petek, 07. december 2007

Primer Yue Minjun

Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.
Pa je tako tudi v svetovnem merilu?
Res je, da vpliv našega ministrstva za kulturo kaj dosti čez mejo ne seže. Res je pa tudi, da je visoka umetnost, kjer tudi danes najdemo tudi slikarstvo, v svetovnem merilu povsem tržna dejavnost. O pasteh subvencioniranja je zanimiv članek, na katerega je zadnjič opozoril LIBERTAREC, objavil Time, in ga velja prebrati.
Tu pa se raje posvetimo zgovornemu konkretnemu primeru.
*
1. Minjunov stampedo
.
1. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, je bila med drugim prodana slika Papež, Yueja Minjuna, za 4.370.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega kitajskega avtorja.
2. Na dražbi Contemporary Chinese Art II, Sotheby's Hong Kong, 7. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Masaker pri Chiosu, Yueja Minjuna, za 4.100.000 $.

3. Na dražbi Contemporary Evening Sale, Sotheby's London, 12. oktobra 2007, je bila med drugim prodana slika Usmrtitev, Yueja Minjuna, za 5.900.000 USD, kar je bila tedaj rekordno visoka cena za sodobno delo kitajskega avtorja. Tej sliki se bomo podrobneje posvetili kasneje.
4. Pred dobrim tednom pa se je zgodilo nekaj, česar seveda ne smemo prezreti, čeprav mi malo podira koncept:

Na dražbi Asian Contemporary Art, Christie's Hong Kong, 25. novembra 2007, je bil med drugim prodan komplet 14 risb (smodnik na papirju) Drawing for Asia-pacific Economic Cooperation (02), Cai Guo Qianga (50), za 9.500.000 $, kar je aktualni rekord za sodobno umetnino še živega Kitajca. In tudi absolutni rekord za umetnino azijsko -pacifiškega območja, ki ga je od aprila 2007 držala slika Odloži svoj bič (39), Xuja Beihonga (ki pa je nehal biti živ že leta 1953).
.
2. Slikar, še povsem živ
.
Minyuna izpostavljam predvsem zato, ker je v prvi vrsti čisto klasičen slikar, ki proizvaja olja na platnu (dobro, naredi tudi kak kip). Omenjam ga tudi zato, ker je še povsem živ, še več, star je šele solidnih 45 let.
.
Res je, da sta še živa tudi klasična slikarja Lucian Freud (85) in Jasper Johns (77); Willem De Kooning, ki je sloves najdražje prodajanega še živega umetnika držal nekako od 1989 do 1997, pa je tedaj, star skoraj 93 let, umrl. Dokaj živa sta seveda tudi kralj kiča, nekdanji borzni mešetar Jeff Koons (53), in britanski enfant terrible Damien Hirst (pičlih 42!), ki pa ju težko opredelimo za (predvsem) slikarja.

.
2.1. Stampedo še živih neKitajcev
No, drugo polovico letošnjega leta si bomo zapomnili po pravem bumu rekordov, ki jih dosega sodobna umetnost še živečih avtorjev. Naj kratko obnovim, kako so si rekorde podajali zgoraj omenjeni artisti:
1. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's New York, 16. maja 2007, so prodali sliko Figure 4 (59), Jasperja Johnsa, za 17.400.000 $, kar je rekordna cena za sliko še živega avtorja.
2. - Na dražbi Post War and Contemporary Art Evening Sale, Christie's London, 20. junija 2007, so prodali sliko Bruce Bernard (92), Luciana Freuda, za 15.500.000 $, kar je bil tedaj rekord za umetnino še živega evropskega avtorja in je še vedno rekord za sliko še živega evropskega slikarja.
3. - Na dražbi Contemporary Art Evening Sale, Sotheby's London, 21. junija 2007, so prodali kos Lullaby Spring (02), Damiena Hirsta, za 19.100.000 $, kar je bil tedaj absolutni rekord za umetnino še živega avtorja.
4. - V londonski galeriji White Cube so 1. junija 2007 slavnostno odkrili kos For The Love of God, Damiena Hirsta, na prodaj za 100.000.000 $. 30. avgusta 2007, mesec po tem, ko so diamantno lobanjo umaknili z razstave, je galerija objavila, da je kos po izklicni ceni kupila neimenovana "investicijska skupina". Čeprav se je hitro izkazalo, da se za "investment group" skriva Hirst osebno in je javni odkup lastne umetnine očitna špekulacija, artist trdi, da od tedaj velja za absolutnega rekorderja med še živimi umetniki. No, vsekakor je ustvaril umetnino, za katero je bila zahtevana največja izklicna cena. Preberi še tale zanimiv izračun.
5. - Na dražbi Contemporary Art EveningSale, Sotheby's New York, 14. novembra 2007, so prodali kos
Hanging Heart (Magenta/Gold) (94-06), Jeffa Koonsa, za 23.561.000 $, kar je, če prejšnjega primera ne upoštevamo za prodanega, rekord za umetnino še živega avtorja.

.
2.2. Prepoznavnost

Vrnimo se k Minjunu in njegovim slikam. Naj bralcema najprej na kratko opišem, kaj počne.
- medij: klasično štafelajno slikarstvo, olje na platnu
- slog: nekakšne figuralne kompozicije, bolj v ilustratorski, kot realistični maniri; prostor navadno ni globok, ampak je bolj ali manj ploskovito poenostavljen; figure so, s kontrastnimi kožnimi gubami in draperijami, izraziteje strukturirane in v prostor zasidrane s pomočjo močnih senc (temu bi moj nekdanji učitelj večernega akta rekel "uporaba poceni fotografskih efektov")
- vsebina: v glavnem citiranje in parafraziranje svetovno znanih slikarskih remek del, kakršne najdemo v vseh umetnostnozgodovinskih zbornikih, pri čemer vse osebe nadomesti s stiliziranim, miže široko kislo režečim se, avtoportretom; antologijsko pomemben pa je zato, ker skozi parafraziranje predlog zelo inteligentno komentira paradokse poTienanmenske kitajske tranzicije.
- barve: v glavnem dokaj božjastne
- umestitev: ker po bumu zadnjih dveh let predalček "Chinese Contemporary Art" ne zadošča, se je pojavila potreba po strukturiranju znotraj oznake; Minjuna v glavnem označujejo za "ciničnega realista" (termin je skoval vodilni kitajski likovni kritik LI Xianting kot oznako za avtorje, ki so kritični do post-tienanmenske družbe)
.
3. Razrez
.
Pred leti, še med študijem na ALU, sem si, razočaran nad velikim razkorakom
- med aktualno, v svetovnem merilu relevantno svetovno slikarsko produkcijo
- pa zanesenjaško margino, v našem sistemu državnih galerij, ki promovirajo visoko umetnost, povzdignjeno v mainstream
- in med realnostjo "študijskega procesa", ki se je vrtel v krogu med gojenjem risarskih veščin na večernem aktu in Matissom in Bonnardom, ki sta kot edini zapovedani referenci kraljevala nad obveznim ateljejskim delom,
slikarsko početje v kontekstu današnjega časa skušal osmisliti sam.
K tem hudomušnim starim zapiskom se vedno rad vračam.
V bistvu gre za to, da slike ne smemo enačiti s podobo. Artefakt "sliko" velja razbiti na njeno predmetnost, na podobo, ki jo nosi in na "avro originala"; "umetniškost" umetnine pa bolj ali manj predstavlja "metafizični balast", ki se okoli nje kopiči.
Ker menim da stvari, do katerih sem se takrat prikopal, še vedno držijo, jih preizkusimo na konkretnem primeru:
.
.
Execution (Usmrtitev)
avtor: Yue Minjun
olje na platnu, 150 x 300 cm
leto izdelave: 1995 (avtor je štel 32 let)
dosežena cena: 5.900.000 $ (10/07)
.
3.1. Predmetnost slike

