petek, 10. oktober 2014

Staranje

kolumna objavljena v reviji HIŠE #85, september 2014
.
Ljudje se staramo. Starajo se tudi hiše. Živimo dlje, dlje pa živijo tudi hiše. Ko se pojavi nov človek, so vanj uprte vse oči, vsi ga hvalijo kot najlepše bitje, mu želijo vse dobro in mu prerokujejo bleščečo prihodnost. Podobno delajo revije, kot je ta, ko se kje pojavi nova hiša.
Ampak svet je šel naprej – starost ne pomeni nujno zapuščenosti, izolacije, odpisa – ko se življenjska doba daljša, se svet prilagaja starostnikom. Stranka penzionistov iz mandata v mandat kreira vladno politiko, čili seniorji se imajo voljo na novo izumljati, prenavljati in izobraževati, če že ne delajo do konca istega kot prej. Čas gradbeniških rekordov pa je tudi minil, zaradi zajetnega stanovanjskega fonda, kjer je v vsakem trenutku kar 175.000 stanovanj praznih, pa se pozornost od novogradenj usmerja v vzdrževanje in takšno ali drugačno prenovo. 'Prenova' se je izvila iz vplivnega območja duhamornega 'varovanja kulturne dediščine' – zdaj je vse visokoleteče in tuje zveneče kot 'makeover', 'reinvention' ali vsaj 'facelift'. Pri ljudeh - in hišah.

Mogoče se zdi tak uvod malo privlečen za lase, ampak hiše in ljudi ne le da lahko – celo morali bi jih obravnavati skupaj. Hiše rastejo okoli ljudi, za ljudi. Stene postanejo stanovanje, stanovanje dom. Brez sramu si drznimo parafrazirati celo slavno socialistično puhlico iz 'udarniških' časov o 'Nas' in 'Cesti': človek gradi hišo - hiša gradi človeka! In ker vsesplošna kriza še kar traja, ker je od časa, ko je bil gradbeni sektor najbolj pregret in nepremičninski balon najbolj napihnjen, že kakih 5 let – si drznimo še več! Od iluzij o varni naložbi iz časa poceni kreditov, velikih vizij in tako imenovanega 'nadstandarda' (ki ustreza taki definiciji luksuza: jedeš luk, a suze teku same), ko se je zdelo, da bodo cene v nedogled rasle in se bo dalo z lahkoto prodati prav vsako zidovje – se ozrimo k Murglam!
.
* * *
»Murglje« so resda ultimativna desničarska metafora Zla – a hkrati svetel primer objektivno uspešno zasnovanega, zgrajenega in starajočega se stanovanjskega naselja. Ampak to ni edina čudna dihotomija s tem v zvezi, ki razkriva pojmovno zmedo in paradokse v slovenski družbi.
Slika 1: Murgle; 'murglje'; izvirna maketa, razstava v Moderni Galeriji, 2010, foto Peter
Njihov avtor, arhitekt France Ivanšek je (z ženo) leta 1986 dobil nagrado IKEA »za izjemne inovacije na področju arhitekture in oblikovanja interiera« - istega globalnega giganta pa imajo mnogi naši dušebrižniki stalno v zobeh, češ da uničuje kvalitetno domače obrtniško delo, ki da zaradi brezobzirne neoliberalne nizkocenovne multinacionalke ne more preživeti.
Slovenski arhitekt je torej še pred padcem železne zavese doživel priznanje kapitalističnega podjetja, na katerega ležiščih je bilo spočetih10% prebivalcev Evrope – še danes pa je Slovenija slepo črevo istega kontinenta, ki ne premore ene same IKEA trgovine. Pravkar so jo dobili celo Hrvati, Slovenci pa romamo čez mejo v kakega od 16 bližnjih centrov, s katerimi so nas strateško pokrili.
Ingvar Kamprad je prototip »1%« pohlepnega neoliberalnega kapitalista, sploh za naše čuteče levičarje - ki pa, glej ga zlomka, v glavnem vsi živijo točno v Kampradu ljubih Murglah. Da bo stvar še bolj čudna, je človek, ki se leta smuka po lestvicah najbogatejših na svetu – v resnici neskončno škrt in skromen, svetlobna leta bolj kot katerikoli naš levi zastopnik levih idej, od levih profesorjev-politikov z lukrativnimi sp-ji za popoldansko svetovanje, do socialno čutečih levih F21 managerjev.
Ivanšek v predgovoru prve izdaje (ker se je tedaj zameril Partiji z ugotovitvijo, da si 70 % ljudi želi pralni stroj doma* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988str. 10), je izšla šele po 27 letih, 1988!) anketne raziskave Savskega naselja 1961 zapiše, da je leta 1950, »še kot študent in prvi urednik revije Arhitekt, ki se je odločila za več demokracije v arhitekturi, na lastni koži spoznal resničnost ocene, da se je naš socializem takrat zelo grdo držal, malokoga je maral. Mene že ne,« pravi, »zato sem takoj po diplomi 1954 odšel za nekaj let v Skandinavijo, takratni vzor bolj humanističnega pristopa h gradnji stanovanj.«* (*Ibidem, str. 9Z znanjem, ki ga je pridobil s kljubovanjem Partiji, je na koncu v brk Partiji zasnoval naselje »za male ljudi« – ki pa to nikoli ni bilo, saj je zaradi svojih prelesti kmalu postalo (in ostalo) svetišče perspektivnih, propulzivnih, in na koncu zaslužnih in ostarelih - partijcev. Hiše danes niti po kvadraturi, niti po višinskih gabaritih, niso nič posebnega – vseeno pa si jih naša jet-set elita še vedno preprodaja kot vroče žemljice, nato pa v razkošne prenove investira vsaj še enkrat toliko. Povampirjeni neoliberalni »1%« milijarder Kamprad pa si medtem v svoji skromni, murgelskim podobni hišici, ko zoba kruh, ki ga je pozno popoldne v lokalni trgovini uspel dobiti znižanega na pol cene, misli svoje.
