torek, 06. junij 2006

Še 8 jih je padlo

Nazadnje so padle Ljubljena, Eventide, Osnovni delci, Ljubimki, Naslada, Ostanki dneva, Učiteljica klavirja in Ko smo bili sirote. Prvi dve sta padli pred mesecem, naslednje tri prejšnji četrtek, zadnje tri pa prejšnji petek.
.
Ljubljena Toni Morrison je menda padla kot zadnja iz Delove akcije poceni knjig. Da je nisem zmogel prej in da se je vlekla ves teden, pa ne pomeni, da je zanič. Samo nekaj časa sem pač rabil, da sem se navadil na poseben slog, ki ga prevod ne povozi. Zgoščen, južnjaški, suženjski, meditativen. Zgodba o časih osvobajanja sužnjev je podana tako mojstrsko, da težko zapopadeš, da je knjiga nastala 1987. O tem, da je bil po knjigi pred leti posnet film, v katerem je Beloved igrala the Oprah, pa tu ne bom.
.
Eventide Margaret Dobson bi znala biti najslabša knjiga, kar sem jih kdaj prebral. Našel sem jo na Zabukovju, ko ravno ni bilo ničesar drugega primernega, med knjigami, ki sem jih pred leti zastonj odnesel iz Delavske knjižnice, ko so čistili police. Na platnicah je štampiljka "dar". Načelno verjamem, da občasno ne škodi prebrati ljubezenskega romana za gospodinje v angleščini, že zaradi duhovite frazeologije (saj vesta, sardonic..., shivers down her spine...).
Ampak če ga napiše gospodinja iz Oklahome (...when she isn't writing she enjoys sewing, travel, and basic carpentery - she has been known to knock out walls while her husband is at work...), je pa menda tu mač.
.
Da so famozni Osnovni delci Michela Houellebecqa padli šele zdaj, je sramotno (ampak bolje pozno, kot še kasneje). Knjiga je vsaj tako dobra, kot je Houellebecq, ki se je pred kratkim blagovolil celo osebno pojaviti v neki zagrebški beznici, razvpit. Inteligentna mešanica pop naravoslovja in krize srednjih let, ki pa se za moj okus in mojo generacijo malce preveč ukvarja s hipijado in hipuzli. Vsekakor odlična knjiga; namesto podrobnejšega opisa pa vaju naženem brat. Knjiga traja dobro uro.
.

