Zimovanje

.

Mater se mi nobel zdi pisat blog čez free wajerles na peščeni plaži našega hotela točno med Hiltonovim Fayrouz Resortom in Movenpickovimi Jolie Villas.

.

Evo, tu imata eno od 1000 slikc, ki sem jih posnel do zdaj, podrobneje in na dolgo pa iz Lj (če se nam bo sploh dalo priti nazaj).

.

Ejga je vroče!

.

Lahko noč iz Sharm El Sheikha :)))

Hrvate v plexus solaris

Preberem včeraj v Delu, da so se Hrvati lotili odstranjevanja remek del nekega našega duhoviteža. V to, ali je to prav in ali je njihov način primeren, se ne bom spuščal. Lahko pa vama razkrijem svoje osebno prepričanje, da tisti za lase privlečen šarlatanski izgovor za "umetnost" kazi daleč preveč zelenic. In, ja, čutim tudi s hrvaškimi zelenicami.

.

Berem da se tisto, kar jim je podtaknil naš duhovitež, in kar Hrvati sedaj čistijo, imenuje "projekt Litopunktura Zagreba". Berem, da se naš duhovitež boji, da bi Hrvati izkopali tudi njegovo remek delo na Jarunu, z naslovom: "Solarni plexus Evrope".

.

"V plexus" je podobno neprijetno, kot "na gobec". Hrvate je zabolelo, ko so končno ugotovili, da jih je naš duhovitež dobro po gobcu, hkrati pa jim je izpulil še precej denarja. Plexus - pa pa! :))

*

Zdaj pa še malo zares. Nedolgo nazaj sem objavil protest zoper utemeljitev zadnje podelitve Jakopičeve nagrade.

Pred čemer sem svaril tam, se zdaj dejansko dogaja!

.

1. Dvomljivo "utemeljena" nagrada dvomljivemu početju, ki se šverca kot umetnost, v samem vrhu slovenskega umetnostnega sistema že funkcionira kot objektivna referenca:

"Zoper ravnanje je protestiral tudi kolektiv ljubljanske Moderne galerije z opozorilom, da je Pogačnik dobitnik najvišjega slovenskega nacionalnega priznanja, Jakopičeve nagrade."

.

2. Slovenska kulturniška srenja je definicijo realnosti prilagodila blodnjam Marka Pogačnika:

"Iz Ljubljanske Moderne galerije so v posebnem pismu zapisali, da »z vso resnostjo podpirajo odpor zoper nerazumljive poteze in uničevanje ekološke umetnosti Marka Pogačnika«"

.

Adijo pamet!

In lahko noč.

Prešernove nagrade 2009

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral. Letos so imena skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.

Da pa kljub temu ne bosta rekla, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star natanko toliko kot objava imen, le natipkati se mi ga ni dalo prej kot zdaj. Pa začnimo.

.

Po 400 ojrof

.

Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo leto 2008, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

.

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.

To je 52 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati 4 leta, 4 mesece in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 23. junija leta 2013.

.

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je 17 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 5 mesecev in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 23. julija 2010.
.

Nagrajenci

.

Veliki nagradi sta dobila 86 let stara igralka Štefka Drolc in 72 let star slikar Zmago Jeraj. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli 31 let stara pevka Sabina Cvilak Damjanovič, 45 let star skladatelj Nenad Firšt, 35 let star igralec Marko Mandić, 37 let star kipar Tobias Putrih, 28 let star režiser Goran Vojnović in 48 let star režiser Miran Zupanič.
.

Štefka Drolc bi zaradi mene veliko nagrado lahko dobila že davno prej. Genialni Mandić skladovo prav tako, izbor Cvilakove in Zupaniča se mi zdi logičen, o Firštu pa ne bom sodil, ker se na skladateljstvo res ne spoznam, in tu zaupam komisiji. Ko smo že pri komisiji - utemeljitve so bile v glavnem, milorečeno, žalostne. In ko smo že pri proslavi - letos je bilo podpovprečno, meni vse skupaj res ni sedlo, Škofa sem pa subjektivno naveličan (enkrat je zanimivo, tisočkrat pač preveč).

Bi pa par besed porabil okoli Vojnoviča, Putriha in predvsem Jeraja.

.

Vojnović

.

Knjigo mi je sestrica, ki je bila svoje čase njegova sošolka na AGRFT, podarila okoli novega leta, je pa še nisem prebral (garantirano bo padla v naslednji rundi). Sem jo pa odprl in mi je povsem jasno, da to ni čtivo za nagrado Prešernovega sklada. O knjigi več drugič, tule pa le ponovim: NI. Zato pa se je njen avtor, to je treba povedati, izkazal za izrazito normalnega, kulturnega, urejenega, skratka presentable človeka.

Preveč očitno, naravnost bolno primitivno je, da so se po aferi s policijo Vojnoviću odločili na hitro odkupiti se s Prešernovo. Obstaja pa tudi drugi vidik: kar so mu z "afero policija" dali, so mu z aktualno prisilno inštitucionalizacijo njegove knjige - vzeli.

.

Putrih

.

Tobias Putrih je prijeten fant, ki na ALU ni posebej izstopal. So ga pa pravilno usmerili - najprej v Dusseldorf (povsem tradicionalna likovna akademija, ki pa je dala precej svetovno zvenečih imen), potem pa v NY, kjer se je hitro zmenil z galerijo Max Protetch, ki je že prej zastopala Slovenko Marjetico Potrč (trenutno 434. artist na svetu, s tendenco upadanja). Zdaj - res je, da je Slovenija majhna močvara in da zveze in poznanstva dejansko pomagajo; topogledno seveda ni nezanemarljivo, da je njegova mama ena pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionark", njegov očim pa en pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionarjev". Ampak če se deduje denar, se lahko tudi lajfstajl, izkušnje, nasveti, zveze in odpiranje vrat, pa tudi kake (prej neizživete) ambicije. Če se nam ne zdi sporno, da se je Paris Hilton rodila v miljone, moramo pač požreti tudi dejstvo, da se nekateri rodijo z zvezami. Ampak, naj bo jasno - to lahko pomaga, ni pa nikakršna garancija za uspeh - med otroci bogatašev, ali pa tistih "z zvezami", je nadpovprečno veliko propalic.

.

Tobijas Putrih (trenutno 1500. artist na svetu, s tendenco rasti) je nedvomno zgodba o uspehu. Prepoznaven je, v svetovnem merilu. Obstaja!
In v svetu sodobne umetnosti je to edino, kar šteje. Šteje fama; če bi njegove "skulpture" iz papirčkov, selotejpa, kartona ali vžigalic vzeli iz tega konteksta in jih za po nekaj 10.000 ojrof ponujali sredi Ljubljane, bi ga vsi kvečjemu pomilovali. Zaradi konteksta, ki ga je okoli sebe uspel vzpostaviti, pa narava njegovih eksternalij itak ni več pomembna. Tu njegovega dela nihče ne pozna, vsi pa vejo, da Tobijas še kako obstaja. Tako je to. In to je dovolj.

Komisija Prešernovega sklada pa kot da tega ne razume. Nagrado so šli utemeljevat "vsebinsko", na kratko tako: "za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu in za pregledno razstavo 1999–2007 z naslovom Quasi Random v New Yorku", na dolgo je pa tule.

Dajmo torej vsebinsko:

.

