Prešernove nagrade 2009

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral. Letos so imena skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.

Da pa kljub temu ne bosta rekla, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star natanko toliko kot objava imen, le natipkati se mi ga ni dalo prej kot zdaj. Pa začnimo.

.

Po 400 ojrof

.

Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo leto 2008, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

.

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.

To je 52 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati 4 leta, 4 mesece in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 23. junija leta 2013.

.

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je 17 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 5 mesecev in pol. Če bi začela šivati 8. februarja 2009, bi za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 23. julija 2010.
.

Nagrajenci

.

Veliki nagradi sta dobila 86 let stara igralka Štefka Drolc in 72 let star slikar Zmago Jeraj. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli 31 let stara pevka Sabina Cvilak Damjanovič, 45 let star skladatelj Nenad Firšt, 35 let star igralec Marko Mandić, 37 let star kipar Tobias Putrih, 28 let star režiser Goran Vojnović in 48 let star režiser Miran Zupanič.
.

Štefka Drolc bi zaradi mene veliko nagrado lahko dobila že davno prej. Genialni Mandić skladovo prav tako, izbor Cvilakove in Zupaniča se mi zdi logičen, o Firštu pa ne bom sodil, ker se na skladateljstvo res ne spoznam, in tu zaupam komisiji. Ko smo že pri komisiji - utemeljitve so bile v glavnem, milorečeno, žalostne. In ko smo že pri proslavi - letos je bilo podpovprečno, meni vse skupaj res ni sedlo, Škofa sem pa subjektivno naveličan (enkrat je zanimivo, tisočkrat pač preveč).

Bi pa par besed porabil okoli Vojnoviča, Putriha in predvsem Jeraja.

.

Vojnović

.

Knjigo mi je sestrica, ki je bila svoje čase njegova sošolka na AGRFT, podarila okoli novega leta, je pa še nisem prebral (garantirano bo padla v naslednji rundi). Sem jo pa odprl in mi je povsem jasno, da to ni čtivo za nagrado Prešernovega sklada. O knjigi več drugič, tule pa le ponovim: NI. Zato pa se je njen avtor, to je treba povedati, izkazal za izrazito normalnega, kulturnega, urejenega, skratka presentable človeka.

Preveč očitno, naravnost bolno primitivno je, da so se po aferi s policijo Vojnoviću odločili na hitro odkupiti se s Prešernovo. Obstaja pa tudi drugi vidik: kar so mu z "afero policija" dali, so mu z aktualno prisilno inštitucionalizacijo njegove knjige - vzeli.

.

Putrih

.

Tobias Putrih je prijeten fant, ki na ALU ni posebej izstopal. So ga pa pravilno usmerili - najprej v Dusseldorf (povsem tradicionalna likovna akademija, ki pa je dala precej svetovno zvenečih imen), potem pa v NY, kjer se je hitro zmenil z galerijo Max Protetch, ki je že prej zastopala Slovenko Marjetico Potrč (trenutno 434. artist na svetu, s tendenco upadanja). Zdaj - res je, da je Slovenija majhna močvara in da zveze in poznanstva dejansko pomagajo; topogledno seveda ni nezanemarljivo, da je njegova mama ena pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionark", njegov očim pa en pomembnejših tukajšnjih "likovnih funkcionarjev". Ampak če se deduje denar, se lahko tudi lajfstajl, izkušnje, nasveti, zveze in odpiranje vrat, pa tudi kake (prej neizživete) ambicije. Če se nam ne zdi sporno, da se je Paris Hilton rodila v miljone, moramo pač požreti tudi dejstvo, da se nekateri rodijo z zvezami. Ampak, naj bo jasno - to lahko pomaga, ni pa nikakršna garancija za uspeh - med otroci bogatašev, ali pa tistih "z zvezami", je nadpovprečno veliko propalic.

.

