Kako pripraviti slikarsko platno

Spregovorimo danes o tem, kako pripraviti slikarsko platno. To sicer menda prav nikogar ne zanima, ampak ker sem že pred časom na Blogger uploadal kopico fotografij procesa, se mi zdi nekako prav, da prispevek o grundiranju objavim, preden se lotim pisanja o čem tehtnejšem. Počistiti je treba sproti, al kako že...

.
Splošno

.

Da tokratna problematika praktično nikogar ne zanima, čvrsto verjamem.

Naših akademskih slikarjev to ne zanima, ker kot po tekočem traku odmetavajo čopiče. Preostali v glavnem kupujejo instant napeta grundirana platna.

Ker termin "slikarstvo" pri nas relativno pozitivno kotira le še v specifičnih amaterskih krogih - izdvojiti moram predvsem zdolgočasne bogataške pridne punčke z "umetniškimi ambicijami" in območje upokojencev, ki jih je doletel "gon po sliki" - bi se zdelo, da bi veščina "grundiranja" utegnila zanimati vsaj njih. Malo morgen - ti pa sploh vsi kupujejo instant platna.

Tako se zdi, da ostanem v grobem le še jaz. Res je, jaz si platna od nekdaj pripravljam sam. Ne gre le za to, da znam sam najbolje in imam rad u nulo spedenano podlago - gre za to da verjamem, da je predmetnost slike vsaj tako pomembna, kot podoba, ki jo nosi. "Metafizični balast" (ta pejorativ je dobro razložen v nekaterih prispevkih v kategoriji o slikarstvu) slike se lahko najbolje kopiči le v kvalitetnem nosilcu, ki ga avtor izdela sam. :))

.

O podlagah

.

Da se na zid, v pesek, na desko, da se na papir; da se na fotošop, nenazadnje. Ampak osredotočimo se na platno - da se na bombaž, nekateri zlorabljajo celo nekakšne vzorčaste, čipkaste sintetične tkanine...

Zato raje aksiom: edino pravo platno v sintagmi "olje na platnu" je laneno.

(Podrobneje se pa lahko zgovarjamo v komentarjih.)

.
O podokvirjih

.

Platno je treba nekam pritrditi, da stoji razgrnjeno. Tej stvari se reče, uganila sta, podokvir. Okvir je, denimo, čisto nekaj drugega - tisto je okrasek, ki ga natikajo na gotove slike.

Podokvir mora biti po pravilih narejen tako, da se ga da, ko je slika že zdavnaj fertig, po potrebi povečati. Zato ne sme biti zlepljen ali zabit, pač pa le sestavljen. Podokvir je v vogalih staknjen s peresi in utori, vmes pa se da potisniti kline iz tršega lesa in deske posiliti narazen, da se povešeno platno spet napne.

Zunanji rob podokvirja mora biti širši kot ostalo, da se ga platno ne dotika. Platno mora biti "frej", v zraku, sicer bi se na podokvir grdo prilepilo.

.

Bralcema je seveda takoj jasno, da izdelava podokvirjev slovenskim mizarjem predstavlja nerešljivo uganko. Včasih najdeš kakega, ki bi se bil z izzivom pripravljen spopasti, ampak le pod pogojem, da mu zraven asistiraš, da se bo lahko zastonj učil mizariti, in seveda za primerno plačilo. Nepisano pravilo je, da želijo od vsakega podokvirja zaslužiti neto čistega v vrednosti enega kozolca. :))

Šalo na stran - tudi pri nas obstajajo specialisti, ki so se izvežbali za podokvirje. Sam sem dolga leta hodil k nekemu gajstnemu inženirju malo naprej od Škofje Loke in vedno je bilo zabavno. Tip je genij, bister ko hudir in poleg tega duhovit. Izdelal je nekakšnega robota, ki v eni potezi opravi tistih 7 operacij na koncu vsake lajšte, da se jo da potem sestaviti v podokvir. Problem je bil pa v tem, da je vedno uporabljal strašno zanič les - navidez robustno masivno ogrodje (srednje velika slika je lahko tehtala tudi 10 kg!?) se je navadno strašno deformiralo; slike, ki ni vsaj približno ploščata, pa se praktično ne da prodati, četudi bi bilo na njej naslikano kaj "všečnega" (pustimo to za drugič).

Dokončno pa me je k temu gospodu inženirju minilo hoditi po tistem, ko mi je nekoč prijateljsko odprl vrata lesene lope, ki jo je postavil ob hiši. V njej je bila praktično končana razkošna potovalna jadrnica, 11m dolga. "Tu se torej skriva razlika med sušenim lesom brez grč in tistim odpadom, ki ga že leta predrago dilaš naivnim slovenskim slikarjem", sem pomislil. Zaželel sem mu mirno morje in začel zahajati v Boesner.

.

Boesner - majka

.