Slika 2: Igvar Kamprad, 87, lani, ko je bil še predsednik upravnega odbora; neoliberalec, milijarder; upokojiti se ne namerava. (Mail Online, 29.3.2013: The frugal billionaire: IKEA magnate lives in modest house, eats at his store's cafe and shops at local market)
O vsem tem se, upam, počutimo dovolj nelagodno, da se lahko iskreno prevprašamo o tem, kaj je zares pomembno, kaj res šteje. Tudi pri stanovanjih.
France Ivanšek pravi: »Zame, ki sem se z vprašanji stanovanjske kulture ukvarjal vedno kompleksno in poglobljeno, je za presojo odločilna maksima: dobro stanovanje = funkcionalno + lepo stanovanje. Samo estetsko, obenem pa nefunkcionalno stanovanje, DOBRO ne bo nikoli, če seveda izhajamo iz dejanskih potreb stanovalcev in če njihovemu mnenju priznavamo določeno vrednost in veljavo. Zame pa so bili v arhitekturi ljudje vedno najpomembnejši.«* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988, str. 11) Na isti strani pa pravi tudi: »Raziskava nam je pokazala, da si ljudje zaradi določenih predsodkov celo v dovolj velikem stanovanju ne znajo pravilno razporediti niti spalnih mest tako, da bi vsi ustrezno spali.« Zato je vzgoji ljudi - da bi razumeli, kaj je za njih ustrezno in si želeli ustreznih stvari, da bi lahko potem njihovemu mnenju res priznali vrednost in veljavo – posvetil vsaj toliko dela, kot načrtovanju zanje. In med izpolnjevanjem želja ljudi ter med poslanstvom razsvetljevanja s pozicije vsevedne Stroke, pa tudi med tako imenovanim povampirjenim desničarskim neoliberalizmom in levičarsko sociologijo, nenazadnje med plebejsko Ikeo in aristokratskim Applom – je precej več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Igra ponudbe in povpraševanja je subtilen ples med ugotavljanjem potreb, trendsetterstvom, futurologijo, inovativnostjo, drobnimi izboljšavami, revolucionarnimi spremembami paradigem – in med dobičkonosnostjo, bogatenjem, zagotavljanjem delovnih mest, kupno močjo, nategovanjem, osrečevanjem in izobraževanjem potrošnikov.
Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da Apple, Samsung, IKEA in France Ivanšek te stvari razumejo bolje – managerji slovenskega nacionalnega interesa, slovensko bančništvo, slovensko gradbeništvi, slovenska lesna industrija in slovenska protireformna tranzicijska politika - pa so jih žal razumeli slabše.

Malce karikirano in poenostavljeno bom orisal zgodovino slovenskega stanovanjskega fonda. Fevdalizem in sporadična srednjeveška jedra zgoščene pozidave; zemljiška odveza, manufakture, industrijska revolucija, meščanstvo, eksponentna rast prebivalstva, urbanizacija. S številom ljudi, z njihovimi potrebami, možnostmi, pričakovanji in zahtevami, se je izboljševal tudi stanovanjski standard. Konkretno se je pri nas poleg srednjeveških vasic in mestnih čebelnjakov nabralo nekaj svetovljanskih avstro-ogrskih palač; z enim uspešnejših arhitektov obdobja stare Jugoslavije, Šubicem, ki je poleg Nebotičnika pozidal še pol Ljubljane, so vzgojno opravili po vojni, ko ga je »uzela magla« med vihtenjem krampa na progi Brćko–Banovići; Plečnika, katerega Tržnice so mirno zgradili v času nacifašistične okupacije ožičenega »mesta heroja«, so za dolgo utišali in marginalizirali (na novo smo ga odkrili šele posthumno); slovite Valvasorjeve gradove so pijani zmagovalci izropali in požgali (ruševine je rehabilitiral šele Stopar), lastnike kapitala pa označili za državne sovražnike, pobili, izgnali in razlastili… Nov družbeni red je prinesel elektrifikacijo, industrializacijo, delavski razred in blokovsko gradnjo sovjetskega tipa, po reformi leta 1965 pa se je poleg sovjetskih opažnih sistemov razbohotila tudi gradnja enodružinskih hiš … Neformalni socialni sporazum, v skladu s katerim je Partija tistim, ki niso dobili »kadrovskih stanovanj«, omogočila gradnjo hiš, vsem iz blokov pa vikendov, je stanovanjsko blaginjo zavlekel daleč skozi gospodarsko krizo s hiperinflacijo, tako da so nas z rušenjem železne zavese prehiteli celo Kitajci (!), kaj šele Poljaki, Nemci in Romuni … Osamosvojitev je končno prinesla fasade na opečne, za kako nadstropje in teraso povečane tipske kolose po naših njivah, ter Jazbinškov zakon, ki je vsem tistim, ki niso bili deležni nevaloriziranih kreditov v hiperinflaciji, omogočil spremembo »stanovanjske pravice« v lastninsko za par jurjev mark. Kmalu so se pojavili novopečeni bogataši – primarna akumulacija kapitala se je v demokraciji dogajala na tri načine: prek certifikatov smo dobili pidovske barone, z menedžerskimi odkupi iz rdečih direktorjev tajkune, z denacionalizacijo pa veleposestnike. Menda sta v 23 letih dve osebi obogateli celo iz nič, brez političnega zaledja, loterije, servisa elitnega omrežja in uzurpacije prava – le s trdim delom in podjetnostjo – ampak dopuščam možnost, da gre le za urbano legendo. Še enkrat pa velja omeniti tudi rekorden delež lastnikov stanovanj zaradi hiperinflacije, ki je požrla kredite, ter Jazbinškovega zakona, s čimer so ljudje dobili kapital za zavarovanje večjih posojil za podjetniško pobudo ali plezanje po nepremičninski lestvici. In cene so začele rasti. Socialni inženiring vsevedne ljudske oblasti je zamenjala rehabilitacija pohlepa, skrbno načrtovane socialistične soseske (mnoge prav posrečene) pa stihija. Starim amortiziranim luknjam cena ni padla, karkoli novega pa je bilo v primerjavi z njimi vsaj v kakšnem smislu dejansko »nadstandard«; prodati se je dalo vse, če ne zaradi potreb, pa kot »varno in donosno naložbo«, banke so denar metale iz helikopterjev tako investitorjem kot kupcem, na tlorise pa nihče več ni bil pozoren. In potem – kriza. Gospodarska, finančna, gradbena, politična, moralna, vse naenkrat.
