Nazadnje so padle Vas in Gospod iz San Francisca, Mali hudobec, Jaz, Edička, Porno, Ruta Tannenbaum, Buick Riviera, Dvorci iz orehovine, Smrt deklice z vžigalicami in otroci Patrasa, v tem vrstnem redu.
.
Vas / Gospod iz San Francisca Ivana Bunina. Prvi roman opisuje živahno zahojeno rusko zakotje, drugi pa je krajša zgodba o tem, kako si ruski bogataš končno privošči počitnice na Capriju, kjer pa ga fršlok in umre, to je vse. Bunin je sicer kritičen komentator življenja v carski Rusiji, ker pa v njegovih delih manjka nauk oziroma odrešitev v obliki klica po revoluciji, kot ga je nudil kak Gorki, ga v socrealizmu niso ravno častili. Če vaju ravno ne zanima ruski predrevolucijski kritični realizem, vama knjige seveda ni treba prebrati.
.
Mali hudobec Fjodora Sologuba je dovolj zabavna zgodba o nekem na vseh nivojih posebej pokvarjenem učitelju. Ampak - če vaju ravno posebej ne zanimajo zametki ruskega predrevolucijskega literarnega simbolizma, vama knjige seveda ni treba prebrati.
.
Jaz, Edička Eduarda Limonova pa je, nasprotno, nujno prebrati! Roman je izjemna prvoosebna pripoved ruskega emigranta, ki vedri na Manhattanu sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja. Ampak - gre za specifičnega emigranta. Limonov je natanko tisti Rus, ki je, sredi najhujše hladne vojne, v reviji Time objavil nekakšen manifest proti samemu Solženicinu (saj vesta - bog i batina ruske emigracije). Limonov je popoln anarhist. Nikogar ne jebe 5 posto. Še bolj živo, kot sovraži komunistično SZ, sovraži kapitalizem, v katerega svetovnem jedru, na Manhattanu, pobira welfare (Limonov noče delati). Ampak čeprav je marsikaj, kar verjame in počne, na prvo žogo popolnoma iracionalno, ali pa vsaj destruktivno - se bralec z Edičko lahko identificira (no, to je le pretirano - lahko pade v fabulo). Sploh jaz, ki sem se "naučil brati" ob Bukowskem. Limonov v tej knjigi parira samemu Bukowskemu, marsikje pa ga celo prekosi. Delati ni maral niti Bukowski, a je preizkusil na desetine služb; Limonov, pač rus, Bukowskega prekaša celo pri pitju (!); "prekaša" ga celo v fuku - Bukowski se resda sprehodi skozi stare in mlade, lepe in grde, suhe in debele - Limonov pa gre onkraj in testira tudi črne moške klošarje; še najtežje pa priznam, ker s piedestala mečem mladostnega vzornika - da Bukowskega prekaša tudi v opisih, kako bi rekel - Življenja in Ljubezni. Resnično, če znaš Edičko pravilno brati, te med vrsticami, podobno kot bri Bukowskem, subtilno zadaneta resnici Življenja in Ljubezni. Evo, svoje navdušenje sem potenciral do patetike.
Zdaj pa pride na vrsto totalen antiklimax:
Limonov ni nobena ovčica. Človek je dejansko zajeban do fundamenta. In čeprav je razumljivo, da prvoosebni protagonist tako iskrenega romana ne more črpati od drugod kot iz avtorja, realnega človeka - je kontekst knjige nekaj drugega, kot kontekst resničnega življenja. Če lahko povsem iskreno, vulgarno podano biografsko avtorsko izpoved, v romanu spoštujem in zgodbo vrednotim po tem, koliko je konsistentna sama v sebi in kako dobro je podana - pa se ne morem izogniti temu, da ne bi avtorjeve resnične osebe vrednotil skozi splošne moralne kategorije. Najprej pa si oglejta, obvezno, tale video:
Torej: ali sem po tem dolžan pisatelja Limonova, ki so ga na zahodu po Edički slavili kot novega Kundero, zavreči? Ali si dolgujem moralnega mačka, če vama upam zatrditi, da je Jaz, Edička ena boljših knjig sploh? No, o tem bi vsekakor rad razpravljal s komentatorjema.
.
Porno Irvina Welsha je nekakšno nadaljevanje kutnega Trainspottinga - iste osebe, 10 let kasneje. Trainspotting sem si pred leti, pol leta preden je prišel sem, ogledal nekontaminiranega s podnapisi v nekem multipleksu v Belfastu. Film učinkuje, kot bi te povozil brzovlak - kar poleg tega, da je glasba, s katero je bil podložen, postala enako kultna kot soundtrack Tarantinovega Šunda, itak vesta. Podoben brzovlak je tudi ta knjiga - 550 strani nepreglednega brbotanja vulgarizmov, kurbarije, drogiranja, pretepov, podjebavanja, računov brez krčmarja, življenjskih radosti in življenskih resnic.
Zahtevnega prevajanja se je lotil tisti Skubic, ki je pred nedavnim napisal Fužinski blues (opis morda leži kje v razdelku "o knjigah", morda pa tudi ne), katerega bistveni presežek seveda ni vsebina, ampak implementacija vseh kategorij stiliziranih "čefurskih slengov" v slovenski pravopis. Knjižna slovenščina se z živo besedo že tako ne mara - še bolj okorno, kljub Skubičevi inteligentni virtuoznosti, pa je izpadel tisti knjižni spomenik fužinski besedi. Podobno pripombico imam pri tem prevajalskem podvigu epskih razsežnosti - kljub vsemu trudu, vloženemu v subtilen razvoj karakterjev junakov škotskega podzemlja, ki naj se manifestira skozi slovenjenje specifičnih slengov - se mi poslovenjeni Porno zdi še en dokaz, da je neprevedljivost tovrstnih govoric knjižni slovenščini imanentna.
