Bližnje srečanje

Zgodilo se je v prestolnici ostarelih hipijev v Akabskem zalivu, Dahabu. V Lonely Planetu sem prebral, da je dobro iti v vodo tudi pri Ligthouse reefu, pa sem šel. Za grebenom sem opazoval ob steni, ki se z muljastim dnom stika kakih 15m globoko. Pa zagledam tri šopke mehurjev, kako se dvigajo iz kalne vode. Se spustim do tistih preobloženih potapljačev in pol minute delam kot oni, da bi se jim zazdelo zamalo, kako zmore en kekec v kopalkah, in se počasi dvignem gor.

Takrat se pojavijo z leve, naenkrat, čisto blizu, nisem še vdihnil, delfini. Špuknem iz snorkla, nimam se časa ustrašit, vem da imajo zobate kljune (ampak bal sem se pesekov), adrenalin šine, grabim se za fotiča, hitro se čudim, vroče postane, vidim repe, izginejo. Uh!

.
Vem, da je treba delati hitro in učinkovito... divji so, imajo zobate kljune kot orke... jih motim, naj grem stran?... radovedni so... prijazni... veličastni. Vmes gledam ven, iščem trikotnike... nič... Aha! Zaplavam proti njim, trikotniki potonejo, nič... se potopim, 15m stran opazim silhueto, izgine... Iščem zgoraj... pojavijo se blizu, en se vrže iz vode, gredo sem? ... raje me imajo, če sem riba... odtrgam se 2m od gladine... pridejo.

.
Trije, družina! Ata je ogromen, čez 2 metra in pol, mama manjša, obnjo je prilepljen mladiček. Drži se je - brez rok. V vsakem trenutku se dotikata.

Stari opazuje, zdrsi čisto ob meni, masa, popolno oblikovana... na kljunu zarisan nasmeh... veliko oko me razume... Štoparski vodnik... hodili smo po kopnem, pa smo šli nazaj... grem lahko z vami? ... Na vse strani me vleče... čudil bi se še... fotografirat... se jih smem dotaknit?... ne bom stegoval rok... tako smo enaki, gledamo, se čudimo... z gesto bi jih degradiral v predmet radovednosti... ne drznem si... nekako smo si podobni... res, to niso ribe...
.
Na spodnji sliki: ko se odtrgam od gladine, se iz modrine prikaže obris, dokler se ne izostri... Desno: v morju se ga težje izvoha, ampak kdo ga je spohal, pa skoraj ne more ostati prikrito...
.
.
.
.
.

.
.
Ko smo opravili, zavriskam proti obali (Yiiiiiihaaaaaa!!!), hkrati pa vidim 15 črnih domorodcev, kako poskačejo v vodo in čofotajo sem. Hja, jaz sem opravil, skulirano jo hrbtno pičim proti, se pravi, ženi. Pa jo najdem povsem v šoku, besno in tudi malce veselo...:

"Sem mislila, da so morski psi! Že 100 metrov prej sem jih gledala, trikotne plavuti, kako grejo proti teb... Me nisi slišal, ko sem klicala... Ne mi tega delat...," mi je molila fotoaparat.

Ah, to se ja vidi, da so delfinčki... majo zaobljene trikotnike... pa repov se ne vidi, ker mahajo gor-dol, pesekom pa štrlijo v zrak... pa saj veš, da vedno pazim, da me ne bi kaj požrlo...
.
.
.

.

.

.

.

Tisti z obale, ki jim ni uspelo biti v pravem trenutku na pravem mestu, pa so zaman čofotali po zalivu.

Lahko noč.