Denar je postal nedostopen, začeti projekti so nasedli, banke so pogoltnile odpise in postale lastnice nepremičnin, ki so bile zastavljene premalo premišljeno in prepotratno, da bi se jih dalo prodati po ceni, ki bi vsaj pokrila stroške. Starega Kolizeja ni več, novega pa tudi ne. Ni Emonike, ni ljubljanskih »mestnih vrat«, ni Tobačne, ni novega NUK-a, ni Šumija … V »Dvorih« katastrofalnih tlorisov, ki so jih kanili unovčiti po 7.000 mark na bruto m2 (skupaj s kletnimi čumnatami po 20 m2 in terasami), stanujejo socialni problemi, druga polovica pa je prazna; na Markovcu propada najnovejše naselje z razgledom na morje; v strokovno nagrajenem najboljšem arhitekturnem dosežku leta z izjemnim razgledom na zanikrne tire pa ponoči gori le ena luč … Nekaj, skratka, ne štima.

Ko so na Dunaju izpeljali gigantski milijardni projekt železniške postaje, besno pa gradijo še nepredstavljivo veliko stanovanj in poslovnih stolpnic – pri nas vse stoji. Čeprav Avstrija deluje v istem globaliziranem svetu, čeprav nas družijo stoletja skupne zgodovine in čeprav tam dela ogromno naših ljudi. Nekaj morajo delati prav, nekaj moramo delati narobe …
.
Čeprav je stvar kompleksna in ima težave sedaj mnogo držav, pok nepremičninskega balona pa so, tudi večkrat, doživeli že marsikje po svetu – pa je aktualna kriza spodoben povod za tehten premislek o stanovanjskih zadevah. Zdi se mi, da je v tranzicijskih letih nekam izpuhtela temeljna racionalnost, nadomestile pa so jo pri izvedbi špekulacije, videz, površinskost, prazno besedičenje, vrtičkarstvo - pri načrtovanju pa je vizijo in četudi le navidezno prizadevanje za skupno dobro nadomestilo cehovsko lobiranje za razne »rekete«. Kombinacija neprijaznega, kompliciranega in dragega sistema, in posledično izigravanje pravil (od iskanja lukenj, do direktnih kršitev), pa dobrih rezultatov ne more dati.
.
Zato je prav zdaj primeren čas za vrnitev k Francetu Ivanšku. Njegove Enodružinske hiše (1988) s podnaslovom Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi - doslej ni še nihče presegel. Knjigo toplo priporočam, na tem mestu pa bi posebej izpostavil le razdelek o obdobjih družinskega življenja in njihovem vplivu na stanovanje.
Slika 3: Potrebe povprečne slovenske družine glede na življenjska obdobja 
(Enodružinska hiša /France Ivanšek; Ambient, 1988, str. 44)
Ivanšek se skrbno vživlja v statistično verjetne situacije živih ljudi in temu primerno skrbno načrtuje dom okrog ljudi, za ljudi. Ki bo živel z ljudmi, ki se bo staral z njimi, sa katerim in v katerem se bodo starali ljudje.
Arhitekt nas ne gnjavi z nikakršno psevdoznanostjo, ampak predlaga najmanjši skupni imenovalec racionalno dimenzioniranih pogojev za kakovostno bivanje. S strastjo, barvami, upanjem, stiskami, odraščanjem, odkloni v iracionalnost, čustvi; z življenjem ta okvir napolnijo ljudje. In res - iz okornih, ročno narisanih shem, suhoparnih načrtov in zrnatih črno-belih fotografij – žari 'dom'. V njih je mnogokrat več 'doma' kot v današnji inflaciji kričečih poljudnih tehnično razkošnih tiskovin.
.
Vrnimo se k nosilni temi. Ljudje se staramo skupaj z domovi, ampak razpon življenjskih zgodb hiš je pestrejši:

  • Nekatere živijo srečno do konca svojih dni.
  • Najhuje je projektom, ki morajo tik pred začetkom akcije čakati Godota v vicah trajne začasnosti – take so ljubljanske jame parcele, pa bežigrajski Angkor Vat (Pečečnikov stadion).
  • Trnuljčice so projekti, ki so obstali na pol zgrajeni.
  • Barbike so zgrajeni, skoraj ali celo čisto končani projekti, ki ostajajo prazni, neprodani, kot lepe lutke, ki hrepenijo po tem, da se z njimi končno kdo poigra; čudoviti Situli se najbrž obetajo boljši časi, huje je s celimi mesti, ki na Kitajskem čakajo ljudi. Tudi na Severnem Irskem so imeli v 70-tih podobne zgodbe, npr Craigavon. 
  • Živi mrtveci so bleščeča, razkošna namenska arhitektura – zombiji, ki niso ne živi, ne mrtvi – sem spadajo 10 let stari objekti grške Olimpijade, pa tudi Putinov Soči se jim bo počasi pridružil.
  • Mesta duhov so prostori, ki so živeli, a so jih ljudje zapustili – Dvigrad na koncu Limskega kanala je imel menda težave s kugo, slavna so ohranjena mesta, ki jih je prerasla kamboška džungla, Pompeje je presenetil vulkan, Černobil in Fukušimo je doletelo radioaktivno prekletstvo, Detroit pa izginotje delovnih mest…
  • Žalostne so zgodbe zapuščenih hiš, ki jih porušijo – samo porušijo, kot da jih nikoli ni bilo, ali pa, da naredijo prostor novemu. Kolizej, Šumi, Pruitt-Igoe, Las Vegas…
  • In končno hiše, ki se imajo srečo spremeniti v ruševine. Nad takimi se je navduševal tu popularni Piranesi, Auguste Perret, 7 let mlajši od F.L.Wrighta, pa je celo definiral arhitekturo kot »tisto, kar naredi lepe ruševine« (kar je kasneje parafraziral še kdo, denimo Souto de Moura).
.
Žalostne usode, kajne. Vsem hišam velja privoščit polno, intenzivno življenje, tako, v simbiozi z ljudmi. Rast, vzdrževanje, prenove, vsebino. 
.
* * *
Te dni je Stanovanjski sklad republike Slovenije zaključil prvo fazo soseske Brdo v Ljubljani in jo dal na trg. Spletni uporabniški vmesnik je vrhunski, vse informacije so na voljo, soseska tudi v živo izgleda lepo in prijetno. Prodajno kampanjo je Sklad zastavil skoraj preveč agresivno, v smislu: »pohitite, preden zmanjka!«, kot da ne bi bilo krize in popolnega mrtvila na trgu. Pa sem v enostavnem iskalniku pritisnil »4-sobno« stanovanje, pač primerno za družino z 2 otrokoma. In med zadetki med drugim dobil precej variacij tega tlorisa:
Slika 4: Stanovanje 2+2 za 165.000 evrov, izdelano v skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami 
(SSRS, Zeleni gaj na Brdu, Stanovanje LBR4F109)
Ne moti me toliko, da ne gre za »nizko-gosto«, ampak za bloke, niti da iskalnik kot 4-sobno najde stanovanje 2 + 2 neto velikosti skromnih 64 m2; niti da v Skladovi akciji stane od 163 do 183.000 evrov, ki jih nimam. Moti me zasnova, tloris. Dolgo sem zrl vanj, a prednosti dostopa do spalnice skozi 6,77 m2 veliko PREHODNO kamrico nisem uzrl. Pri čemer ima to majčkeno 4-sobno stanovanje tudi čisto pravo »ŠPAJZO«!? Ne zaznam opevane fleksibilnosti, ne predstavljam si življenja 4-članske družine skozi 10 let, ne da bi razbijali predelne stene in prestavljali vrata, skratka imeli nepotrebnega opravka s stvarmi, s katerimi bi se v idealnem svetu moral pozabavati že projektant.

Ko tu in tam pogledam tlorise sodobnih in dragih čebelnjakov in jih primerjam z objektivno boljšimi celo iz socialističnih fužinskih blokov (npr. razporeditev, ki omogoča »kroženje« okoli sanitarnega bloka – možnost različnih poti razbije monotonost v majhnem stanovanju; pa WC in kopalnica sta dostikrat ločena) – pomislim na Ivanška. In zazdi se mi, da bolj kot nekakšen »zeleni preboj«, »energetske izkaznice« ali slavni Skladov Priročnik TPSG (tehničnih pogojev v stanovanjski gradnji) za 290 evrov – potrebujemo tablice za standardizirano dimenzioniranje in organizacijo prostora minimalnih in optimalnih stanovanj. Brez patetike, strogo hladno razumsko, z mislijo na strašanski razpon tehničnega standarda obstoječega stanovanjskega fonda.

sreda, 08. oktober 2014

O idealnem naročniku

kolumna objavljena v reviji HIŠE #84, junij 2014
.
Za vsako hišo, vredno objave v tej reviji, poleg arhitekta stoji tudi naročnik. Arhitekt si je lahko sposoben zamisliti še tako dobro prebivališče, a brez dovzetnega financerja, ki bi njegovo vizijo podprl, hiše ne bo. Na srečo lahko, preden zapademo v brezplodno prepiranje o kuri in jajcu, torej o potrebi in viziji, stvar malo ublažimo z oceno, da se vizionar in naročnik posrečene hiše mnogokrat najdeta v isti osebi. Prilika o bosi kovačevi kobili nas sicer spomni, da mnogokrat ne. Precejkrat pa le. Ampak predmet tega spisa niti niso arhitekti, ki publicirajo svoj dom.
.