Platno, najbrž laneno, napeto na podokvir iz mehkega lesa, vse skupaj 3m dolgo, 1,5m visoko in nekaj cm debelo. Poslikano, vidne poteze čopiča, neenakomerna debelina barvnega nanosa. Predmet daje vtis, da se je nekdo namenoma trudil, da bi ga ustvaril.
Stroški materiala (podokvir, platno, barve, medij, amortizacija čopičev) v izdelku znašajo največ 200 eur. Dodatni stroški (stroški ateljeja, porabljen čas za koncipiranje, pripravo in izvedbo, po urni postavki, morebitni prevozi ipd) - na Kitajskem leta 95 najbrž med 100 in 200 eur. Vrednost predmetnosti konkretne slike znaša torej verjetno med 450 in 600 $, zelo težko pa kaj več od 1000 $.

Za ta denar se da denimo danes enako veliko perfektno kopijo te slike naročiti pri kopistih v Shenzhenu, kjer trenutno nastaja polovica svetovne slikarske produkcije.
.
3.2. Podoba
- kompozicija: figuralna kompozicija, dokaj simetrična, levo skupina enakih krohotajočih se talcev, desno, v prvem planu, skupina enakih krohotajočih se strelcev brez pušk. Ozadje ploskovito, iluzija globine nakazana s sencami, močni kontrasti. Risba realistično nazorna, a stilizirana, karikirana.
- barvna kompozicija: ozadje členjeno v 6 horizontalnih pasov, prevladuje zamolklo rdeč osrednji del. Zgoraj ozek pas modrine, figure se stapljajo s sivo podlago. Leva skupina v toplih, desna v hladnih odtenkih. Barve realne, a rahlo božjastno potencirane.
- ikonografija: tega je ogromno. Nekaj najdeta spodaj, pri "zgodbi podobe", nekaj v priloženih člankih; sicer pa je slika dovolj nazorno zasnovana, da se do glavnih asociacij lahko prikopljeta sama, tako da podrobneje ne bom razlagal.
.
Vrednosti podobe se ne da enoznačno oceniti. Kar objektivnega konkretna podoba nudi, se da praktično zastonj kadarkoli ponoviti. Podoba je tudi najočitnejši identifikator - prek podob, ki jih nosijo, najhitreje med seboj ločimo različne slike. Največja napaka, ki se jo da storiti, pa bi bilo enačiti artefakt sliko z njeno podobo, oziroma natančneje, iz podobe izpeljevati metafizični balast.

Točno to pa prav danes pri nas počne vsaj polovica "strokovne javnosti".
.
3.3. Avra originala
Avra je sposobnost artefakta, da nase veže metafizični balast. Ali drugače:
Avra je razlika med originalom in idealno kopijo.
Na kratko pa sem to itak razložil že tukaj.

.
3.4. Metafizični balast
Vse zunanje pomene, ki jih artefakt slika, zunaj njene predmetnosti in podobe nosi, pejorativno imenujem metafizični balast.

- Sem lahko štejemo čisto konkretne stroške, kot so stroški vseh preteklih transakcij, provizij. dajatev, lobiranj ipd - špekulanti namreč kanijo z umetninami služiti, ne pa izgubljati denarja. Ravno zaradi precej visokih tovrstnih stroškov je likvidnost umetnin generalno izredno nizka - veliko ljudi pa ima zato interes, da trg poganja v nepredstavljive višave. Veliki zaslužki pomembnih art-dealerjev so možni le ob eksponentni rasti cen umetnin med posameznimi transakcijami.
- V metafizični balast lahko štejemo tudi vso mitologijo, ki se spleta okoli konkretnih originalov. Sem paše zgodovina predmeta-slike, ki je lahko dokumentirana na več nivojih in se lahko prepleta z zgodovinami konkretnih pomembnih ljudi; pa tudi zgodbe, ki jih vsakovrstni strokovnjaki spletajo o podobi, ki jo nosi. Posebno težo imajo zgodbe, ki artefakt vpnejo v globalno prepoznaven, recimo temu, geopolitični kontekst. Zelo pomembne pa so tudi zgodbe, ki umetnino čvrsto umestijo v bolj hermetičen, umetnostnozgodovinski kontekst.
- Nenazadnje pa pa ne smemo zanemariti čisto metafizičnih kapric, v neprenesenem pomenu. Med zelo bogatimi ljudmi se vedno najde tudi kak, ki ne glede na vse trmasto vztraja, da mu je nekaj všeč ali da mu kaj posebnega pomeni. Na srečo je precej takih med strastnimi, pomembnimi zbiralci.
.
3.4.1. Tu notri mora biti 5.899.000 $!
Ker smo vrednost metafizičnega balasta Minjunove slike Usmrtitev že izračunali
(5.900.000 $ - 1000 $ = 5.899.000 $), nas čaka le še naloga, kako strahotni znesek utemeljiti.
zgodba podobe:
- vpetost v zahodno zgodovino umetnosti:
parafraza Goye: "Tretji maj 1808: usmrtitev branilcev Madrida"
parafraza Maneta: "Usmrtitev mehiškega cesarja Maximiliana"
- vpetost v geopolitično situacijo (Tienanmen, človekove pravice, kitajska gospodarska rast...)
- vpetost v prepoznaven avtorski izraz (stilizirani avtoportreti...)
- integracija v zgodbo sodobne umetnosti (Billed by Sotheby's as "among the most historically important paintings of the Chinese avant-garde ever to appear at auction")
zgodba avtorja (fajn članek):
- odločitev, da vse ljudi zamenja z avtoportreti, je genialna
- sliko je naslikal skrivaj, subverzivno
- do pred par leti se je brez denarja udinjal po pekinških art getih, sedaj je milijonar
zgodba artefakta (fajn članek):
- zgodba dealerja (sliko odkupil za 5000, takoj prodal za 32.200 $, leta 2004 ka umorijo na Filipinih),
- zgodba prvega kupca (kot mlad investment-banker za sliko dal 2/3 letne plače, kasneje prodal polovični delež in zanj kupil zaročni prstan, bejba mu je vseeno ušla, pri 36-ih sliko proda za 5.9M$),
- zgodba o skrivanju (podobno kot pri Picassovih Avignonskih gospodičnah!):
slika je dobro desetletje ždela v nekem londonskem skladišču

