torek, 16. december 2008

Kako pripraviti slikarsko platno

Spregovorimo danes o tem, kako pripraviti slikarsko platno. To sicer menda prav nikogar ne zanima, ampak ker sem že pred časom na Blogger uploadal kopico fotografij procesa, se mi zdi nekako prav, da prispevek o grundiranju objavim, preden se lotim pisanja o čem tehtnejšem. Počistiti je treba sproti, al kako že...
.
Splošno
.
Da tokratna problematika praktično nikogar ne zanima, čvrsto verjamem.
Naših akademskih slikarjev to ne zanima, ker kot po tekočem traku odmetavajo čopiče. Preostali v glavnem kupujejo instant napeta grundirana platna.
Ker termin "slikarstvo" pri nas relativno pozitivno kotira le še v specifičnih amaterskih krogih - izdvojiti moram predvsem zdolgočasne bogataške pridne punčke z "umetniškimi ambicijami" in območje upokojencev, ki jih je doletel "gon po sliki" - bi se zdelo, da bi veščina "grundiranja" utegnila zanimati vsaj njih. Malo morgen - ti pa sploh vsi kupujejo instant platna.
Tako se zdi, da ostanem v grobem le še jaz. Res je, jaz si platna od nekdaj pripravljam sam. Ne gre le za to, da znam sam najbolje in imam rad u nulo spedenano podlago - gre za to da verjamem, da je predmetnost slike vsaj tako pomembna, kot podoba, ki jo nosi. "Metafizični balast" (ta pejorativ je dobro razložen v nekaterih prispevkih v kategoriji o slikarstvu) slike se lahko najbolje kopiči le v kvalitetnem nosilcu, ki ga avtor izdela sam. :))
.
O podlagah
.
Da se na zid, v pesek, na desko, da se na papir; da se na fotošop, nenazadnje. Ampak osredotočimo se na platno - da se na bombaž, nekateri zlorabljajo celo nekakšne vzorčaste, čipkaste sintetične tkanine...
Zato raje aksiom: edino pravo platno v sintagmi "olje na platnu" je laneno.
(Podrobneje se pa lahko zgovarjamo v komentarjih.)
.
O podokvirjih
.
Platno je treba nekam pritrditi, da stoji razgrnjeno. Tej stvari se reče, uganila sta, podokvir. Okvir je, denimo, čisto nekaj drugega - tisto je okrasek, ki ga natikajo na gotove slike.
Podokvir mora biti po pravilih narejen tako, da se ga da, ko je slika že zdavnaj fertig, po potrebi povečati. Zato ne sme biti zlepljen ali zabit, pač pa le sestavljen. Podokvir je v vogalih staknjen s peresi in utori, vmes pa se da potisniti kline iz tršega lesa in deske posiliti narazen, da se povešeno platno spet napne.
Zunanji rob podokvirja mora biti širši kot ostalo, da se ga platno ne dotika. Platno mora biti "frej", v zraku, sicer bi se na podokvir grdo prilepilo.
.
Bralcema je seveda takoj jasno, da izdelava podokvirjev slovenskim mizarjem predstavlja nerešljivo uganko. Včasih najdeš kakega, ki bi se bil z izzivom pripravljen spopasti, ampak le pod pogojem, da mu zraven asistiraš, da se bo lahko zastonj učil mizariti, in seveda za primerno plačilo. Nepisano pravilo je, da želijo od vsakega podokvirja zaslužiti neto čistega v vrednosti enega kozolca. :))