Sposodimo si (to so dejanski citati!) šopek abotnih visokoletečih puhlic o prislovičnem zglednem investitorju – biti mora "razgledan", "visoko kultiviran", "z zavedanjem o pomenu bivanjske kulture", "z dvignjeno zavestjo o pomenu arhitekture", "z močno izraženo željo po aktivnem sodelovanju v zapletenem in čarobnem procesu oblikovanja našega bivalnega prostora, gradnje hiš, mest ali regij", "pozoren na občutke, ki jih zbujajo oblike, volumni, materiali, barva in svetloba", ceniti mora "prostorska doživetja" in biti "kreativen ustvarjalec trajnostne prihodnosti". Aja, pa zavedati se mora, "da je arhitektura umetnost". Pa črtiti črne gradnje. Sovražiti mora pisane fasade. In brezpogojno spoštovati Stroko, s (strokovno) pisanimi fasadami vred. Kajti vse to so le nujni pogoji za 'status idealnega naročnika', nikakor pa zadosti za 'status strokovne blaženosti', da bo jasno.
Kaj pa vem… Na tovrstne prazne floskule nisem nič manj alergičen kot na famozni trpni glagolski način (pasiv) v arhitekturnem gosgovoru. Sam bi si kot naročnik življenjske investicije na drugi strani želel predvsem osebo, ki je svoje strokovne abstrakcije sposobna tudi verbalno artikulirati na jasen, preprost, razumljiv način. Kot arhitekt pa bi najprej pazil, da ima investitor dovolj denarja za dostojno izvedbo projekta.
.
Denarja pa je, na pragu 7. leta krize, v gradbeništvu vedno manj. Gradbeni mastodonti so izpuhteli, mnogi ambiciozni projekti nedokončani nasedli, zasebni investitorji, ki na leto še zgradijo nekaj tisoč družinskih hiš, pa so s praznjenjem nepremičninskega balončka in igricami z obdavčitvijo premoženja vedno bolj zadržani. Arhitektov je na FA po vojni diplomiralo več kot 4.000, manjši del, ki je aktiven in registriran na ZAPS, pa se prebija vedno težje. "Arhitekti so po podatkih zavoda za zaposlovanje postali eni najmanj zaposljivih strokovnjakov. Plače arhitektov so se v Sloveniji s 25 tisoč evrov bruto leta 2010 znižale na 15 tisoč evrov leta 2012." (Arhitekti bi radi delali /Trendi /Finance 17.10.'13)
.
* * *
Poslušamo o izgubljeni generaciji Y, o prekernih (ne)zaposlitvah izobraženih mladih, ki jih ne ščitijo sindikalni varuhi zaposlitev za nedoločen čas, regresov in 13. plač; o begu možganov, izseljevanju potencialno najproduktivnejših državljanov. Stari čepijo na predimenzioniranih in potratnih modificiranih tipskih projektih socializma, mladi brez varnih služb ne dobijo niti kreditov za precenjene luknje po davno amortiziranih soseskah. Tajkunom se je zalomilo, denacionalizacijski dediči so svoje obrnili, srednji razred izginja, kdor še ima, pa se raje tiho drži nazaj.
.
V Sloveniji kar 85 odstotkov mladih živi doma
V Sloveniji je leta 2011 doma živelo 21 odstotnih točk več mladih kot 2007. Z Malto si delimo neslavni rekord. Vse daljše življenje pri starših, v kar so mladi prisiljeni zaradi ekonomske krize, ima resne posledice na njihovo neodvisnost, prehod v odraslost in tudi na njihov občutek družbene izključenosti. (Eurofound /Foundation Findings: Social situation of young people in Europe, 24.3.'14)
.
V tem kontekstu se da poudarjeno hrepenenje arhitektov po imaginarnem renesančnem naročniku seveda razumeti. To hrepenenje pa se žal manifestira, zdi se, v poudarjenem sklicevanju Stroke na Stroko, v zapiranju v cehovstvo, v lobiranju za sinekure in "rekete" v postopkih, ki so v konkurenčnejših okoljih, kamor množično bežijo naši možgani, že zdaj mnogo enostavnejši kot pri nas. In v sanjarije iz 2. odstavka. V občutek Poklicanosti in gon po Oznanjevanju. Namesto da bi kriza snovalce motivirala k iskanju racionalnih, poceni, dostopnih rešitev akutnih problemov resničnih ljudi – se dogaja obratno.
Kaj naj si človek misli, ko ob kastriranih generacijah, ki se ne morejo osamosvojiti - drago izšolani mag.inž.arhi tarnajo nad krivico, da "arhitektura nima statusa Umetnosti"? Halo, pri nas niti umetnost (v najožjem smislu) nima statusa umetnosti - vse je le "ljubiteljska kultura", 'statusi' arhitektov in (drugih) umetnikov pa kvečjemu socialna kategorija Razvida MK.
Vse silno ozaveščanje ruralcev, celo projekti arhitekturnega vzgajanja otrok – so bolj kot odgovor na potrebe ljudi – hermetična zgodba prekladanja "sredstev" iz javne v zasebne malhe.
.
Ozrimo se še enkrat na zgornji graf. In pomislimo na Situlo, ki kot opevan, strokovno nagrajen (zasluženo!) spomenik - kot simbol vsega, kar je šlo narobe - sameva neprodana, prazna, brez ljudi, nad nadvse urbano ranžirno postajo.
Idealnih naročnikov in kupcev se ne da pridelati na silo. Pojavili se bodo sami od sebe – ko bo ekonomsko in siceršnje vzdušje na tem lepem koščku sveta manj zatohlo. Kot osamosvojeni, samostojni, odgovorni, zaposleni, kreditno sposobni mladi ljudje, s skromnim presežkom denarja, časa, duha in veselja do življenja.
