Odkar sva z D. končala stanovanje v Ljubljani, v ateljeju na Zabukovju nimam računalnika. Ko je na blogu mrk sem torej tam, ali pa počnem kaj še pametnejšega. Tam izgleda te dni torej tako, kasneje, ko se hrasti olistajo, se ne bi nič več videlo.
V bistvu bi se rad, ker že komentiram hiše, s tem malo ekskulpiral.
Torej, očitno tu ne gre za arhitekturo. Ampak hiša je bila zafurana že preden so jo, zgrajeno do druge plošče, pred 15 leti skupaj s precej zemlje in papirji kupili za danes smešnih 12 000 mark. Pri vikend udarništvu sem mel sam precej prste vmes in mislim, da je tudi z mojo pomočjo stvar izpadla manj zafurano kot je bila spočeta.
Sovražim vinske gorice in arhitekturno opustošenje, kakršno vlada po slovenskih sončnih gričih, tako da štejem za svoj bistveni uspeh, da hrasti še stojijo in so se vmes lepo odebelili. Z vseh koncev so namreč pritiskali stari zapitki, ki živijo samo še zato, da iz leta v leto sebi pridelajo letno dozo alkohola, da bi namesto hrastov naštepali trte (tisto kar se vidi v ospredju je vinograd soseda Milana).
Sovražim transformatorje in rakete, ki čakajo na izstrelitev po naših sončnih gričih. Za svoj uspeh tako štejem tudi, da mi je naš transformator uspelo spraviti v neboleče proporce: horizontala macesnovega plota, ki kot kvazigank obkroža hišo, jo optično preseka in zniža. Pri macesnu se lahko pohvalim: kupil sem ga na žagi v Škofljici, kjer se jim je nabral pri podiranju lesa nekje na trasi avtocest, po ceni nižji od tiste za smreko - izgubljeni delavci pač niso vedeli, kaj s kupom presušenih plohov čudnega rdečkastega lesa. Poleg tega sem vse preobrnil in izbral res lep les. To sem dal odpeljati v neko večje mizarstvo, kjer so mi žaganje in oblanje obračunali po številu dejanskih minut, ko je mašina laufala. Macesen sem skratka dobil 4x ceneje kot bi bilo normalno. (to sem kasneje ponovil za Ljubljano). Macesen je poln čreslovin in zdrži desetletja, neprepariran. Sčasoma na soncu posivi, dobi prijetno srebrno patino.
Sovražim na milemeter ravne, gladke, s skrbno našpičenimi vogali izdelane, obvezno sladolednih barv (vodita cigansko-plava in kanarčkovo-rumena) fasade, po možnosti še s podvojenimi, noter vzetimi in belo pobarvanimi vogali in prav takimi obrobami oken. Bolj ko je hiša zafurana, bolj se ljudje trudijo to poudariti s fasado. Sam sem raje v okolici študiral fasade avtentičnih, opuščenih zidanic in štal. Hišo sem izoliral s kombi ploščami, da je bila podlaga dovolj močna za težko fasado. Naročil sem kamion savskega prodca 0-8 mm iz Hotiča in hišo sam ofrajhal z grobo malto iz tega peska, apna in belega cementa. Fasada je lepo uspela, taka je kot na starih štalah in gradovih. Zaradi grobe teksture se vanjo pod vsakim kotom lovijo sence, hišo pa taka obleka optično zmanjša. Pritličje, pod gankom, pa je zaglajeno in temno pobarvano, da se malce skrije.
In nauk? Študiranemu človeku se fajn zdi, če sam, fizično, kaj nardi. Je pa to nevaren hobi in če so (in žal ponavadi so) ljudje preveč zagnani in v napačno smer, zafurajo pokrajino. Po pameti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar