Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Čefurji raus!, Apokalipsa vsakdanjosti, Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov, Anđeo u ofsajdu, Roka voda kamen I, II in III, Mrtva mlaka, Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, je za tale zapis res skrajni čas.
.

Čefurji raus! Gorana Vojnovića so tista knjiga, za katero je strokovna komisija Prešernovega sklada ocenila, da najbolje predstavlja esenco slovenstva, slovenske kulture in Slovencem tako ljubega slovenskega knjižnega jezika, povrh pa da je to tisto najboljše, kar je bilo pri nas v književnosti ustvarjenega v preteklem letu.

Jaz se seveda rad učim, tako da sem v skladu s kulturno politiko te države, se pravi po vzoru Čefurjev raus!, ustvaril že 2 prispevka na tem blogu:

Prvi je tale, v katerega sem subtilno integriral besedo "zakaj" na začetek vsakega poglavja. Mislim da mi je lepo uspelo, očitno pa ni tega nihče porajtal, ker je ta stilistična bravura, kljub številnim komentarjem, ostala neomenjena. No, omenil sem.

Drugi pa je tale, tudi strašno popularen, v katerem sem se, zgledujoč se po nagrajencu Prešernovega sklada za literaturo, poslužil sintagem kot so "pička jim materina" ter "pojdite u kurac". Tudi tu sem na začetku požel le aplavz nekaterih ki me poznajo ali "poznajo", drugi pa so potrebovali razlago, ki sem jo na vrhu dodal šele kasneje.

Toliko torej o tem, zakaj kljub vsemu menim, da to ni literatura, ki bi jo morala nagrajevati država. V resnici bi ji prisodil katerokoli drugo literarno nagrado, ali pa vse skupaj, razen pač te.

Ker, pazi zdaj to: knjiga je super!

Ko se človek prebije skozi prvo stran, kjer se mora takoj, poleg neprestanega neznosnega preklinjanja, soočiti tudi z odsotnostjo rodilnika, kmalu ugotovi, da do konca ne bo nič bolje. Knjiga je napisana v specifičnem jeziku in to je njen "feature", ne "bug". Še več - ta jezik, prvič tako koherentno ubeseden in natisnjen, pelje scat vse nazarensko študiozne poskuse tistega Nečefurja (navaditi se bo treba, ja) Skubica, ki je spisal Fužinski blues. Skubičevi dialogi so leseni - slovenščini je imanentno, da slengov ne pusti "v-knjižiti". Dokler se končno ni pojavil, uganila sta - pismen native speaker. Vem, paradoks. Ampak obstaja. Pismen čefur, nagrajenec Prešernovega sklada za literaturo. Toliko o jeziku.

Knjiga je resnično učinkovito "režirana" (Vojnović je študiral filmsko režijo). Suspenz vseskozi drži, napisano je kot bi mu izletelo v eni seansi. Predvsem mi je pa res všeč subtilna distanca, s katere nam da doživeti tako glavnega junaka, kot vse ostalo. Prav nič ni črno-belo. Prav vse je razumljivo. V vse se da vživeti. Vojnović ne obtožuje in ne navija. "Svoje" pošilja u kurac s prav takim žarom, kot "njihove".

In prav ta pravzaprav pacifistični, gandhijevski moment, ki med vrsticami seva iz celotnega besedila, ki je na videz v resnici strašno vulgarno in agresivno - je tisti presežek, ki Vojnovićev literarni prvenec dejansko naredi za pomembnega.

Ne toliko za slovensko književnost - predvsem za državo, ki bo sčasoma morala za resnično svoje priznati prav vse državljane.

Toplo priporočam!

.

Apokalipsa vsakdanjosti Vitomila Zupana je roman, izdan po pisateljevi smrti, iz zapisov v njegovi ostalini z malce daljšim delovnim naslovom, "Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah...". Načelno imam do takšnega početja zadržke - kar je avtor namenil objavi, je javno, ostalo je intimna zapuščina. Je pa res, da dediči s tovrstnimi intimnimi zapuščinami pisateljev, pa tudi druge sorte umetnikov, nadvse radi trgujejo. Ampak v tem primeru je še bolj res, da je avtor stvar najbrž itak nameraval objaviti, a ga je pred dokončanjem žal prehitela smrt.

Roman je prvovrsten Zupan, še več - gre za popolnoma neinhibirano esenco meni že sicer zelo ljubega avtorja. Ker si je v pozni starosti lahko privoščil obračunati z življenjem povsem iskreno, in ker gre za deviško, popolnoma nekorigirano, needitirano in nelektorirano besedilo (objavljeno res z neznatnimi popravki).

Konča se sredi dialoga: "A rad ješ rake?" / "Dobro pripravljene rad"

Jaz rad jem tudi "slabo pripravljene rake", če so le sveži, knjigo pa seveda priporočam.

.

Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov so tretje, kar sem prebavil spod peresa Irvina Welsha. In se mi zdi najboljše. Namesto sveta luzerskih džankijev - nas pelje v svet visoke kuharije (kar seveda ne pomeni, da nimamo spet precej opravka tudi z luzerskimi džankiji). Še vedno je Welsh - hiter, gost, vulgaren, bister in iskren - je pa stvar bralcu precej prijaznejša kot Porno.

Da ne bo nesporazuma - prikazan kontekst visoke kuharije je svetlobna leta tako od Vendeline, kot od Đejmija - vseskozi pa se človeku prikazuje Gordon Ramsay, kar je tudi edino prav. In ko že govorim o knjigi tipa "briljantna parabola o treh obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi", ne morem da ne bi oznanil, da mi tale sede celo bolje kot Zlati dež. Zelo priporočam!

.

Anđeo u ofsajdu Zorana Ferića je izjemno delo. Če se mi je po prejšnjih dveh Ferić zdel korekten zabavljač, se mi je tu razkril kot strupeno brihten, cinično duhovit briljanten analitik, eee, se pravi, Genij. Knjiga je vredna skrbnega branja.

Zelo priporočam, sploh za na plažo.

.

Roka voda kamen Branka Gradišnika je epski obračun z življenjem, ki ga je avtor z obsežno medijsko kampanjo lansiral pred dvema letoma. Stvar me je mikala, sem si jo pa iz strahospoštovanja prišparal, dokler mi je ni res sedlo prebrati. In sem navdušen.

Stvar je zapakirana med 6 platnic (240, 430, 240 strani), zato jo štejem kot 3 knjige. Jemljem jo seveda kot eno.

Ogrodje je zgrajeno okoli popolnoma nevrotičnega "partnerstva" - koncesije, ki jih je človek, ki je samski ali, kako se že reče, in between relationships, ko se skratka razgleduje, peca ali kuri - primoran vzeti v zakup in to ni niti preveč čudno, niti tragično - so tu mučno razvlečene skozi več let. Če trenutek, ko nekdo speljuje drugo osebo iz tuje postelje v svojo, zamrznemo, ugledamo labilno ravnovesje, ki se ima slej ko prej končati v eni ali drugi legi. Ogrodje te knjige pa je odnos, ki je pravzaprav mučno formalizirano, (za ceno naivnega, junaškega žrtvovanja), po deafaultu labilno ravnovesje, prisiljeno v nekakšno dolgoročno partnerstvo. Ne gre za sporazum o open relationship, niti za mnogomoštvo (obrnjeno mnogoženstvo) - gre za točno to, kar sem opisal.

In tak okvir, ki že sam po sebi poka od silnega suspenza, je idealno ogrodje za boleče iskreno analizo motenosti netrivijalnega genijalca, in seveda za osebni pogled na novejšo zgodovino Slovenije. Čez vse pa je vržena koprena fikcije, ki je nujna, da se je dalo knjigo sploh natisniti, ki je nujna da se kaj ublaži, in ki je predvsem nujna, čeprav se sliši paradoksalno - za korektno podajanje resnice.

Gradišnika po tem nima smisla opisovati - ni ga vidika, ki ga ni, do potankosti in v globino, obdelal že sam. Gradišnik zna misli čudovito verbalizirati, luciden je, pozoren do podrobnosti, vljuden do morebitnih protiargumentov in predvsem - prekrasno pismen. Naštel bom par stvari, ki jih na ta način obdela, v naključnem vrstnem redu:

.

- Ozadje osamosvojitve; razkrinkavanje imen iz skrbno prikritih opisov in jasnih konkretnih opornikov - mokre sanje za vse ugankarje.

- Svarilo pred ledeno dobo; Gradišnik lahko ima glede tega povsem čisto vest - posvaril nas je že večkrat, skozi junake v drugih delih in celo v podpisanih avtorskih člankih. Ali je sredi vojne vihre v resnici zasipal Janšo z nebulozo o nujnem humanem zmanjšanju števila prebivalstva za 97%, niti ni v resnici pomembno. Glavno sporočilo (altruistično ga posredujem svojima bralcema) je v tem: tole globalno segrevanje je samo stikalo - ko se bo ledena kapa stopila, se bodo ustavili oceanski tokovi, ki držijo globalno vreme pod kontrolo - to pa bo izredno hitro sprožilo hudo ledeno dobo, v kateri bodo pocrkali vsi, razen če se ne organiziramo in izžrebamo 3 procentov, ki bi s preostalimi resursi mogoče lahko zagotovili preživetje človekove vrste. Tako, zdaj vesta tudi vidva. :))

- Povojni poboji; Gradišnik osebno sondira prve fojbe, ubije pa tudi enega človeka.

- Misterij o ustanovitvi Protiimperialistične fronte; intelektualiziranje o tem, zakaj moramo "Dan upora proti okupatorju" praznovati na dan, ko je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze v času, ko je bila Juga okupirana, Hitler in Stalin sta bila glavna zaveznika, VB pa še edina svobodna evropska država - podpisalo hlapčevski, izdajalski dokument, naperjen proti "angleškemu imperializmu", v katerem nas prepušča "vodstvu Velikega ruskega naroda".