Knjige ne odsvetujem, priporočam pa hitro branje - recimo največ pol dneva.
.
Ruta Tannenbaum Miljenka Jergovića je prelep roman o zagrebški Shirley Temple, čudežni judovski punčki, o času pred in med NDH, in zgodovinska čitanka določenega obdobja (in območja) balkanskega kotla. Kmalu po tem, ko sem knjigo prijel v roke, sem se zavedel, da sem naletel na dragocenost. Da sem "odkril" Avtorja, Pisatelja, Genija. Z veliko začetnico. Pretresljivo dobra knjiga.
.
Buick Riviera istega avtorja je drobnejši, a spet, tokrat na drug način, Velik roman. Ogrodje tvori Bosanec v Ameriki, vojni emigrant. Ki si smisel eksistence na novo zgradi okoli stare ameriške kripe, ki žre 22 litrov. Ki se najde v tem avtu. Biuck Riviera je simbol njegovega bistva. S fetišiziranjem zunanje manifestacije tistega, v kar je uspel sestaviti razvaline svoje osebnosti, nekako ohranja ostanke življenjskega smisla. In bejba mu teži, ker kripa crkuje in žre 22 litrov!? Res fajn knjiga.
.
Dvorci iz orehovine istega avtorja so 530 strani debel špeh. Kronika neke družine, Dalmacije, Bosne in Balkana, sega (poglavja si sledijo v preteklost) dobro poldrugo stoletje globoko. Se sliši duhamorno? No, Dvorci iz orehovine bi znala biti najlepša, najboljša knjiga, kar sem jih kdaj bral. Vsako poglavje, vsaka stran, vsak stavek - suho zlato.
.
Menda se po treh njegovih knjigah spodobi spregovoriti par besed o avtorju.
Miljenko Jergović je izjemen avtor.
Njegova književnost je povsem nasprotne vrste od tiste prej omenjenega idiota Limonova. Jergović se ne izpostavlja kot "Jaz", ne kontrira, ne provocira. Ne moralizira, niti v smislu: "poserjem se na vašo moralo!". Ne.
Jergović pripoveduje zgodbe. Vseveden je. In povsem nevtralen. Je epsko širok. Poleg tega je pretanjeno liričen. Je mojster empatije. Njegove knjige so bolj žive, bolj resnične, bolj krute in bolj neskončno lepe, kot je lahko življenje samo. Kot Bog je, mater! Jergović je človek z uvidom.
Tip je, ob tem, da producira neznansko kompleksne romane, v katerih vehementno pokriva nekaj front hkrati - neverjetno produktiven. Ne vem, kako mu uspe. Štepa jih takorekoč po 2 na leto! Po učinkovitosti parira Stefančiču Jr, mater!
Prebavil sem že opuse precej nobelovcev, pa vama povem - tale Miljenko je vreden več kot večina. In ker je pri teh stvareh podobno kot pri tekmovanju za miss sveta - da je torej en bistvenih faktorjev geopolitična situacija - ima kot predstavnik pogorišča Bosne in sploh Juge, območja skratka, kateremu svet marsikaj dolguje, preden si bo opral vest - realne možnosti. Bosta videla - Jergović bo novi Andrić.
No, če za vatel vzamem avtorja, kakršnim slovenska kulturna politika deli Nagrade Prešernovega sklada za literaturo, pa sodim, takole čez palec, da je Miljenko Jergović vreden vsaj kakih 200 Milanov Klečev. Howgh.
.
Smrt deklice z vžigalicami Zorana Ferića je zbirka kosistentnih novel, ki skupaj funkcionirajo kot dovolj zanimiv kriminalni roman. Hrvati so itak friki, sploh tisti z otokov, kajne, in v tej knjigi svakojakih frikov mrgoli. Ima svega - pedofilije, nekrofilije, sodomije, transvestitstva, vina in rakije. Priporočam, sploh za na plažo.
.
Otroci Patrasa istega avtorja je v podobno posrečenem slogu opisana univerzalna, večna dilema kateregakoli srednješolskega učitelja: naj se trudi z ženo, ki je povrh pravkar zanosila, ali odide s srčkano sedemnajstletno učenko, ki da?
Lepo berilo, sploh za na plažo.
.
Lahko noč.
...priporoča tudi Jergovićevo Historijsko čitanko in Mamo Leone, od sosedov pa še Dežulovićevo Poglavnikovo bakterijo in Christkinda, Ferića smo vzeli s starejšim Bluesom za gospo z rdečimi madeži. Iz kioska na morju je "uz" časopis prišel Josip Mlakić: Živi i mrtvi - tekoče in na dušek. Lepo se čita tudi malo bolj oddaljen sosed Srđan Valjarević - predvsem poezija vleče na rahločutnega beograjskega Bukowskega: Džo Frejzer i 49 pesama + roman Komo.
OdgovoriIzbrišiLPP
tenks!
OdgovoriIzbrišine bosta verjela, ampak neodvisno od tega nasveta sem se pred par dnevi založil s sličnim materialom, neprevedenim. eno sta celo uganila.
vidim, da tudi vama paše ta južni jezik. staramo se, al kaj...
btw, ginko se je seveda olistal in krasno uspeva.
lp!