*
4. "Slikarstvo je v krizi"
.
Zadnjič sem sedel na okrogli mizi o slikarstvu danes, v ljubljanski Mestni galeriji.
Nekako pol ure po začetku je nekdo od govorcev tragično izjavil, da je Emerik Bernard (moj nekdanji profesor) kako leto nazaj rekel:
"Slikarstvo je v krizi."
Zavladala je mučna tišina. Zgrbljeni ostareli slikarji, med njimi razni profesorji, in le kaki 2 mlajši bejbi - vsi so prebledeli, se strahotno zasekirali in pogledali v tla. Potem se je oglasil Kovič in povedal, da Bernard ne more delati pod pritiskom in da ga je dotolkla razstava, ki jo je moral pripraviti za galerijo Cankarjevega doma, ko je pred par leti dobil veliko Prešernovo nagrado, in da je bila tista razstava zanič. Potem je govoril še pol ure o vsem, kar mu je padlo na pamet, dokler se ni oglasil gospod Vogelnik od Irwinov, o nečem tretjem. Ta je zelo dobro povedal, karkoli že pač.
Z njim se vedno strinjam...
Naj se vrnem k temi.
.
Upam, da sem vsaj malo pokazal, da slikarstvo v krizi ni.
Slikarstvo, v globalnem smislu, doživlja pravi razcvet.
V krizi je kvečjemu naša dolina šentflorjanska, ki z vsem umetnostnim sistemom, vsemi profesorji, modreci, kritiki, kustosi in kuratorji, ter z vsemi silnimi mednarodnimi zvezami, ni uspela na svetovnem trgu spromovirati enega samega slikarja! Peljhan, Marjetica in Tobias niso ravno slikarji; Mušič, Francoz, se je sam, Bernarda zunaj ne poznajo, niti Jakopič pa ne seže kaj dosti čez 70.000 eur.
Lahko noč.

sreda, 05. december 2007

"Odziv"

Ko sem se po dolgem času spravil spraviti skupaj razstavo, ki je po mojem mnenju čisto lepo uspela, sem pričakoval vsaj malo feedbacka. Na otvoritev pa so prišli le z Direkta in Jane. Par dni kasneje pa so poslale pisca s fotografom še Slovenske novice.
Hecno je, da so zanimanje pokazali le mediji, ki jih sicer res ne spremljam. Ne verjamem niti, da bi bili ravno bralci navedenih časopisov publika, ki bi jo zanimalo moje slikarstvo. Je pa lepo, da Direkt iz materiala ni naredil afere, ampak čisto korektno notico. Če je Jana kaj objavila, v resnici ne vem, vem pa, da na fotografijah gotovo ne izgledam nič lepše, kot na tisti v Slovenskih novicah, kjer je članek na sredini, diagonalno od nage babe, sicer izpadel bolje kot sem se bal, le tisk je barvno porazen.
.
No, danes po Odmevih pa sem le dočakal tudi prispevek na nacionalni televiziji. Na srečo niso potrebovali moje izjave, je pa Boštjan Jurečič predstavitev lepo izpeljal. Posebej se mi dopade, da je opozoril, da se mu slike zdijo težko prebavljive, malo manj pa tisto, da pripadam "najmlajši generaciji slikarjev"(?). Opazil pa sem, da se je kamera Zlatemu teletu, najbrž namerno, skrbno izognila.
Vseeno mi je bilo všeč.

ponedeljek, 03. december 2007

Vroči stol #2

Vodušku je končno uspelo narediti zanimivo oddajo!
.
Prijetni Frankl s skandinavskimi lastniki, umirjeni Gerič, kolerični Markeš, ki si ne pusti srati po glavi, nesrečni Šurla z Maga, arogantni gimnazijski maturant Repovž, ki je zadnjič kupil za 200 000 evrov Mladine, omadeževani "Janšič", ki je skušal povzdigniti svoje kratko urednikovanje Delu, v "duhu" sta bila vseskozi prisotna gromoglasni odvetnik Zdolšek in bog-i-batina ASK, oddajo pa je "vodil", skozi RTV edini predstavnik vlade, Vodušek.
.
Markeš se mi po svoje dopade - izraža se zelo jasno, glasno, argumentirano in izredno artikulirano. Na splošno pa preziram koleričen značaj - vulgarna gestikulacija, vpitje in sploh vzpostavljanje gostilniškega auf-bix! vzdušja - no, oddajo je to vsekakor naredilo zanimivo.
.
Če zanemarimo to, da je Markeš Voduška spravil v stisko, je glavni presežek sinočnje oddaje vzpostavitev nekakšne, nalašč bom uporabil omadeževano besedo, sproščenosti.
Lokalnim zvezdnikom novinarstva in urednikovanja namreč vsekakor mnogo bolj pritiče, da se med sabo javno konfliktno soočijo in se v javni zavesti vzpostavijo kot osebnosti z različnimi zgodovinami, načeli in značajskimi potezami, kot pa da se, skupaj z "novinarji" Cicibana, kot ovce vpisujejo v brezoblično druščino petstoenainsedemdesetih.
Če je po burnem novembru kaj postalo jasno, je to dejstvo, da so podpisniki zgrešili naslovnika. Berlusconizacija slovenskih medijev se je zaključila že davno pred podpisovanjem - in Berlusconi ni vlada. Repovž, pošlji Zgago nad Šrota in Petana, če se ti še da zdaj, ko je Mladina lastniško konsolidirana. Glavni uredniki, ki žal nimate možnosti sodelovati pri podobnih menedžerskih odkupih, pa se boste morali pač soočiti s tem, da se po letošnjem burnem novembru nikoli več ne bo dalo prikriti, da (bo)ste vedno izvajalci politike lastnikov.
.
Ampak izgleda, da stvari v resnici še vedno razume le Frankl.
Lahko noč.
*
Vroči stol, prvič - objavljeno, ko je Vodušek še kao nameraval konkurirati Stankoviću.
Duhovičenje - objavljeno, ko je Delu še direktoroval Slivnik in že urednikoval Markeš
Kresanje - objavljeno po pivovarskem popolnem prevzemu Dela, tik preden je ASK uradno prestopila
Sobota, Delo, Bog, Pečenka - objavljeno, ko je Delu urednikoval "Janšič"

ponedeljek, 26. november 2007

Zlato tele

Pred par meseci smo praznovali 100. obletnico kronanja določene slike.
V času prvih korakov modernistične revolucije v slikarstvu se je pri nas
s pritrditvijo objekta (dveh masivnih zlatih kron) na klasično nabožno oljno sliko
zgodil najčistejši postmodernizem!