Šalo na stran - tudi pri nas obstajajo specialisti, ki so se izvežbali za podokvirje. Sam sem dolga leta hodil k nekemu gajstnemu inženirju malo naprej od Škofje Loke in vedno je bilo zabavno. Tip je genij, bister ko hudir in poleg tega duhovit. Izdelal je nekakšnega robota, ki v eni potezi opravi tistih 7 operacij na koncu vsake lajšte, da se jo da potem sestaviti v podokvir. Problem je bil pa v tem, da je vedno uporabljal strašno zanič les - navidez robustno masivno ogrodje (srednje velika slika je lahko tehtala tudi 10 kg!?) se je navadno strašno deformiralo; slike, ki ni vsaj približno ploščata, pa se praktično ne da prodati, četudi bi bilo na njej naslikano kaj "všečnega" (pustimo to za drugič).
Dokončno pa me je k temu gospodu inženirju minilo hoditi po tistem, ko mi je nekoč prijateljsko odprl vrata lesene lope, ki jo je postavil ob hiši. V njej je bila praktično končana razkošna potovalna jadrnica, 11m dolga. "Tu se torej skriva razlika med sušenim lesom brez grč in tistim odpadom, ki ga že leta predrago dilaš naivnim slovenskim slikarjem", sem pomislil. Zaželel sem mu mirno morje in začel zahajati v Boesner.
.
Boesner - majka
.
Nekoč smo, posebej za to, hodili v Minhen ("worth a special journey" - po Michelinu torej za 3 zvezdice!). Res pa je, da si lahko vnovčil merverštojer, če si znal poln avto slikarske robe prešvercati skozi "najbolj odprto mejo na svetu". Navadno sta zadoščala 2 računa - tistega z majhnim zneskom si pomolil pod nos cariniku, pravega, za taužent mark, pa si držal pri sebi - pa je šlo.
Zdaj mej ni več, davek plačamo kjerkoli v EU, merverštojerja se ne da dobiti nazaj. Se je pa Boesner pojavil celo v Gradcu, tako da je postala pot precej cenejša.
Boesner opevam zato, ker ima vedno na zalogi lajšte, s katerimi si lahko zgradiš poljubne podokvirje. Več vrst, meni zadoščajo standardne, široke pičlih 4,5cm. Les je strojno sušen, predvsem pa vzdolžno zlepljen iz 2 nasproti obrnjenih kosov, tako da se praktično ne deformira.
Na stalaži so dimenzije do metra v korakih po 1cm! in do čez 2m v korakih po 5cm. Samopostrežba, neverjetno. Lahko prebiraš do onemoglosti, meriš, tehtaš vsako lajšto, čekiraš brezhibnost vogalčkov... Zadaj skladišče, nikoli ničesar ne zmanjka.
Boesner - majka!
.
Sestavljanje
.
Tako na Zabukovju izgleda kakih 500 ojrov, porabljenih v Boesnerju - nekaj platna, nekaj lajšt, v vrečah nešteto pripadajočih kajl, pa še nekaj drobnarij.
Veselo na delo!
.
Najprej je treba iz lajšt setaviti okvirje. V grobem gre z roko, nato je treba malo potolči. Lepo je, če se dejansko izide vse sestaviti tako, kot je bilo mišljeno na začetku - brez ostanka, da nič ne manjka.
.
Potem je treba razrezati platno. Najceneje je tako, da je čimmanj ostanka. Platno naj gleda vsaj 5 cm čez rob, da se ga bo dalo napeti.
.
.
.
.
.
.
.
O spenjaču in napenjanju
.
Pozabite vse električne spenjače. Za ceneno robo je pa itak škoda denarja. Jaz, ki sem v življenju zabil že vsaj 200.000 sponk in uničil vsaj 10 spenjačev, priporočam edino in natanko enega.
