Spravite se

Po burnih odmevih, ki jih je sprožil govor upokojenega beograjskega nadškofa v Rogu, se bom nehvaležne teme, ki namesto možnosti sprave vsakič prinese na plan kup primitivizma po raznih forumih, lotil še sam. Nenazadnje imam srečo, da sem ravno dovolj star, da se konca komunizma še živo spominjam, hkrati pa sem 3x premlad, da na 2. sv. vojno ne bi mogel gledati povsem neobremenjeno.

.

Nerad, saj je to povsem nebistveno in nepomembno (je pa seveda neobhoden podatek za vse tiste, ki danes tako zlahka vsevprek zmerjajo z izdajalci), naj za vsak slučaj omenim svoja dedka, ki sta bila v 2. sv. vojni aktivno udeležena. Eden je bil bolj ali manj okrog svoje gorske kmetije v partizanih do konca, drugi na pa začetku, dokler ga niso ujeli domobranci in je med njimi in delom v Nemčiji izbral slednje, tam zadovoljno sestavljal Audije (poseben model z gosenicami in oklepom), dokler ga niso za članstvo zasnubili SS, in je raje pobegnil in se z vlakom prešvercal domov, kjer je dočakal konec vojne. Njegov brat, prisilno mobiliziran, je kot nemški vojak padel nekje na Finskem.

.

Tule se bom bolj ali manj nesistematično lotil nekaterih vidikov, ki mi pač padejo na pamet; je pa zadeva seveda široko kompleksna, tako da se zaradi mene lahko mirne duše olajšate pri komentarjih.

.

* * *

zgodovina

.

Partijskemu zgodovinopisju zamerim predvsem, da je polno vrednostnih sodb, izključevanja in podpihovanja razdora. Po tem, ko je ideologija, v katere funkciji je bilo, propadla, je pa menda čas, da se vse skupaj zastavi bolj objektivno.

Zgodovina naj korektno opozori na dejstva, interpretirati pa jih velja tudi v skladu s takratnim kontekstom, torej kombinacijo tuje okupacije, državljanske vojne in komunistične revolucije.

.

slovenci

.

Res me moti lahkotno-agresivno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda". Ali res verjamete, da se je bil katerikoli Slovenec iskreno pripravljen odpovedati lastni identiteti?

Po 60 letih nimamo prav nobenega razloga, da ne bi spoštovali težkih osebnih odločitev, ki so jih naši predniki sprejemali v časih, ko je bilo na izbiro malo dobrih opcij. Z minumumom empatije se da razumeti tako odhod v partizane, kot bojevanje na ruski fronti v nemški uniformi, kot skrb za varnost družine in lastnine pred banditi; tako sanjarjenje o komunističnem raju na zemlji, kot pakt s hudičem proti obetu stalinističnega masakra. Osebno pa sem najbolj s tistimi Slovenci, ki so po srečni vrnitvi iz nacističnih taborišč postali žrtve montiranih procesov komunističnega banditizma (žrtve dachauskih procesov 1948 v Ljubljani so bile rehabilitirane leta 1976).

Nagravžno se mi zdi očitanje "izdaje slovenskega naroda" brez groba pobitim in 50 let zamolčanim Slovencem, ki brez glasu ležijo po 400 množičnih grobiščih širom države. Nagravžno se mi zdi očitati izdajo slovenstva tistim, ki so si rešili golo življenje z emigracijo, in predano gojili slovensko kulturo, zaničevani od matične domovine, denimo v Argentini. Kjer raste že tretja generacija Slovencev (nasprotno se tipični ekonomski emigranti velikokrat, denimo v ZDA, popolnoma asimilirajo v 2 generacijah = otroci ne znajo slovensko).

.

meščanske stranke

.

Živahno politično dogajanje med Slovenci pred komunizmom še vedno označujejo s tem pejorativom, kjer "meščansko" seveda pomeni "buržoazno" (buržoazija z izpeljankami je ena najbolj priljubljenih besed osnovnošolskega pouka zgodovine, kakršnega sem še bil deležen).

Politično delovanje Slovencev je bilo formalizirano že v Avstroogrski (npr. Ivan Tavčar kot en vodilnih liberalne Narodno napredne stranke poslanec na Dunaju med 1901-1907, Ivan Cankar 1907 kandidiral pri socialdemokratih in popušil, ... ).

