sreda, 21. junij 2006

Spravite se

Po burnih odmevih, ki jih je sprožil govor upokojenega beograjskega nadškofa v Rogu, se bom nehvaležne teme, ki namesto možnosti sprave vsakič prinese na plan kup primitivizma po raznih forumih, lotil še sam. Nenazadnje imam srečo, da sem ravno dovolj star, da se konca komunizma še živo spominjam, hkrati pa sem 3x premlad, da na 2. sv. vojno ne bi mogel gledati povsem neobremenjeno.
.
Nerad, saj je to povsem nebistveno in nepomembno (je pa seveda neobhoden podatek za vse tiste, ki danes tako zlahka vsevprek zmerjajo z izdajalci), naj za vsak slučaj omenim svoja dedka, ki sta bila v 2. sv. vojni aktivno udeležena. Eden je bil bolj ali manj okrog svoje gorske kmetije v partizanih do konca, drugi na pa začetku, dokler ga niso ujeli domobranci in je med njimi in delom v Nemčiji izbral slednje, tam zadovoljno sestavljal Audije (poseben model z gosenicami in oklepom), dokler ga niso za članstvo zasnubili SS, in je raje pobegnil in se z vlakom prešvercal domov, kjer je dočakal konec vojne. Njegov brat, prisilno mobiliziran, je kot nemški vojak padel nekje na Finskem.
.
Tule se bom bolj ali manj nesistematično lotil nekaterih vidikov, ki mi pač padejo na pamet; je pa zadeva seveda široko kompleksna, tako da se zaradi mene lahko mirne duše olajšate pri komentarjih.
.
* * *
zgodovina
.
Partijskemu zgodovinopisju zamerim predvsem, da je polno vrednostnih sodb, izključevanja in podpihovanja razdora. Po tem, ko je ideologija, v katere funkciji je bilo, propadla, je pa menda čas, da se vse skupaj zastavi bolj objektivno.
Zgodovina naj korektno opozori na dejstva, interpretirati pa jih velja tudi v skladu s takratnim kontekstom, torej kombinacijo tuje okupacije, državljanske vojne in komunistične revolucije.
.
slovenci
.
Res me moti lahkotno-agresivno obkladanje z "izdajalci slovenskega naroda". Ali res verjamete, da se je bil katerikoli Slovenec iskreno pripravljen odpovedati lastni identiteti?
Po 60 letih nimamo prav nobenega razloga, da ne bi spoštovali težkih osebnih odločitev, ki so jih naši predniki sprejemali v časih, ko je bilo na izbiro malo dobrih opcij. Z minumumom empatije se da razumeti tako odhod v partizane, kot bojevanje na ruski fronti v nemški uniformi, kot skrb za varnost družine in lastnine pred banditi; tako sanjarjenje o komunističnem raju na zemlji, kot pakt s hudičem proti obetu stalinističnega masakra. Osebno pa sem najbolj s tistimi Slovenci, ki so po srečni vrnitvi iz nacističnih taborišč postali žrtve montiranih procesov komunističnega banditizma (žrtve dachauskih procesov 1948 v Ljubljani so bile rehabilitirane leta 1976).
Nagravžno se mi zdi očitanje "izdaje slovenskega naroda" brez groba pobitim in 50 let zamolčanim Slovencem, ki brez glasu ležijo po 400 množičnih grobiščih širom države. Nagravžno se mi zdi očitati izdajo slovenstva tistim, ki so si rešili golo življenje z emigracijo, in predano gojili slovensko kulturo, zaničevani od matične domovine, denimo v Argentini. Kjer raste že tretja generacija Slovencev (nasprotno se tipični ekonomski emigranti velikokrat, denimo v ZDA, popolnoma asimilirajo v 2 generacijah = otroci ne znajo slovensko).
.
meščanske stranke
.
Živahno politično dogajanje med Slovenci pred komunizmom še vedno označujejo s tem pejorativom, kjer "meščansko" seveda pomeni "buržoazno" (buržoazija z izpeljankami je ena najbolj priljubljenih besed osnovnošolskega pouka zgodovine, kakršnega sem še bil deležen).
Politično delovanje Slovencev je bilo formalizirano že v Avstroogrski (npr. Ivan Tavčar kot en vodilnih liberalne Narodno napredne stranke poslanec na Dunaju med 1901-1907, Ivan Cankar 1907 kandidiral pri socialdemokratih in popušil, ... ).
V stari Jugoslaviji pa je bilo sploh burno, tudi po šestojanuarski diktaturi leta 1929. Vsekakor ni bilo duha o enopartijskem sistemu, kakršnega smo trpeli do osvoboditve. Slovenci smo imeli tri stranke - Ljudsko (takozvani klerikalci), Liberalno (takozvani jugoslavenarji) in Delavsko (od katerih so se kasneje odcepili komunisti). Lepo na kratko je o tem nekaj napisano tule. Resnici na ljubo se je za avtonomno Slovenijo najbolj zavzemala SLS, kar je povojna propaganda seveda povsem spervertirala.
.
okupacija
.
Najbolj histerične odzive je Perko doživel v delu, kjer je omenjal "še sprejemljivo kolaboracijo".
Malo sem posrfal in ugotovil, da okupacija ni noben tabu, ampak sredstvo državne politike, ki je prav dobro pravno formulirano, utemeljeno in od praktično vseh držav priznano.
Pomemben vir je projekt univerze Yale (The Avalon Project at Yale Law School), kjer so (v primerno predpotopnem dizajnu) na voljo originalna besedila konvencij, ki urejajo pravila vojskovanja, ravnanja z vojnimi ujetniki in okupacijo.