- Zanimivo je, da letos ni bilo niti malo sporno, da Tobijas živi in dela v NY, "slovensko kulturno zakladnico" pa da je obogatil z razstavo v NY. Naj spomnim, da je podobna stvar pred par leti BILA jako sporna. Leta 2000 so veliko Prešernovo nagrado poleg Svetlane Makarovič (ki je slovenceljsko preračunljivo pobrala denar (in pripadajočo izjemno penzijo), značko pa slovenceljsko pogumno z gnusom zavrnila) - dali tudi nekemu župniku, ki je v papeževi kapeli v Rimu ustvaril bizantinski mozaik. Meni njegovi bizantinski mozaiki nikoli niso bili všeč, sploh ne po tem, ko jih je kasneje žal začel masovno producirati še po Sloveniji.

Naj ponovim: nagrado je dobil, ker je okrasil papeževo kapelo, kar je velik dosežek, sporno pa naj bi bilo, da s tem "ni obogatil slovenske kulturne zakladnice".

.

- Nastop Slovenije na 52. Beneškem bienalu se je meni zdel jako ponesrečen. Je bil pa tudi nazorno tipičen simptom slovenske kulturniške močvare:

"Projekt" z naslovom "Beneški, atmosferičen", prvič, ni imel ničesar opraviti s Slovenijo. Putrih je z njim želel opevati nekega obskurnega ameriškega arhitekta, ki je v Ameriki v času po (tisti prejšnji) gospodarski krizi projektiral poceni kinodvorane...!?

Stvar je bila, drugič, neznosno predraga. Z davkoplačevalskim denarjem so zakupili parcelo na otoku San Servolo in dali tam postaviti tisti nebodigatreba kino. Naj je bil mišljen kao še tako poceni - kino v realni velikosti, s stenami in tribuno, s projektorjem in ozvočenjem, postavljen za par mesecev, je bil v resnici jako drag. Najbrž se sprašujeta, zakaj sploh postavljati objekt, ko pa je "kino", kjer bi Putrih predvajal svojo umetnost, lahko tudi navaden prenosni računalnik s projektorjem, kar bi se dalo zastonj postaviti kamorkoli!? Uganila sta, z gradnjo kina (Putrih se ga je na licu mesta komaj kaj dotaknil - ogrodje je začel sestavljati v NY, nato pa so ga v kontejnerjih dostavili v Benetke, kjer je delavce usmerjal najeti arhitekt) so dobro zaslužili mnogi.

No, to je tretjič - Putrih sploh ni predvajal vsebine. Slovenija je financirala prazno lupino, imenovano KINO. Vem, vem - po celi Sloveniji so pozaprli nešteto kin, ki so zaradi konkurenčnejših multipleksov in producentskih monopolistov ostali brez filmov. Ampak - za koji kurac torej postavljati še en kino, v katerem ni filmov!?

No, v dragem slovenskem kinu so vrteli, četrtič, navajam iz utemeljitve, "poseben filmski program, povezan z zgodovino sodobne slovenske umetnosti ter filme drugih tujih umetnikov". Uganila sta, kino je bil idealen izgovor, da so brez razpisa dobro zaslužili še mnogi drugi kulturniki. V kaki drugi državi bi v tem brez težav odkrili korupcijo; za Slovenijo pa je simptomatično, da se z lobiranjem in dogovarjanjem med prijatelji, od katerih nekateri sedijo na malhah javnega denarja, posluje praviloma.

In, petič, slovenski umetniški dosežek je bil povsem izločen iz ogromnega prometa obiskovalcev. Ni bil ne na đardinih, ne v arzenalih, v mestu, v slovenski galeriji A+A pa je bil manj bistven del Putrihovega "projekta". Tudi tepcem je jasno, da je z gondolo, gledat prazen "kino", na otok San Servolo zašel le tu pa tam kak nesrečnik. Razen, seveda, VIP bakanalij ob otvoritvi, kamor so pot in stroške vsemu slovenskemu kulturnemu džet-setu radodarno sponzorirali, kot ostalo, slovenski davkoplačevalci. Je bilo torej, se najbrž sprašujeta, vse skupaj samo sebi namen? "Seveda ne": "pral" se je denar, utrjevala so se prijateljstva, fiksirale so se pozicije. Za to pa v "slovenski kulturi" itak gre, kajne.

.

Ampak četudi se meni zdi, da je bil slovenski nastop na 52. Beneškem bienalu povsem zanič - pod njim je podpisan Putrih. In to je za nagrado Prešernovega sklada več kot dovolj. "Vsebinska utemeljitev" komisije pa Putrihov nastop, ki v CV-jih izgleda tako pomembno, kvečjemu kazi. Tudi če vzamemo zapis, da so nagradili "umetniške dosežke, predstavljene V slovenskem pavilijonu", ki je bil njegov "kino", in ki v nobenem primeru niso bili njegovi - za lapsus.

.

Jeraj

.

Če si je Putrih svojo nagrado nedvomno zaslužil, pa tega, zakaj so veliko Prešernovo nagrado podelili ravno Zmagi Jeraju, res ne razumem. Komisija je izbor "vsebinsko" na kratko utemeljila z besedami: "za ustvarjanje na raznih področjih likovne umetnosti in za njihovo medsebojno bogatenje", na dolgo pa je tule.

.

- Za začetek se da opaziti, da velike Prešernove nagrade še vedno radi podeljujejo čisto pravim slikarjem, ki držijo čopič in proizvajajo slike. To se meni zdi dobro, ker izgleda kot da se mi splača vztrajati, pa čeprav do 72. leta.

Bolj verjetno pa gre za cinizem najhujše vrste - štafelajno slikarstvo se že nekaj časa vztrajno izrinja iz inštitucij državnega umetnostnega sistema in je, če ne gre ravno za tiste dolgo mrtve impresioniste, Mušiča, ali pa naivca Tisnikarja - apriori obsojeno na margino. Ta država še vedno producira po 10-15 akademskih slikarjev / leto (če ne štejem zasebnih šol, ki poganjajo hitreje kot tone borza), po akademiji pa se v glavnem trudi, da bi čimhitreje odvrgli čopiče.

- Za ostarele duhoviteže, ki se smukajo v krogih okoli ALU, pa veljajo povsem drugačna merila. Anything goes. Goes, dejansko. Stojijo v vrsti, na pozicijah so sami njihovi kolegi, in slejkoprej bo vsakemu padla Prešernova, pa če namalajo kaj tehtnega - ali pač ne.

- Pozorno sem prebral Mikuževo "utemeljitev", pa sta me zmotili predvsem 2 stvari. Prvič, vse skupaj se sklicuje na primere globoko v prejšnjih stoletjih (Calloto - kdorkoli že je, Tiepolo, Piranesi, Goya, Monet, Bonnard, Vuillard, Dufy). Če najvišja državna nagrada v kulturi ni mišljena kot cinizem, naj jo utemeljijo v kontekstu sodobnega slikarstva, ki (po svetu) vendarle cveti! In drugič, kvalitativnim vrednostnim sodbam se (razen za lase privlečenih primerjav s prej omenjenimi) izogiba - kot največji dosežek pa skuša prodati, da je Jeraj poskušal malo tu in malo tam, malo tako in malo drugače. Ampak iz te utemeljitve nikakor ne izhaja, zakaj naj bi bil tako drugačen in tako boljši od kogarkoli drugega - izgleda kot na silo sklepan hommage nekomu, ki je po nekakšnem dogovoru pač prišel na vrsto.