Ker pa so ta pomembni dogodek počastili le versko-politično,
ne pa tudi hermetično-slikarsko,
sem to naredil sam.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Zlato tele lahko po mili volji fetišizirate vsaj 14 dni v ljubljanski galeriji Hest.
Priprošnje in brisanje vsakovrstnih grehov označite s svečko, ki stane le toliko,
kolikor zmorete dati (bi pa prosil, da v režo ne mečete kovancev,
ampak raje bankovce, ker težko nosim).
Otvoritev danes ob 7h zvečer.

torek, 13. november 2007

Fiziognomika

Slikarstvo je pri nas danes popolnoma marginalizirano.
Če poenostavljeno vzamemo, da je poslanstvo umetnosti, da človeka malo zdrma, mu da misliti, mu ponudi priložnost za nekakšno prvobitno čudenje, ga sooči s tabuji, na katere nehote nezavedno pristaja, in ga kdaj celo ujezi - si z vztrajanjem pri čopiču danes pri nas apriori potisnjen v območje zunaj zgornje definicije.
.
Slikarstvo pri nas danes pomeni izdelovanje stenskih okraskov, dopuščen potencialni "umetniški domet" pa je v grobem omejen v nekaj glavnih smereh:
- nekakšen naivni nasledek abstraktnega ekspresionizma; to smer v glavnem izberejo risarsko netalentirane pridne punčke, izdelke pa naše vrle kustosinje in kuratorke navadno označijo za "psihične krajine" (iskreno, brez vsakršnega cinizma!)
- nekakšen nasledek informela - enostavno komponirana velika platna, zadnje čase vedno več tudi z nakazanimi figuralnimi ali drugače podobarskimi vključki; vprašljiv umetniški domet te v desetletjih stokrat prežvečene veje avtorji spretno zabrisujejo s poudarjanjem nekakšnega intimnega "gona po sliki"; to smer večinoma furajo razni profesorji, ki še iz prejšnjega stoletja jadrajo na valu zagotovljene javne pozornosti, in nekaj mlajših, predvsem tistih slikarjev, ki (čeprav iz zelo premožnih družin) furajo izrazito bohemski imidž; take slike se da dovolj hitro naslikati in, kar je še pomembneje, pri nas (pre)drago prodati.
- nekakšno naivno ilustratorsko-grafitarsko-striparsko-plakatno komentatorstvo intimnih ali javnih dogodkov; naslikano praviloma izrazito hitro, površno in zanič, barvne kombinacije pa v glavnem pokrivajo razpon od kičastega do naravnost božjastnega; to se da zasebnim kupcem bolj slabo prodati, se pa menda da dobiti subvencije iz denarja davkoplačevalcev.
- šopkarstvo in kozolčarstvo - naslikati čim lepši šopek ali kozolec (iskreno, brez vsakršnega cinizma!), lahko pa tudi pokrajino ali obalo z (vedno, oj, tako všečnimi) stiliziranimi razpadajočimi lesenimi čolni (dobro je, če je kak čoln povsem na suhem, lahko so pa tudi v vodi) - tej smeri se nesramno predaja precej naših akademskih slikarjev, mnogi tako uspešno, da zmorejo z nakopičenim bogastvom financirati dekadentni razvrat celotnih rodbin.
*
Sam se proti naštetemu že 10 let borim enako. Podrobneje tu ne bom ponavljal, v grobem gre pa za fetišiziranje metjeja in sabotiranje sižeja. Finančno se ne izplača, imam pa mirno vest.
.
Zadnje dni sem dosti v ateljeju in končal sem še par slik. Tale mi je posebej ljuba, tako da se lahko na tem mestu posvetimo podobi, ki jo nosi.
Z oljem sem na platni zelo skrbno, povsem korektno, naslikal uradna portreta dveh oseb. Ozadji pa sem diskretno opremil z "znanstvenima študijama" njunih osebnosti.
Jasno je, da fiziognomiki, frenologiji, rasizmu, evgeniki in antropološki kriminologiji ne verjamem niti za trohico bolj, kot denimo raznim zdravilskim, homeopatskim, bioenergetskim, informiranovodnim, kristalološkim ali fengšujskim šarlatanom. S tem, ko sem pseudoznanstvene trditve apliciral v skladu z mednarodnim javnim mnenjem, in v glavnem (ne pa vedno!) celo v skladu s preverljivimi dejstvi, pri gledalcu upam doseči subtilen preobrat - ko se zave, da pritrjuje sloganom sovražnega govora, se naj zave, da pritrjuje logiki sovražnega govora. Tako sliko narod, ki je dal 20% Plemenitemu, naravnost potrebuje.
.
.
<Fiziognomika>
levo "Evil", desno "Good"
(akril, olje, zlati lističi, na platnu,
2x 90x90 cm, uokvirjeno 190x97 cm,
10/06 - 11/07)
.
Še venček asociacij, do katerih pa ste se najbrž prikopala tudi sama:
- dokazovanje "lepote" iz dobrote - dokazovanje "grdosti" iz zlobe
- površinskost - površnost
- civilizacija kulta lepote, plastičnih operacij, permanentnih "osebnih volilnih kampanj"
- za slabost velja, če te drugi pogruntajo za takšnega, kot se sam intimno dojemaš
- vrednota je, če se skriješ za tako očarljivo fasado, da te na podlagi tega drugi prepričajo, da si mnogo boljši, kot se v resnici intimno dojemaš ...,
Pa še kaj bolj hermetično slikarskega:
- metaforika "površinskosti" skozi klasični naturalistični iluzionizem
- se bo po največjem dosežku modernizma, "avtonomiji, osvoboditvi barvnih ploskev in slikovne površine, ki se je ločila tisočletnega mimetičnega jarma in lahko končno predstavlja le samo sebe", osvobodila tudi površinskost sodobne družbe? ...
.
Meni se tole skratka zdi ena lepa, všečna, vsakomur razumljiva, duhovita slika.
Ki pa se je pri nas seveda ne da prodati.

sreda, 24. oktober 2007

DIY #10

Previjalna miza

Tale deska na predalniku v kopalnici, dolgo predvidena za posvečeni namen, se nama je zazdela nekam trda in premajhna za varno previjanje. Nanjo bi se sicer dalo postaviti posebno "previjalno blazino", ampak ko sva se malo razgledovala po trgovinah, naju je takoj minilo. Sami bedni, zanikrni, osladni, v najcenejšo plastično folijo zalepljeni kosi penaste gume.