Elfriede Jelinek je tista Nobelova nagrajenka 2004 za literaturo, ki se zaradi strahu pred množico ni pojavila na podelitvi. Poleg tega sem o njej vedel to, kar je vsevprek razglašal član odbora za nagrado, ki je zaradi nestrinjanja z izborom takrat odstopil, in kar sem lahko razbral iz njene fotografije v Delu (gospa izgleda kot ostarel hipi).
Ljubimki je roman brez velike začetnice. Poleg te očitnosti pa se ponaša s slogom, ki te butne. Za neosebnim, popolnoma brezčutnim opisovanjem, v jeziku, adaptiranem na domnevni nivo preprostih šivilj, se razkriva, prvič, Elfriedina kritika slovenskih mladoekonomistov, in drugič (kar je ravnotako vseprisotno skozi vsa njena dela), njena inrtigantna, motena osebnost.
Roman, ki seveda nima nobene zveze z lezbaštvom, ampak opisuje vzporedni zgodbi dveh deklet, se dogaja v neki avstrijski dolini šentflorjanski, kjer v fabriki šivajo erotično perilo. Ampak pustimo avstrijsko Štajersko - Ljubimki je vendar roman o Sevnici! Odlična knjiga, samo navidez enostavna. 1 hour well spent!
.
Naslada Elfriede Jelinek je tista ravno v slovenščino prevedena knjiga, ki jo na vse pretege reklamirajo kot "pornografski", ali pa vsaj "antipornografski" roman. Na tem mestu pa naj obračunam tudi s tistimi, ki Jelinekovo vztrajno označujejo kot feministko.
Naslada nam namreč nudi prelep vpogled v njeno osebnost - recimo raje motenost, ki je povsem istovetna z vsem njenim pisanjem (ki seveda ni "feministično"), in ki jo lahko strnem kot:
- neizmerno sovraštvo do same sebe
- neizmerno sovraštvo do človeštva
- neizmerno sovraštvo do kapitalizma
- sovraštvo do moških na splošno
- sočutje - oziroma nekakšna distancirana, pokroviteljska naklonjenost do "malega človeka", posebej preprostih žensk, ki se kaže kot prezir do njihovih bednih eksistenc, ki jih tako ploščato poenostavljeno karikira
- popolno nesposobnost funkcionirati v družbi, karkoli že pač to pomeni
- opazovalstvo; Jelinekova se življenja ne udeležuje, pač pa vedno samo opazuje; opazuje ga z nekim distanciranim čudenjem, a brez kakršnekoli empatije; opazuje in potem hladno, neosebno opisuje, kakor skozi opazovanje brez zmožnosti vživljanja res dobro zna
- fiksno idejo, da so stari deci nazarensko potentni (in da je to, če to pač vzamemo za dejstvo, nevemkako zavržno)
Naslada je težka mojstrovina. Tudi zato, ker sočnih, zgoščenih stavkov, katerih vsak je težka mojstrovina posebne vrste že sam zase, ne zmanjka prav do konca. Ajde, priporočam.
.
Ostanki dneva Kazua Ishigura je tisti roman, po katerem so posneli film, v katerem butlerja igra sir Hopkins. Vic je v tem, da sem iskal knjige nekega čisto drugega Japonca, ker pa nisem točno vedel katerega, sem pograbil par komadov Ishigure. Nikoli več.
Kazuo Ishigura je tisti Japonec, ki ga v očeh vseh drugih predestinira dejstvo, da se je rodil v postbombnem Nagasakiju, v lastnih očeh pa se, nasprotno, vidi kot čistokrvni angleški aristokrat. Ajde, v Anglijo so emigrirali, ko mu je bilo 6 let, in po vsej verjetnosti mu ni bilo prizanešeno z elitnimi zasebnimi šolami, kasneje pa se je izpopolnjeval še na delavnicah kreativnega pisanja. Ampak...
Če Jelinekovi lahko očitamo premalo empatije, tale Kazuo z njo pretirava. Njegovo je tipičen primer, kako bi se izrazil, štreberskega, piflarskega pisanja. Knjige delujejo preveč izpiljeno, preveč dodelano, zaprto in nadvse dolgočasno. Nedvomno zelo dodelani karakterji, zelo premišljena zgradba, z zelo prefinjenim catchem (ki ti, če ne pristaneš na vsiljeno, zamudno, počasno branje, mimogrede uide) - ampak bralca vseskozi spremlja občutek, da naj bi se ta Japonec vseeno malo bolj identificiral sam s sabo, kot s tistimi narejenimi butlerji...
No, pa saj Ostanki dneva so konec koncev čisto fajn knjiga. Neskončno prefinjeno dialogiziranje, zadeto v času in classu, ki pravo vsebino vedno skriva izključno med vrsticami; morebitna ljubezen, v kali izrinjena na račun spodobne profesionalnosti; in nenazadnje - v reminiscencah razkrita slutnja zavoženega življenja, ki je rezultat vdane lojalnosti kot fatamorgane najvišje vrednote. Žrtvovati je treba 2 uri.
.
Učiteljica klavirja Elfriede Jelinek je, tu ni več nobene skrivnosti, avtobiografija. Seveda sta videla film (zlata palma Cannes 2001), ki je Jelinekovo internacionaliziral in pripravil teren za Nobela, ampak knjigo je vseeno treba prebrati.
Vse, kar sem naštel že zgoraj, tu drži kot s krvavim žebljem pribito (oziroma ustrezneje - kot z ostro britvico vrezano). Frida je izjemno inteligentna, boleče iskrena in hipnotično privlačno motena. S pisanjem je uredila razmerje med svojim svojevrstnim avtizmom in svetom; iz bralcev pa naredila voaerje, ki so se prisiljeni spraševati, ali je bolj bolno uživati v tem odličnem branju, ali pa se je bolje distancirati v obsojanje še bolj bolno motene čudaške avstrijske hipuzle.
V Beletrinini izdaji iz leta 2003 je priložen še izreden, resnično izjemen intervju, spraševalca Andreja Mullerja. Konča se tako:
"... Nekoč sem si lahko vsaj s tem, kar oznanjam, ustvarila neke vrste identiteto. Ta pogovor me je popolnoma dekonstruiral."
Vsekakor odlična knjiga. Po treh prebranih pa dam roko v ogenj tudi za vse njeno ostalo pisanje.
.
Ko smo bili sirote Kazua Ishigura je spet izvrsten primerek že zgoraj orisanega štreberskega pisanja. Knjiga traja vsaj 3 ure, ki pa jih nikakor ni vredna.
.
Lahko noč.