- Jeraja izpostavljajo zaradi risbe. Ampak njegova risba je zanič - razkriva kvečjemu človeka brez talenta. V risbi marsikomu, kaj šele nagrajencu iz 1981, Janezu Berniku (trenutno 18643. artist na svetu, s tendenco upadanja), ne sega do kolen.

Akademskega slikarja Jeraja nato izpostavljajo zaradi slik. Ampak njegove slike dejansko niso bohve kaj (tudi če se bi zanič zdele le meni osebno). Meni se zdijo kot nekakšno površno, prostočasno, brezvezno popoldansko ljubiteljsko kičasto onaniranje na majhnih formatih, brez kakršnegakoli presežka celo v ambiciji, kaj šele v realnosti. Kot slikar se Jeraj, za to trditev lahko darujem svoje desno oko, niti približno ne more primerjati denimo z lavreatom leta 1997, Emerikom Bernardom, ki je po mojem mnenju najbrž en najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja, čeprav ga "nikjer ni" (trenutno 14799. artist na svetu, z rahlo tendenco rasti).

Jeraja nato izpostavljajo zaradi grafike. Ampak njegovih grafik resnično ne moremo primerjati denimo s tistimi nagrajenca 2005, Bogdana Borčiča (trenutno 25387. artist na svetu, s tendenco rasti).

Jeraja izpostavljajo kot "izjemnega publicista" (kaj sta že njegovega prebrala?), "ilustratorja" (?), "scenografa" (nimam pripomb), "filmskega ustvarjalca" (poznata kak njegov film?) in, seveda, "izjemnega fotografa" (ravnokar sem dobil v nabiralnik vabilo na njegofo fotografsko razstavo in moram povedati, da bolj zanič fotografij, kot so na tem vabilu, v življenju še nisem videl).

.

Ker, vsaj kar se mene tiče, vsebinski razlogi za podelitev najpomembnejšega priznanja na področju kulture v tej državi Zmagi Jeraju - ne obstajajo, poglejmo če obstajajo kaki drugi. Ali torej obstaja fama, denimo kot pri Tobijasu?

Zmago Jeraj je trenutno 24262. artist na svetu, s tendenco rasti. Po tej klasifikaciji je pri 72. letih šestnajstkrat slabši od Tobijasa Putriha. Vuk Čosić, soustanovitelj portala Vest.si, je denimo trenutno 1789. svetovni artist, z rahlo tendenco upadanja. Skupina IRWIN, ki, mimogrede, Prešernove nagrade še vedno nima, pa je trenutno na 335. mestu na svetu, z rahlo tendenco upadanja. Bili pa so svoje čase celo tam okoli 230(!). Skratka - ne, tudi svetovna fama ne obstaja.

Obstaja pa slovenska kulturniška močvara, kjer si z "navzgor" blagim, "navzdol" pa karseda zajebanim, skratka hinavskim karakterjem (naš lavreat je tu svetla izjema - resnično je prijazen, dobrodušen in blag), in dolgoživostjo, marsikdo ustvari mirno, lepo življenje na veliki nogi. Obstaja močvirje socialnih omrežij z dostopom do neomejene davkoplačevalske malhe. In sistem prijateljskega podeljevanja nagrad s trhlimi utemeljitvami - te nagrade pa v istem sistemu odlično služijo kot formalna referenca, ki odpre spet nekaj novih prijateljskih vrat.

.

Se da to prevetriti?

Lahko noč.

Ob slovenskem kulturnem prazniku

Danes je zapovedan državni praznik in bi bil dela prost dan, tudi če ne bi bila nedelja. Danes praznujemo, ker je točno pred 160 leti, takrat je bil četrtek, France Prešeren umrl za cirozo jeter.

.

Vidva pa v jok?

Ni treba. Baje se je reinkarniral.

Tule objavljam obe uradni fotografiji, vidva pa uganita, kateri je pravi.

.

Lahko noč.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle, v tem vrstnem redu, Tek za rdečo hudičevko, Ljubezen v F-molu, Kalipso, Maks, Stari Pil, Volčje noči, Panika, Peskovnik boga otroka in Zlati dež, vse slovenskih avtorjev. Hecno je, da so padle v 4 dneh - za komentarček pa sem (spet) rabil ves mesec.

.
Tek za rdečo hudičevko Vinka Möderndorferja je izšla nekaj let prej kot najstarejša od štirih njegovih, ki so padle v prejšnji rundi. Kljub temu (ali pa ravno zato?) je napisana sveže, z žarom, z zagonom, kot bi mu izletela v enem zamahu. Opeva, kako bi rekel, čas veselih hipijev, ko je bilo marsikaj tako enostavno, zaznati pa je tudi nekaj modrosti. Podana je sproščeno, jezik je tekoč in, kar je pomembno, necenzuriran. Nekakšna dragocena iskrenost veje iz knjige - ne le iz jezika, tudi iz vsebine.
Glede na rečeno se zdi, da je stvar nekako avtobiografska. Zato se mi zdi zapis o, se pravi, "erotičnem" konzumiranju menstrualnega izločka ("...na začetku črnikasta brozga s kosi tkiva, kasneje krvavo rdeče, proti koncu roza prozorno...") - celo drznejši kot ves famozni Čudoviti klon, kjer gre pač za neprikrito fikcijo.
Še kratko o vsebini: našemu junaku je rdeča hudičevka po 5 letih naenkrat ušla. No, Tek za rdečo hudičevko pa je predvsem res lep roman o Ljubezni. Priporočam!
.
Ljubezen v F-molu Elze Budau je vsaj tako pomembna klasika, vsaj tako zimzelena uspešnica, kot njene izjemne, ponarodele popevke. A la Poletna noč. No, saj to JE Poletna noč - le da ne gre skozi ušesa, pač pa se skriva za roza platnicami, na 507 straneh. Literarno-teoretsko pa se da to pomembno delo, izdano 1987, označiti z meni ljubim terminom, skovanim šele 1993 - chick lit (a ni posrečen - vsebuje "klit").
Prigode ločenke zrelih let, ki išče ljubezen. Po par uvodnih zvezah je glavnina knjige posvečena nekemu poročenemu dalmatinskemu ginekologu. Stvar je malo razvlečena - vse je opisano, kot da je vzeto iz dnevnika. Na primer: "where the sun don't shine" jo je skušal, dokler ni končno obupal, natanko štirikrat, pa mu ni nikoli pustila. Gospa ima namreč stroga moralna načela - obdeluje izključno poročene, a le klasično :))
No, knjiga je napisana hipnotizirajoče lepo - brez "izumiteljske" ambicije ali destruktivnega eksperimentiranja z jezikom, kakršnemu smo velikokrat priča v romanih, ki nimajo česa povedati. Avtorica ima precej povedati in zna to vrhunsko izpeljati - besede, stavki so odmerjeni z občutkom, s prirojenim darom. Elza (itak je avtobiografsko) je razgledana, izkušena, modra, a skoz in skoz mladostna, romantična in polna hrepenenja. Ve kaj hoče in si to privošči. Uživa v hrani, glasbi, ljubezni, v neodvisnosti (tu je malo dvoumno).
Če so citati, primere in sinestezije, s katerimi je prekrasno prešpikano vse besedilo , vzeti iz klasične glasbe in torej brezčasni, pa je knjiga sicer tudi dober dokument o 70-tih in začetku 80-tih, o tistem obdobju socialistične Juge, ko je mnogim šlo kar dobro. Gospa je dobro situirana - materialno, kulturno in intelektualno - in spada v sloj bonvivantske socialistične buržoazije. Razlike so bile tedaj v materialnem smislu resda mnogo manjše kot danes, res je pa tudi, da danes niti največjemu revežu ne pade na pamet, da sploh ne bi imel avta in da bi se na morje vozil z vlakom.
Drugo, s čimer je prešpikano celoltno besedilo, pa so recepti (ali samo jedilniki). In če so bili ti recepti v času, ko se je težko dobilo banane in dobro čokolado, simbol luksuza - izgledajo danes kot zelo naivno, smešno pričevanje o dometu predstav ljudi socializma. No, tisti bolj posrečeni še izgledajo kot, denimo iz kuharskega dela socialistične uspešnice Knjiga za vsako ženo (po kateri sem v času osnovni šole tudi sam rad čaral, ko me je občasno prijelo, da bi se šel "veliko kuharijo" - spomnim se solate Astoria (file osliča, gomolj zelene, orehi, rozine, majoneza in med), škampov v turkelijanski omaki (paradajz, bazilika in grudasta skuta) ali nasitne avokadove juhe). No, ampak ko Elza v ponosni kurzivi zapiše, recimo: "Cesarska solata - paradajz, zelje, korenje", človek ne more da se ne bi smejal.
K receptom se bom vrnil ob zadnji knjigi, tole odlično klasiko pa seveda predpisujem za obvezno branje!
.
Kalipso Vesne Milek je take vrste knjiga, da se je preprosto ne da ocenjevati po suhoparnih literarnih kriterijih - no, razen tega, da gre spet za chick lit (termin je res simpatičen, saj vsebuje "klit"). V resnici za pretiran literarni presežek itak ne gre, ampak Kalipso je z avtorico tako zaznamovana, da jo je res jemati predvsem kot rumenkasto razkrivanje, kot resničen osebni dnevnik, dan na razpolago javnosti, kot javni obračun s prvo četrtino Vesninega stoletja in podobno. Knjiga je kot kost za glodanje, vržena v slovensko močvaro:
je šla res prej in potem v Grčijo, vmes pa še v Kanado!? / je Rebeka tudi ona?! sta ONA obe!? / da je šla z dvema v eni noči, na način "mokra žemlja" !? / ga je res dobila (v nasprotju z zgoraj omenjeno Elzo) "where the sun don't shine"?! / ali je možno, da je imel tisti Kanadčan tako kul stanovanje?! / in tako naprej.
Treba je pa tudi povedati, da je Kalipso (velja le za pejperbek) zelo ergonomično oblikovana - že dolgo nisem pestoval knjige, ki bi v roke sedla tako naravno, zelo lep pa je tudi škrlatni ovitek s plastificirano špranjo pomenljive oblike (manj všeč pa mi je vrsta in majhnost tipografije). In, tudi to ni nepomembno, med platnicami je kar nekaj zelo lepih, modrih, tehtnih misli - od stavkov, ki bi si jih bilo vredno takorekoč zabeležiti, do daljših monologov. No, jaz priporočam.