V stari Jugoslaviji pa je bilo sploh burno, tudi po šestojanuarski diktaturi leta 1929. Vsekakor ni bilo duha o enopartijskem sistemu, kakršnega smo trpeli do osvoboditve. Slovenci smo imeli tri stranke - Ljudsko (takozvani klerikalci), Liberalno (takozvani jugoslavenarji) in Delavsko (od katerih so se kasneje odcepili komunisti). Lepo na kratko je o tem nekaj napisano tule. Resnici na ljubo se je za avtonomno Slovenijo najbolj zavzemala SLS, kar je povojna propaganda seveda povsem spervertirala.

.

okupacija

.

Najbolj histerične odzive je Perko doživel v delu, kjer je omenjal "še sprejemljivo kolaboracijo".

Malo sem posrfal in ugotovil, da okupacija ni noben tabu, ampak sredstvo državne politike, ki je prav dobro pravno formulirano, utemeljeno in od praktično vseh držav priznano.

Pomemben vir je projekt univerze Yale (The Avalon Project at Yale Law School), kjer so (v primerno predpotopnem dizajnu) na voljo originalna besedila konvencij, ki urejajo pravila vojskovanja, ravnanja z vojnimi ujetniki in okupacijo.

Preglejmo tiste, ki so bile v veljavi pred 2. sv. vojno:

Haške konvencije (Wiki). Posebej zanimiv je IV del konvencije iz leta 1907, Laws and Customs of War on Land (Avalon). Za vsak slučaj prilagam še Ženevske konvencije, ki pa imajo letnico 1949 z dodatnimi, kasnejšimi protokoli. Na te se v zvezi z 2. sv. vojno formalno ne moremo sklicevati.

.

V bistvu gre za to, da je treba vojno napovedati, okupator je dolžan na okupiranem območju zagotoviti civilno oblast, delovanje inštitucij, nedotakljivost lastnine..., vojaki (vseh strani) morajo imeti prepoznavne uniforme in insignije, orožje moajo nositi vidno, jasna mora biti hierarhija poveljevanja... Civilisti na okupiranih območjih so varni, če se držijo pravil.

.

Te stvari je danes zanimivo preverjati na primeru Iraka. Namesto pisanja o mojem neprikritem preziru do bušijev - poglejmo na situacijo, kakršna je danes tam pač dejstvo.

Okupatorji Američani so dolžni vzpostaviti mir, civilno oblast, sodstvo. Za policiste novačijo, urijo in oborožujejo lokalce, ki pa se tega sramujejo in bojijo, zato poslujejo zamaskirani. Veliki večini je najbrž precej več do miru in zdravja sorodnikov, kot do ideologije za samomorilskimi terorističnimi napadi na civiliste in infrastrukturo, kljub vsemu pa sovražijo Američane in naše 4 inštruktorje v bagdadskem oporišču. Ljudje vejo, da je važno vse skupaj preživeti, da bodo kdaj lahko uživali boljše čase. Hkrati pa vejo, da bo prava pizdarija, če zmagajo talibani. Zajebana situacija, v kateri ni ravno kristalno jasno, kaj je najboljša odločitev. Jasno pa je, da se da pogumne mladeniče, ki oblečejo uradno uniformo in vzamejo ameriško orožje, zelo lepo zmerjati z izdajalci iraškega naroda, ameriškimi hlapci, in z iz tiste perspektive najhujšim, sodelavci "nevernikov".

.

Kot zanimivost naj omenim še ljubljanski primer. Čeprav je medvojno obdobje v Plečnikovi biografiji nadvse skrivnostno skopo, je vendar jasno razvidno, da so v času italijanske okupacije realizirali njegovo Uršulinsko gimnazijo (Šubička), med letoma 1940 in 44, pod Nemci, pa so bile zgrajene njegove pokrite tržnice ob Ljubljanici. Določeni segmenti življenja so skratka delovali, okupacija Ljubljane pa je bila vsekakor precej mirnejša od bagdadske zadnja leta.

.

rusija, brezmadežna

.

Komunizem je bil razredno, internacionalno gibanje (spomnite se, denimo, kako je Fritz Platten Lenina iz Švice prešvercal skozi Nemčijo v zapečatenem vagonu in ga izvozil v Rusijo), narodnostna vprašanja pa so bila bolj ko ne v nemilosti. Slovenski komunizem, v začetku zlizan s Stalinom, je pri sklicevanju na narodnostno vprašanje zato nekako v paradoksu. Ampak posvetimo se raje prijateljem Rusom ob začetku WW2.

Stalin je s Hitlerjem 23.8.1939 podpisal pakt (najbolj znan pod imenom Ribbentrop-Molotov, pa tudi kot naci-ruski pakt) o nenapadanju, katerega del je bil načrt o delitvi vmesnega območja. V Wikipediji je stvar izčrpno razložena, z vsemi načrti.

