Nazadnje sta padli Da Vincijeva šifra in Kralj alkohol.
.
Da Vincijeva šifra Dana Browna (novoletno darilo) je padla v četrtek.
Razvpita knjiga se res dobro bere. Nekje čez polovico sicer rahlo zvodeni, kot bi se avtor zbal nastavkov za drznejši razplet, ampak je najbrž imel svoje razloge.
Namesto tega, kar itak veste, naj povem, da je to tudi knjiga o Mali morski deklici, Levjem kralju, in Mikiju. Predvsem pa je hvalnica Sfingi in njegovim megalomanskim spomenikom, za največjega poznavalca resničnega krščanstva pa na koncu izpade slavni kitajski arhitekt.
Sam jemljem Da Vincijevo šifro predvsem kot učbenik za pisanje uspešnic; predmet je splošno prepoznaven, zgodba je vseskozi vsidrana v realnost, imamo šokantno razkritje (po restavriranju je Zadnja večerja dejansko taka, naj nekateri cepetajo ali ne), predvsem pa je napisano v zelo kratkih poglavjih, ki se vedno končajo tako, da te zanima brati naprej.
.
Kralj alkohol je padel v petek. "Mladinski pisatelj" Jack London (= Martin Eden = John Griffith) mi ni nikoli šel. Pravzaprav je to prva njegova knjiga, ki sem jo prebral (zgolj zato, ker nisem našel prav nič drugega), pa še ta je tako obskurna, da po nekaj guglanja sploh nisem več prepričan, da jo je sploh kdaj napisal. Bral sem prevod Založniške hiše Dolenc iz leta 98, ne vem od kod se je vzel.
No, gre za izčrpno utemeljitev avtorjevega navijanja za uvedbo volilne pravice tudi za ženske (govorimo o začetku 20.stoletja), ki je pravzaprav avtobiografija. Genij, ki je 18 let zdržal pisati 1000 besed/dan, in ki se je z dna prebil do položaja najbogatejšega ameriškega pisatelja, mene ni prepričal:
Čeprav se vseskozi zavzema za prohibicijo (to je v času pred zloglasno ameriško prohibicijo) in bi ženskam pustil voliti predvsem zato, jasno, da bi uvedle prohibicijo, je namreč tak car, da ni videti, da bi mu tisto dolgoletno popivanje pretirano škodilo.
Njegova življenjska zgodba je, če hočete, prej kot svarilo pred pitjem - alkoholna zgodba o uspehu.
Res, živel je kratko (40 let je skoraj pol manj, kot jih je dočakal Bukowski).
Krotko ne.
Aha, cliffhanger po angleško se reče knjigam, ki se končujejo tako, da te prepričajo v nemudno nadaljno branje. Sem že bral nekaj takšnih, Martinov Song of Ice and Fire pa Stena Toneta Svetine nedavno sta bile na primer dve takšni.
OdgovoriIzbrišiSicer pa poznam za enkrat le eno Brownovo, Angele in Demone v originalu, pa se mi ni zdela odlična, le dobra, povprečno dober page turner (- ko sem že ravno začel z angleškim izrazom).
Zdaj se spomnim polemike v Sobotni prilogi med Dragom Jančarjem in ljudstvom okrog Da Vincijeve šifre kot zanimive razlike v dojemanju fenomena Dan Brown ... 31. julij in 7. avgust 2004.
Jančar je sicer v redu, kaj je hotel povedati s tem jamranjem, pa ne razumem. Izgleda kot da se je vključil v naročeno gonjo proti Šifri; na to temo je izšlo že precej knjig, ki pa so ena bolj debilna od druge.
OdgovoriIzbrišiMayer je pa duhovit, lepo ga je.
Kot rečeno, meni se zdi Šifra kvečjemu premalo "sporna" in preveč polikana ter vsesplošno korektna.
Kaj si mislim o prepovedovanju knjig, sem pa že tule napisal.