.
Maksa dr. Dimitrija Rupla sem se lotil prebrati, priznam, iz inata. V času najhujše medijske gonje proti novopečenemu posebnemu odposlancu novopečenega premierja. Rupla sicer ravno ne ljubim, ampak kar je preveč je preveč - ko se sodrga spravi k linču, sem nagonsko na strani žrtve.
Rupel je eden, se pravi, slovenskih razumnikov, in jaz moram takoj priznati, da pisateljevanja razumnikov, ki so ga še v Jugi tankali v Penu (razen Pedenjpeda Nika Gbrafenauebrja), nisem prav nič poznal.
Zato rad povem, da je tale Maks zanimivo čtivo. Roman je kompleksno zastavljen, prepletata pa se kafkovsko vzdušje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, in sistematično zbrani dokumenti o tistem čudaškem Habsburžanu, ki je ob koncu 19. stoletja nekaj časa carjeval Mehiki, sicer pa je čepel v eklektično načičkanem gradiču Miramar malo naprej od Trsta. Bere se stvar težko, sploh če rad, kot jaz, hitro opraviš. Nekaj splošne izobrazbe je nujno potrebne - vsaj poznavanje Svetega pisma (vsaj Jobove zgodbe), Komunističnega manifesta, zgodovine Habsburške monarhije, konkvistadorjev in politične realnosti samoupravnega socializma. Če pa bi človek hotel zapisano dojeti v vsej kompleksnosti in vseh podrobnostih, bi moral povrh poznati še druge Ruplove romane, kjer nastopa Baldad, predvsem pa bi moral med branjem listati naprej in nazaj, zraven pa si delati plakate z miselnimi vzorci...
Glavni presežek te knjige pa je gotovo odkritje, da Pušavec in Smiljanić scenarija za Meksikajnarje najbrž nista stresla iz glave. Jup, brala sta Rupla. Eako pa priporočam tudi vama.
.
Vlada Žabota sem prvič videl v 3. letniku Bežigrajske, ko je za par tednov vskočil namesto tršice za slovenščino, ki je menda nekaj zbolela. Takoj smo uganili, da je poročen z našo drobno, ostro, a pravično učiteljico nemščine, "Efo". No, tale stric je bil že na videz precej razpuščen, razpuščen pa je bil tiste tedne tudi sicer zelo zahteven in poglobljen pouk književnosti in slovnice - "vzeli" nismo prav ničesar po planu, nam je pa vsakič na dolgo in v najmanjše podrobnosti razlagal o skrivnostih staroslovanske mitologije, o vseh poganskih vražah, še najraje pa o specifičnem "duhovnem" ozadju prekmurske ravnice. Na pamet smo morali znati o raznih Moranah in Svarunih, pa tudi o Svaružičih... in Golih Pohotnicah...
Ker gre za bolj štrebersko šolo, je med njegovimi slušatelji, ki smo se hitro pozanimali, za kakšen kaliber gre, nemudoma zakrožilo nekaj naslovov. Njegovi Pikec in Pokec iščeta Kihca in Stari Pil, nekakšno pedofilsko pornografsko čtivo, pa sta (seveda skrivaj) postali strašno popularni.
No, kasneje je bilo veliko slišati o slovenski nuni, ki je v slovenskem kraju želela učiti verouk po slovensko in jo je Vesoljna Cerkev poslala v Rim, malo kasneje pa je abdicirala in se vrgla v bolj tržno, new age duhovnost. Po njej je Durs poimenoval Vido, njen (mislim da je) brat pa je postal (ni več) kar predsednik Društva slovenskih pisateljef. Poglejmo torej, s kakšno doto.
.
Stari Pil je za platnicami tako gosta in neprebojna knjiga, da moram najprej pojasniti par malenkosti o hitrem branju in Žabotovem stilu.
Jaz ne bi mogel toliko prebrati, če ne bi tega počel učinkovito. Relativno učinkovito je denimo drseti za namišljenim prstom po sredi strani in brez šviganja z očmi jemati po vrstico naenkrat. Ljubši mi je pa sistem, ko vsakič, ko obrneš list in se ti pokažeta 2 strani, samo položiš pogled nanju za kakih 5 - 10 sekund, da lahko "podzavest" posname ključne besede. Tako gre precej hitro, ni pa se mi še tudi zgodilo, da bi po končani knjigi spregledal poanto.
Vlado Žabot pa pisanje tako zakodira, da se ga s hitrim branjem enostavno NE DA zapopasti - edina opcija, ki preostane bralcu, je, kako travmatično, branje do črke.
Žabot iz čiste zajebancije piše v neprebavljivo arhaičnem slogu - dosledno uporablja predpreteklik, predvsem pa mu je ljub glagol "jeti". Za opisne deležnike na -č, in za tisto, kar se konča na -avši (hodivši, zvonivši, jemavši, jebavši...) pa nisem ziher, ker sem knjige že vrnil, ampak sigurno se tudi tega precej najde. Ajde, poskus v njegovem slogu:
"Piševši, se je Žabot jel prepuščati blodnjam, kako bi se bil nekoč skoraj, če se ne bi bil spet preveč napil, usmilil tiste hotnice, revne razcapane punčke, ki ga je, bosa hodivši po snegu, prosivši vbogajme, jela tako neznosno rajcati..."
Če se vama zdi, da je Žabotov način primerljiv z arhaičnim slogom Mojih žensk Marta Lenardiča, gre za nesporazum epskih razsežnosti. Lenardiču je človek hvaležen za vsak stavek, prav vsako z izjemnim občutkom postavljeno besedo - hvaležen mu je za vsako stran, ki jo, da bi jo prvič dojel, in da bi se ji čudil spet in spet, večkrat prebere. Žabot, nasprotno, le iritira. (Zakaj torej Lenardiča "nikjer ni"!?)
Ko sem knjigo, vredno največ pol ure, mukoma prebral v štirih(!), mi kljub vsemu ni bilo nič jasno. Potolažilo me je šele par besed na platnicah, kjer je razloženo, da je zgodba konfuzna, da gre pravzaprav za blodnje, in da je Lucija Lučka (vse to sem, skratka, zapopadel tudi sam). Tok zavesti, pornografija, pedofilija, smrt, namesto zgodbe pa ostane le vzdušje, moreče zatohlo.
Priporočam, iz čiste zajebancije.