.

Teden po podpisu pakta, 1. septembra 1939, je Poljsko napadla Nemčija.

Čez dobra dva tedna, 17. septembra 1939, je Poljsko napadla Sovjetska zveza.

Rusi so sistematično uničili poljsko vojsko. Večino so poslali v sibirska koncentracijska taborišča. Spomladi 1940 pa so pobili preko 20.000 častnikov poljske vojske. Masaker v Katynskem gozdu, (ki ga je odkril Wehrmacht leta 1943 in ga je Stalin naprtil nekredibilnim Nemcem) so Rusi priznali šele leta 1990, ko je Gorbačov dovolil odpreti dotične arhive NKVD.

Omeniti velja še s Hitlerjem dogovorjen sovjetski napad na Finsko 30. novembra 1940. Finci so se junaško ubranili (Izgubili so Karelijo, ki je, kakor polovica nekdanje Poljske, še danes pod rusko okupacijo) in 12. marca 1940 podpisali mir.

Litva, Latvija in Estonija niso imele te sreče - izpod ruske okupacije so se osvobodile šele pred 15 leti.

.

OF

.

26. aprila 1941 so na pobudo KPS ustanovili "Protiimperialistično fronto" (nerodno je, da je bila naperjena tudi proti angleškemu imperializmu), kar moramo še danes slaviti kot državno zapovedan praznik.

Zanimiv citat iz 3. od 9 točk ustanovne listine:

... PF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov ... stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ...

Citat je izredno pomemben v kontekstu prejšnjega razdelka; leto in pol po skupnem Hitler-Stalinovem napadu na Poljsko, po sovjetski okupaciji neodvisnih baltskih držav in po neuspešni agresiji na Finsko, so se naši komunistični petokolonaši udinjali Stalinu!!!? Stremljenje k enotnosti Jugoslavije, izpod česar smo se uspeli osvoboditi šele pred 15 leti, je v primeri s tem - zanemarljivo.

.

22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno. S tem datumom se končno prekine tudi sramotna povezava med PF, Stalinom in Hitlerjem.

.

22. julija 1941, čez 1 mesec, pa je končno "počila prva partizanska puška". To slučajno vem, ker spomenik stoji tu za Šmarno Goro.

Ne ploskajte prehitro, ni partizan ustrelil okupatorja. Za uvod v državljansko vojno je nek domačin, Slovenec, ubil drugega domačina, Slovenca.

.

miti

.

Ker je vzrok za to pisanje obstoj množičnih grobišč po kraških jamah, sem skušal izbrskati kaj primerljivega na partizanski strani. Spomnim se Frankolovega, kjer so po atentatu na župana Nemci februarja 45 obesili 100 slovenskih talcev, pa bitke v Jelenovem žlebu 11.9.(!)43, kjer naj bi padli 4 partzani in 106 Italijanov, Javorovice (padlo 115 partizanov), Gramozne jame (leta 43 ustrelili 25 talcev ), spomnim se pa tudi, da so nas s šolo kar naprej vodili tudi na Urh.

.

Od vse dolge vojne - pa so borci za kraj največjega spomenika in najpomembnejših proslav izbrali Dražgoše. Poglejmo.

Partizani so se med 9. in 11. januarjem leta 42 bojevali z nemškimi vojaki in policisti. Padli so 4 nasprotniki in 9 partizanov. Nemci so nato pobili 41 domačinov, jih 80 izgnali, vas pa požgali.

Zanimivo se mi zdi, da so mejniki NOB na spletu dokaj slabo dokumentirani, podatki pa sploh niso enoznačni. No, izbrskal sem podatek, da so bili 4 ubiti nemški vojaki v resnici državljani Luxemburga, že precej v letih in prisilno mobilizirani (kot 28.000 Slovencev po drugih frontah), sicer naj bi bili nastanjeni v Šentvidu.

Upam, da bo znal zgodbo o Dražgošah kdo dopolniti.

Sam pa se ne morem znebiti občutka, da je vse skupaj prenapihnjeno.

...

Jasno postaja, da so dolgo zamolčana prizorišča množičnih (povojnih!) pobojev priče daleč največjih zločinov druge svetovne vojne (če ne celo vseh časov) na območju Slovenije. Samo v grobišču pod Krenom naj bi ležalo nad 4.000 ljudi (80 Dražgoš). Pozabiti pa seveda ne smemo, da je v sistematičnih povojnih masakrih, poleg vsaj 12.000 Slovencev, v slovenskih fojbah končalo tudi med 100 in 200.000 beguncev in pripadnikov različnih vojska z območja preostale Jugoslavije.