Ampak najprej je treba bika zgrabiti za roge.






nedelja, 28. september 2014

K arhitekturi I, II, III

Tu pa tam kaj napišem, pa sem mislil, da bi kar na ta opuščeni blog prilepil, ko ga že imam.
Tale recenzija je bila objavljena v aprilski reviji HIŠE, ki pa ima precej skopo spletno stran, tako da je na internetih še nista mogla najti, kupci lepih tiskovin pa itak raje slike gledajo, pa je celo kakemu od teh sigurno ušla. Je pa fajn, že zaradi sočnih citatov. Še bonus: dodal sem odstavek anekdot in nekaj linkov, ki na papirju niso delovali.
Pa začnimo.
.
.
K arhitekturi I, II, III   (Fedja Košir /Fakulteta za arhitekturo 2006, 2007)
.
.
Dr. Fedja Košir ('40) je v rosni mladosti zidal bazene po Tivoliju ('69) in hotele na Bledu ('70), teh 900 strani o razvoju arhitekturne teorije pa izdal šele v zrelih letih. Veličastno delo je avtor skromno naslovil 'K arhitekturi' (v francoskem prevodu bi zvenelo nekako kot Vers une architecture), in ker v Koširjevih sublimnih sporočilih gotovo ni naključij, naj kar sam pove (skozi opis Corbusierja): »Tu je torej kovačnica, kjer je zakaljeno jeklo ...skega …izma in kjer skuje najslavnejše orožje svoje teorije« (2/87). Kljub temu, da meni: »Arhitekt mora čutiti IN vedeti, kaj ustvarja: tu ga lahko učinkovito vodi le teorija, vse ostalo je naključnost« (3/306), pa tu nima smisla iskati zapoznele 'teorije Koširjeve prakse', ampak prej njegov intelektualni, pisateljski in razsvetljevalski credo, ki ga med vrsticami bolj ali manj diskretno servira skozi vse 3 volumne. Pa začnimo.
.
* * *
.
V prvih 2 zvezkih obdela osnove in razvoj svetovne arhitekturne teorije, 3. je namenjen obračunu s slovensko. Vseskozi je neverjetno sistematičen, izčrpen in precizen. In 900 strani samih črk prekine ena samcata slikica, shema kalčka (2/61). Sicer pa, kot ironizira, tudi »Vitruvija in Albertija veže vrh vsega posebnost, da sta sicer celovita teoretska kolosa…, toda teksta sta neilustrirana. Arhitektura kot izrazito vizualna umetnost pa nujno potrebuje slikanice« (1/137). Se sliši suhoparno? He he, bolj ne bi mogli zgrešiti.
Erudit Košir je neverjetno razgledan in brihten. Predmet svoje obravnave jemlje resno – kljub temu (oziroma ravno zato!) pa piše jasno in razumljivo, kar kot vrednoto jasno in razumljivo izpostavi denimo tule: »Pričevalo zdravega razmišljanja je razumljiv jezik. Juvančevo izražanje je neverjetno okorno: terminološke zadrege so domala analfabetske.« (3/338). Predvsem pa je resnično duhovit, tu in tam neskončno sarkastičen in zajedljiv, in vseskozi pohujšljivo sočen – prav tak kot na predavanjih, kjer je znal kadarkoli visoko poskočiti v zrak in doživeto odrecitirati dokaj vrstic v starogrškem heksametru. Skratka, kot sam zapiše pri Venturiju: »lahkotna, ironična antiveličastnost (kar je dejansko edini razumni način)« (2/187). In ob Koolhasu: »Končno se znajde v teoriji arhitekture tudi humor: resda bridek, toda resnično zabaven. Morda je ironija edina drža, ki nam še ostane, potem ko si dodobra ogledamo okoliščine v sodobnem svetu« (3/232).
.
K arhitekturi je zgledna zakladnica relevantnih citatov, v izvirniku(!), ko je potrebno, in prevedenih, zaradi česar bo dolgo ostala uporaben priročnik in priročno zaletišče za poglobljeno brskanje po servirani literaturi. Prav tako kot je z Banhamovo Theory and Design in the First Machine Age (1960) »vzpostavljena norma, kako pisati take razprave, razumno podprte s citati, ki so dokaz, da obravnavano snov zares poznate … Zato postane nemudoma referenčno besedilo generacije jeznih mladeničev, ki se žele znebiti fosilnih usedlin…« (2/165). To je praktično, saj le tako, kot oceni ob baroku, »kar so nekoč čuvali kot skrivnost, postane dostopno vsakemu zakotnemu diletantu, ki nato meni, da ve o arhitekturi vse, če ve za zlati rez« (1/136). To je vzgojno, saj vendar nočemo, kot se huduje ob knjigi Stanovanje (Mesar, Spinčič, 1931): »da arhitekt, ki kani prevesti neslovenski strokovni ali teoretski tekst, lahkomiselno meni, da lahko brez milosti šari po izvirniku (kakor mu drago)« (3/77). Lepo bi bilo, če bi vsak, kot Mesesnel, vsaj dokazal, »da delo vsaj skrbno prebere (česar ni mogoče reči o marsikaterem sodobnem kritikastru)« (3/78).
.