.
Volčje noči istega avtorja so zakodirane v za promil manj neprebojni maniri, predvsem pa je ogrodje konsistentnejše - zgodbi se dejansko da slediti. Vse drugo je podobno.
.
Panika je prvi roman za odrasle slovenske Nives Celzijus (najprodavanije, najčitanije spisateljice), Dese Muck. Takoj pa je treba poudariti, da Desa ne prodaja, ker bi se poročila s fuzbalerjem Brkićem ali ker bi razkrečila noge v srbski izdaji Playboja, še manj zaradi ustvarjanja v pevskem žanru turbofolk. Ne - Desa prodaja, ker jo ljudje dejansko berejo zato, ker dobro piše. Res je sicer, da je bila tudi Desa znana precej preden je začela prodajati knjige - ampak bistvena razlika (in bistven presežek v kontekstu slovenske močvare) je v tem, da svoje osebe ni nikoli poskušala povzdigovati, mistificirati in idolizirati - ampak jo je od nekdaj sposobna obravnavati s konkretno dozo cinične distance. In, seveda, v tem, da dejansko zna pisati.
Medicinska sestra, 38, hoče več, se malo skurba itd. Chick lit, prve vrste. Stvar je tako nezatežena, napisana tako tekoče, vseskozi ironična in resnično zabavna, da jo seveda toplo priporočam.

.
Peskovnik boga otroka iste avtorice sem pograbil zato, ker sem bil prepričan da gre za priročnik o vzgajanju otrok (naš bo kmalu 20 mesecev, pa ga bo menda počasi treba začeti vzgajati). Žal pa to ni učbenik, ampak le roman. Na srečo izredno posrečen!
V njem avtorica opravi z "duhovnostjo"; Desa ima itak v malem prstu ima vse "samopomočniške", "osebnostnorastne" in "verske" klišeje, ampak tu vse skupaj razkrinkava s tako posrečeno cinično distanco, da je branje čisti užitek. Zastavljeno pa je res ambiciozno, široko, svetovno (Oprah pa to), kakor temi (Vesoljna Cerkev pa to) tudi pritiče.
"Bog otrok" je pravzaprav ene sorte Flajing Špageti Monster, mastermind za njim pa spet ena taka navadna, nevrotična, rahlo izgubljena tetica srednjih let. Chick lit pač. Malo me moti edino prehudo osciliranje v zgodbi - parkrat se suspenz dobro zgradi, potem se pa vse prehitro sesuje. Vmes je nastavkov za boga in pol - z nekaj malenkost drugačnimi odločitvami in malce več vztrajnosti bi bila Desa iz istega materiala gotovo sposobna izdelati internacionalno uspešnico. Nadvse priporočam!
.
Zlati dež Luke Novaka je res solidno izdelana, po vsej verjetnosti najlepše zapakirana in najprofesionalneje spromovirana, skratka najbolje sproducirana knjiga tipa roman slovenskega avtorja. Pri uspešni hišni založbi pač znajo.
Pred komentiranjem sem rahlo zadržan, ker sem imel čast biti svat na njegovi poroki (le kot "spremljevalec" resnične povabljenke, pa vendar), med cvetom intelektualnega džet seta te države (pa i šire) - vseeno se bom pa potrudil napisati iskreno.
Knjiga ne more in niti noče skriti, da je zasnovana po receptu za uspešnico - udaren naslov ("zlati dež" je pač tisto, kar je pred mnogo leti izvajala Čičolina, ko jo je v Ljubljano pripeljal kasnejši šef Sove Matjaž Šinkovec), nekaj kuharije (firma služi s kuharicami - od Vendeline preko Đejmija itd), nekaj duhovnosti (firma služi z duhovnostjo - od izdaj prevodov Coelha do celih stalaž knjig za "samopomoč" v knjigarnah), nekaj "brendinga" a la Ellis, Biegbeder (privedel in prevedel ga je ravno Novak), ali pa Möderndorferjev poskus, nekaj globalizacije, nekaj slo tranzicije (Gradbenik), nekaj globalne/ lokalne politike (naš Drni s šavjem na glavi, koko v ustih in frulo v roki pri Moralesu), in nekaj umetnosti (od porno gobelinov do nakupa pravic za čudovito reprodukcijo Danaje na pozlačenem ovitku platnic). Ali pa če raje kar prepišem s platnic prevoda (08) zadnje uspešnice Irvina Welsha (padla bo v naslednji rundi), The Bedroom Secrets of the Master Chefs (06): "briljantna parabola o treh velikih obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi".
Knjiga je napisana precej dobro, posebej mi je všeč trodelna zgradba - Dohtar je takorekoč avtor, drugih par junakov pa svoja poglavja ravno tako podaja v prvi osebi, vmes pa so krasni esejčki (od katerih sem vsaj enega nedavno bral v Sobotni), postavljeni biblično, v dveh stolpcih.
Džet set prigode in sploh ves neprikrit hohštapleraj, na kakršnega sem sicer absolutno alergičen, sprejemam dobronamerno, ker vem da z Nejco življenje dejansko zajemata s tako žlico. Nabor znamk je resnično impresiven (kar se pri prej omenjenem Vinku konča z "Baldinijem", se tu z Manolom Blahnikom šele začne), recepti in sploh kuharski segment romana, pa tudi vehemenca v zajemanju življenja nasploh - pa zgoraj omenjeno Elzo Budau prikažejo kot naivnega, smešnega otroka, ki sanja znotraj na moč omejenega obzorja. Hvalil bi lahko še.
Me je pa par stvari tudi zmotilo:
- Če nadaljujem s kuharijo - neznosno fetišiziranje najobičajnejše filane paprike (nič svetovljanskega ni v banalnem, socialističnem "receptu", z rižem in mletim mesom, v paradajzovi omaki), izpade v siceršnjem kontekstu enako žalostno, kot "cesarska solata" Elze Budau. ...
- Precej me je zmotilo, da je sam vrh dramske piramide, vrhunec fabule, torej prizor, ko Orado v Venezueli zasuvajo s pravimi cekini - prepuščen njej. Zgodi se v poglavju, ki ga ona pripoveduje v prvi osebi. Ampak glavni problem je predvsem v tem, da dolgega filozofskega traktata (v katerem nam v resnici sam Novak spregovori najdirektneje!) Orada, kakor je sicer konsistentno definirana, s svojim aparatom enostavno NI sposobna artikulirati. Četudi se zraven najde izgovor (ki izgleda kot kasneje dopisan), da je tisto filozofiranje slišala od Gradbenika na avionu. Škoda.
- Moj glavni pomislek pa sega na področje "duhovnosti", na kar se jaz sicer resnično ne spoznam. Knjiga želi spominjati na Da Vincijevo šifro v smislu, da bi rada malo redefinirala krščanstvo. "Brezmadežno spočetje" velikokrat omenja med platnicami, dodatno še na ovitku, nekajkrat pa se je sintagmo dalo zaslediti tudi skozi agresivno medijsko kampanjo v veselem decembru. Pravzaprav se na "brezmadežno spočetje" precej naslanja, in se v bistvu okoli njega vrti. Se pravi - okoli tako definiranega, kot izhaja iz konteksta knjige. Namreč dosledno napačno interpretiranega(!). In tu bi se znala skrivati celo precejšnja blamaža.
Vsem bralcem Zlatega dežja zato najprej toplo priporočam prebrati nadvse duhovit zapis O brezmadežnem spočetju, ki sem ga tu objavil lani. Knjigo pa seveda tudi!
.
Lahko noč.