.

prisege

.

O raznih prisegah si jaz ne mislim nič dobrega. Priseganje, zaklinjanje, preklinjanje, swearing...

Osebno so me gnali prisegati na sprejemu v pionirčke, prisrfal pa sem še do domobranske prisege in prisege JLA. Priseganje je ponavadi del obreda, inavguracije. S prisilnim izgovarjanjem predpisanega besedila, enakega za vse, se posameznika fino podredi, poniža, in se mu da vedeti, da sam ni nič in da je le kolešček v sistemu. Da so domobrance silili prisegati na Hitlerjev rojstni dan, je z vidika kateregakoli rekruta precejšnja pizdarija. Nimam pa nobenega razloga, da bi verjel, da so tisto mislili kaj bolj iskreno kot katerikoli izmed milijonov rekrutov JLA. (No, vedno, povsod, pa se najde kak poturica - po glavi mi hodi tista "za zakletvo Titu ja spev'o sam stih..." )

.

svečana pionirska zaobljuba

domobranska prisega

svečana obaveza

.

Toplo se priporočam, če lahko kdo izbrska, še za prisego KPS, KPJ, ZKS, VOSu in UDBi, scientologom, Falung-Gongu in zakonski zvestobi.

.

pragmatizem

.

Velike besede, ideali, črno-belo, borci za svobodo, izdajalci...

V resnici pa je vse skupaj en sam oportunizem in pragmatičnost.

.

Wernher Magnus Maximilian Freiherr von Braun, "the Nazi rocketeer", SS Sturmbannführer in vodja nacističnega raketnega programa, je po operaciji "Paperclip" postal direktor NASE.

.

Kurt Waldheim, nekdanji oficir nacistične SA, je bil generalni sekretar OZN med leti 1972 in 1981.

Janez Stanovnik, danes šef slovenskih borcev, je bil drugi človek OZN med leti 1968 in 1982.

Največji slovenski borec je, kot lahko preprosto izračunate, Waldheimu (zaradi katerega je EU pred par leti, ko je bil izvoljen za avstrijskega predsednika, proti Avstriji uvedla sankcije) tajnikoval kompleten mandat.

.

Vse povojno javno življenje v Sloveniji - mediji, šolstvo, ekonomija, vse je bilo še do srede 80-tih prežeto z retoriko komunizma in revolucije, svarjenja pred notranjim sovražnikom in kontrarevolucijo, z retoriko socialističnega samoupravljanja, bratstva&jedinstva in vseprisotnimi tradicijami NOB. Tito, Partija, omladina, Armija! Ko sem hodil v osnovno šolo, so nas v prvem razredu indoktrinirali v Pionirsko organizacijo. Kasneje smo morali sodelovati na literarnih in likovnih natečajih z naslovom "Revolucija še traja". Permamentna revolucija... Proti koncu osemletke so jim stvari že malo polzele iz rok, tako da sem se vstopu v mladinsko organizacijo izognil. Na moje veliko začudenje pa mi je nek učitelj naslednji dan vseeno izročil izkaznico o članstvu v Zvezi Socialistične mladine Slovenije, z mojim imenom.

Skratka, vrli borci NOB, kam je kar naenkrat izginila vaša revolucija? Pragmatično ste ohranili vse privilegije, insignije, monopol nad zgodovino in družinsko kontrolo nad tranzicijo, le revolucije, ki vam nekako ne paše več v koncept, bi se znebili?

.

S pragmatičnostjo ni nič narobe, če ni skrita za agresivno retoriko ločevanja, obsojanja in kovanja sebe v zvezde.

.

žlahta

.

Tole bo kratko.

Janez Stanovnik, aktualni šef Zveze borcev,

Tine Velikonja, nekdanji, in

Justin Stanovnik, aktualni predsednik Nove slovenske zaveze

so bratranci.

.

Fantje, zmenite se vendar že med sabo, da se končno lahko med sabo spravijo tudi ljudje, ki jih zastopate.

.

zmaga?

.

Jugoslavija, socialistično samoupravljanje, "tekovine revolucije", "bratstvoiedinstvonašihnarodainarodnosti" - vrednote, ki so jih 50 let opevali kot pridobitve NOB in revolucije. Prav vse, za kar se je zavzemala zmagovita Partija, in je tudi izpeljala, se je razblinilo.

.

Mnogo ljudi so pobili... Danes so rehabilitirani.

Bratstvoijedinstvo?... Slovenija je samostojna država v EU.

JLA?... Imamo profesionalno vojsko, brez obveznega služenja, poveljuje se v slovenščini, smo v NATO.