Tobijas Putrih (trenutno 1500. artist na svetu, s tendenco rasti) je nedvomno zgodba o uspehu. Prepoznaven je, v svetovnem merilu. Obstaja!
In v svetu sodobne umetnosti je to edino, kar šteje. Šteje fama; če bi njegove "skulpture" iz papirčkov, selotejpa, kartona ali vžigalic vzeli iz tega konteksta in jih za po nekaj 10.000 ojrof ponujali sredi Ljubljane, bi ga vsi kvečjemu pomilovali. Zaradi konteksta, ki ga je okoli sebe uspel vzpostaviti, pa narava njegovih eksternalij itak ni več pomembna. Tu njegovega dela nihče ne pozna, vsi pa vejo, da Tobijas še kako obstaja. Tako je to. In to je dovolj.

Komisija Prešernovega sklada pa kot da tega ne razume. Nagrado so šli utemeljevat "vsebinsko", na kratko tako: "za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu in za pregledno razstavo 1999–2007 z naslovom Quasi Random v New Yorku", na dolgo je pa tule.

Dajmo torej vsebinsko:

.

- Zanimivo je, da letos ni bilo niti malo sporno, da Tobijas živi in dela v NY, "slovensko kulturno zakladnico" pa da je obogatil z razstavo v NY. Naj spomnim, da je podobna stvar pred par leti BILA jako sporna. Leta 2000 so veliko Prešernovo nagrado poleg Svetlane Makarovič (ki je slovenceljsko preračunljivo pobrala denar (in pripadajočo izjemno penzijo), značko pa slovenceljsko pogumno z gnusom zavrnila) - dali tudi nekemu župniku, ki je v papeževi kapeli v Rimu ustvaril bizantinski mozaik. Meni njegovi bizantinski mozaiki nikoli niso bili všeč, sploh ne po tem, ko jih je kasneje žal začel masovno producirati še po Sloveniji.

Naj ponovim: nagrado je dobil, ker je okrasil papeževo kapelo, kar je velik dosežek, sporno pa naj bi bilo, da s tem "ni obogatil slovenske kulturne zakladnice".

.

- Nastop Slovenije na 52. Beneškem bienalu se je meni zdel jako ponesrečen. Je bil pa tudi nazorno tipičen simptom slovenske kulturniške močvare:

"Projekt" z naslovom "Beneški, atmosferičen", prvič, ni imel ničesar opraviti s Slovenijo. Putrih je z njim želel opevati nekega obskurnega ameriškega arhitekta, ki je v Ameriki v času po (tisti prejšnji) gospodarski krizi projektiral poceni kinodvorane...!?

Stvar je bila, drugič, neznosno predraga. Z davkoplačevalskim denarjem so zakupili parcelo na otoku San Servolo in dali tam postaviti tisti nebodigatreba kino. Naj je bil mišljen kao še tako poceni - kino v realni velikosti, s stenami in tribuno, s projektorjem in ozvočenjem, postavljen za par mesecev, je bil v resnici jako drag. Najbrž se sprašujeta, zakaj sploh postavljati objekt, ko pa je "kino", kjer bi Putrih predvajal svojo umetnost, lahko tudi navaden prenosni računalnik s projektorjem, kar bi se dalo zastonj postaviti kamorkoli!? Uganila sta, z gradnjo kina (Putrih se ga je na licu mesta komaj kaj dotaknil - ogrodje je začel sestavljati v NY, nato pa so ga v kontejnerjih dostavili v Benetke, kjer je delavce usmerjal najeti arhitekt) so dobro zaslužili mnogi.

No, to je tretjič - Putrih sploh ni predvajal vsebine. Slovenija je financirala prazno lupino, imenovano KINO. Vem, vem - po celi Sloveniji so pozaprli nešteto kin, ki so zaradi konkurenčnejših multipleksov in producentskih monopolistov ostali brez filmov. Ampak - za koji kurac torej postavljati še en kino, v katerem ni filmov!?