- Psihijatrija za domačo uporabo; izjemne razlage, samoanalize, globoki traktati o učinkih samoaplikacije raznih metod, ..., vrhunska definicija šizoidnosti itd.

Osebno pa se mi zdi v tem segmentu knjige najbolj zanimivo to, kako zlahka se Gradišnik, ki Ruglja intelektualno nekajkrat prekaša, temu popolnoma pohlevno podredi - odločitev za podvrženje avtoriteti je nazorno prikazana kot predvsem volja pacienta, nikakor kot rezultat moči avtoritete. (Ob tem sem se živo spomnil profesorja likovne teorije, ki ga spoštujem kot izjemno študioznega, načitanega, inteligentnega človeka s prirojenim darom za izrazito urejenost misli in govora - ki pa si je za avtoriteto, ki se ji je brezpogojno podredili, izbral nekega Butino - če ga sodim po knjigah, ki jih je napisal, le naivnega, površnega, preprostega "učenjaka". Ta naveza zame ostaja popolnoma nedoumljiva.)

- Izbrisani; Gradišnik je bil več let izbrisan - na "lastnem" primeru pokaže, kako butasti so lahko razlogi in kako neprijetne posledice. Namesto prekipevanja od empatije do Todorovića - pa sem kvečjemu še bolj prepričan, da bi bilo treba primere reševati posamezno.

- Statistika; prav vsak fuk je opremljen z izčrpnim orisom situacije, poglobljenim opisom občutkov in z oceno v številu zvezdic. Avtor nam ne prizanese niti z raznimi osebnimi rekordi.

.

Kaj od naštetega lahko pripišemo kopreni fikcije, kaj pa je direkten prepis intimnih dnevniških zapiskov, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je za tovrstno delo potrebnih mnogo jajc, ali pa vsaj nekaj premaknjenosti. Ali pa, to bi bilo res častivredno, popolna jebivetrska distanca do profane šentflorjanskosti - distanca, kakršna je sicer značilna kvečjemu za stare prdce pred slovesom od življenja; če gre za to, je Roka voda kamen avtorja, ki še zelo živahno brca, lahko le prvovrsten izraz

resnične svobode.

Ob koncu bi omenil še avtorjev odnos z očetom - hladna, odtujena, zadržana scena, komunicirata preko pisem, v katerih se vikata. Še en vidik obstaja - lani, ko bi (drugo) nagrado Prešernovega sklada za književnost lahko dobil mlajši, so jo, ta veliko, dodelili starejšemu Branku Gradišniku. Nekaj neokusnega je bilo v tej potezi, nekaj kar vsebuje duha Moravie. In še en vidik je - v resnici je bil skrajni čas; vmes med tem, ko sem stvar prebral, in ko sem tole napisal - mu je gospod oče umrl. Sožalje. In hvala za zgoščenko.

Roko, vodo in kamen po vrhu skratka toplo priporočam. Vzemita si zanjo čas, vredna ga je. Pri meni je trajalo kar tri dni(!) tistega dela uživanja na egipčanski plaži, ko nisem bil ravno v vodi in ko je mali spal.
.
Mrtva mlaka je druga knjiga Vitomila Zupana iz te runde. Stvar je toliko mlajša, da o sproščenem cinizmu starca, ki nima več česa izgubiti, ni ne duha ne sluha; od smeha vaju skratka ne bo metalo s stolov. In natanko toliko zamorjena, kot njen naslov. Odlično metaforo slovenske močvare seveda toplo priporočam.
.
Drobtinice Mihe Mazzinija so tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Operacija Cartier. Film niti ni bil zanič, Drobtinice pa so še boljše.

Ko je to napisal, je imel Mazzini do 25 let, kar je oboje super (napisati tako stvar in imeti do 25 let). Knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Priporočam, čeprav sta to najbrž, kot jaz, nekoč že itak prebrala.
.
Kralj ropotajočih duhov istega avtorja izgleda kot tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Sladke sanje. V resnici pa je menda ravno obratno. Oziroma ne - baje je bil najprej vseeno scenarij, film šele po tem, roman pa čisto na koncu. Film sploh ni bil zanič, Kralj ropotajočih duhov je pa še boljši.

Tudi ta knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Sicer pa govori o tistem času, ki veje iz Red Booka, le da na bister, duhovit način. Povrh je čudovito ilustrirana - na strani 195 je denimo slikca takšnega BMW-ja, kakršni so, se spomnim, vozili tudi po Celovški, ko je bil Tito še živ.

Predstavljaj si torej, mladi rod, kakšni so bili v socializmu šeli fički,

če so bili celo BMW-ji tako neizmerno češki! :))

Seveda priporočam.
.

Lahko noč.