Najinega sineka bi jaz najraje obdajal izključno z elegantnim inoxom, kromom, črnim in bordo rdečim usnjem, granitom in tu pa tam s kančkom toplega lesa.
Kolikor se le da, pa bi ga rad obvaroval pred medenino, potiskanim blagom, okenskimi križi, rumenimi fasadami z belimi vogalčki, plišastimi in plastičnimi figuricami ter osladno muziko. Kar se tiče zadnjega, smo lepo delali že med nosečnostjo, ko smo sistematično poslušali najino staro zalogo Fugazijev, Sonic Youthov, Smashing Pumpkinsov, Rage Against the Machinov, Džejns Edikšnov, Vana Morrisona, Jella Biafre (DK), Smithsov, No Means Nojev, Jeffreya Leeja Pierceja (GC), ... in seveda Butthole Surferjev.
.
Skratka, spet je bilo najbolj enostavno, da sem naredil sam.
Vzel sem 12mm OSB ploščo (široke so 67 cm, kar je ravno prav) in jo odrezal po meri. Čeznjo sem vrgel kos 5 cm debele penaste gume in jo ovil s trpežnim črnim skajem (uporabiti usnje bi bilo že preseravanje, poleg tega se z njim precej težje dela). Skaj sem skrbno napel in spel s spenjačem, s katerim kdaj pa kdaj napnem kakšno platno. Na zid sem prišraufal alu profilček, skozenj pa z dvema šraufkoma pritrdil svoje remek delo. Kupil sem še 90 cm dolgo kovinsko nogo, izvlekel plastičen čep, jo odrezal za 2 cm, čep zabil nazaj in jo pritrdil na mesto, kjer statično najbolj pomaga.
In mali je, ravno preden je prišel na svet, dobil udobno, toplo previjalno mizo, veliko 67 x 135 cm, ki mora zadostovati vsaj do 9. meseca, ko bo, kolikor ga poznam, že sigurno znal na kahlico.
.

torek, 23. oktober 2007

DIY #9

Polaganje, brušenje in oljenje tikovega kant parketa

.
Zadnje čase se je nabralo precej naredi sam materiala. Upam, da bom kmalu našel kaj časa, da te stvari vržem na blog. Ker pa se spodobi iti po vrsti, sem menda dolžan začeti s sago o parketu iz spalnice, ki se je zaključila že davno spomladi.
.
Sivi tepih, ki sem ga vrgel čez obstoječi slepi pod, je zalegel za par let. Dokler se ni žena spomnila, da to za nas ni več dovolj dobro.
Na sliki: ko sem tepih odstranil, je 30 let star slepi pod iz iverk zasijal v vsej svoji lepoti.
Pod ploščami se je skrival estrih, ki je žal stal poševno.

.
Estrih sem na grobo izravnal z močnim betonom iz agregata 0-4 mm.
Na fino pa s posebej drago hitrosušečo rdečkasto izravnalno maso tvrdke Mapei, ki se kot podlaga za zahtevnejši parket dobro obnese.
Na sliki: polivanje izravnalne mase. Čeprav je "samorazlivna", ji je treba zaradi velike viskoznosti in prehitrega sušenja, kjer je sloj tanek, pomagati z gladilko in vmes malo meriti.
.
Tikov lamelni techno (ali industrijski, ali pa kar kant) parket se dobi v ličnih paketih, ki s strani izgledajo naravnost dramatično (na sliki).
Deščice v konkretnem primeru niso prilepljene na mrežico iz tkanine, ampak so v plošče zlepljene kar z navadnim selotejpom.
.
Pred polaganjem naj bo podlaga popolnoma suha, les pa "udomačen" - vsaj kak teden naj se aklimatizira v prostoru, kjer kani biti položen.
.
Mene zelo moti, če med lamelami parketa čez čas zazevajo špranje. Tega se da veliko videti na obiskih pri znancih, ki so uporabili "majstre". Seveda me moti tudi, če je parket že na začetku položen tako površno, da se da z malo truda ugotoviti nepravilnosti v vzorcu in popačenja osi, ki bi morale biti ravne.
Prvemu se da izogniti, če je les dovolj suh, seveda pa ne more škoditi, če se ga med polaganjem tudi malo stisne. Drugemu pa z risanjem pomožnih črt po podlagi in pazljivostjo med polaganjem, posebej seveda ob stikih s stenami.
.
Polaganje v spalnici sem pozabil fotografirati, so pa naslednje 3 slikce iz dnevne sobe menda dovolj povedne.
.
Tik je tako masten, da z navadnim lepilom za parket nima smisla poskušati. Pričvrstiti ga je treba z dvokomponentnim poliuretanskim lepilom. Ker lepilo cukne precej hitro, sem ga mešal sproti, za vsako vrsto posebej. Mešal in nanašal sem ga s špahtlom, potem pa sem ga še enakomerno razporedil s 4 mm zobato gladilko. Lepilo sem nanašal le na tla. Največja neumnost, ki se jo da narediti, pa bi bilo lepljenje deščic med seboj. Lamele morajo biti pritrjene le na podlago, da lahko "dihajo" - če bi se les skrčil, se to razporedi enakomerno, če pa bi bile zlepljene skupaj, nastane par širokih špranj. Skrček denimo za 1 promil pri širini 4 m pomeni 4mm - če se to razporedi enakomerno, se pravi na 200 intervalov, so špranje neopazne.

Vsako vrsto sem močno stisnil - zadnjo deščico sem vstavil nekje na sredini, tako da sem privzdignil 2 sosednji plošči in vse skupaj pritisnil ob tla. Ko sem vrsto obtežil, sem ob stenah s klini les odmaknil za kakih 6 mm. Na koncu sem vrsto poravnal - s togo letvijo sem jo pritisnil ob že položeno površino. Ker sem, kot ponavadi, neizmerno kompliciral in pretiraval z natančnostjo, sem sobo položil v 4 dneh - čez noč sem stvar fiksiral z latami, oprtimi ob steno.

Komplicirane detajle - ob vogalih, poševninah in zadnjo vrsto, kjer sem moral lamele odžagati na mero, sem zaključil dan kasneje, ko je bila enostavna površina fiksirana in sem lahko odstranil kline.