Preglejmo tiste, ki so bile v veljavi pred 2. sv. vojno:
Haške konvencije (Wiki). Posebej zanimiv je IV del konvencije iz leta 1907, Laws and Customs of War on Land (Avalon). Za vsak slučaj prilagam še Ženevske konvencije, ki pa imajo letnico 1949 z dodatnimi, kasnejšimi protokoli. Na te se v zvezi z 2. sv. vojno formalno ne moremo sklicevati.
.
V bistvu gre za to, da je treba vojno napovedati, okupator je dolžan na okupiranem območju zagotoviti civilno oblast, delovanje inštitucij, nedotakljivost lastnine..., vojaki (vseh strani) morajo imeti prepoznavne uniforme in insignije, orožje moajo nositi vidno, jasna mora biti hierarhija poveljevanja... Civilisti na okupiranih območjih so varni, če se držijo pravil.
.
Te stvari je danes zanimivo preverjati na primeru Iraka. Namesto pisanja o mojem neprikritem preziru do bušijev - poglejmo na situacijo, kakršna je danes tam pač dejstvo.
Okupatorji Američani so dolžni vzpostaviti mir, civilno oblast, sodstvo. Za policiste novačijo, urijo in oborožujejo lokalce, ki pa se tega sramujejo in bojijo, zato poslujejo zamaskirani. Veliki večini je najbrž precej več do miru in zdravja sorodnikov, kot do ideologije za samomorilskimi terorističnimi napadi na civiliste in infrastrukturo, kljub vsemu pa sovražijo Američane in naše 4 inštruktorje v bagdadskem oporišču. Ljudje vejo, da je važno vse skupaj preživeti, da bodo kdaj lahko uživali boljše čase. Hkrati pa vejo, da bo prava pizdarija, če zmagajo talibani. Zajebana situacija, v kateri ni ravno kristalno jasno, kaj je najboljša odločitev. Jasno pa je, da se da pogumne mladeniče, ki oblečejo uradno uniformo in vzamejo ameriško orožje, zelo lepo zmerjati z izdajalci iraškega naroda, ameriškimi hlapci, in z iz tiste perspektive najhujšim, sodelavci "nevernikov".
.
Kot zanimivost naj omenim še ljubljanski primer. Čeprav je medvojno obdobje v Plečnikovi biografiji nadvse skrivnostno skopo, je vendar jasno razvidno, da so v času italijanske okupacije realizirali njegovo Uršulinsko gimnazijo (Šubička), med letoma 1940 in 44, pod Nemci, pa so bile zgrajene njegove pokrite tržnice ob Ljubljanici. Določeni segmenti življenja so skratka delovali, okupacija Ljubljane pa je bila vsekakor precej mirnejša od bagdadske zadnja leta.
.
rusija, brezmadežna
.
Komunizem je bil razredno, internacionalno gibanje (spomnite se, denimo, kako je Fritz Platten Lenina iz Švice prešvercal skozi Nemčijo v zapečatenem vagonu in ga izvozil v Rusijo), narodnostna vprašanja pa so bila bolj ko ne v nemilosti. Slovenski komunizem, v začetku zlizan s Stalinom, je pri sklicevanju na narodnostno vprašanje zato nekako v paradoksu. Ampak posvetimo se raje prijateljem Rusom ob začetku WW2.
Stalin je s Hitlerjem 23.8.1939 podpisal pakt (najbolj znan pod imenom Ribbentrop-Molotov, pa tudi kot naci-ruski pakt) o nenapadanju, katerega del je bil načrt o delitvi vmesnega območja. V Wikipediji je stvar izčrpno razložena, z vsemi načrti.
.
Rusi so sistematično uničili poljsko vojsko. Večino so poslali v sibirska koncentracijska taborišča. Spomladi 1940 pa so pobili preko 20.000 častnikov poljske vojske. Masaker v Katynskem gozdu, (ki ga je odkril Wehrmacht leta 1943 in ga je Stalin naprtil nekredibilnim Nemcem) so Rusi priznali šele leta 1990, ko je Gorbačov dovolil odpreti dotične arhive NKVD.
Omeniti velja še s Hitlerjem dogovorjen sovjetski napad na Finsko 30. novembra 1940. Finci so se junaško ubranili (Izgubili so Karelijo, ki je, kakor polovica nekdanje Poljske, še danes pod rusko okupacijo) in 12. marca 1940 podpisali mir.
Litva, Latvija in Estonija niso imele te sreče - izpod ruske okupacije so se osvobodile šele pred 15 leti.
.
OF
.
26. aprila 1941 so na pobudo KPS ustanovili "Protiimperialistično fronto" (nerodno je, da je bila naperjena tudi proti angleškemu imperializmu), kar moramo še danes slaviti kot državno zapovedan praznik.
Zanimiv citat iz 3. od 9 točk ustanovne listine:
... PF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov ... stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ...
Citat je izredno pomemben v kontekstu prejšnjega razdelka; leto in pol po skupnem Hitler-Stalinovem napadu na Poljsko, po sovjetski okupaciji neodvisnih baltskih držav in po neuspešni agresiji na Finsko, so se naši komunistični petokolonaši udinjali Stalinu!!!? Stremljenje k enotnosti Jugoslavije, izpod česar smo se uspeli osvoboditi šele pred 15 leti, je v primeri s tem - zanemarljivo.
.
22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno. S tem datumom se končno prekine tudi sramotna povezava med PF, Stalinom in Hitlerjem.