No, v dragem slovenskem kinu so vrteli, četrtič, navajam iz utemeljitve, "poseben filmski program, povezan z zgodovino sodobne slovenske umetnosti ter filme drugih tujih umetnikov". Uganila sta, kino je bil idealen izgovor, da so brez razpisa dobro zaslužili še mnogi drugi kulturniki. V kaki drugi državi bi v tem brez težav odkrili korupcijo; za Slovenijo pa je simptomatično, da se z lobiranjem in dogovarjanjem med prijatelji, od katerih nekateri sedijo na malhah javnega denarja, posluje praviloma.

In, petič, slovenski umetniški dosežek je bil povsem izločen iz ogromnega prometa obiskovalcev. Ni bil ne na đardinih, ne v arzenalih, v mestu, v slovenski galeriji A+A pa je bil manj bistven del Putrihovega "projekta". Tudi tepcem je jasno, da je z gondolo, gledat prazen "kino", na otok San Servolo zašel le tu pa tam kak nesrečnik. Razen, seveda, VIP bakanalij ob otvoritvi, kamor so pot in stroške vsemu slovenskemu kulturnemu džet-setu radodarno sponzorirali, kot ostalo, slovenski davkoplačevalci. Je bilo torej, se najbrž sprašujeta, vse skupaj samo sebi namen? "Seveda ne": "pral" se je denar, utrjevala so se prijateljstva, fiksirale so se pozicije. Za to pa v "slovenski kulturi" itak gre, kajne.

.

Ampak četudi se meni zdi, da je bil slovenski nastop na 52. Beneškem bienalu povsem zanič - pod njim je podpisan Putrih. In to je za nagrado Prešernovega sklada več kot dovolj. "Vsebinska utemeljitev" komisije pa Putrihov nastop, ki v CV-jih izgleda tako pomembno, kvečjemu kazi. Tudi če vzamemo zapis, da so nagradili "umetniške dosežke, predstavljene V slovenskem pavilijonu", ki je bil njegov "kino", in ki v nobenem primeru niso bili njegovi - za lapsus.

.

Jeraj

.

Če si je Putrih svojo nagrado nedvomno zaslužil, pa tega, zakaj so veliko Prešernovo nagrado podelili ravno Zmagi Jeraju, res ne razumem. Komisija je izbor "vsebinsko" na kratko utemeljila z besedami: "za ustvarjanje na raznih področjih likovne umetnosti in za njihovo medsebojno bogatenje", na dolgo pa je tule.

.

- Za začetek se da opaziti, da velike Prešernove nagrade še vedno radi podeljujejo čisto pravim slikarjem, ki držijo čopič in proizvajajo slike. To se meni zdi dobro, ker izgleda kot da se mi splača vztrajati, pa čeprav do 72. leta.

Bolj verjetno pa gre za cinizem najhujše vrste - štafelajno slikarstvo se že nekaj časa vztrajno izrinja iz inštitucij državnega umetnostnega sistema in je, če ne gre ravno za tiste dolgo mrtve impresioniste, Mušiča, ali pa naivca Tisnikarja - apriori obsojeno na margino. Ta država še vedno producira po 10-15 akademskih slikarjev / leto (če ne štejem zasebnih šol, ki poganjajo hitreje kot tone borza), po akademiji pa se v glavnem trudi, da bi čimhitreje odvrgli čopiče.

- Za ostarele duhoviteže, ki se smukajo v krogih okoli ALU, pa veljajo povsem drugačna merila. Anything goes. Goes, dejansko. Stojijo v vrsti, na pozicijah so sami njihovi kolegi, in slejkoprej bo vsakemu padla Prešernova, pa če namalajo kaj tehtnega - ali pač ne.

- Pozorno sem prebral Mikuževo "utemeljitev", pa sta me zmotili predvsem 2 stvari. Prvič, vse skupaj se sklicuje na primere globoko v prejšnjih stoletjih (Calloto - kdorkoli že je, Tiepolo, Piranesi, Goya, Monet, Bonnard, Vuillard, Dufy). Če najvišja državna nagrada v kulturi ni mišljena kot cinizem, naj jo utemeljijo v kontekstu sodobnega slikarstva, ki (po svetu) vendarle cveti! In drugič, kvalitativnim vrednostnim sodbam se (razen za lase privlečenih primerjav s prej omenjenimi) izogiba - kot največji dosežek pa skuša prodati, da je Jeraj poskušal malo tu in malo tam, malo tako in malo drugače. Ampak iz te utemeljitve nikakor ne izhaja, zakaj naj bi bil tako drugačen in tako boljši od kogarkoli drugega - izgleda kot na silo sklepan hommage nekomu, ki je po nekakšnem dogovoru pač prišel na vrsto.

- Jeraja izpostavljajo zaradi risbe. Ampak njegova risba je zanič - razkriva kvečjemu človeka brez talenta. V risbi marsikomu, kaj šele nagrajencu iz 1981, Janezu Berniku (trenutno 18643. artist na svetu, s tendenco upadanja), ne sega do kolen.

Akademskega slikarja Jeraja nato izpostavljajo zaradi slik. Ampak njegove slike dejansko niso bohve kaj (tudi če se bi zanič zdele le meni osebno). Meni se zdijo kot nekakšno površno, prostočasno, brezvezno popoldansko ljubiteljsko kičasto onaniranje na majhnih formatih, brez kakršnegakoli presežka celo v ambiciji, kaj šele v realnosti. Kot slikar se Jeraj, za to trditev lahko darujem svoje desno oko, niti približno ne more primerjati denimo z lavreatom leta 1997, Emerikom Bernardom, ki je po mojem mnenju najbrž en najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja, čeprav ga "nikjer ni" (trenutno 14799. artist na svetu, z rahlo tendenco rasti).

Jeraja nato izpostavljajo zaradi grafike. Ampak njegovih grafik resnično ne moremo primerjati denimo s tistimi nagrajenca 2005, Bogdana Borčiča (trenutno 25387. artist na svetu, s tendenco rasti).

Jeraja izpostavljajo kot "izjemnega publicista" (kaj sta že njegovega prebrala?), "ilustratorja" (?), "scenografa" (nimam pripomb), "filmskega ustvarjalca" (poznata kak njegov film?) in, seveda, "izjemnega fotografa" (ravnokar sem dobil v nabiralnik vabilo na njegofo fotografsko razstavo in moram povedati, da bolj zanič fotografij, kot so na tem vabilu, v življenju še nisem videl).

.

Ker, vsaj kar se mene tiče, vsebinski razlogi za podelitev najpomembnejšega priznanja na področju kulture v tej državi Zmagi Jeraju - ne obstajajo, poglejmo če obstajajo kaki drugi. Ali torej obstaja fama, denimo kot pri Tobijasu?

Zmago Jeraj je trenutno 24262. artist na svetu, s tendenco rasti. Po tej klasifikaciji je pri 72. letih šestnajstkrat slabši od Tobijasa Putriha. Vuk Čosić, soustanovitelj portala Vest.si, je denimo trenutno 1789. svetovni artist, z rahlo tendenco upadanja. Skupina IRWIN, ki, mimogrede, Prešernove nagrade še vedno nima, pa je trenutno na 335. mestu na svetu, z rahlo tendenco upadanja. Bili pa so svoje čase celo tam okoli 230(!). Skratka - ne, tudi svetovna fama ne obstaja.

Obstaja pa slovenska kulturniška močvara, kjer si z "navzgor" blagim, "navzdol" pa karseda zajebanim, skratka hinavskim karakterjem (naš lavreat je tu svetla izjema - resnično je prijazen, dobrodušen in blag), in dolgoživostjo, marsikdo ustvari mirno, lepo življenje na veliki nogi. Obstaja močvirje socialnih omrežij z dostopom do neomejene davkoplačevalske malhe. In sistem prijateljskega podeljevanja nagrad s trhlimi utemeljitvami - te nagrade pa v istem sistemu odlično služijo kot formalna referenca, ki odpre spet nekaj novih prijateljskih vrat.

.

Se da to prevetriti?

Lahko noč.