Ob robovih sem puščal dilatacijo 6 mm. Robove, ki niso ob stenah, sem ločil z alu profili, ki sem jih prej prilepil na tla. Odmik od sten parketu dopušča "dihanje". Stikov kasneje nisem prekril z letvami, ampak sem jih zafugiral s silikonskim kitom barve lesa.

Tako izgleda površina po lepljenju. Med polaganjem sem pazil, da so vrste zamaknjene za pol lamele, kar sem dosegel tako, da sem vsako drugo začel s polovično letvico (žagal sem jih z majhno stabilno cirkularko). Kolikor se je dalo, sem pazil tudi na enakomernost vzorca - če je kaka letvica močno izstopala, sem jo odstranil. Ker je bil material 1. kvalitete, beljave praktično nisem našel - so pa bile posamezne deščice presvetle, pretemne, ali celo nekako zelenkaste. No, lepota techno parketa je ravno v divjem vzorcu - raznolikost deščic je zaželena, paziti pa je treba, da se oko ne ustavi na preveč enakomerni površini ali na močno izstopajoči lameli.

V dnevni sobi sva pred leti dala parket zbrusiti in naoljiti nekemu majstru z odličnimi referencami. Takrat sem ga seveda zasuval z vprašanji in ga skrbno opazoval pri delu. Odločil sem se, da bi to zmogel narediti tudi sam.

Načelno sem pristaš poceni strojčkov. Brušenja bi se sicer lahko lotil z ročnim obličem, majhno tračno, majhno ekscentrično in majhno vibracijsko brusilko. Problem je, da to vzame veliko časa, pa še skrbno je treba meriti in improvizirati, ker so delovne površine premajhne. Drug problem je z oljenjem - to se izvaja z veliko mašino, ki poganja plošče iz posebnih filcev.

Zato sem se raje izjemoma odločil najeti profesionalno mašino, ki jo vidita na sliki. Našel sem jo v Bauhausu, najem za vikend in en dan pa me je stal kakih 60 evrov. Brusne plošče, mrežice in filce, pač potrošni material, pa sem moral kupiti za kakih 80 evrov.

Mašina je super - na začetku močno cukne, parkrat naju je seveda vrglo ob zid. Z malo vaje pa sem jo ukrotil - usmerjati se jo da s subtilnim nagibanjem krmilnega vzvoda. Pri brušenju me je motilo le to, da nima odsesavanja, tako da se je bilo treba ustavljati in odstranjevati prah.

Ko je bila površina zbrušena - na grobo z granulacijami 20, 40 in 80 ter na fino z brusno mrežico 150, sem parket prekital. Lesni prah, ki ostane po finem brušenju, je treba premešati z vezivom in to vtreti po celi površini (čeprav se je že prej zdela "u nulo").

Kit, tale je bil na vodni osnovi, je cuknil hitro in takoj se je dalo nadaljevati z brušenjem.

Fino brušenje prekitane površine da krasen rezultat. Tik je tako masten, da že to dvigne njegovo lastno olje na površino. Les je prvič zasijal v imenitni naravni barvi.

Končno sem lahko začel z oljenjem. Ne gre za tikovo, ali celo navadno leneno olje, kot sem naivno predvideval, ampak sem v neki specializirani trgovini na Lesnem Brdu dobil profesionalen izdelek. Iz sušečih alkidnih smol, če se prav spomnim.

Nasvet: vedno, ko se lotevata česa neznanega, zberita informacije, najbolje je v prodajalnah ali na internetu dobiti "tehnični list". Na tehničniem listu tega olja je bila imenitna, jasna razlaga celotnega postopka.

Olje sem torej nanesel s široko jekleno gladilko na feder. Ker je tik tako poln lastnih olj, je zadoščal en sam nanos.

Kot se vidi na sliki, sem ga nato vtrl z najbolj grobim filcem (filc se dobi v ploščah, ki pašejo na mašino).

Ko se je malo posušilo, sem odvečno olje odvzel z bolj finim filcem in čez nekaj časa še spoliral s posebno bombažno coto, ki ne pušča vlaken, ki sem jo ovil okrog plošče.

Čez dan ali 2 sem, kot je pisalo v navodilih, vse skupaj še enkrat spoliral. Tokrat z najmehkejšim filcem in še enkrat s coto. Stvar je končana.

.

.

.

.

Pred ponovno vselitvijo sem še retuširal stene, ki sem jih poškodoval z zabijanjem lesenih klinov in brušenjem. Prekital sem jih in prebarval. Končno sem z rjavim silikonskim kitom zapolnil dilatacijske fuge ob robovih.

Spalnica pa danes izgleda tako. Ni prazna, pač pa pač spimo izven kadra :) Meni se tale pogled, mimo kamina v atrij, zelo dopade.

.

Jejhata, taka malenkost, pa nastane tako dolg post...

ponedeljek, 08. oktober 2007

Gobe - za nazaj

Po Šmarni gori so gobe zadnje tedne lepo rasle. Že nekaj dni pa je v hosti precej lažje najti gobarja, kot pametno gobo. Končno jih torej lahko brez nevarnosti objavim nekaj za nazaj.
.
17.9.:
.
Bolj švoh.
.
.
.
.

20.9.:
Solidna bera - 17 krasnih jurčekov.
Na bližnjem travniku pa sem naletel na precej sočnih marel. Pobral sem jih pravočasno, ker bi se odprte videlo na kilometer. Te so šle za 2 dni v vazo in se krasno odprle.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
21.9.:
Fajn.
.
.
.
.
.
.

24.9.:
.
.
.
.
.
.
.
26.9.:
5 masivnih, težkih, zdravih jurčekov. Tudi marele na pred kratkim odkritem kotičku veselo poganjajo.
.
.
.
.
.
.
.
27.9.:
Jurčkov še pa še. Ogromne marele sproti pobiram kot z vrta.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
29.9.:
.
Jurčki že štrajkajo.
Marelce še ne.
.
.
.
.
1.10.:
Marele na tistem travniku poganjajo kot nore. Tile peclji so dolgi do pol metra!
Seveda sem spet osmukal le majčken delček, za sproti in za v vazo. Po tem je na travniku ostalo še kakih 60 izredno mesnatih poganjkov.
.
.
.
.
.
.
.

5.10.:
Ker nisem našel prav nobenega jurčka, sem se namenil na tisti travnik vsaj po marele.
Zaman - nekdo je vmes počistil prav vse, razen teh štirih.

četrtek, 20. september 2007

Taser

Zdi se mi, da bi se marsikomu zdelo popolnoma samoumevno, če bi se kaj podobnega zgodilo med Bushevim nastopom. Ker se je zgodilo med Kerryjevim, se marsikdo počuti trapasto. Tudi jaz, ki pa sem baje itak levičarsko indoktriniran.