Mora biti takle, firme Novus, robusten, z ohišjem iz masivnega aluminija. Edino tak je kaj vreden, o tem resnično nima smisla debatirati.
Pred napenjanjem je treba podokvir poravnati v pravi kot - najenostavneje je premeriti diagonali; ko sta enaki, so vogali pod pravim kotom. Dobro je tudi prekontrolirati vogale in jih po potrebi pobrusiti, da kasneje ne bo gub.
Platno se spne najprej na sredi vsake lajšte, potem pa na vsakem robu sponko levo in desno, pa obrniti na nasprotno stran. Pred vsako sponko je treba platno z drugo roko skrbno potegniti čez rob. Za vlečenje platna obstaja posebno orodje, ampak jaz ga denimo ne uporabljam, ker se mi zdi preveč neosebno, koža na rokah pa je itak že davno podplat postala :))
Enakomerno napenjati proti vogalom.
.
.
.
.
.
.
.
.
Na vogalu platno skrbno prepogniti, jaz denimo delam tako kot na sliki.
Če želite kasneje poslikati tudi zunanji rob, je treba platno napeti okoli lajšte in ga pripeti tudi na zadnji strani.
.
.
.
.
.
.
.
Ko je lepo napeto, je treba platno "ukrotiti" z drotpiršno. Neusmiljeno ga je treba skrtačiti, dokler dlake ne stojijo pokonci, kot je razvidno s spodnjih slik. Tako nakosmateno platno se da z grundiranjem veliko lepše "zapreti" - vlakna se poležejo po površini in zaprejo luknjice.
.
.
.
.
.
.
.
.
O "grundih"
.
Grund je žargonski izraz za podlago. Grundirano platno je zaprto, brez luknjic, in belo. Povedati je treba, da se dobi platno, ki je že industrijsko grundirano. Treba ga je le narezati in napeti na podokvir, pa je. Ampak tako platno, prvič, niti teoretično na ogrodje ne more sesti kot če ga zgrundiramo kot tu opisujem, in drugič, tako platno doni votlo in povešeno, namesto da bi bobnelo kot boben.
Tudi če se odločite sami grundirati surovo platno, obstajajo bližnjice. Nekateri kupujejo drage instant akrilne izdelke, denimo Gesso, enakovredno podlago pa si lahko nekajkrat ceneje izdelate sami iz mešanice celuloznega lepila in zidne barve. Denimo Jupol + Mekol. Ampak tudi to je seveda surogat.
.
O vezivu
.
Edino pravo vezivo klasičnega grunda je klej.
Kako naj to razložim... Predstavljajta si, da kuhata govejo juho, dokler ne ostane samo zelo gosta žolica. Ta rjava gošča je zelo lepljiva, "živa" (se hitro usmradi), topna v vodi, da pa se jo tudi povsem posušiti in namočiti po potrebi kasneje. Naravna želatina. Klej je bil stoletja edino mizarsko lepilo - naravno in močno.
Klejev se da kupiti več vrst - najcenejši je navaden kožni klej (goveje kože kuhajo do onemoglosti), za grundiranje platen pa je boljši tak iz zajčjih kožic ali zajčjih kosti.
Klej se dobi v suhih ploščicah ali zrnih različnih granulacij.
.
Za vezivo grunda potrebujemo klej v koncentraciji 7.5%. Najprej ga namočimo, najbolj praktično si je pripraviti 20 procentnega.
V levem kozarcu vidita začetek, v desnem konec namakanja.
.
Potem ga je treba skuhati. Med segrevanjem želatinasta zrna lepo razpadejo. Do prave koncentracije ga enostavno razredčimo tako, da na kozarec 20 procentnega prilijemo še 2 kozarca vode.