Mnogo ljudi so razlastili... Denacionalizacija je skoraj končana.

Socialistično samoupravljanje?... Imamo tržni kapitalizem, kot pred revolucijo.

...

Množična grobišča so bila desetletja zamolčana, zločin so opravičevali... Julija 1995 se je zgodila Srebrenica.

.

pravica do groba

.

V Sloveniji je evidentiranih nekaj čez 4.000 partizanskih spomenikov, grobnic in obeležij. Urejenih, vzdrževanih, od nekdaj obiskovanih, tam se vrstijo proslave.

V nekaj letih sistematičnega raziskovanja, ki se še vedno bojuje z zaroto molka, strahom in grožnjo stigmatizacije, so evidentirali 400 prikritih množičnih grobišč. Kraške jame, rudniški jaški. Nad nekaterimi so po vojni hitro zgradili industrijske objekte...

.

Sofoklejeva Antigona je bila prvič uprizorjena pred 2.450 leti. Vrednote, ki človeka naredijo človeka, so univerzalne.

Pokopljimo svoje mrtve.

.

Zavijte kdaj do zamolčanih brezen, tudi če tam, kot jaz, nimate svojcev. Sam sem že večkrat obiskal grobišče pod Krenom, sprehodil sem se do Grčaric, kjer so postavili prvega tistih bronastih valjev... Množično grobišče pa imamo tudi sredi Ljubljane. Med Podutikom in Toškim Čelom, točno nad traso tunela avtoceste, ki ga ravno vrtajo. Brezarjevo brezno. Ljudje pomnijo, kako so po masakru vsi potoki nekaj časa krvavo tekli. Potem je smrdelo. Živo apno, ki so ga eksekutorji metali v jame skupaj z ročnimi bombami, takoj po streljanju, mnogokrat ni zaleglo.

.

* * *

Zgodovina je zanimiva, vedno pa bo le skopa interpretacija časa, ki je bil nekoč živ. Ljudje, ki so danes mrtvi ali zelo stari, so bili tedaj mladi, aktivni, revni ali bogati, polni idealov ali razočarani, vpeti v nehvaležne okoliščine, podvrženi lastnim izkušnjam, vplivom, zgodbam, zameram. Omejeni s skopimi informacijami, večinoma brez elektrike, slabo izobraženi in oblečeni, brez televizije, interneta, najnovejših vložkov, avtomobilov, in celo brez mobitelov. Odločali so se v skladu z lastnimi okoliščinami; mnogo, denimo 28.000 slovenskih fantov, prisilno mobiliziranih v nemško vojsko (od katerih jih je po raznih evropskih frontah padlo 7.000), pa posebne izbire ni imelo.

Vsi spadajo v zgodovino Slovencev - "zmagovalci" in "poraženci", "pravi" in "napačni", "krivi" in "nedolžni", "dobri" in "hudobni". "Partizani", "domobranci", "nemškutarji", "vosovci", "oprezne riti", "majski hrošči"... Kdo nam daje pravico danes soditi ljudem, ki so za svoja dejanja nekoč odgovarjali svoji vesti? In kdo si drzne danes soditi ljudem, ki 60 let ležijo v jamah, pomorjeni brez sodbe, zanikani, zamolčani, brez grobov in nagrobnikov, in njihovim svojcem? Ko je najhujša možna kazen 30 let zapora, se njihovi rablji, ki so po koncu vojne po nepotrebnem pobili 12.000 Slovencev, sprehajajo med nami in umirajo svobodni...

Jaz ne bom sodil.

.

Lahko pa obsojam. Obsojam tiste, ki so nas ob zaklinjanju na NOB in antifašizem 50 let vodili tako, da smo, nekajkrat revnejši kot bi bilo potrebno, pohlevno brskali med svinjarijo na zanikrnem PonteRossu v Italiji (država ex fašistov) in švercali sekret papir iz Avstrije (država ex nacistov), hvaležni za plačevanje depozita na "najbolj odprti meji na svetu", in se molče čudili, zakaj drugje živijo bolje. Obsojam tiste, ki so mi okoli vratu zavezali rdečo rutico in me silili peti ogabne hvalnice in prisegati diktatorju, ki si ni prilastil samo vseh objektov izgnane dinastije Karađorđevič, ampak si je izbral še Brione. In obsojam tiste, ki zato, ker bi se jim s priznanjem nekoč prikritih dejstev zamajala rožnata podoba preteklosti (v socializmu so bili vendar mladi, zaljubljeni in zdravi), ne dovolijo pokopati mrtvih.

.

To je moj prispevek k spravi.

Lahko noč.