6 komentarjev:

  1. Margaret Dobson rulz!

    OdgovoriIzbriši
  2. ishigure sicer nisem bral, vendar verjamem na besedo. problem rumenčkov je IMHO njihovo kopiranje zahodne kulture in poizkusi razumevanja le-te. sami se nato preveč ukvarjajo s samo tehniko, ki je nedvomno izpiljena in naštudirana do zadnje pičice. hej, nimam nič proti njim, nedvomno so veliki mojstri, vendar ko pride do tiste človeške, eee, čustvene osebne komponente, do tistega zaradi česar se veliki maestri, mojstri distancirajo od ostalih, pa žal pogorijo. no, vsaj v glasbi je tako, za literaturo ne bi vedel.

    -sv3

    OdgovoriIzbriši
  3. knjigo prebereš v eni uri?

    OdgovoriIzbriši
  4. @sv3der:
    na kakršnokoli slutnjo rasizma sem občutljiv, zato pojasnilo:

    Ishigura mi pač ne sede najbolj.
    Sam o sebi pravi:
    "Sem pisatelj, ki želi pisati internacionalno. Kaj je mednarodni roman? Predstavljam si ga, preprosto, kot pisanje, ki razodeva pomen življenja ljudi iz različnih okolij sveta. Dotika se posameznih značajev, ki so glede na sodobne možnosti komunikacije razsejani po vsem svetu, ki pa so popolnoma trdno zasidrani tudi v čisto določenem kraju."

    Izjava potrjuje, kar me moti tudi v njegovem pisanju; pri njem pogrešam avtorstvo, osebni pečat, lastno izkušnjo (čeprav se kaj predelanega večkrat pojavi) - namesto tega pa dobim pretirano empatijo, vživljanje v dodelane, a kljub vsemu umetne, "internacionalne" karakterje.

    Posledica: ponavadi preberem vse kar mi pride pod roke, čeprav se česa kdo ne bi niti s palico dotaknil, ampak ko sem na platnici še enega njegovega romana, "Ne zapusti me nikdar", prebral:
    "Hallsham je na prvi pogled videti prikupna elitna šola na angleškem podeželju...
    ... Katy H., pripovedovalka pretresljivo subtilne in etično drzne pripovedi o svojem življenju, za ograjo Hallshama iz majhne punčke odraste v mlado žensko, vendar šele ob odhodu s posestva spozna, kaj Hallsham sploh je, in zapopade vso krutost svojega obstoja",
    me je veselje do branja v trenutku čudežno zapustilo.

    OdgovoriIzbriši
  5. milsim, da sva se razumela kaj sem hotel povedat. sam si precej lepše in nazorneje napisal v drugem odstavku. ta pojav opažam predvsem v (resni) glasbi.

    še to, če bi želel napisati rasističen komentar, bi se videlo. in ne, nisem mislil, da ti knjiga iz podobnih vzgibov ni bila všeč.

    -sv3

    OdgovoriIzbriši
  6. Presenetljivo, kako negativno je sprejet Kazuo Ishiguro. Sama sem po naključju naletela na njegovo knjigo Ne zapusti me nikdar in bi o njej lahko rekla samo: "Knjiga je resnično vredna branja!"

    Ja, vsaj zame. Opažam pa tudi (po komentarjih na spletu), da je še mnogo oseb podobnega mnenja!

    Na splošno veliko berem (če le imam čas!) in so mi všeč skoraj vse zvrsti - čisto odvisno, kako je knjiga napisana, da me pritegne v začetku. Ta me je zelo hitro, z vsako besedo sem bolj "padla vanjo". Kolikor je v njej znanstvene fantastike (ki lahko kmalu morda postane resničnost), ki jo prenese v sedanjost - s tem doseže tisti učinek grozljivega zavedanja, ko se vprašaš, kam drvi naša znanost in vsi ti napredki...

    OdgovoriIzbriši