Gaza

Danes je 64. obletnica osvoboditve Auschwitza, svetovni dan spomina na holokavst. Pa malo razmišljam.

.

Žrtve

.

Nobena vojna od blizu ni lepa. Četudi se je nekim italijanskim umetnikom pred 2. svetovno vojno ideja vojne zdela lepa, četudi nam danes po TV servirajo lepe posnetke natančnih zadetkov ali "ognjemetov" pod infrardečo lučjo.

Če se je od daleč (od blizu seveda ne) še mogoče sprijazniti z žrtvami med uniformiranimi vojaki, pa je trpljenje civilistov nekaj univerzalno nesprejemljivega.

.

Zgodovino so navadno pisali zmagovalci. Šele danes pa je pomemben (najpomembnejši?) faktor pri javnomnenjski percepciji vojne - tudi trpljenje civilistov nasprotne strani. Če vzamemo, da je dal znano uspešnico, Staro zavezo, napisati zmagovalec, je "razumljivo", da celotna ljudstva obravnava grozljivo kruto in brez kančka empatije. Stara zaveza danes gotovo ne bi "šla skozi".

O slavnih bitkah slavnih vojskovodij B.C., pa starega in srednjega veka, pa vse do pred kratkim - se v šolah učijo suhoparno, z memoriranjem nekaterih dejstev. Redkokdo se vpraša, kako je v resnici izgledalo mesarjenje s preprostim orožjem - z meči in sulicami, z buzdovani, helebardami in s fičofaji, z gorečo smolo itd. Še v času Napoleona, ko so se menda že streljali, je bilo preživetje ranjencev praktično nikakršno (nobenih antibiotikov, slaba higiena, kužne bolezni, neprecepljenost prebivalstva...).

Prva svetovna vojna je civilnemu prebivalstvu mogoče relativno prizanesla, milijoni uniformiranih vojakov, ki so padli (ali celo preživeli) pod streli in bajoneti ali zaradi bojnih strupov (ki še niso bili prepovedani), ali pa zaradi slabe odpornosti in bolezni, v nepredstavljivo klavrnih razmerah (od blatnih jarkov zahodnoevropske ravnice do Soške fronte), pa so izkusili pravi pekel.

.

WW2 pa je bila do civilnega prebivalstva mnogo bolj kruta. Poleg holokavsta, ki je povod za tole pisanje, bi rad, skozi današnje, kritične oči, opozoril na trpljenje civilnega prebivalstva poražene strani.

Si drznete z enako občutljivostjo, kot do Palestincev, predstavljati Nemčijo po porazu!? Denimo popolno uničenje prelepega mesta Dresden s tisoči ton zažigalnih bomb, da so pri tleh divjali ognjeni viharji z 200 km/h, da je zgorel ves kisik in so se ljudje dušili, da so se vsi plameni združili v ognjen steber, visok več kilometrov!? Fotografij tisočev pobitih, razcefranih in zogleneleih, pa ranjenih in travmatiziranih otrok, žensk in starcev - najbrž nista videla po TV. Sta pa gotovo prebrala Klavnico 5, ki jo je napisal eden izmed udeleženih ameriških pilotov.

Si drzneta z enako občutljivostjo predstavljati izbris Hirošime in Nagasakija, dveh cvetočih mest, ki vojne do tedaj sploh nista občutili, z atomsko bombo!? ...

.

Država Izrael

.

Do Izraela imajo Slovenci, zaradi dolgega obdobja socializma, nekako nevrotičen odnos:

- Pri nas se je vsa komunajzarska retorika neprenehoma sklicevala na fašizem in nacizem, pa na holokavst - hkrati pa je našo judovsko skupnost socializem dokončno uničil. Pred letom 1941 je v Sloveniji živelo 4.500 Judov, med vojno so večino pobili v koncentracijskih taboriščih. Tistim, ki so se vrnili, pa je revolucionarna oblast zaplenila premoženje, tako da so se množično izselili v Izrael. Preostali pa so judovske korenine in vero počasi zatajili - do osamosvojitve, ko se je judovska skupnost začela prebujati. Še huje je - med denacionalizacijskimi upravičenci ni praktično nobenega Juda, ker je bil menda eden izmed pogojev slovensko državljanstvo v času, ko je bil sprejet zakon.

- Ker se je Juga po komunistični revoluciji "našla" na napačni strani železne zavese, po Informbiroju pa se je "iznašla" med neuvrščenimi - Izrael pa je bil vedno na strani zahodnih demokracij in tesen zaveznik ZDA - je bila uradna zunanja politika vseskozi izrazito nenaklonjena Izraelu in izrazito pristranska do Arafata.

Ob vsej retoriki, ki je komunistično revolucijo vseskozi opravičevala s holokavstom - so Izrael hkrati prikazovali kot našega sovražnika.

- Najbolj zanimivo pa je, da je bil Izrael edina demokratična država, ki je v praksi na nekem nivoju izvajala "komunizem". Kljub kibucom - pa je bil pri naši socialistični samoupravljalski državi Izrael vedno v nemilosti.

.