Nekoč smo, posebej za to, hodili v Minhen ("worth a special journey" - po Michelinu torej za 3 zvezdice!). Res pa je, da si lahko vnovčil merverštojer, če si znal poln avto slikarske robe prešvercati skozi "najbolj odprto mejo na svetu". Navadno sta zadoščala 2 računa - tistega z majhnim zneskom si pomolil pod nos cariniku, pravega, za taužent mark, pa si držal pri sebi - pa je šlo.

Zdaj mej ni več, davek plačamo kjerkoli v EU, merverštojerja se ne da dobiti nazaj. Se je pa Boesner pojavil celo v Gradcu, tako da je postala pot precej cenejša.

Boesner opevam zato, ker ima vedno na zalogi lajšte, s katerimi si lahko zgradiš poljubne podokvirje. Več vrst, meni zadoščajo standardne, široke pičlih 4,5cm. Les je strojno sušen, predvsem pa vzdolžno zlepljen iz 2 nasproti obrnjenih kosov, tako da se praktično ne deformira.

Na stalaži so dimenzije do metra v korakih po 1cm! in do čez 2m v korakih po 5cm. Samopostrežba, neverjetno. Lahko prebiraš do onemoglosti, meriš, tehtaš vsako lajšto, čekiraš brezhibnost vogalčkov... Zadaj skladišče, nikoli ničesar ne zmanjka.

Boesner - majka!

.

Sestavljanje

.

Tako na Zabukovju izgleda kakih 500 ojrov, porabljenih v Boesnerju - nekaj platna, nekaj lajšt, v vrečah nešteto pripadajočih kajl, pa še nekaj drobnarij.

Veselo na delo!

.

Najprej je treba iz lajšt setaviti okvirje. V grobem gre z roko, nato je treba malo potolči. Lepo je, če se dejansko izide vse sestaviti tako, kot je bilo mišljeno na začetku - brez ostanka, da nič ne manjka.

.

Potem je treba razrezati platno. Najceneje je tako, da je čimmanj ostanka. Platno naj gleda vsaj 5 cm čez rob, da se ga bo dalo napeti.

.

.

.

.

.

.

.

O spenjaču in napenjanju

.

Pozabite vse električne spenjače. Za ceneno robo je pa itak škoda denarja. Jaz, ki sem v življenju zabil že vsaj 200.000 sponk in uničil vsaj 10 spenjačev, priporočam edino in natanko enega.

Mora biti takle, firme Novus, robusten, z ohišjem iz masivnega aluminija. Edino tak je kaj vreden, o tem resnično nima smisla debatirati.

Pred napenjanjem je treba podokvir poravnati v pravi kot - najenostavneje je premeriti diagonali; ko sta enaki, so vogali pod pravim kotom. Dobro je tudi prekontrolirati vogale in jih po potrebi pobrusiti, da kasneje ne bo gub.

Platno se spne najprej na sredi vsake lajšte, potem pa na vsakem robu sponko levo in desno, pa obrniti na nasprotno stran. Pred vsako sponko je treba platno z drugo roko skrbno potegniti čez rob. Za vlečenje platna obstaja posebno orodje, ampak jaz ga denimo ne uporabljam, ker se mi zdi preveč neosebno, koža na rokah pa je itak že davno podplat postala :))

Enakomerno napenjati proti vogalom.

.

.

.

.

.

.

.

.

Na vogalu platno skrbno prepogniti, jaz denimo delam tako kot na sliki.

Če želite kasneje poslikati tudi zunanji rob, je treba platno napeti okoli lajšte in ga pripeti tudi na zadnji strani.

.

.

.

.

.

.

.

Ko je lepo napeto, je treba platno "ukrotiti" z drotpiršno. Neusmiljeno ga je treba skrtačiti, dokler dlake ne stojijo pokonci, kot je razvidno s spodnjih slik. Tako nakosmateno platno se da z grundiranjem veliko lepše "zapreti" - vlakna se poležejo po površini in zaprejo luknjice.

.

.

.

.

.

.

.

.

O "grundih"

.

Grund je žargonski izraz za podlago. Grundirano platno je zaprto, brez luknjic, in belo. Povedati je treba, da se dobi platno, ki je že industrijsko grundirano. Treba ga je le narezati in napeti na podokvir, pa je. Ampak tako platno, prvič, niti teoretično na ogrodje ne more sesti kot če ga zgrundiramo kot tu opisujem, in drugič, tako platno doni votlo in povešeno, namesto da bi bobnelo kot boben.

Tudi če se odločite sami grundirati surovo platno, obstajajo bližnjice. Nekateri kupujejo drage instant akrilne izdelke, denimo Gesso, enakovredno podlago pa si lahko nekajkrat ceneje izdelate sami iz mešanice celuloznega lepila in zidne barve. Denimo Jupol + Mekol. Ampak tudi to je seveda surogat.

