer predvsem spraševal, kako je možno, da niti polpeto desetletje po vojni žrtve niso preštete, in tudi, ali ni to ena bistvenih nalog tovrstnega inštituta...
Kakorkoli, zbornik so javnosti dali na voljo, tu je link na priročen pdf, stvar sem sam zadnjič do črke prebral v poldrugi uri, števec (deathcount) je trenutno okoli 85k, dokončno pa naj bi se ustavil pred 95.000.
Obvezno branje!
.
Moja rojstna dežela Louisa Adamiča je izčrpna knjiga o notranjepolitičnih jugoslovanskih zadevah, ki je izšla 1943 v ZDA. Slovenski prevod pa je borčevska založba zmogla šele sredi 80-tih.
Pred kratkim sem po radiu slišal, da naj bi bil natanko Louis Adamič daleč najpomembnejši, najuspešnejši, najvplivnejši list naše gore, vseh časov. Zanj sem seveda slišal že večkrat tudi prej, pa me je zintrigiralo kaj njegovega prebrati.
No, po tej knjigi sem kar malo razočaran. Tudi če bi res izčrpna analiza jugoslovanske situacije, z vsemi Nedići in nedičevci, Ljotići in ljotićevci, Pavelićem in ustaši (Adamič izčrpno piše o kar dveh različnih Antejih Pavelićih), Dražo Mihajlovićem in četniki, ..., pa, kot vztrajno ponavlja, Brozovićem in njegovimi partizani - bila v faktih korektna (pa zdaleč ni - opomb v slovenskem prevodu je za tretjino besedila - denimo neštetokrat ponovljeno, da je z Brozović mišljeno Broz), me resnično moti, da je knjiga nekakšno propagandistično skropucalo. Adamić se je v času, ko zavezniki niti slučajno niso Titovih partizanov jemali za svoje, pač pa so kot take obravnavali Mihajlovićeve četnike in jugoslovansko vlado v londonskem izgnanstvu, omislil biti velikojugoslovanski komunistični lobist. Iz varne pozicije v svobodni državi je pa taka očitna propaganda skoraj neokusna (v resnici ni skrival niti zamisli o socialističnih ZDA).
Po drugi strani pa seveda ne morem skriti občudovanja do človeka, ki si za stvar, v katero iskreno, idealistično verjame, prizadeva storiti resnično prav vse, kar je v njegovi moči. Adamič je bil tedaj (v ZDA se je, čisto sam, izselil pri rosnih 14-ih!) že uveljavljen avtor, imel je odlične zveze in nemajhen vpliv. In s to knjigo, pa tudi s siceršnjim delovanjem, je resnično pripomogel k temu, da so partizani vojno končali na strani zaveznikov. Pripomogel posledično k izvedbi komunistične revolucije, "diktaturi proletariata", petletkam itd.
Z javnim udejstvovanjem si je nakopal veliko prijateljev (famozno je njegovo pajdašenje s samo Eleanor Roosevelt!), nedvomno pa tudi veliko sovražnikov. Njegova nasilna smrt leta 1951 je tako še vedno zavita v tančico skrivnosti - uradno samomor (našli so ga ustreljenega s puško) bi prav lahko bila tudi umor (med kandidati je vse živo, od "sovražne emigracije", pa do ameriških tajnih služb).