Ker gre pri reviji HIŠE, kot meni, za »tabloidno orientirano publicistiko, ki bi bila rada teoretsko relevantna, a nima za to niti pravega posluha niti zadostne razgledanosti« (3/335), katere namen da je »zalagati nezahtevno bralstvo z močno vsakdanjimi informacijami o arhitektskih praktikah« (3/319), na tem mestu bralstva seveda ne bomo gnjavili z resnobnimi traktati, ampak raje z zabavnejšimi vložki.
.
Začnimo z osnovnim: »Tisti, ki zida hiše, ni hišnik (temveč zidar)« (1/15).
Ob navduševanju nad aristokratskim značajem besede 'arhitekt' ne pozabimo, da je tudi »Enver Hodža obveljal po takšni slovarski logiki za 'arhitekta albanskega socializma'« (1/16).
»Iz grščine presadi v latinščino besedo 'arhitekton' komediograf Plautus (3./2.st.). In sicer v tehle dveh pomenih: (1.) stavbar, stavbenik … in (2.) tvezilec oziroma blebetač (po balkansko 'mutivoda'). Kar je skrajno podcenjujoče in posmehljivo, pa tudi odlično ponazorilno (in ustrezno do dandanes)« (1/17).
Še izjemna definicija Geoffreya Scotta o arhitekturi kot umetnosti: »Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov« (2/79).
In končno o kritiki: »Da bi bila arhitekturna kritika tehtna, mora do potankosti poznati razvoj teorije področja, ki ga cefra. Neinformiranost ni dober izgovor za krivično enostranskost, prav tako kot ob advokaturi očitno nesmiselnih konstruktov ne zadošča ugotovitev, da je najbolj temeljna človekova pravica neumnost.« (3/315).
.
V prvih 2 knjigah nas avtor v enakomerno izčrpno–kritičnem slogu pelje od Vitruvija skozi postmodernizem, zadnji razdelek, 'Dekonstruktivizem', pa oriše z opazno večjo naklonjenostjo. To poudarjam, ker velja do pisarij, podobnih slavni Sokalovi potegavščini (tu je izvirni članek), ali do tekstov, primerljivih z izdelki Postmodernism Generatorja (program na vsako osvežitev strani generira briljantno nesmiseln esej, doslej 10 milijonov različnih) - gojiti znaten odpor. Ampak Koširjevo mnenje do potegavščin je znano, njegovo navdušenje pa vendarle predvsem posledica obeta spremembe paradigme po obdobju zatohlosti, kar dovolj jasno poda. In da je 'novo' vrednota, pojasni že prej, npr.: »Venturi ni zelotski kverulant kot Jacobsova, pa tudi ne tolikanj zgonjena lajna kot 'blue stocking' Norbert-Schulz. Kar nas uči, je dejansko novo.« (2/187).
.
Nadaljujmo z anekdotami.
Očak Vitruvij »poroča v zvezi z znamenito (in od sile zabavno) homoerotično zgodbo o helenističnem arhitektu Dinokratu,« ki si s priporočili o sposobnosti sprejema pri kralju Aleksandru ni uspel pridobiti, zato si je »naoljil telo, glavo si je okrasil z venčkom iz topolovega listja in si čez levo ramo vrgel levje krzno, z desnico pa prijel za batino – in tako stopil pred tron, ravno ko je kralj razsojal…« Razplet je znan: »Dinokrat potlej projektira urbanistični načrt Aleksandrije: popoln uspeh.« (1/75).
V poglavju o zdravi pameti in izbranem okusu Clauda Perraulta (1/168) med drugim izvemo, da je »knjigo najlepših pravljic, kar si jih je kdaj kdorkoli izmislil za bistre vnuke. Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec… Histoires ou contes du temps passé (1697),« objavil njegov brat Charles (1/171).
O veselih šestdesetih: »… Življenje je čedalje bolj prijazno, tudi zaradi množičnega uporabljanja kontracepcijskih tabletk ('60-'62)« (2/166) ampak na koncu »naivna zagnanost mladenk in mladeničev koristi samo konservativcem na obeh straneh železne zavese.« (2/167).
.
V skladu z maksimo 'kultura in prosveta – to naša bo osveta!', osvetlimo avtorja (dolgoletni profesor, 1997-2001 dekan) še kot resigniranega pedagoga:
O Bauhausu: »Pedagoški proces vodita v vsaki učni enoti 2 osebi: Lehrmeister + Formmeister, kar močno spominja na rdečearmejsko dvojico komisar + komandant« (2/73).
O mladem Corbusierju: »Le kakšen mladenič bi to bil, če ne bi bil izzivalno radikalen!« (2/86), in z njegovim zapisom (1923): »Pri nas obstaja velika nacionalna šola za arhitekturo. V vseh deželah obstaja vrsta šol za arhitekturo, …, ki mešajo mlado pamet in ji vcepljajo zlaganost, šminkerstvo in zaplotniško hlapčevstvo« (2/89).
In ob Vodopivčevem doktoratu: »Po zdaj uveljavljenih kriterijih je lahko na vseh ravneh mentor vsak, ki je dovolj domišljav, vsakomur, ki ni prezahteven« (3/304).
.
Zadnja, zajetnejša knjiga, posvečena »vnukom, da bi ravnali razumno,« je namenjena lokalni problematiki. Izčrpno analizira vse, od Stavbinskih slogov Janeza Flisa (1885), do aktualne periodike.
Slovenija je majhna, da se znotraj Stroke vsi poznajo – ampak če bi slabiča to pasiviziralo v obzirnost, je Košir, obratno - neusmiljen! Ključ nakaže takole:
»Ena od glavnih značilnosti socrealistične kritike je zmerjanje« (3/141); »in kakor v starih časih socrealizma se znova oglaša dominantni motiv dušebrižništva 'poklicanih', ki so kvalificirani za nadzornike tako imenovanih 'kolegov'« (3/239).