.

O vezivu

.

Edino pravo vezivo klasičnega grunda je klej.

Kako naj to razložim... Predstavljajta si, da kuhata govejo juho, dokler ne ostane samo zelo gosta žolica. Ta rjava gošča je zelo lepljiva, "živa" (se hitro usmradi), topna v vodi, da pa se jo tudi povsem posušiti in namočiti po potrebi kasneje. Naravna želatina. Klej je bil stoletja edino mizarsko lepilo - naravno in močno.

Klejev se da kupiti več vrst - najcenejši je navaden kožni klej (goveje kože kuhajo do onemoglosti), za grundiranje platen pa je boljši tak iz zajčjih kožic ali zajčjih kosti.

Klej se dobi v suhih ploščicah ali zrnih različnih granulacij.

.

Za vezivo grunda potrebujemo klej v koncentraciji 7.5%. Najprej ga namočimo, najbolj praktično si je pripraviti 20 procentnega.

V levem kozarcu vidita začetek, v desnem konec namakanja.

.

Potem ga je treba skuhati. Med segrevanjem želatinasta zrna lepo razpadejo. Do prave koncentracije ga enostavno razredčimo tako, da na kozarec 20 procentnega prilijemo še 2 kozarca vode.

Sam ga nato pol spravim za kasneje, da ga dolivam po potrebi, ostalo pa skuham.

Klej mora biti segret na 70 - 90 stopinj, zavreti ne sme. Kuhati ga je treba v vodni kopeli. Zadoščajo piskri, ki niso primerni za kuhanje človeške prehrane.

.

Platna najprej obdelamo s segretim 7,5 procentnim klejem. Nanašamo s staro krtačo, s krožnimi gibi. Platna ni priporočljivo preveč "zaliti", klej je najbolje v čim tanjšem sloju razporediti po površini. Med krtačenjem ga je treba čimbolj "raztegniti", na površini se lahko celo malce speni. Paziti je treba pri podokvirju - prste zatlačimo med les in platno, da ga toliko dvignemo, da s krtačo ne zadevamo ob podokvir, ker bi se to kasneje grdo poznalo.

.

Platno se najprej precej razpusti, kasneje pa "cukne" in se močno napne.

Z vročim klejem obdelamo vsa platna, s čopičem obdelamo tudi robove.

.

.

O polnilu

Grund dobimo, ko zmešamo vezivo s polnilom. Polnilo je lahko kakršenkoli inerten prah. Denimo mrtvičen gips. Gips namočimo in ga besno mešamo, da se ne more strditi, kemično pa reagira in postane inerten. To posušimo in zmeljemo, dobljeni prah pa je čisto uporaben.

Najboljše polnilo je takozvana bolonjska kreda. To se da kupiti, izgleda pa pač kot katerikoli bel prah (levo v cedilu).

V segret 7,5% klej postopno vmešamo toliko bolonjske krede, kolikor je sprejme. Na liter kakih 55-60 dkg. Grund kuhamo v vodni kopeli, dokler ni lepo enakomeren. Primerno vroč je takrat, ko se v vodni kopeli izločajo mehurčki.

.

Postopek je podoben kot prej - vroč grund na platna nanašamo s staro krtačo. Vsebino piskra vmes večkrat premešamo, ker se na površini rada naredi opna, po dnu pa rade nastajajo grudice. Če se kopel preveč ohladi, jo je treba seveda ponovno segreti.

Prvo plast krede lahko nanesemo takoj, čeprav so preklejana platna še mokra. Grund je treba čimbolje raztegniti, platno je treba med delom skrbno odmikati od podokvirja.

.

Ko je fertig, platna dobro posušimo. Nato jih prebrusimo s šmirglom granulacije 100, da odstranimo vse smeti, grudice in predvsem (če delamo z bolj grobim lanenim platnom) izstopajoče vozličke v blagu. Vsako brušenje se precej pozna, površina postane na otip povsem gladka.

Na slikci se vidi, da po prvem nanosu platna še zdaleč niso "zaprta".

.

Klejno-kredni grund je treba nanesti vsaj trikrat, lahko tudi štirikrat. Ker platna po vsakem nanosu prebrusimo, na koncu podlaga ni predebela. Biti mora zaprta, enakomerna in gladka (na koncu prebrusimo s šmirglom 120).

.

.

Ker enakomerne bele površine nima smisa kazati na fotografiji, zaključujem s tole vmesno fazo z nafotošopiranim kontrastom.

Bistva pa se ne da pokazati na fotografiji.

Gre za to, da klasično pripravljeno laneno platno - bobni. Podlaga je trdna, napeta, ob dotiku pa dejansko zabobni kot koža na bobnu.

.
Evo, zdaj znata nekaj, česar res ne potrebujeta. Ali ni to razkošje?