Louis Adamič vsekakor je velik človek - ni bil le jugoslovanar in komunistični idealist - izkazal se je tudi (če ne celo predvsem) kot zaveden Slovenec. Knjigo pa seveda priporočam - če ne drugega, vsebuje fascinanten oris pred- in medvojne jugoslovanske zgodovine, ki lahko bralcema koristi (seveda le skupaj z opombami) pri krepitvi, se pravi, splošne razgledanosti.
.
Orel in korenine pa je tanka knjižica iz zbirke Kondor, z izbranimi poglavji Adamičevih pomembnejših del. O njem tu izvemo mnogo več - od časov pred izselitvijo, preko uveljavitve v ZDA, pa medvojnega levičarskega lobiranja, do mešanih vtisov po obisku v povojni socialistični Jugi. Kratko in jedrnato, seveda priporočam.
.
Moje domobranstvo in pregnanstvo Marijana Eiletza je, za razliko od številčnosti partizanaric, eno redkih izčrpnih pričevanj preživelega domobranca. Eiletz je, zaradi pobega pred konvojem smrti in koncem v roškem breznu, preživel. In se uresničil kot arhitekt in aktiven član slovenske skupnosti v Argentini (pa i šire).
Njegova knjiga omogoča izjemen vpogled v čas WW2 na slovenskem. Eiletz izhaja iz zavedne slovenske družine, ki pa ima to "smolo", da je bila že pred vojno aktivno vključena v politično, kulturno in versko življenje - komunistična uzurpacija naravnega odpora proti okupatorju je mnoge zavedne Slovence postopno popolnoma izigrala.
Po nemški okupaciji se je Eiletzova družina iz Maribora umaknila v Ljubljano. Opisuje gimnazijski čas, pa svojo pot od odporniške dejavnosti v katoliških organizacijah do domobranskega vojaka, pa čas v domobranski vojski, poraz in koroško taborišče, pa beg in življenje v Novem svetu. Hvaležen sem mu za kritično distanco in trezno obravnavo prav vseh navedenih situacij - kritičen je tako do infiltriranih komunističnih provokatorjev kot do pasivne in nespretne organizacije ostankov predvojne slovenske politike, neprecenljiv je opis sramotne šarade z domobransko prisego na Plečnikovem štadijonu na Hitlerjev rojstni dan (mrki, povoženi obrazi, nekateri so izgovarjali s stisnjenimi zobmi, sam ni izustil besedice), razmisleka vredna je fatalistična pasivnost v koroškem taborišču, tudi ko se je že razvedelo, da so Angleži domobrance prodali partizanom, celo ko so do njih prišle zgodbe posameznih preživelih iz roških brezen; kot pripadniki poražene vojske so kot vojni ujetniki množično oobdržali uniforme in ostali poslušni nadrejenim - pobeg bi pomenil dezerterstvo in s tem popolno spodrezanost, pač sovražnike na vseh straneh...
Eiletzova knjiga je name naredila vtis - lahkotno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda" pa zdaj še toliko bolj zavračam kot ogaben cinizem. Resnično priporočam!
.
No, pa je pod streho še en prispevek na temo "kulturnega boja".
Malo sem se že naveličal in bi dosti raje razpravljal o ribah in jastogih, seveda pa je res, da ideološke bitke in prispevki v zvezi s polpreteklo zgodovino - avtomatično zagotavljajo veliko prometa. :))
Ajde, lahko noč.