Sam ga nato pol spravim za kasneje, da ga dolivam po potrebi, ostalo pa skuham.
Klej mora biti segret na 70 - 90 stopinj, zavreti ne sme. Kuhati ga je treba v vodni kopeli. Zadoščajo piskri, ki niso primerni za kuhanje človeške prehrane.
.
Platna najprej obdelamo s segretim 7,5 procentnim klejem. Nanašamo s staro krtačo, s krožnimi gibi. Platna ni priporočljivo preveč "zaliti", klej je najbolje v čim tanjšem sloju razporediti po površini. Med krtačenjem ga je treba čimbolj "raztegniti", na površini se lahko celo malce speni. Paziti je treba pri podokvirju - prste zatlačimo med les in platno, da ga toliko dvignemo, da s krtačo ne zadevamo ob podokvir, ker bi se to kasneje grdo poznalo.
.
Platno se najprej precej razpusti, kasneje pa "cukne" in se močno napne.
Z vročim klejem obdelamo vsa platna, s čopičem obdelamo tudi robove.
.
.
O polnilu
Grund dobimo, ko zmešamo vezivo s polnilom. Polnilo je lahko kakršenkoli inerten prah. Denimo mrtvičen gips. Gips namočimo in ga besno mešamo, da se ne more strditi, kemično pa reagira in postane inerten. To posušimo in zmeljemo, dobljeni prah pa je čisto uporaben.
Najboljše polnilo je takozvana bolonjska kreda. To se da kupiti, izgleda pa pač kot katerikoli bel prah (levo v cedilu).
V segret 7,5% klej postopno vmešamo toliko bolonjske krede, kolikor je sprejme. Na liter kakih 55-60 dkg. Grund kuhamo v vodni kopeli, dokler ni lepo enakomeren. Primerno vroč je takrat, ko se v vodni kopeli izločajo mehurčki.
.
Postopek je podoben kot prej - vroč grund na platna nanašamo s staro krtačo. Vsebino piskra vmes večkrat premešamo, ker se na površini rada naredi opna, po dnu pa rade nastajajo grudice. Če se kopel preveč ohladi, jo je treba seveda ponovno segreti.
Prvo plast krede lahko nanesemo takoj, čeprav so preklejana platna še mokra. Grund je treba čimbolje raztegniti, platno je treba med delom skrbno odmikati od podokvirja.
.
Ko je fertig, platna dobro posušimo. Nato jih prebrusimo s šmirglom granulacije 100, da odstranimo vse smeti, grudice in predvsem (če delamo z bolj grobim lanenim platnom) izstopajoče vozličke v blagu. Vsako brušenje se precej pozna, površina postane na otip povsem gladka.
Na slikci se vidi, da po prvem nanosu platna še zdaleč niso "zaprta".
.
Klejno-kredni grund je treba nanesti vsaj trikrat, lahko tudi štirikrat. Ker platna po vsakem nanosu prebrusimo, na koncu podlaga ni predebela. Biti mora zaprta, enakomerna in gladka (na koncu prebrusimo s šmirglom 120).
.
.
Ker enakomerne bele površine nima smisa kazati na fotografiji, zaključujem s tole vmesno fazo z nafotošopiranim kontrastom.
Bistva pa se ne da pokazati na fotografiji.
Gre za to, da klasično pripravljeno laneno platno - bobni. Podlaga je trdna, napeta, ob dotiku pa dejansko zabobni kot koža na bobnu.
.
Evo, zdaj znata nekaj, česar res ne potrebujeta. Ali ni to razkošje?

