O brezmadežnem spočetju

Človeku, ki se ima za relativno splošno razgledanega, se včasih zgodi da ugotovi, da je o kakšni stvari, o kateri naj bi v grobem vedel kako in kaj, v resnici dolgo živel v zmoti. Meni se je zgodilo zadnjič, ko sem po internetu iskal podatek, koliko je bila Marija stara, ko se je z njo spečal Sveti Duh. To me zanima, ker razmišljam o sliki na temo pedofilije, pa se mi zdi malce škandalozno, da je imela menda punca takrat med 12 in 15 let, kajne. Zdaj pa k stvari.

.

kriva in prava vera

.

Vidite, jaz sem do pred kratkim živel v zmoti, da v dejanju brezmadežnega spočetja nastopajo osebe Marija, Sveti Duh, Jezus (je spočet) in Jožef (je malo redundanten).

.

V resnici pa pri takozvanem brezmadežnem spočetju nastopajo osebe Joahim, Ana in Marija. Pri čemer se prva dva vdajata čisto pravemu mesenemu poželenju, spočeta pa je Marija.

.

aksiomatika

.

Govorim seveda o katoliški doktrini; vseh krščanskih ločin je čez 1500, kolikor toliko pa Staro zavezo uporabljajo tudi muslimani in judje. No, zaradi podobnih malenkosti, kot je interpretacija "brezmadežnega spočetja", so se znali med sabo že pobijati, kajne. Še enkrat - govorim o interpretaciji tiste religije, ki jo vodi papež v Rimu.

.

Ker je slovenska družba nominalno kake 80% katoliška, sem seveda mislil, da je interpretacija "brezmadežnega spočetja", ki sem jo absorbiral z življenjem v tej družbi, prava. Zato sem najprej pomislil celo na to, da je kak duhovitež na to temo izvedel "Google bomb" in sabotiral celo Wikipedijo :))

.

Sam sicer nisem religiozen, še več - koncepta "duhovnosti" sploh ne zastopim, predvsem pa ga na srečo do zdaj še nisem potreboval. Bil sem pa, resnici na ljubo, deležen že 2 katoliških zakramentov - "svetega krsta" in "svete poroke" ("prvemu obhajilu" in "birmi" sem se uspel izogniti, seveda pa računam, za vsak primer, še pravočasno ubosti zakrament "poslednjega maziljenja").

Ampak katoliška dogmatika je na nekem nivoju podobna matematični aksiomatiki (je pa res, da so, ko se premaknemo k izrekom, matematični dokazi neskončno lepši, tehtnejši in trdnejši). In seznanjanje s konsistentnimi sistemi pravil in posledic je na moč zanimivo - sploh danes, ko kot stranski produkt globalizacije med seboj trkajo sistemi različnih religij, kar se žal pogosto kaže tudi kot anahronističen diskurz verskih vojn (prižgite televizijo).

.

Vrnimo se k našemu primeru.

Po katoliški doktrini je tista Marija edini človek, od Adama in Eve pa vse do danes, ki je brez takoimenovamega "izvirnega greha". "Izvirni greh" je, kot veste, natanko tisto, kar se izbriše z "zakramentom svetega krsta". Menda je Jezus, kot pravijo, zase zahteval "čisto posodo, v kateri bi se utelesil". Ko sta se tisti Joahim in tista Ana, se pravi, vdala mesenemu poželenju, ni bilo vmes nobenega Svetega Duha. Le zigota (Marije) je bila, od združitve spermija z jajčno celico, za razliko od prav vseh drugih ne vem koliko milijard ljudi - brez izvirnega greha.

Še bolj zanimivo je! Edinkrat v zgodovini, ko je katerikoli papež uporabil zanimiv koncept "papeške nezmotljivosti", je bilo 8. 12. 1854, ko je Pij Deveti razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Še bolje je pa preleteti kar tole, o imakulatni koncepciji. No, o tej problematki so se po slovensko lepo razpisali tudi tukaj.

.

išče se katolik!

.

Seveda sem o brezmadežnem spočetju nemudoma pobaral nekaj znancev, ki so deklarirani katoliki. In par takih, za katere vem, da so hodili k verouku in imajo vse zakramente.

.

Prav vsak od njih mi je postregel z napačno, zgornjo definicijo. Povedal mi je tisto, kar sem do pred kratkim mislil tudi sam, da verjamejo.

Glede na to, da je sistem katoliške vere javno objavljen, da so koncepti, aksiomi in dogme - jasno definirani, je zelo enostavno ugotoviti, kaj vse verjame človek, ki je katoliške vere.

.

Glede na to, da sem marsikomu pomagal, kako je pravilno verjeti, bi človek pričakoval reakcijo v smislu:

"Hvala da si me razsvetlil, zdaj sem končno prilezel iz brezna krive - v osvobajajoče zavetje prave vere! Le kako se ti lahko oddolžim?"

Simptomatično, sploh za našo deklarirano katoliško družbo, pa je tole:

Najprej se je vsak rigidno oklepal svoje krive vere.

Argumenti so le prilili olja na ogenj - naslednja faza je agresivnost.

Ko ni dvoma, da je stvar razložena in razčiščena, pride na vrsto denial.

Nato pa omalovaževanje, češ - saj je vseeno.

In na koncu še nasvet - brigaj se zase.

.

Nehvaležnost plačilo tega je sveta...

Lahko noč. :))

.

ps.:

domača naloga:

Najdi katolika!