- Še primer Yu politike, ki se ga osebno spominjam:

Leta 1985 so palestinski teroristi (PLF) ugrabili potniško ladjo Achille Lauro in za talce vzeli 100 starejših turistov in posadko, skupaj 400 ljudi. Izpustili bi jih, če bi Izrael iz zaporov izpustil 50 obsojenih teroristov. Enega talca so ubili, truplo in njegov invalidski voziček pa vrgli v morje. Ubili so 69-letnega ameriškega turista Leona Klinghofferja, invalida, Juda. Teroristi zahtevanega niso dobili, so se pa v Egiptu v zameno za talce pogodili za polet z avionom (Boeing 737) do Tunizije. Letalo so z dvema lovcema (F-14A Tomcat) z letalonosilke Saratoga prestregli in prisilili k pristanku v ameriškem vojaškem oporišču na Siciliji. Potem so se vmešali Italijani (Craxi) in teroristov niso hoteli izročiti roki pravice (ameriški specialci iz Delta Force in SEAL Team Six so pripravljali diverzijo, a so bili prepozni), glavnemu teroristu, Abuju Abbasu, pa so celo omogočili pot v Yugo. Jugoslavija (kako me je bilo sram!) pa ga je pomagala spraviti v Tunizijo.

.

Hrvati kot Palestinci

.

Da bi lažje začutila z Izraelci, bralcema predlagam preprost miselni poskus. Predstavljajta si, da so naši "Palestinci" - Hrvati.

Recimo, da bi imeli Hrvati neprijetno navado reševati nerešena vprašanja meje s tem, da bi se vsake toliko časa kak južni sosed, po možnosti otrok, razstrelil sredi kakega slovenskega lokala ali trgovine. Med nič krivimi civilisti. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi nam južni sosedje tako močno grenili življenje, da bi bilo pri nas služenje vojaškega roka obvezno, po dopolnjenem 18. letu, za fante 3 leta(!), potem pa vsako leto en mesec obveznih orožnih vaj, za dekleta pa 2 leti(!), razen če se poročijo. Tako je v Izraelu.

Denimo da bi, ko nič drugega ne bi zaleglo, na južni meji postavili drag in v svetovnem javnem mnenju izredno nepopularen zid (Gaza je ločena z drugačno bariero). Močan, armiranobetonski zid, visok 8 metrov. Zid bi deloval - število Hrvatov, ki bi se uspeli razstreliti sredi slovenskih lokalov, bi drastično upadlo. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi po tem Hrvati začeli doma izdelovati rakete in jih množično izstreljevali čez naš novi zid v Slovenijo. Denimo, da bi brez težav dosegli Portorož, Piran, Metliko, Brežice, Krško in podobne bližnje kraje. Denimo, da bi v več letih s stihijskim metanjem raket uspeli pobiti čez 1000 nedolžnih civilistov, med njimi čez 100 otrok. In jih nekajkrat več raniti. Tako je v Izraelu.

Denimo tudi, da bi na Hrvaškem po dolgem času uvedli svobodne volitve, njihovo ljudstvo pa bi izvolilo teroristično organizacijo, ki obstoja Slovenije sploh ne priznava. Ki pravi, da so Slovenci "Alpski Hrvati", meje Hrvaške pa bi videli ob Italiji in Avstriji. Take sosede (Hamas) ima Izrael v Gazi (na "zahodnem bregu" vlada Fatah).

Denimo, da bi Hrvati pred novim letom enostransko prekinili nekajmesečno premirje in začeli čez naš zid spet veselo izstreljevati svoje doma narejene rakete, zraven pa tudi ruske, tovarniško izdelane, ki bi jih švercali iz prijateljskega Irana. Tako je bilo v Izraelu.

Denimo tudi, da bi bila Slovenija vojaška velesila. Da bi se, poleg izredno dobro izurjenih in srčnih vojakov, ponašala tudi z najsodobnejšim orožjem, od najboljših reaktivcev do atomske bombe. Izrael je vojaška velesila (naslednjega holokavsta si enostavno ne bo dovolil).

Denimo, da bi se po tem, ko bi Hrvati, ki ne bi priznavali obstoja Slovenije, po stari navadi (seznam 01-07) spet začeli k nam veselo izstreljevati rakete, Slovenija odločila vojsko uporabiti. Glede na to, da bi bila območja, od koder bi rakete izstreljevali k nam, izredno gosto naseljena, njihova teroristična oblast pa bi imela povrh neprijetno navado uporabljati prebivalce za živi ščit, bi nujno prišlo do nemajhne kolateralne škode. Po nepotrebnem bi umrlo precej civilistov, veliko otrok in žensk. Tako se je zgodilo Izraelu.

In kakorkoli obračamo - Hrvaška teroristična oblast bi po operaciji "Cast Lead" dobro premislila, preden bi spet začela raketirati slovenske kraje.

.

Lahko noč.

Dromia vulgaris

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ko je ravno petek.

.

Dromija je meni najljubša vrsta rakovic. To ni kaka eksotična, pač pa čisto domača žival, ki lepo uspeva ob Istri, teoretično pa bi se jo moralo dati najti celo v slovenskem morju.

Podrobneje tu ne bom, ker

sem o dromiji že pisal. Te fotografije pa se od tedanjih razlikujejo predvsem po tem, da sem jih posnel pod vodo.

.

.

.

Lahko noč.

Vprašanje za milijon ojrof

Koliko subvencioniranih kavic po 55 centov mora plačati Pahor iz svojega žepa,

da bi prišparal za letno nagrado bivšemu direktorju banke v večinski državni lasti?

.

podatki:

1. računajta z višino nagrade v tisti banki, ki ima sedež v neposredni bližini Vlade in Parlamenta, kjer Pahor subvencionirane kavice iz svojega žepa plačuje po 55 centov

2. vzemita, da je razlika med tržno in subvencionirano ceno kavic cca 1 ojro

.

* * *

Update:

Zaradi številnih pritožb, da je nagradno vprašanje pretežko, češ da podatek 55 centov ni pravilen, se posipam s pepelom in objavljam dokument s preciznejšo informacijo. Tenx, TB!

Vprašanje pa pač vzemita kot tekstno nalogo in računajta iz prvotnih podatkov. (Komisija bo seveda obravnavala tudi rešitve, izračunane iz vajinih drugačnih podatkov, če bosta zanje predložila ustrezna dokazila.)

Inavguracija

Sinoči so ustoličili novega ameriškega predsednika.

Zanj je volil manjši delež volilcev, kot za kateregakoli zmagovalca svobodnih predsedniških volitev v Sloveniji, odkar jih imamo. O rezultatih sem že pisal, tule.

.

Za obred ustoličenja je dal kljub temu porabiti neverjetnih 150.000.000$.

Odločitev o tem je bila sprejeta tako (Butale):

"Barrack, we can't spend 150 M$ on inauguration ceremony!!?"

"YES WE CAN!"

.

Million Men March

.

Dogodka se je menda udeležilo 2.000.000 ljudi. To je toliko, kot da bi si ustoličenje Tuerka (ali raje Pahorja) v živo ogledalo 13.333 ljudi.

Sam imam do nepreglednih ljudskih množic, ki osebno izražajo podporo Voditelju, hude načelne zadržke. Precej ljubše bi mi bilo, če bi Obama začel z low profile - low budget inavguracijo, enako kot bi, nimam razloga da ne bi tako mislil, na njegovem mestu ravnal Pahor (Tuerk seveda ne).

.

Rekla bosta, da narod poleg kruha rabi tudi igre. Da gre tu pravzaprav za razdajanje, da se je inavgurirani žrtvoval, da je sebe dal množici itd. Ampak popolnoma enako bi se dalo reči za na videz podobne, znane zgodovinske primere.

Nepregledne ljudske množice so z zastavicami v živo mahale Stalinu, Hitlerju, Mussoliniju, Titu, Mau, Kim Il Sungu, Ćaušeskuju, Hodži, Živkovu... in od nekdaj papežu.

Če se je še Hitler na podobnih slovesnostih med navdušenimi državljani vozil v odprtem mercedesu ali hrošču, pa se je Obama po Pensylvanijski aveniji vozil v grdi blindirani "Patriji" sredi kolone blindiranih črnih vozil, za varnost pa je skrbelo na desettisoče specialcev. Saj razumem - Kennedy se je tudi še vozil v kabrioletu, dokler ni dobil krogle v glavo... Tudi "papamobil" je novejša pogruntavščina.

Kaj jaz vem...

.

Ali je bila milijonska množica, ki je pred 14 leti zasedla isti prostor sredi Washingtona, tam proti svoji volji? Najlažje je reči, da je Nation of Islam Louisa Farrakhana z Million Man March udeležence zmanipulirala. Farrakhana nekateri označujejo za "črnega Hitlerja". Ampak jaz verjamem, da so tisti, ki so hodili za njim, to počeli enako prostovoljno, kot priče sinočnje inavguracije.

Ali je bila množica na Kosovem polju, ki je vriskala, mahala Slobi in nosila njegove portrete - tam proti svoji volji? Lahko rečemo, da so bili zmanipulirani. Ampak to je težje reči takrat, tam in njim v obraz. Iskreno verjamem, da med tistimi ljudmi ni bilo enega, ki bi takrat in tam verjel, da vriska proti svoji volji. Enako iskreno so bili pri stvari udeleženci jogurtnih revolucij Mihalja Kertesa itd.

.

Predstavljajmo si Marsovca, ki mu ni dano poznavanje ozadij, ampak samo gleda, posluša in se čudi. Jaz se rad naredim takega Marsovca. Kar se Marsovca tiče, bi lahko Obama v sinočnjem govoru po prisegi množico obkladal tudi z: "Niko neće da vas bije!" ali z: "Ne čujem dobro... Ne čujem dobro ali želim da vam odgovorim na ono što tražite!"... Ali pa Farrakhan, Tito, Hitler, Kennedy, Mussolini, Honecker, Castro, Martin Luther King,... , ali pač Sloba.

Psihologija množic je gnetljiva stvar in po moje ne sodi drugam kot na nogometne in podobne stadione. Na tekme, da se razumemo.

Nikakor pa na politične manifestacije, sploh take, kjer se opeva Voditelja.

.

Shock and Awe

.

Kako naj bolje opišem, kaj so med včerajšnjim prenosom inavguracije doživeli slovenski levičarji?

Biden in obama sta prisegla na isto Biblijo kot Lincoln leta 1861. Pustimo Lincolna - predstavljajta si naše levičarje, med tem ko Pahor ali Tuerk z roko na Svetem pismu izgovarjata "So help me God" (tega naši prevajalci po defaultu ne prevajajo, tako da pustimo v izvirniku).

Obama je med drugim prisegel, da se bo boril proti zunanjemu in notranjemu sovražniku (se spomnita časov JLA?).

.

Potem je spregovoril župnik. Po župniško. Omenjal Boga pa to.

Potem so molili. Čisto zares, kot del svečane inavguracije, vsi skupaj na glas.

.

Potem je imel novi predsednik govor. Poslušal sem ga na CNN, kjer ni bil kontaminiran z zdolgočaseno Blankino spremljavo (ta je bila res en mood killer). Med drugim je povedal, da bodo tudi recesijo premagali, tako kot so fašizem in komunizem.

Slovenskim naročnikom je javna TV seveda zagotovila levičarski prevod:

"fašizem in komunizem" so gledalcem slovenske televizije prevedli v:

"fašizem in nacizem" (!!!!???). Na srečo imamo LIBERTARCA, ki se je žrtvoval in slovenski prenos pozorno spremljal.

Novi predsednik je tudi večkrat omenil patriotizem. Domoljubje. Vsi vemo, kako poudarjanje takih vrednot zažge v Sloveniji.

... :))

*

"Obama" je zaradi specifičnosti ameriškega volilnega sistema, pa tudi dveh mandatov malega buša, trenutno še vedno predvsem medijski konstrukt. Kot ogledalo je, v katerem vsakdo vidi svojo sliko. Svojo predstavo.

Na srečo je z obredom inavguracije, kakršenkoli že pač je, heca konec. Obama je prevzel oblast in marsikdo, med drugim tudi kdo izmed naših nominalnih levičarjev, se bo hitro streznil.

.

Lahko noč.

Trainspotting

levo učitelj: Plavi vlak / v sredini mojster: vlak SDS / desno vajenec: Obamatrain

.

Lahko noč.

Evo, 200 ovc

Prejšnji teden sem končal še zadnjih 6 druge serije.

.

O tem, za kaj približno gre, lahko prebereta tule.

Predzadnjo rundo sem pa, podobno kot tole, že objavil na blogu.

.

Še čisto na kratko o stvari:

- "Ovce na platnu" sem si pred 9 leti zamislil kot izjemno duhovit komentar petelinov nekega Slane, ki naj bi mi povrh vrgel kak tolar. Prodajati sem jih kanil zelo poceni, štancati pa hitro in učinkovito.

- Po "nulti" seriji, kjer so bile naslovljene z dvomestno številko, sem v naslove uvedel še črko; tako bi s trimestno šifro lahko, namesto 1000, pokril 2500 ovc.

- Če sem prvih 100 naredil v poldrugem, pa mi je serija "A" vzela čez 7 let (se pravi tu pa tam kak teden intenzivnega štancanja, vmes pa kako leto premora). Na koncu sem, skratka, med proizvajanjem ovc trpel kot žival, vztrajal pa izključno iz principa. Bi se pa, če bi našel zadovoljivo zunanjo motivacijo, teoretično dalo na mesec dobaviti max. 50 ovc, na leto pa mogoče celo 500.

- Stvar se mi, tudi to je treba povedati, zaenkrat ne izplača. Ni ga denarja, ki bi opravičil vse neznosno kompliciranje okoli ovc. "Projekt" je še vedno v fazi "metanja trnka".

- Vse, od žaganja posebej naročenih letev za podokvirčke, pa napenjanja in klasičnega grundiranja lanenega platna, pa vzdrževanja različnih "likovnih" pristopov, pa obdelave hrbtnih strani s klejnim papirjem in kovinsko obešanko, do sprintanih nalepk s podatki o naslovu, dimenzijah in datumih izdelave podokvirja, grundiranja in slikanja (podatke hranim v svoji bazi), ki jih zalepim zadaj - vse je moje ročno delo.

- Še tako mala "ovca na platnu" je čisto prava "umetniška slika", čisto pravo "olje na lanenem platnu" čisto pravega slovenskega "akademskega slikarja" (ki je uspel "na statusu" "preživeti" že 9 let!).

- Kupci ovc menda niso na izgubi. V 9 letih je cena zrasla za 4x (v smislu, da kar je bilo nekoč 100 mark, je danes 200 ojrof). Potencialni kupci pa tudi ne - ovce so tudi danes kakih 10x cenejše od zgoraj omenjenih petelinof (bi jih pa morale v naslednjih 10 - 100 letih krepko preseči).

- Trenutno je prodanih okoli 75%, katere točno, pa res ne vem. Tovrstne evidence na spletu ne objavljam, če se pa kdo zanima za konkretno slikco, pa pogledam okoli sebe, če kje leži, ali pa ga napotim v galerijo, ki jih prodaja.

Kakih 50 komadov jih je še na voljo. Med njimi, razumljivo, še večina spodaj prikazanih, ki so po mojem mnenju v glavnem super uspele. Pohitita!

.