21 komentarjev:

  1. Hudo. Upam, da gre v pripravo platna manj dela kot v samo slikanje. :-]

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljen,

    Ravno nekaj dni nazaj sem tudi sam nujno potreboval spenjač, pa tisti, ki je pri hiši ni bil tako zanesljiv kot bi si želel...

    Mi lahko namigneš kje si ti svojega Novusa kupil in kakšna je njegova okvirna cena?

    OdgovoriIzbriši
  3. joj, ne vem če ti to kaj dosti pomaga:

    tega in prejšnja dva enaka (en se je zgubu, pri drugem je pa po 6 letih neusmiljene zlorabe počil feder, garancije ma pa 5 let) sem našel kar v Bauhausu.

    nazadnje je pa stal, če me spomin ne vara, dobrih 10 jurjev. na srečo ne v ojrih :))

    OdgovoriIzbriši
  4. Peter, hvala ti za informacije!


    PS: Sicer pa, vse dobro še naprej in predvsem dobrega zdravja ti želim. Za ostale stvari tako ali tako večinoma sam poskrbiš, ...maš pač "grif" :))

    OdgovoriIzbriši
  5. Govorim iz izkušenj. Kreda in klej nista preveč dobra. Klej je sicer zelo prožen in odlično drži platno napeto, vendar je njegova slaba lastnost v ne-vodoodpornosti. Kapljica vode bi povzročila odstopanje grunda. Podlaga kreda-klej pa postane pretrda oz. lomljiva pri prepogibanju platna. Po moje je boljša ta rešitev, če namesto kleja uporabimo polivinilacetatno lepilo (npr. Mekol), s katerim najprej obdelamo platno. Malo ga razredčimo z vodo. Po sušenju se lahko nekoliko razpusti - nič zato, platno lahko ponovno napnemo. Po potrebi dva premaza in vmesno brušenje, lahko premažemo tudi hrbtno stran. Namesto grunda klej-kreda pa raje kupimo oljni grund (sestava titanov dioksid, alkidna smola, mineralni špirit), ki je veliko bolj prožen - platno praktično prepognemo in ne poči. Navadno damo tri premaze z brušenjem. Končna površina manj vpija barvne nanose in slika ima višji lesk. Slika se lahko tako tudi zmoči pa ne bo odstopila.

    OdgovoriIzbriši
  6. hvala za komentar, o njem si mislim pa tole:
    - no, da bi "kapljica vode povzročila odstopanje grunda", ne drži. "ne-vodoodpornost" je velika prednost, ker se da vse vdrtine ali gube na sliki enostavno sanirati - na hrbtni strani platno pri udrtini navlažiš in se perfektno izravna.
    je pa res, da tako grundiranega platna ne smeš prepogibati, niti izrezovati s podokvirja in ga zvijati v rolo, kot delajo tatovi v ameriških filmih - grund bi spokal in začel odstopati. ampak - zakaj bi kdo pri zdravi pameti sliko prepogibal?
    - da nekateri klej zamenjajo z Mekolom, pa nekaj o instant grundih - sem itak omenil pod "surogati".

    OdgovoriIzbriši
  7. Lep pozdrav , ali kdo ve kje lahko dobim cenik podokvirjev na bolhi sem nešel tipa ki prodaja podokvirje po sedem evrov tekoči meter kar se mi zdi da je predrago

    OdgovoriIzbriši
  8. 7 za meter je čist preveč, sploh na črno, sploh koker jaz poznam to lokalno kvaliteto.
    pojdi v Boesner (najbližji v Grazu), najcenejši profil dobiš za okol 2 ojra z davkom, majo pa tud popust na količino (če vzameš npr več kot kilometer, je cena 1.64 ojra bruto/tm)
    - majo pa tud bundle po 50 enakih kosov, pride pod 1.6 ojra/tm

    guglaj Boesner, potem išči "Keilrahmen"

    OdgovoriIzbriši
  9. hVALA PETER , . TO PA JE MALO BOLJ REALNO .
    PA LEP POZDRAV

    OdgovoriIzbriši
  10. Mušič je videti slikal tudi na platnih brez klejno-krednega nanosa...Lp-Gligorij

    OdgovoriIzbriši
  11. platno vse prenese - oglje, kredo, akril...
    juta in bombaž preneseta tudi olje.
    problem je v tem, da pa laneno platno lanenega olja ne prenese - menda ga lahko rzžre. zato je treba laneno platno pred slikanjem z oljem nujno zapreti.
    če pa ti je ljub surov videz, rjavo bombažno platno pa te ne zadovolji, po novem obstajajo tudi instant akrilni prozorni grundi, s katerimi si lahko pripraviš lan za varno slikanje z oljem.

    OdgovoriIzbriši
  12. Hvala za odgovor, še nekaj zdi se mi, da si čas med fazami izpustil. In drugo koliko je še dopustno, da klejno-kredni nanos preide na drugo stran platna...lp-Gligorij

    OdgovoriIzbriši
  13. prvič, takoj po kleju, lahko greš s kredo na mokro. potem je pa treba počakati, da se posuši, da lahko prebrusiš - lahko je suho v eni uri, lahko v pol dneva, odvisno od pogojev.