Iz filmčka se lahko naučimo, da ni dobro spraševati preveč na dolgo - bolj se splača na kratko.

Tudi ni dobro opozarjati na neprijetno resnico (čeprav je Kerryjev kolega za nekaj podobnega nedavno dobil oskarja) - bolj se splača biti krotek in prijazen.

Študentje pa se lahko po zgledu floridskih predvsem naučijo, da je treba, ko njihovega kolega zgrabi 35 debelih policajev, sedeti lepo pri miru, biti tiho in zaploskati policajem. Za svobodo govora pa demonstrirati dan kasneje.

Je pa iz filmčka lepo razvidno tudi, kako se uporablja tista mašina, ki jo uvaja, če je še ni, slovenska policija. Pomislite, kako trda bi predla 35 debelim policajem, ko so tiščali ob tla sitnega študenta, če jih ne bi grela topla zavest, da imajo taser! Ko so študenta nabili z volti, je bil sicer še nekajkrat bolj glasen, je pa res, da jim ga ni več bilo treba potiskati, ampak so ga morali le vleči. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je bil naslednji dan, ko so ga izpustili iz aresta, nevarni, zgovorni študent, povsem tiho.

ponedeljek, 17. september 2007

Gobe - tedenski obračun

O gobah prejšnji teden nalašč nisem pisal, ker je bližnja hosta že itak prepolna.
Imata pa tu pregled za nazaj:
.
ponedeljek
Ker sem bil ravno na Zabukovju, sem seveda prehodil svoj teren.
Precejšnje razočaranje - 3 puhli in le 2 čvrsta jurčka, par zelenih golobic, en zmahan karželj in še nekaj mrčesa.
.
torek
Še vedno Zabukovje. Prehodil sem še več, a dobil le enega čvrstega jurčka. Pa 4 puhle, 8 lepih turkov, par zelenih golobic in brezovčkov ter spet praktično nobene lisičke.
.
.
sreda
V Ljubljani vsak dan sprehodim pesa.
Jasno je, da greva, ko je sezona, popoldne za dobro uro v šmarnogorsko hosto.
Tokrat sem dobil 3 čvrste in 2 puhla. Na kraju, ki sem ga odkril zadnjič in našel šti/ (ups!) natanko 2 kilograma lisičk, sem z njimi spet napolnil košaro. Ampak drugo, manjšo. Zdi se mi, da je tisti čudežni kotiček vmes odkril nek prasec in ga dobro izropal.
.
četrtek
Takoj nad hišo rasejo marele. Pol urce, pa sem jih dobil 17 (če štejem tudi tiste čisto male). In, to je treba povedati, neznansko dolgega in čisto čisto belega jurčka, ki se ga ni čisto nič videlo. Ne vem kako, ampak povsem na pamet mi ga je uspelo izvleči iz globokega listja.
.
.
Zvečer pa sva šla s pesom na hitro še po jurčke.
6 čvrstih, en puhel. In par lisičk.
.
.
.
petek
V petek je bilo dobro.
7 komadov trdih.
Resnično, celo odrasel korenjak (24 cm premera!) je bil popolnoma brez črvička.
.
.
sobota
Samo nad hišo sem šel pobrat marele.
Slabe pol urce, 10 komadov.
Zaprte seveda prinesem cele, ker grejo za kak dan v vazo. Klobuk tako pocuza, kar je hranljivega v peclju, in se odpre.
.
nedelja
Za vikend je šmarnogorska hosta polna pritepencev s košarami, tako da sva s pesom vstopila brez velikih pričakovanj.
Sem pa našel najprej enega bukovega, kasneje pa pod enim hrastom naletel na špuro! 2 sem zagledal takoj, še 2, ko sem pogledal bolj počasi, 3 pa sem potem na slepo izkopal iz listja.
Bukovi so se, kot izgleda, izpeli, so pa zato hrastovi končno začeli poganjati!
Sistematično sem začel iskati pod hrasti in res, naletel sem še na drugo špurco, težko 8 komadov (res pa je, da tistih najmanjših ne bi izruval, če jih ne bi slučajno prevrnil med kopanjem po listju).
.
Takole pa izgleda trdih polna košarca.
Košarca mora biti majhna, da je hitro polna.
Ta teden je bila polna vsak dan.
A ni to lepo?

sobota, 15. september 2007

Duhovičenje

V četrtek je osrednji slovenski dnevnik objavil tale vic, najbolje da ga kar prepišem:
.
Tujec pride v mesto in vpraša, kako bi lahko prišel do kakšnega hotela, ker je že utrujen in bi rad prespal. Na križišču zagleda policaja, pristopi ter ga vpraša:
"Oprostite, ali mi lahko poveste, kje je najbližji dober hotel."
"Ja, ni problema, sicer pa so pri nas vsi hoteli zelo dobri, le eni so še boljši od drugih."
"Jaz bi rad le najbližjega."
"OK, najbližji je 500 m daleč."
"Kako pa pridem do tja?"
"Enostavno. Pojdite po tej Janševi cesti in na naslednjem križišču zavijte v desno na Janševo ulico, na prvem križišču pa na desno na Janšev drevored in čez 100 m ste na Janševi ploščadi, tam pa spet na desno do Janševega bulevarja in tam še naprej. Na desnem vogalu je Grand Hotel Janša."
"Koliko Janš pa imate v tem mestu?"
"Enega, seveda, našega ljubljenega vodjo."
"No, malo me preseneča, da grem samo desno, da pridem do hotela, ki je, kot vidim, na moji levi, in to takoj zraven nas."
Policaj ga zabodeno pogleda in mu reče:
"No, ker ste tujec, naj vam razložim, pri nas v Janšolaniji in v tem mestu Novo Janševo je prepovedana uporaba besede levo in tudi gibanje je strogo v desno. Zapomnite si, samo v desno!, in vedno boste na pravi poti."

