Proslava

O.K., pri proslavah gre za anahronističen žanr in temu primerno težko je spraviti skupaj nekaj, kar ne bi vsaj rahlo spominjalo na indoktrinacijo pionirčkov po osnovnošolskih telovadnicah, kamor so nas nekoč vsake kvatre zbobnali recitirat in poslušat. Vsakoletna proslava na predvečer obletnice Prešernove smrti tako ostaja večen izziv in nerešljiv problem.

.

Letos so Gallusovo napolnili z obeh strani - na oder so spravili vsaj toliko povabljencev kot v parter. Dogajalo pa se je na sredi, pod gigantsko Fiškinovo kroglo, ki je izpodrinila velik del volumna dvorane, nam na balkonu pa onemogočila videti bend, ki je špilal, drugam kot v podplate. (No, povabljence se je videlo dobro, in zato pri semnju ničevosti itak gre.) Upam da vam ilustracija, sestavljena iz zasilnih fotografij s telefonom, kaj pomaga.

.

Natašo Matjašec pohvalim. Jovanovičevo preveč domače povezovanje pa mi je pustilo mešane občutke.

Čeprav - kulturniški old-boysi, z Milanom Deklevo in Karpom Godino, pa z njegovim filmčkom o Šumiju (največ smeha je požel zagnani mladi Rupel), so prav simpatično, sproščeno obudili spomine na tiste lepe svinčene, hipijevske čase. Za trenutek so v Šumi spremenili Cankarjev dom. In med Deklevovim govorom se je nekaj lepega, preprostega, prijaznega razleglo po dvorani.

.

Škoda, da so Ditko Haberl in reinkarnacijo Elde Viler silili skupaj peti Kekčevo pesem. Ko je po dvorani rahlo razglašeno odmevalo, sem se počutil zares bedasto. S kulturo bo poslej resda vedno slabše, a nova oblast ima rešitev: zamižite, umetniki, in z nami ponavljajte mantro:

"dobra volja je najbolja!"

.

Glede na to, da itak ne štekam, so mi kljub vsemu ljubše odkrito nerazumljive, ambiciozne postavitve Matjaža Bergerja, kot pa taka domačijska zadeva s čisto pravo policajsko godbo na pihala, kakršna je bila tokratna proslava Janeza Burgerja.

Lahko noč.