.
22. julija 1941, čez 1 mesec, pa je končno "počila prva partizanska puška". To slučajno vem, ker spomenik stoji tu za Šmarno Goro.
Ne ploskajte prehitro, ni partizan ustrelil okupatorja. Za uvod v državljansko vojno je nek domačin, Slovenec, ubil drugega domačina, Slovenca.
.
miti
.
Ker je vzrok za to pisanje obstoj množičnih grobišč po kraških jamah, sem skušal izbrskati kaj primerljivega na partizanski strani. Spomnim se Frankolovega, kjer so po atentatu na župana Nemci februarja 45 obesili 100 slovenskih talcev, pa bitke v Jelenovem žlebu 11.9.(!)43, kjer naj bi padli 4 partzani in 106 Italijanov, Javorovice (padlo 115 partizanov), Gramozne jame (leta 43 ustrelili 25 talcev ), spomnim se pa tudi, da so nas s šolo kar naprej vodili tudi na Urh.
.
Od vse dolge vojne - pa so borci za kraj največjega spomenika in najpomembnejših proslav izbrali Dražgoše. Poglejmo.
Partizani so se med 9. in 11. januarjem leta 42 bojevali z nemškimi vojaki in policisti. Padli so 4 nasprotniki in 9 partizanov. Nemci so nato pobili 41 domačinov, jih 80 izgnali, vas pa požgali.
Zanimivo se mi zdi, da so mejniki NOB na spletu dokaj slabo dokumentirani, podatki pa sploh niso enoznačni. No, izbrskal sem podatek, da so bili 4 ubiti nemški vojaki v resnici državljani Luxemburga, že precej v letih in prisilno mobilizirani (kot 28.000 Slovencev po drugih frontah), sicer naj bi bili nastanjeni v Šentvidu.
Upam, da bo znal zgodbo o Dražgošah kdo dopolniti.
Sam pa se ne morem znebiti občutka, da je vse skupaj prenapihnjeno.
...
Jasno postaja, da so dolgo zamolčana prizorišča množičnih (povojnih!) pobojev priče daleč največjih zločinov druge svetovne vojne (če ne celo vseh časov) na območju Slovenije. Samo v grobišču pod Krenom naj bi ležalo nad 4.000 ljudi (80 Dražgoš). Pozabiti pa seveda ne smemo, da je v sistematičnih povojnih masakrih, poleg vsaj 12.000 Slovencev, v slovenskih fojbah končalo tudi med 100 in 200.000 beguncev in pripadnikov različnih vojska z območja preostale Jugoslavije.
.
prisege
.
O raznih prisegah si jaz ne mislim nič dobrega. Priseganje, zaklinjanje, preklinjanje, swearing...
Osebno so me gnali prisegati na sprejemu v pionirčke, prisrfal pa sem še do domobranske prisege in prisege JLA. Priseganje je ponavadi del obreda, inavguracije. S prisilnim izgovarjanjem predpisanega besedila, enakega za vse, se posameznika fino podredi, poniža, in se mu da vedeti, da sam ni nič in da je le kolešček v sistemu. Da so domobrance silili prisegati na Hitlerjev rojstni dan, je z vidika kateregakoli rekruta precejšnja pizdarija. Nimam pa nobenega razloga, da bi verjel, da so tisto mislili kaj bolj iskreno kot katerikoli izmed milijonov rekrutov JLA. (No, vedno, povsod, pa se najde kak poturica - po glavi mi hodi tista "za zakletvo Titu ja spev'o sam stih..." )
.
.
Toplo se priporočam, če lahko kdo izbrska, še za prisego KPS, KPJ, ZKS, VOSu in UDBi, scientologom, Falung-Gongu in zakonski zvestobi.
.
pragmatizem
.
Velike besede, ideali, črno-belo, borci za svobodo, izdajalci...
V resnici pa je vse skupaj en sam oportunizem in pragmatičnost.
.
Wernher Magnus Maximilian Freiherr von Braun, "the Nazi rocketeer", SS Sturmbannführer in vodja nacističnega raketnega programa, je po operaciji "Paperclip" postal direktor NASE.
.
Kurt Waldheim, nekdanji oficir nacistične SA, je bil generalni sekretar OZN med leti 1972 in 1981.
Janez Stanovnik, danes šef slovenskih borcev, je bil drugi človek OZN med leti 1968 in 1982.
Največji slovenski borec je, kot lahko preprosto izračunate, Waldheimu (zaradi katerega je EU pred par leti, ko je bil izvoljen za avstrijskega predsednika, proti Avstriji uvedla sankcije) tajnikoval kompleten mandat.
.
Vse povojno javno življenje v Sloveniji - mediji, šolstvo, ekonomija, vse je bilo še do srede 80-tih prežeto z retoriko komunizma in revolucije, svarjenja pred notranjim sovražnikom in kontrarevolucijo, z retoriko socialističnega samoupravljanja, bratstva&jedinstva in vseprisotnimi tradicijami NOB. Tito, Partija, omladina, Armija! Ko sem hodil v osnovno šolo, so nas v prvem razredu indoktrinirali v Pionirsko organizacijo. Kasneje smo morali sodelovati na literarnih in likovnih natečajih z naslovom "Revolucija še traja". Permamentna revolucija... Proti koncu osemletke so jim stvari že malo polzele iz rok, tako da sem se vstopu v mladinsko organizacijo izognil. Na moje veliko začudenje pa mi je nek učitelj naslednji dan vseeno izročil izkaznico o članstvu v Zvezi Socialistične mladine Slovenije, z mojim imenom.
Skratka, vrli borci NOB, kam je kar naenkrat izginila vaša revolucija? Pragmatično ste ohranili vse privilegije, insignije, monopol nad zgodovino in družinsko kontrolo nad tranzicijo, le revolucije, ki vam nekako ne paše več v koncept, bi se znebili?