.
O knjigi Architectura Perennis (Stele, Plečnik, Trstenjak,1941) pravi, da je »morebiti edino slovensko teoretsko besedilo, o katerem moremo resneje razmišljati« (3/95) – a hkrati opozori na momente, kjer Stele »hvali fašistične in nacistične arhitekturne 'dosežke'« (3/120), s Plečnikovim P.S. pa zadnjo redakcijo datira v okupirani december 1941. To, ne pa zahtevnost tiska, je razlog, da »tega našega gotovo eminentnega teksta o arhitekturi ne moremo ponuditi v prevod« (3/121)!
Pove, da povojna dekana postaneta Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, »ker v kritičnih trenutkih odločitve izpričata pravilen patriotizem, prvi v ilegali (VOS), drugi na fronti (NOV)« (3/136). In se izdatno znese nad petletko socrealizma, denimo s citatom Kraigherjeve žene (Novi svet, '48): »Arhitektonska sekcija DIT-a naj bi pod vodstvom arhitektov-partijcev organizirala vrsto diskusij o konkretnih kulturnih vprašanjih, ki naj bi jih vsestransko osvetlili s stališča marksizma-leninizma« (3/144).
Obdobje vpliva nekega numerološkega šarlatana Kurenta na študij arhitekture (1960-'90) označi kot »Dark Ages« (3/160).
Marjana Mušiča pohvali, kakor tudi Ravnikarja, ki pa da si je na stara leta zaradi odkritosrčnosti nakopal vzdevek »ein ewiger Besserwisser« (3/260).
Iz Juvanca se vsaj izdatno ponorčuje, s Suhadolcem da »kritika funkcionalizma doseže nižišče« (»strukturiranje« = »zamikanje« = »razjebičenje«) (3/310),  mnoge pa povsem zataji; aktualnega dekana Košir sploh ne omeni, razen ko na več mestih citira, da »most ni arhitektura«. Fistra pusti pri miru, Živo Deu pa sumljivo celo hvali, čeprav drugje zapiše: »Trajnostni razvoj je avtokastracija ustvarjalnosti«…
Na podžupana Koželja in profesorja Vodopivca pa se spravi kot »z atomsko bombo nad ekrazit«, brezskrupulozno kot minister Čufer (što se mora, nije teško). Obema skupaj vsebinsko najbolj zameri agitacijo za postmodernizem in kasnejši zdrs v minimalizem, pri čemer Košir dokazuje, da je tako imenovani minimalizem le »nadaljevanje postmoderne (z drugimi sredstvi)« (3/350), osebnostno pa omenjeni salto mortale.
Koželju posebej pa oponaša »gostobeseden funkcionarski žargon« (3/295), »zagovorništvo kontinuitete« (3/297), da je »v pičlih 5 letih vzpostavil šokantno bizarni lok od zagovora total(itar)nega reda do zagovora total(itar)nega kaosa« (3/340), in da zna le malokdo »tako zlahka razvrednotiti svojo verodostojnost,« češ, »nič strahu: mundus vult (svet hoče biti nategovan)« (3/342).
Alešu Vodopivcu pa očita naslov 'Vprašanje umetnosti gradnje': »Vprašanje leninizma, denimo, je dovolj podobna sintagma« (3/300); propagandne metode Lenina in Goebbelsa: »odlomke teksta uporabi potem še dostikrat v svojih esejih, pač po načelu, da postane mnogokrat izrečena trditev resnična, če jo dovolj vztrajno ponavljamo« (3/300); da se pri njem »deziderat ideološke diktature manifestira v ekskluzivizmu,« češ »Ni Boga razen Alaha, Ni Arhitekture razen Minimalizma« (3/346); najbolj pa mu zameri, da klasične temeljne pojme začne nadomeščati z »nebulozno metaforičnimi termini, kot so 'oaze miru' ('96), 'tišina arhitekture' ('98), 'samoumevnost prostora' ('01) in 'poetika samoumevnosti' ('05)« (3/343).
Minimalizem, pravi Košir, »ni estetska drža, temveč domet duha (horizont intelekta),« zato se slovenski minimalist ukvarja zgolj sam s sabo: »Aroganca hodi v korak in z roko v roki z ignoranco. Iz združitve smrtne resnobnosti asketske etičnosti in navidezne lahkotnosti estetske očiščenosti se izcimi ena sama rezultanta: duhamornost ponarejene pretanjenosti« (3/350).
.
* * *
.
'K arhitekturi' je izšla že davno, še pred izumumom pametnega telefona.
Je Košir kot Loos: »Kar je najbolj presenetljivo in zaradi česar ga nasprotniki tako sovražijo, je to, da vse, kar pove, res drži. In drži še danes« (2/69)? Ne vemo; zaenkrat je recepcija tega epohalnega dela podobna tisti Architecture Perennis: »Nikakršna – kot da bi stroka sklenila, da ne bo komentirala (razen kuloarsko). Marksisti bi rekli takemu odnosu 'zarota molka'« (3/130).
Ampak! »Tudi če se ne strinjamo z njegovimi izvajanji, mu ne moremo odreči intelektualne potence – to pa je največ, kar kritik kritiku sploh prizna« (2/82)
.
Prva dva dela sta vsekakor vredna ponatisa, tretji pa najmanj burne polemike!
Čisti užitek, toplo priporočam.
.