    če kreda pride skoz platno, ni najbolje. prevsem se izogibaj temu, da bi se platna z zadnje strani dotikal pod krtačo - tam se razmoči in grund pogleda skoz. ker se med delom platno zelo razpusti, ga s hrbtom dlani odrivaj, da lahko s krtačo delaš nad podokvirjem, ne da bi vanj pritiskal platno.

    ampak najbolje je, če si pač počasi pridobiš izkušnje, vsega se ne da naučiti iz navodil.

    OdgovoriIzbriši
  14. lep pozdrav Peter.
    Imam PONUDBO .
    Če vas zanima??? na 041 515 962
    LEP POZDRAV. V pričakovanju.

    OdgovoriIzbriši
  15. Pozdravljen.
    Zanima me če še ta genij v Šlkofji loki dela Lajštne?
    Interesira me njegov robot.
    Lako dobim tel. ali naslov in priimek ?

    OdgovoriIzbriši
  16. Dovolim si koregirati vaše grundiranje
    1. klej pregrevate - v vodni kopeli ga smete greti od 40 - 45 stopinj celzija
    2. vaš klejnokredni "grund" je prav gotovo pretrd. Če na hrbtni strani potegnete s prstom, bo gotovo razpokal, ker podsnovi manjka"plastifikator". Vašemu kleju dodajteččebelni med - enako težo suhemu kleju. Med služi tudi kot konservant. V. P.

    OdgovoriIzbriši
  17. @V.P.:
    hvala za to, res!
    kakor delam, so nas naučili na ALU, nekaj je pa tudi izkušenj. je pa res, da je klejno-kredni grund, sestavljen izključno iz kleja in krede - krhek. zato sam seveda ne pritiskam prstov v platno, ampak sem pač obziren, da po nepotrebnem ne spoka.

    kleja po moje niti ne pregrevam - tudi če bi bil tik pod vretjem, se po moje ne bi sfižil, saj ga navsezadnje z dolgotrajnim kuhanjem pridobivajo. s toplomerom nisem nikoli meril, klej z vodno kopeljo pa vedno odstavim in nato packam zunaj, kjer se tudi hitro ohladi, pa ga je treba vmes parkrat dogreti. v trenutku, ko voda zavre, pa klej po moje nima dosti več od temperature, ki jo navajate. mislim, da s klejem ne počnem ničesar napačnega, tu ni nobenih problemov. vseeno hvala.

    za tole z medom sem pa vesel - res je, manjka plastifikator, samo na nikogar še nisem naletel, ki bi to vedel in tako delal, do vas.
    naslednjič ko se spravim grundirat, bom čaral z medom, pa da vidimo :)

    OdgovoriIzbriši
  18. hmmm, med ....kakšen je recept za grundiranje s medom, klejem in bolonjsko kredo? Je za to potreben poseben med? In ali je med prisoten samo v prvi klejni plati ali tudi v klejno-krednem grundu?

    Lp in prosim za hiter odgovor,
    A

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. to sem spregledal, očitno torej ni bilo nič s 'hitrim odgovorom', upam da bo vseeno komu prav prišlo.

      prva plast, samo klej, je brez medu.
      v preostanek razredčenega kleja dam 3-5% (volumskih) medu, ki pa ni nikakor 'poseben', ampak čisto navaden.
      'plastifikator' dam torej samo v klej za kredo. med je le v klejno-kredni mešanici.

      odkar sem prvič poskusil z medom, je minilo že poldrugo leto, pa naj povem, da se tako zgrundirana platna bolje obnašajo, preverjeno.

      Izbriši
  19. WOW, HVALA za tole, bo res prav prislo!

    OdgovoriIzbriši
  20. MI TUDI IZDELUJEMO PODOKVIRJE
    PLATNO TUDI NAPNEMO
    DIM LETVE 2,4X7 <3,0X7 <4.0X 7
    INFO RUSTIL DIZAJN pohorska1 slovenj gradec
    051686510

    OdgovoriIzbriši