.
S pragmatičnostjo ni nič narobe, če ni skrita za agresivno retoriko ločevanja, obsojanja in kovanja sebe v zvezde.
.
žlahta
.
Tole bo kratko.
Janez Stanovnik, aktualni šef Zveze borcev,
Tine Velikonja, nekdanji, in
Justin Stanovnik, aktualni predsednik Nove slovenske zaveze
so bratranci.
.
Fantje, zmenite se vendar že med sabo, da se končno lahko med sabo spravijo tudi ljudje, ki jih zastopate.
.
zmaga?
.
Jugoslavija, socialistično samoupravljanje, "tekovine revolucije", "bratstvoiedinstvonašihnarodainarodnosti" - vrednote, ki so jih 50 let opevali kot pridobitve NOB in revolucije. Prav vse, za kar se je zavzemala zmagovita Partija, in je tudi izpeljala, se je razblinilo.
.
Mnogo ljudi so pobili... Danes so rehabilitirani.
Bratstvoijedinstvo?... Slovenija je samostojna država v EU.
JLA?... Imamo profesionalno vojsko, brez obveznega služenja, poveljuje se v slovenščini, smo v NATO.
Mnogo ljudi so razlastili... Denacionalizacija je skoraj končana.
Socialistično samoupravljanje?... Imamo tržni kapitalizem, kot pred revolucijo.
...
Množična grobišča so bila desetletja zamolčana, zločin so opravičevali... Julija 1995 se je zgodila Srebrenica.
.
pravica do groba
.
V Sloveniji je evidentiranih nekaj čez 4.000 partizanskih spomenikov, grobnic in obeležij. Urejenih, vzdrževanih, od nekdaj obiskovanih, tam se vrstijo proslave.
V nekaj letih sistematičnega raziskovanja, ki se še vedno bojuje z zaroto molka, strahom in grožnjo stigmatizacije, so evidentirali 400 prikritih množičnih grobišč. Kraške jame, rudniški jaški. Nad nekaterimi so po vojni hitro zgradili industrijske objekte...
.
Sofoklejeva Antigona je bila prvič uprizorjena pred 2.450 leti. Vrednote, ki človeka naredijo človeka, so univerzalne.
Pokopljimo svoje mrtve.
.
Zavijte kdaj do zamolčanih brezen, tudi če tam, kot jaz, nimate svojcev. Sam sem že večkrat obiskal grobišče pod Krenom, sprehodil sem se do Grčaric, kjer so postavili prvega tistih bronastih valjev... Množično grobišče pa imamo tudi sredi Ljubljane. Med Podutikom in Toškim Čelom, točno nad traso tunela avtoceste, ki ga ravno vrtajo. Brezarjevo brezno. Ljudje pomnijo, kako so po masakru vsi potoki nekaj časa krvavo tekli. Potem je smrdelo. Živo apno, ki so ga eksekutorji metali v jame skupaj z ročnimi bombami, takoj po streljanju, mnogokrat ni zaleglo.
.
* * *
Zgodovina je zanimiva, vedno pa bo le skopa interpretacija časa, ki je bil nekoč živ. Ljudje, ki so danes mrtvi ali zelo stari, so bili tedaj mladi, aktivni, revni ali bogati, polni idealov ali razočarani, vpeti v nehvaležne okoliščine, podvrženi lastnim izkušnjam, vplivom, zgodbam, zameram. Omejeni s skopimi informacijami, večinoma brez elektrike, slabo izobraženi in oblečeni, brez televizije, interneta, najnovejših vložkov, avtomobilov, in celo brez mobitelov. Odločali so se v skladu z lastnimi okoliščinami; mnogo, denimo 28.000 slovenskih fantov, prisilno mobiliziranih v nemško vojsko (od katerih jih je po raznih evropskih frontah padlo 7.000), pa posebne izbire ni imelo.
Vsi spadajo v zgodovino Slovencev - "zmagovalci" in "poraženci", "pravi" in "napačni", "krivi" in "nedolžni", "dobri" in "hudobni". "Partizani", "domobranci", "nemškutarji", "vosovci", "oprezne riti", "majski hrošči"... Kdo nam daje pravico danes soditi ljudem, ki so za svoja dejanja nekoč odgovarjali svoji vesti? In kdo si drzne danes soditi ljudem, ki 60 let ležijo v jamah, pomorjeni brez sodbe, zanikani, zamolčani, brez grobov in nagrobnikov, in njihovim svojcem? Ko je najhujša možna kazen 30 let zapora, se njihovi rablji, ki so po koncu vojne po nepotrebnem pobili 12.000 Slovencev, sprehajajo med nami in umirajo svobodni...
Jaz ne bom sodil.
.
Lahko pa obsojam. Obsojam tiste, ki so nas ob zaklinjanju na NOB in antifašizem 50 let vodili tako, da smo, nekajkrat revnejši kot bi bilo potrebno, pohlevno brskali med svinjarijo na zanikrnem PonteRossu v Italiji (država ex fašistov) in švercali sekret papir iz Avstrije (država ex nacistov), hvaležni za plačevanje depozita na "najbolj odprti meji na svetu", in se molče čudili, zakaj drugje živijo bolje. Obsojam tiste, ki so mi okoli vratu zavezali rdečo rutico in me silili peti ogabne hvalnice in prisegati diktatorju, ki si ni prilastil samo vseh objektov izgnane dinastije Karađorđevič, ampak si je izbral še Brione. In obsojam tiste, ki zato, ker bi se jim s priznanjem nekoč prikritih dejstev zamajala rožnata podoba preteklosti (v socializmu so bili vendar mladi, zaljubljeni in zdravi), ne dovolijo pokopati mrtvih.
.
To je moj prispevek k spravi.
Lahko noč.

