Jastog (hrvaško hlap, Hrvati rečejo jastog rarogu) je nesporno kralj morja. Jadranski jastog je res plemenita žival, v modrovijolični opravi ki prehaja v svetli oker, posut s temnimi marogami, z rdečimi tipalkami. Nikakor se ga ne da zamenjati s klavrnimi črnimi gojenimi jastogi z mehkimi oklepi, iz zahodnega Sredozemlja ali iz Kanade (pripeljejo jih z letalom), ki so v naših ribarnicah po 5 jurjev. Jadranski je čvrst, kamnit in nezamenljivo živo obarvan, in seveda po 10, 12 jurjev, če ga majo. Seveda se velike rake kupuje žive - zato majo v ribarnicah akvarije.
.
Od malega sem si to čudo narave želel videti v živo, v naravnem okolju. Od malega se mi je zdelo samoumevno, da se jastoga vidi le s flašo. Zgodilo se je pri 16tih, z DRM potaplajči.
.
Svojega prvega sem snel na dah. Na Kornatih je ena krasna marina, Piškera, na otočku Panitula vela. Bilo je eno lepo jadranje. S pomožnim čolničkom smo zaveslali na zunanjo stran otočka, kjer je stena do globine 110 m, da malo pogledamo. Kakih 5m globoko smo našli zataknjeno malo rdečo bojico, privezano na špago iz globine. Pa smo malo vlekli in povlekli 65 m špage, na koncu pa vršo, polno. Itak ne boste verjeli, pa vseeno, obstaja 8 živih prič: v vrši so bili meter dolg ugor, srednjevelika hobotnica, en manjši skalni rakec in tričetrtkilski jastog. Etični premislek: nekdo je v nacionalnem parku nastavil vršo na črno - torej jo pravtako lahko spraznimo tudi naključni najditelji. Vzeli smo si ugorja (po napornem davljenju - ima velika usta) in jastoga, drugo pa lepo spustili nazaj in se hitro spokali. Ta slika je stara torej, khm, 10 let. Poimenoval sem ga Jože. Bil je zelo dober..
Lani septembra pa najdem enega čisto malega nekje med Fažano in Rovinjem, ne povem bolj točno, v luknji smešnih 6 m globoko. Kdo bi si mislil. In potem oktobra, na koncu Kamenjaka, v luknji pri dnu stene, 15m globoko, enega precej večjega. Rad si predstavljam kako je pod vodo izgledalo pred 100, al pa vsaj pred 30 leti. Menda je bilo velikih, še neboječih rib vse polno, pa jastog v vsaki danes prazni luknji. Se je začelo spreminjat na bolje?
.
Zadnjič pa spet enega opazim. Spet na tem najmanj obljudenem delu Z Istre, med Rovinjem in Fažano, pod skalo, samo 6m globoko, ko sem sistematično iskal rakovice. Sem ga hodil gledat dokler se ni dokončno skril. Pa sem se vrnil čez 3 ure, pa luknja še vedno prazna. Pa sem vzel malo črev eni ribi ki sem jo šicnil za večerjo, jih napičil na vilco in to postavil pred luknjo. In je prilezel, izpod nasproti ležeče skale, veličastno. To je res adrenalinski šok, jastoga doživet. To je kot ena parna lokomotiva, vse se premika, konce nožic ima razcepljene v škarje, pod repom migetajo škrge, pari rdečih tipalk vohljajo, pri glavi pa gomazijo kompleksna ustna podajala. Ampak pri vsem tem lebdi lahkotno kot sodobni maglev vlak. Spredaj lebdi veličasten par klešč, srhljivo nepremično, vse drugo mu sledi kot prikolica.
Na vsak način sem ga hotel dobit - nikakor ne za v lonec, premajhnega; samo potežkat, pobožat, preštudirat in izpustit, res. Ko je prilezel dovolj ven, sem ga z vrha, od zadaj, poskušal zgrabit, pa se je v trenutku z repom katapultiral v rikverc, tako da sem po nesreči zgrabil levo kleščo, pa naenkrat ni bilo nobenega odpora, nobenega boja, pa vidim da držim njegovo levo roko, škarje, v svoji. Raki lahko klešče, če je huda sila, odvržejo. Si brez noža roko amputirajo. Kdor je kdaj ubil rakovico s kuhanjem ve, kako jim včasih klešče kar odnese. In če rak vzrok svoje žrtve preživi, se mu okončina po večkratni levitvi povsem obnovi. Kar je prav tako težko doumljivo. In slaba tolažba. Ker če bi to slutil, mu res ne bi težil. Bi se naredil da ga nisem opazil. Zdaj je vse slaba tolažba. Upam da se bo prebil, enorok.
.
Nekoč je nekdo prišel na obisk h gorenjcem, pa so ga pogostili, kot se spodobi, s hrustjavim kurjim bedrcem. Pa je ob slovesu vseeno plaho vprašal, če je tista njihova kokoška, vsa v povojih, ki se po dvorišču muči z berglami, kaj bolna. Pa so mu rekli: Veste kaj, zarad vas pa res naumo cele kure fental.
In tako se je v kruti igri usode podobno zgodilo z nekim nesrečnim istrskim jastogom. Tisto kleščo sva skuhala z rakovicami, barve so izginile v rdečkasto, in potem sva vse pojedla.
Jastog, kako je to dobra hrana!
Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar