Še 5 jih je padlo

Pozno poleti ni lepšega, kot podaljšani vikendi ob morju. Tokrat je v slabih 4 dneh, poleg vsakodnevnih hektolitrov dežja s točo in zadostne količine rib in rakovic, padlo tudi 5 knjig: Platforma, Skoraj prosojna modrina, Južno od meje, zahodno od sonca, Divja jaga za ovco in Ljubi moj sputnik.

.

Platforma Michela Houellebecqa. Ob tako razvpitem avtorju, o katerem in o katerega knjigah je že vsak, ki je imel 5 minut časa, kaj pametnega povedal, težko napišem kaj izvirnega.

Ajde, še vedno ne more škoditi, če povem, da se njegovo ime baje izgovori podobno kot "mišel velbek". Prav gotovo tudi ne more škoditi, če za začetek prebereta, če še nista, tole reportažo z njegovega nedavnega obiska v Zagrebu, izpod peresa vedno duhovitega Jureta Aleksiča.

Platforma, izdana v začetku 2001, pred Balijem in WTC, pred Istanbulom, Madridom in Londonom in seveda pred cunamiji, se je izkazala za samouresničljivo prerokbo. Roman, ki se zanimivo poigra s tezo o komplementarnosti dekadentno-praznega zahoda in revno-nedolžnega tretjega sveta skozi sex turizem, ter jo na koncu ovrže z obetom islamskega terorizma, oriše "platformo" sveta na začetku novega tisočletja.

Houellebecq, ki se je z romanom in nekaterimi intervjuji zelo zameril muslimanom, se je za las izognil fatvi.

Meni pa se, v tistem traktatu, ki ga je položil v usta poangleženemu Egipčanu (str. 174), bolj kot kritika islama ("bolj ko je vera nagnjena k monoteizmu - bolj je nehumana in kruta; in islam med vsemi verami vsiljuje najbolj skrajen monoteizem"), zdi zanimivo lucidno razkritje narave katolištva: "...katolicizem se je hitro oddaljil od monoteizma, ki ga je vsiljeval izvorni nauk. Prek dogme o Sveti trojici, čaščenju device in svetnikov, o priznavanju peklenskih sil, z občudovanja vredno iznajdbo angelov, je počasi zgradil zelo pristno mnogoboštvo..."

Knjiga je odlična, zelo lepo se bere. Po Osnovnih delcih in Platformi bo treba čimprej prebrati še Širitev področja boja in Možnost otoka.

.

Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija je sicer mučna, zatohla, mračna, a v bistvu samo korektna izvedba modernega romana, skoraj preveč natanko po Proustovem receptu.

Kup povsem zavoženih japonskih đankijev se kar naprej na vse načine drogira, fuka in posluša stari zahodni poprock. Napisano je skozi ozek pogled enega od njih, kakor vidi in čuti - z močno omejenim vidnim poljem, a tisto hiperrealistično; značilno je, da se ob koncu poglavij vidno polje usmeri na kako žuželko.

Knjiga deluje zelo sodobno, kot bi bila napisana lani, ko je izšel slovenski prevod - ne pa, pazi, že leta 1977!

.

Zdi se, da je Murakami na japonskem pogost priimek - poleg nekega Toma iz Hirošime, s katerim sva pred leti v okviru študentske izmenjave veselo prijateljevala po Dublinu, pa zgoraj omenjenega Ryuja, je tu še Haruki. In slednji je, trdim, od vseh treh najboljši pisec.

Južno od meje, zahodno od sonca Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

.

Divja jaga za ovco Harukija Murakamija je inteligentna, domiselna, duhovita bravura. Meni je problematika itak blizu, ampak to postmoderno kriminalko lahko vsak prebavi. Bralca naj opozorim edino na to, da gre za roman v 2 knjigah, kar pa sem sam v knjižnici spregledal in sem se moral zadovoljiti z drugim delom.

.

Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

Res, tole sem kar od zgoraj copypastal. Se mi zdi, da lepo paše tudi sem.