28 komentarjev:

  1. par pripomb:
    kolaboracija je ziher res mednarodno pravno definiran koncept, s katerim ni nič narobe, saj tudi v času okupacije morajo delati državni uradi, voziti avtobusi in se odvažati smeti, a! (to je zelo pomembno) izdajalec postaneš, ko postaneš aktivni del okupatorjevega zatiranja... ko mu prisegaš zvestobo, pobijaš in ovajaš pripadnike lastnega naroda. v tem pa prekoračiš meje

    pol si pa IZDAJALEC, brez pardona. in če lahko za mnoge rečemo, da so bili zavedeni, to vsaj za tiste višje rangirane ni mogoče reči. oni so vedeli kaj počnejo in komu prisegajo.

    priporočam, da prebereš članek spomenke hribar v zadnji mladini.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobro povedano Peter Strovs. Tezko bi bilo kaj dodati.
    Zalostno je, da v tej druzbi obstaja toliko hujskacev (poglej si prejsnji komentar), ki svoje male provincialne zafrustriranosti in mizerije sproscajo kot kolektivne blodnje in nestrpnosti (pri tem pa neprestano pridigajo o nestrpnosti drugih). Ce ti to kaj pomeni, imas pravgotovo vsaj enega somisljenika!

    OdgovoriIzbriši
  3. Se malo o okupaciji & kolaboraciji. Pravila vojskovanja so 1. zastarela in 2. pisale so jih velike sile.
    Po teh pravilih vojskovanja si namrec, ko je tvoja redna vojska premagana in si okupiran, v riti. Imas samo dve moznosti: pridno lahko cakas, da te osvobodi mocnejsi zaveznik, ce ga seveda sploh imas, ali da se okupator navelica okupacije, ker ugotovi, da od tega nima vec nobene koristi oziroma je dosegel svoj cilje, kakrsnikoli so ze bili.
    Skratka, ena moznost je, da ne naredis nicesar oziroma celo pasivno sodelujes z okupatorjem, da civilno zivljenje tece dalje. To je morda pri dovolj civiliziranem okupatorju celo za silo sprejemljivo (dejansko pa tudi to ni, ker mu tako lajsas okupacijo in omogocas, da okupira tudi tvoje zaveznike). Pri okupatorjih, kot so bili Nemci (naredite mi to dezelo spet nemsko) in tudi Italijani (Primorci so ze cetrt stoletja poznali njihovo "civilizirano" okupacijo, s spreminjanjem slovenskih priimkov vred)pa je nedejavno sprejemanje okupacije za okupirano drzavo ali narod enako samomoru.
    Ostane ti torej samo dejavni odpor, gverila (ki ji dandanes seveda recejo terorizem), drzavljanska nepokorscina, kulturni molk, splosna stavka. Skratka, vse oblike nesodelovanja z okupatorjem.
    Okupator je dolzan skrbeti za smeti in ce domaci smetarji nocejo sodelovati z okupatorjem, morajo smeti pobirati njegovi vojaki. Kar lahko prispeva kamencek k okupatorjevi ugotovitvi, da se mu okupacija ne splaca vec. Ali da ga zato premagajo tvoji zavezniki.
    Ce okupator nasilno mobilizira smetarje, se morajo ti zateci vsaj k sabotazam.

    Skratka, ni sodelovanja z okupatorjem. Ampak da ne bo kdo sedaj tole narobe razumel - kolaboracionisticnih smetarjev se po zmagi ne sme ustreliti.

    O.

    OdgovoriIzbriši
  4. "Civilisti na okupiranih območjih so varni, če se držijo pravil."

    kot potniki za koncentracijska taborišča in izseljenci v srbijo?

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo Peter! Lepo povedano.

    Prvemu anonimnezu: Ali res mislis, da je bilo takih izdajalcev, ki so si zasluzili smrt, med 10.000 in 20.000?

    OdgovoriIzbriši
  6. @ anonymous1:
    trudim se pokazati pot iz diskurza, kjer si monopol nad obtoževanjem z izdajalci lasti ena stran.
    - da je medsebojno splošno obtoževanje z "narodnimi izdajalci" neumestno, sem že pokazal.
    - ko gre za bolj konkretne primere, pa pri izdajanju niso bili angeli niti partzani, niti povojna partijska oblast. kogar so pihnili, je najbrž nekdo prej izdal. slovenske begunce s Koroške pa so recimo precej grdo izdali Angleži.

    kultura špijoniranja in ovajanja, kultura izdajstva, je pač precej značilna za komunizem.
    nekdo je "izdal" preživele taboriščnike, da so jim po vojni lahko javno sodili.
    nekdo je moral izdati staliniste, da so jih po sporu z Informbirojem gostili na Golem otoku.
    v času prve in druge "petletke" se je tudi pri nas dogajalo, da so otroci izdajali celo lastne starše.
    Ozna sve dozna - izdajalce sodoržavljanov je imela infiltrirane vsevprek.
    Opis del in nalog udbašev (ki so bili pred 15 leti množično nagrajeni s predčasnim upokojevanjem), precej ustreza pojmu izdajalca.
    osebno mislim, da nas je druščina, ki je izvedla komunistično revolucijo, vse skupaj krepko izdala...

    @ okapi & anonymous:
    "pravila vojskovanja na kopnem" iz haške konvencije leta 1907 sem omenil, ker pri nas v zvezi s tem vlada nekakšen tabu. okupacija je regulirana zadeva.
    seveda pa je jasno, da se teh dogovorov niso držali ne nacisti, ne Stalin, ne fašisti in ne partizani. Američani pa konvencij itak najraje sploh ne podpisujejo.

    sam bi se v taki situaciji najbrž hitro znašel v hosti. monopol Partije, ki je na začetku vojne štela dobrih 1000 članov, nad odporom proti okupatorju, pa bi razumel kot izdajo.

    predvsem pa bi bil rad jasen tu:
    odločitve posameznikov, Slovencev, v tistih časih, so dejstvo, ki ga moramo pač pripoznati.
    Sistematično iztrebljenje vojnih ujetnikov, beguncev, razrednih sovražnikov (ali pa samega hudiča, če hočete), po vojni, je zločin. Po vseh konvencijah in brez njih.
    Tudi ta zločin je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti, moramo pa ga pripoznati.

    Odrekanje žrtvam pravice do groba pa je stvar, ki je ne morem sprejeti.

    Slovenci ležijo v jamah, "nacisti" in "fašisti" pa so v Sloveniji s častmi pokopani, kar je en ogabnejših paradoksov.
    Nemški vojaki 2. svetovne vojne, ki so padli na našem ozemlju, imajo že 30 let urejena uradna vojaška pokopališča. Največje je menda pri Škofji Loki.
    Italijani so svoje padle vojake prekopali in s častmi pokopali v Italiji. Izpraznili so tudi italijansko vojaško pokopališče iz 1. sv. vojne na ljubljanskih Žalah, ki pa je ostalo kot spomenik.

    @ crni:
    thanks!

    OdgovoriIzbriši
  7. "Ali res mislis, da je bilo takih izdajalcev, ki so si zasluzili smrt, med 10.000 in 20.000?"

    ne, a sem kje to napisal? a to še ne pomeni, da pa kolaboracije in izdajstva pa ni bilo.

    OdgovoriIzbriši
  8. "trudim se pokazati pot iz diskurza, kjer si monopol nad obtoževanjem z izdajalci lasti ena stran."

    ja, ljubi bog, narodno izdajstvo je pač zagrešila samo ena stran. druga je brez dvoma zagrešila zločine, a izdala pa naroda kot celote pa ni.

    in ne zdaj mešat osebna maščevanja in izdajo naroda.

    OdgovoriIzbriši
  9. torej, nedopustno je, da se upor kot pojav označuje z izdajstvom. aktivna kolaboracija kot taka pa se MORA. in se, povsod. ni to nobena invencija komunistov.

    OdgovoriIzbriši
  10. mimogrede:

    "Gospod nadškof dr. Perko se verjetno spominja, da je začetek OF bil 27.4.1941, napad na SZ pa šele 22.6.1941, do takrat pa je Stalin prijateljeval s Hitlerjewm. Toliko o Moskovski navezi."