nedelja, 10. maj 2009

Revizionistična farsa

Vidim zadnjič v Mladini, včeraj pa je zgodovinar Godeša iz INZ objavil v zvezi s tem tudi pismo bralcev v Sobotni - da se je tisto, kar je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze 26.aprila 41 v Vidmarjevi vili ustanovilo v času pakta med Hitlerjem in Stalinom, že od začetka imenovalo Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ne pa Protiimperialistična fronta. Ker sem v zvezi z lažnivim kultom okoli praznovanja našega "upora" tu objavil že par prispevkov, se seveda čutim dolžnega oznaniti, da sem to opazil. Opazil sem seveda tudi, da sporne priložnostne ustanovne listine s tistega sestanka - ne postavlja pod vprašaj.
.
No, Repe sedaj seveda navdušeno takole maha z Godešovim odkritjem: "izraz Protiimperialistična fronta sta v nekaterih kasnejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardelj in Boris Kidrič" in se prepušča revizionističnemu zanosu.
Naj pa tule omenjeno novo odkritje vendarle spravim v razumen kontekst. Zaradi neslutenega razvoja zgodovinske znanosti je to nujno, preden se bo odkrilo še, da pokola v Katynskem gozdu ni zakrivila prijateljska SZ, da se je Dolomitska izjava v resnici imenovala Sporazum o izdelovanju sladoleda, da leta 43 sredi Bosne naši vrli komunisti Slovenije niso vnaprej priključili socialistični Jugi, pač pa da se je tisto, čemur zlonamerno rečejo "AVNOJ", v resnici imenovalo "Zborovanje o samostojni Sloveniji"; povojne poboje so itak zakrivili Marsovci, predvsem pa se je o njih vseskozi vse vedelo in demokratično razpravljalo itd. Torej:
.
"Slavna zgodovina NOB" je že davno napisana v sebi zaključena celota. Napisali so jo akterji sami, povsem prostih rok. Jo natisnili, vezali, razmnožili in jo vcepljali v glave celim generacijam, desetletja dolgo. Če sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič v "Slavno zgodovino NOB" zapisala, da je bila 26.4.1941 v Vidmarjevi vili ustanovljena Protiimperialistična fronta, nimamo nobenega razloga, da bi to postavljali pod vprašaj.
"Slavna zgodovina NOB" namreč nikakor ni naštevek nekakšnih suhoparnih faktov. "Slavna zgodovina NOB" je cvetober skrbno izbranih, po potrebi potenciranih, napihnjenih, včasih pa celo izmišljenih "dejstev", ki so jo v celoto sestavili ravno akterji in interpreti, pa naj se Repe še tako repenči, tipa Edvard Kardelj in Boris Kidrič. "Slavna zgodovina NOB" je zgodovinsko dejstvo sama po sebi.
Godešovo odkritje na "Slavno zgodovino NOB" torej ne more vplivati, pa čeprav bi si moderni revizionisti in falsifikatorji "Slavne zgododvine NOB" zaradi aktualnih političnih potreb nominalne levice to še kako želeli.
Vpliva lahko kvečjemu na zgodovino "Slavne zgodovine NOB".
.
Lahko noč. :))

ponedeljek, 04. maj 2009

Še enega sem snel

Niso bile ravno počitnce - le vikend. Ko začne pihati jugo, na morje nima smisla riniti, sploh če je še mraz.
V petek smo tako že našli nekaj sonca, v vodo pa se zaradi skoraj orkanskega maestrala, ki je prinesel valove in občutek hudega mraza, nisem mogel spraviti. Sem se pa do sobote popoldne dovolj ogrel, da sem se prisilil k namakanju. Le s spodnjim delom obleke in 6 kg svinca.
Prvih 5 minut je bilo najhuje - morje je bilo tako strupeno ledeno, da me je v glavo tako boleče zeblo, da sprva sploh nisem opazil, kako kalno in opustošeno je pod vodo celo v neobljudenem delu Istre - v primerjavi s kristalno čistim in bujno živahnim Rdečim morjem celo sredi največjega turističnega središča.

.
Na govorice o zastrupljenih jadranskih ribah se nisem oziral in sem, ko se ni pojavila niti ena normalna riba, po stari navadi po luknjah nastreljal za en obrok škrpočev.
Za jest so bili dobri, zastrupil pa se tudi nihče ni (res pa je, da sva malemu za vsak slučaj servirala hrenovke).
.
No, zdaj pa k stvari.
Ne da bi ga iskal, sem našel še enega prav lepega jastoga. Nemudoma sem pospravil pištolo in spod obleke izvlekel svoj mali fotoaparatič.
Fotolov na jastoge je edino, kar mi na Jadranu še vedno dviga adrenalin. Lani sem jih tam okoli v sklopu enega dopustovanja našel kar 13, je pa res, da sem jih sistematično iskal. No, vsega skupaj pa sem menda v zadnjih par letih na dah našel že kakih 30 jastogov.
Tale je bil zelo radoveden in se je rad pokazal. In kar velik, vsaj 65 dkg - 2 bi se, z malo kruha, najedla. Brez problema bi ga vzel, mi pa seveda ni padlo na kraj pameti. Ni lepo, ampak življenje jastoga pri meni kotira nesorazmerno višje kot življenja škrpočev in ostalega mrčesa. Jastoga velja ugonobiti takorekoč obredno - sistematično preiskati morje, izbrati največjega in ga vzeti šele po tehtnem premisleku - na dan, ko se psihično in drugače pripraviš na kraljevsko večerjo.
V vodi sem, skratka, zdržal kar 40 minut.
Sem se pa zato precej bolje namočil v nedeljo - enkrat tudi brez neoprena, naj se ve!