Dromija

Čeprav sem imel od nekdaj največ opravka s tistimi drugimi, prej opisanimi, je moja najljubša rakovica dromija. Včasih, ko je bil rezervat Fažanski kanal še vreden svojega imena, jih je bilo precej, pa sem tudi sam, še mali, kakšno staknil. Potem so počasi skoraj izginile, kot nekoč pogosta bonelija (bonelia viridis) in bradavičasti kozolnjak (fallusia fallusia). Zdaj pa z veseljem ugotavljam, da si je populacija te izredno simpatične, ogrožene živalce, opomogla. Malo višje sicer, od Barbarige proti Balam. Sem jih prejšnji teden našel vsaj 10.

.

Dromia vulgaris je velika, čokata rakovica. Brez problema tehta pol kile. In kosmata je, zelo, tudi po hrbtu, trebuhu in nogah, povsod. Pa oči ima čisto skupaj, kar pri rakovicah drugače ni navada. Pa obe klešči ima enaki, kar je še bolj nenavadno. Druge rakovice majo na levi nekaj kot škarje in na desni nekaj kot za tret orehe. Dromija pa ima močni, zrcalno enaki, kombinirani klešči. In edino kar na tej živali ni kosmato, so živo roza porcelanaste zobate konice klešč, kot kak papagajski kljun.

.

Posebej značilno zanjo pa je, da na hrbtu prenaša pomarančasto spužvo. Zadnji par nog ima prilagojen posebej za ta namen in obrnjen na hrbet. In popolna simbioza s to spužvo, ki je leno in miroljubno žival pripeljala skozi evolucijo, jo danes najbolj jebe. Ker take vrste mimikrija žari kot semafor. In rakovica, ki je po naravi rjavo mat kosmata, povsem neopazna, s tem dodatkom na hrbtu nase opozori vsakega kekca z masko.

Ljudje, ne teh krasnih bitij jest!