    OdgovoriIzbriši
  11. kakšna solata. samo blebetanje in faktografija, na koncu pa antigona. relevantna fakta sta samo dva: eni so kolaborirali, drugi so se borili proti okupatorju. iz te razlike potem izhajajo tudi radikalno različne vrednostne sodbe o enih in drugih. od bele garde hočem, da se prislini po dreku do mene, da jo poščijem, partizane častim in obožujem tita. mogoče sem glup, ampak vsekakor nisem tako moralno zavržen gnus kot nekateri, ki vadijo nekak relativizem ali celo pljuvajo po jugi in z razumevanjem gledajo na zločine bele garde.

    OdgovoriIzbriši
  12. S preprostimi zgodovinskimi dejstvi se da pokazati, kako bizarno je govoriti o "izdaji" dela Slovencev.

    1. V Jugoslaviji (Sloveniji) je ob napadu in okupaciji obstajala demokratična oblast.

    2. Ta oblast se je po okupaciji rekonstituirala v Londonu.

    3. Vse organizacije, ki so delovale brez blagoslova demokratične oblasti in sodelovale s tujimi silami so v osnovi izdajalske.

    4. Še posebej problematično je govoriti o izdaju v okoliščinah, ko se narod ni imel možnosti demokratično izjasniti, za koga je. Kaj pa, če je bila večina za Nemčijo?

    5. Ali je možno, da so večina naroda izdajalci; ali pa so izdajalci vedno le manjšina? Večina naroda ni glasovala za socializem. Torej so socialisti, ki so na oblast prišli z vojaško pomočjo Sovjetov izdajalci.

    O teh stvareh se je možno pogovarjati le, če se upošteva zgodovinska dejstva in preneha citirati učbenike za osnovnošolce iz SFRJ. Tiste interpretacije zgodovine so imele takrat svoj namen, ki pa je danes prenehal.

    Kar se tiče globalnih odnosov je sklicevanje nanje neumnost. Ali je Stalin kaj manj kriminalec v Rusiji, ker se je boril proti Hitlerju z Rooseveltom in Churchillom? Eno je biti na pravi strani, drugo pa je ravnati v skladju z željami svojega naroda.

    Ker teh želja ne poznamo, vsakdo, ki govori o izdaji, prejudicira izhodišča, za katera zgodovina nikoli ne bo ponudila dokazov.

    OdgovoriIzbriši
  13. Se pridruzujem Tomazevi izjavi!
    Pri celotni zadevi ne gre toliko za spravo, katera je stvar starejših generacij, kolikor za razbitje mitov - tako o prelepem socializmu kot o partizanščini, ter za racionalen, zdrav
    in spoštljiv odnos do zgodovine in prednikov. In gre za svobodo - tako duhovno kot 'negativno'!
    'Narodni izdajalec' je lažniva, predvsem pa popolnoma slaboumna oznaka. Posledica njenega sprejetja pa bi ob upoštevanju resničnih dejstev lahko pripeljala le do tega, da bi za izdajalce označili komuniste - ki so narodu v njegovem najtežjem trenutku zasadili nož v hrbet.
    Ena od najhujših reči, ki se gode danes med mlajšimi generacijami, pa je obremenjenost z ideologijo in s tem povezano vrednotenje zgodovine ter identifikacija z določeno stranjo.

    OdgovoriIzbriši
  14. Ufff!
    Odlična raziskava oziroma pregled vseh dejavnkov in zgodovine... Celovito, res. Vse pohvale. Končno nekaj kompleksnega in napisanega brez namena razdvojevanja.
    Če imaš čas, si morda preberi še zapis na mojem blogu(http://www.ednevnik.si/entry.php?w=antimirovalo&e_id=6183 ), kjer sem(sicer veliko krajše) razmišljal o zadevi po ogledu Trenj prejšni četrtek.
    Bodite dobro!

    OdgovoriIzbriši
  15. Ne bom se opredeljeval do vsebine, se mi pa zdi tehnicno zelo fajn napisan post.

    Odgovarjam le na tisti del, ki se tice moje (bodoce) profesije - mednarodnega prava.

    V originalnem postu je prislo do napacne interpretacije relevantnega prava glede vojne okupacije.

    Vojna okupacija je vojno dejanje, tudi ce do nje pride brez odpora (ker pojem 'vojna' ne vkljucuje le sovraznosti ampak se celo vrsto drugih dejanj brez uporabe fizicne sile). Kot tako dejanje, vojna okupacija ne more nalagati dolznosti prebivalcem na okupiranem obmocju. Se vec, ravno po haaskem pravu je okupantova dolznost, da prebivalcem okupiranega obmocja ne sili k lojalnosti.

    Nasprotno, v Tretji zenevski konvenciji je dolocba, ki pravi, da imajo tudi osebe, ki se borijo proti vojni okupaciji ob zajetju zascito pod pravili o vojnem ujetnistvu. To pravilo efektivno priznava odporniskim gibanjem ob okupaciji lastnost vojskujoce se stranke. Ceprav je bila ta Konvencija spisana sele leta 1949, vecina avtorjev steje, da so bila odporniska gibanja pred tem tudi legitimna, vendar na podlagi obicanjega prava in njegove aplikacije na podlagi Martensove klavzule v uvodu k Cetrti haaski konvenciji.

    Torej, pravilnosti/legalnosti/zanikrnosti kolaboracije med drugo svetovno vojno ne moremo presojati z mednarodnopravnega vidika. Dolznosti kolaboracije ni. Debata o smotrnosti taksne odlocitve pa ostaja odprta in jo prepuscam ostalim.

    Sicer pa mislim, da ne rabimo sprave ampak pozabo. Ignorance is bliss. Cimprej se pozabi vse skupaj, junastva in izdajstva, izdajstva in junastva, toliko bolje za vse nas.

    OdgovoriIzbriši
  16. @ srdjan kezeunović:
    Tudi mene moti, da del zgodovinarjev zadnja leta na novo piše zgodovino NOB.
    Zmagovalci NOB so imeli poleg popolne oblasti tudi 45 let časa, da so lahko v miru in do podrobnosti napisali Zgodovino NOB. Ker sem se natanko take Zgodovine NOB v osnovni šoli učil tudi sam (in imel sem 5, bogami), dobro vem, da NOB, za razliko od trivialne "WW2 na naših tleh", pomeni kombinacijo boja proti okupatorju, boja proti domačim izdajalcem in komunistične revolucije.
    Paradoksalno je, da so ravno zmagovalci NOB po osvoboditvi pred 15 leti obrnili ploščo in revolucijo izbrisali iz lastne verzije zgodovine. Srdjan, zakaj!?

    Poraženci NOB pa so, nasprotno, tisti, ki danes čuvajo izvirno Zgodovino NOB.
    (Kar so dodali, Zgodovine NOB ne ogroža. Nekoč zamolčani del zgodovine je z Zgodovino NOB prav lepo komplementaren.)


    @ Simon:
    Če se ti zdi, da kjerkoli govorim, da bi prebivalci okupiranih območij morali biti lojalni okupatorju, si me razumel narobe.

    OdgovoriIzbriši
  17. Prav.

    Se enkrat pa poudarjam, da odlocanje o teh vprasanjih nima zveze z mednarodnim pravom.

    OdgovoriIzbriši
  18. - Haško konvencijo sem omenil, ker je pravna podlaga za sojenje vojnim zločincem iz WW2.
    Čeprav so pravila vojskovanja in okupacije kršile vse strani, je zelo važno, da se da definirati, kaj je nesprejemljivo, in kršitelje dejansko obsoditi.
    Množičen poboj političnih nasprotnikov, vojaških ujetnikov in drugih beguncev je zločin. Povojna oblast, ki se je s tem zločinom utemeljila, zločincem ni sodila.
    Če so bili med pobitimi begunci in ujetniki utemeljeno osumljeni zločinov, bi morala Partija uprizoriti sojenje, jim dokazati krivdo in izvršiti sodbo. Jasno je, da več 10.000 ljudi niti partijsko sodstvo ne bi uspelo obsoditi na smrt.

    - Drugi razlog za omenjanje konvencij je, da poskušam razbiti kulturo permanentne vojne, kakršna je pri nas dolgo vladala.
    Biti vojak, katerekoli strani, je častno. Dezerterstvo v nobeni vojski ni vrednota. Vojak mora izvrševati povelja nadrejenih, kar včasih pomeni tudi ubijati, in se ravnati po določenih pravilih.
    Zaradi specifičnosti vojaškega poklica pa konvencije podrobno urejajo tudi ravnanje z vojnimi ujetniki. Vojaki, če niso utemeljeno osumljeni zločinov, so v ujetništvu povsem zaščiteni.
    Haška konvencija določa, da mora biti v vsaki vojski jasna hierarhija poveljevanja - odgovornost za ravnanje vojske je tako jasno določljiva, navadni vojaki pa načelno razbremenjeni krivde.
    V Nuernbergu (in danes v Haagu) se je sodilo pomembnežem iz vojaške hierarhije in posameznim zločincem, nikakor pa ne navadnim vojakom.

    No, pri nas, čeprav gre pri pobojih za stvari, ki ne zastarajo, in čeprav je hierarhija poveljevanja in odgovornosti pri takratni partijski in oznovski oblasti znana, ni bil za največje zločine v Sloveniji še nihče obsojen.

    Še to: Srebrenica je zločin, podoben našim povojnim pobojem. Na srečo ob Srebrenici ne slišimo klicev po "pozabi", zmerjanja o "štetju kosti", ciničnega sprenevedanja v smislu, da "so se žrtve pobile same", in opravičevanja bežanja od jasne odgovornosti, ki izhaja iz vojaške hierarhije (brez Mladića ni EU).

    OdgovoriIzbriši
  19. Meni pa take teme vedno znova porajajo eno vprasanje.

    A obstaja kje kaksna analiza, kako bi zgledala zgodovina Slovenije,
    ce bi v vojni zmagali Nemci, in bi posledicno desne opcije prevzele oblast po vojni.
    (verjetno je kje v Argentinski izolaciji kdo kdaj kaj napisal na to temo)

    Zanima me kaj bi taksna oblast pocela z medvojnimi nasprotniki (ki jih ni bilo prav malo)
    in kaksna bi bila perspektiva samostojne Slovenije.

    -----
    Za katero stran navijam?
    Moj oce je imel kot student prvega letnika fakultete moznost izbire:
    - ta beli,
    - ali pa delovni tabor v zelezarni Jesenice (izbral je tega).
    Nekaj let po vojni je izstopil iz partije za kar je dobil red dela z zlatim vencem
    (ki ga ni prevzel)(bi lahko rekli, da ga je Tito resil...).

    Dedek (in druzina) so v Ljubljani med vojno precej materialno podpirali OF,
    zato so se za las izognili likvidatorjem Crne roke, dedek je koncal le v zaporu
    in se po naklucju izognil Gonarsu.

    Po vojni ga je en zagnan revolucionar iz 'zlahte' oznacil kot kapitalista,
    ker je popravljal cevlje v delavnici 3x2m. Po tej klasifikaciji, bi mu morali barako odvzeti.
    K sreci je nekoga na strani oblasti srecala pamet in so mu namesto tega odvzeli
    'samo' pravico do penzije! To je sicer po nekajletnem tozarjenju dobil nazaj
    (mala riba - se ni dalo nikomur vec ukvarjati z njim).

    ------
    Torej za koga navijam?
    Obojih mam poln ... (da ne bom vulgaren).

    Zapletajo nas (male ribe) v svoje frustracije, ki izhajajo iz njihovih napacnih odlocitev.
    Vsi so v kaosu delali usodne napake:
    - eni so se prikljucili porazencem,
    - drugi pa so sicer zmagali, a niso znali pravi cas nehat!
    (Ce zanemarimo medvojno pobijanje na obeh straneh, ker 'to se med vojno lahko dela'!)

    ------
    Da bom za konec bolj filozofski ... morda poznate Humove vilice:
    V zivljenju pocnemo stvari v katere smo prisiljeni (zato za njih ne odgovarjamo),
    ali pa pocnemo stvari nakljucno (za kar tudi ne moremo odgovarjati).

    ... dobra tolazba, samo vest pa pece!
    Bolj ko se bliza 'Matilda' bolj pece, a ne?
    (Nocem provocirati z Nebesi in njihovo alternativo!)