*
Na Delu so najbrž domnevali, da bom padel dol od smeha. Poglejmo, zakaj nisem.
.
Desničar
To, da ne razumem, po katerem kriteriju naj bi ta Janša, ki javno živi na koruzi, in ki mu mladoekonomisti prej kot "desničarstvo" očitajo "socialistično podrejanje sindikatom", bil desničar (po tem, da njegove socialdemokratske stranke niso sprejeli v Socialistično internacionalo in se je SDS po tem preimenovala v demokratsko?), je ob očitni irelevantnosti levo-desnih etiket v Sloveniji itak manj pomembno.
Posvetimo se raje impliciranemu kultu osebnosti.
.
Kult osebnosti
Zdaj, jaz Janše iskreno ne dojemam kot nekoga, ki bi imel tako nazarenski problem z megalomanijo. Če že morajo delati vic z aktualnim politikom, bi bolje sedel nekomu, ki si je na Mačkovi k imenu dodal "Plemeniti", in ki glede desničarstva ustreza vsaj po kriteriju nezdravega nacionalizma in neprikrite homofobije.
Drugi pride na misel neki Pisshajker, ki za zelo izrazitim večvrednostnim kompleksom sicer boleha, je pa, kar s tem vicem ne gre skupaj, povsem v drugih sferah, kot so levo-desne.
Na misel pa pride tudi množica županov, katerih ustreznost vicu je praviloma premo sorazmerna z majhnostjo vasic, ki jim načelujejo...
Vraga. V resnici danes nimamo junaka, ki bi sedel na ta vic.
.
Titograd
Se pa človek seveda zdrzne - ker nekaj podobnega temu vicu smo vendar živeli še nekaj let nazaj!
Osrednja žila prestolnice se je pol stoletja imenovala Titova (in mnogi današnji dušebrižniki so se strahotno upirali nevtralnemu preimenovanju), Titovo (danes neverjetno, ne?) je bilo celo neko Velenje (in mnogi današnji dušebrižniki so se strahotno upirali nevtralnemu preimenovanju), še več, rojstni dan nekega izučenega ključavničarja je bil zapovedan državni praznik! Vse seveda celo, ko je bil osebek še živ!
No, dol po Jugi so ga nekateri še bolj najebali - stari si je poleg kakega Jajca, Velesa ali Drvarja prilastil kar prestolnico Črnogorcev! Res, srečo smo imeli, kajti "Ljubljana" nima s "Titograd" nič manj lingvističnega sorodstva, kot "Podgorica"...
No, bilo pa je seveda tudi Kardeljevo. Pa Kidričevo, kjer še danes topijo aluminij. Pa sredi Ljubljane se tista največja zbrka od arhitekture, ki je fiksirala odstrto zanikrno slepo fasado Šestice, in nad katero visi tista nacionalna arhitekturna sramota v obliki trikotne prizme, ki štrli iz obupne stavbe SKB banke, imenuje Kraigherjeva ploščad. Ploščad je danes seveda zapuščena in mrtva kot Partija.
Skratka, s Titove ceste sem se z nekaj manevriranja jaz nekoč dejansko imel možnost pripeljati v Titovo Velenje. Je to boljši vic? Hja - to ni nič bolj smešno, kot obupno zanič "aktualni aforizmi", ki jih Žarko Petan zadnje čase stresa po Magu.
Poglejta, res duhovito in še pogumno povrh pa je bilo, ko je Ježek v svinčenih časih predlagal: "Tito, prodaj Galeba, kupi nam hleba!", zaradi česar je seveda nemudoma končal v arestu.
.
Ljubljeni vodja
Danes se v resnici nihče ne boji, da bi zaradi podobnega končal v arestu.
Mora pa biti nekaj pritlehnega v slovenski naturi, nekaj takega, kar premore vsaka k linču deroča sodrga...
Jaz še zdaleč nisem Janšev odvetnik, ampak inflacija nadvse "pogumnih" namigovanj na njegovo nagnjenost h kultu osebnosti mi gre na kozlanje. Popolnoma enako, kot če bi bil predmet kampanje recimo Kučan.
Recimo, da se je začelo, ko je Sarkić svojemu pesu nadel ime.
Dosti kasneje je na to temo v Mladini kratek čas izhajal izjemno dober strip - vrhunsko zrisan in neskončno, a prefinjeno, duhovit.
Potem ga je močno pihnil Vasletov Vinko, ki je odslovil novinarko, ki ni naredila nič narobe, zaradi česar je ponudil odstop meni zelo simpatični Štular, dokler se ni vse skupaj poleglo, ostal pa je granak priokus. Res, Vasletova nespretnost je Janši škodila skoraj toliko, kot Stanovnikov atentat na Gasparijevo kandidaturo, ki je tega dokončno izločil iz realnih možnosti za drugi krog.
Potem so si trije slovenski mainstream umetniki, zgolj po naključju eni najuspešnejših pri pumpanju državnih subvencij, na Mačkovi dali spremeniti imena v Janez Janša.
Takrat nekako je Botteri v svoj Mladinamit uvedel nagradno igro "kdo najlepše napiše vodjevo ime". Kjer prevladuje premetavanje kamenja po zgledu starih prdcev, ki na tisti Sabotin jovo na novo pišejo gigantsko ime resničnega diktatorja, da se nam ne smeje samo cela Italija, ampak ves svet. Nazadnje so stari prdci premetali kamnje v TITO točno ob priliki Stanovnikovega atentata na Gasparijevo kandidaturo. Ampak Mladina (saj vesta, "nizkonakladni tednik", ali pa Mićotov predlog rešitve vprašanja Mladine: "šus u glavo"...) ima itak dolžnost špikati Janšo in to počne dovolj duhovito.
Počasi pa se je vse skupaj začelo prijemati in "pogumnih" je vedno več ljudi. Ma, ko vidim, kako bebavo ga biksajo že Finance (denimo včerajšnji udarni naslov, prilepljen na bled, brezvezen člančič), me stisne srat.
.
Gliha vkup štriha
Zdaj pa k bistvu.
Ko so se Slivnik (saj vesta, tisti bogataš, ki je bil nekoč član Centralnega komiteja Partije), ASK (saj vesta, tisti tank, ki "ni zvest ljudem, pač pa denarju") in Boško (saj vesta, tisti brat bodočega predsednika SLS, ki upravlja popolno lastnico Dela) medsebojno pumpali, kako duhovito bodo s tem vicem prakticirali "neodvisnost" medijske hiše, so se ujeli v logično zanko.
V največji in praktično do potankosti razkriti (a uradno le "domnevni") svinjariji, ki se jo da očitati Janši - v mahinacijah s prodajo Mercatorja pivovarni v zameno za nadzor nad Delom - so omenjeni frajerji glavni akterji. Tega ne smemo pozabiti.
In kaj je še bolj pokvarjeno od tega, da je vlada preko "zvestih vojščakov" zavzela neodvisni medij? To, da so "zvesti vojščaki" nategnili naročnike in ga pobasali sami.
.
Pokanje tovrstnih vicev zato seveda ne oznanja preporoda Dela v objektiven, od politike neodvisen medij, pač pa, tragično, zaton v sredstvo medfrakcijskega obračunavanja znotraj (nominalne) "desnice".
Čez dobro leto bodo volitve in SLS gre z Delom na zmago.
.
Lahko noč.