    Tomaz (pa ne tisti od prej ... jaz sem precej bolj nejeveren!)

    OdgovoriIzbriši
  20. resnica je ena sama in je bila na začetku dobro povedana - Dejstvo da so nam takole prikrili slovensko zgodovino ti lahko samo porodi dvome v to - kaj je sploh prava svetovna zgodovina - ljudem dajo tisto kar mislijo da je dobro za ohranitev nadvlade oblasti... jih zavajajo, naredijo heroje - zanimivo tudi da se vse zaobljube druščinam delajo v času študija..
    blog katere druščine vladajo svetu bi bilo zanimivo napisati...

    OdgovoriIzbriši
  21. Povrsno - to oprostim, ker nisi poklicni zgodovinar. Vrednostne sodbe - ne oproscam, saj ravno to razglasas za pomembno hibo tzv. partijske zgodovine. Predlagana resitev: naredimo enostaven kronoloski pregled - datumi in dogodki - in se izogibajmo interpretacijam ter ne vmesavajmo Antigone (lahko kontriram npr. z bitko pri Termopilah) in podobnih filozofskih nebuloz.
    Poglejmo kronologijo, sestejmo zrtve.

    OdgovoriIzbriši
  22. Plunil si Pionirsko prisego, pljunil si "Zakletvo", niti ena, niti druga ne omenja tegale dela - nem-
    ško oboroženo silo, stojeèo pod povelj-
    stvom vodje velike Nemèije, SS èetami in
    policijo,...!? :e bi recimo pogledal katerokoli prisego drugih drzav, bi verjetno opazil isto. Zvestobo drzavi in njenemu vodstvu. Kaj je narobe s tem?

    Australia:

    Officially called the "Pledge of Commitment":

    From this time forward, under God,
    I pledge my loyalty to Australia and its people,
    whose democratic beliefs I share,
    whose rights and liberties I respect, and
    whose laws I will uphold and obey.

    New Zealand

    I [name] swear that I will be faithful and bear true allegiance to Her Majesty Queen Elizabeth the Second, Queen of New Zealand, Her heirs and successors according to law, and that I will faithfully observe the laws of New Zealand and fulfil my duties as a New Zealand citizen. So help me God.

    USA

    I hereby declare, on oath, that I absolutely and entirely renounce and abjure all allegiance and fidelity to any foreign prince, potentate, state, or sovereignty of whom or which I have heretofore been a subject or citizen; that I will support and defend the Constitution and laws of the United States of America against all enemies, foreign and domestic; that I will bear true faith and allegiance to the same; that I will bear arms on behalf of the United States when required by law; that I will perform noncombatant service in the armed forces of the United States when required by the law; that I will perform work of national importance under civilian direction when required by the law; and that I take this obligation freely without any mental reservation or purpose of evasion; so help me God.

    South Africa

    I, [name], do hereby solemnly declare that I will be loyal to the Republic of South Africa, promote all that will advance it and oppose all that may harm it, uphold and respect its Constitution and commit myself to the furtherance of the ideals and principles contained therein.

    Prisega Britanske vojske:

    "I SWEAR BY ALMIGHTY GOD THAT I WILL BE FAITHFUL AND BEAR TRUE ALLEGIANCE TO HER MAJESTY QUEEN ELIZABETH II, HER HEIRS AND SUCCESSORS AND THAT I WILL AS IN DUTY BOUND HONESTLY AND FAITHFULLY DEFEND HER MAJESTY, HER HEIRS AND SUCCESSORS IN PERSON, CROWN AND DIGNITY AGAINST ALL ENEMIES AND WILL OBSERVE AND OBEY ALL ORDERS OF HER MAJESTY, HER HEIRS AND SUCCESSORS AND OF THE GENERALS AND OFFICERS SET OVER ME"

    Vse govorijo o isti stvari domoljubju, zvestobi in spostovanju ustavnega reda, nikjer ni govora o okupacijskih silah.

    Lp

    OdgovoriIzbriši
  23. Dogajanje okoli Protiimperialistične fronte ni tako enostavno zgolj "paktiranje" s Stalinom, ki je bil v veljavnem paktu s Hitlerjem. Takrat je šlo za to, katera dva od treh velikih blokov na svetu (zahodni zavezniki, sile osi, ZSSR) bosta potegnila skupaj in premagala tretjega.

    1. SCENARIJ
    Hitlerjeva prvotno izražena želja v Mein Kampfu (l. 1925!) je bila koalicija (ali vsaj mir) z zahodnimi zavezniki in osvojitev Lebensrauma na vzhodu. Ampak v letih 1939-1940 je storil navidez ravno nasprotno: napadel zahod in sklenil mir z vzhodom. To je v ZSSR vbudilo upanje, da se bosta zahod in Nemčija začela medsebojno uničevati, dokler v od vojne obubožanih državah ne bo oblasti prevzel revolucionarni razred in dokončal svetovno revolucijo.

    2. SCENARIJ
    Zahod je ves čas upal, da bo Nemčija tampon cona - branik proti vzhodnem komunizmu in da bi bilo čisto OK, če bi se nacisti in komunisti medsebojno izčrpavali (tudi na račun nepomembnih državic i.e. Poljska, Češkoslovaška), zahod pa bi imel mir (kot prvotno predvideno v Mein Kampfu l. 1925!).

    3. SCENARIJ
    Potem pa je Nemčija l. 1941 napadla Sovjetsko zvezo in nekoliko kasneje napovedala vojno ZDA. S tem je ustvarila koalicijo naravnih sovražnikov (zahodni zavezniki, ZSSR), koalicija pa je skupaj iztrebnila tretjega (sile osi). Sprememba imena iz Protiimerialistične v Osvobodilno fronto označuje spoznanje, da se 1. scenarij ne bo uresničil, podpora zaveznikov Titu pa je posledica spoznanja, da se tudi 2. scenarij ne bo uresničil. 3. scenarij je zacementiral dvo-blokovsko podobo sveta za naslednjih 50 let.

    OdgovoriIzbriši
  24. Malo sem raziskoval v Luksemburu za padlimi vojaki na nemški strani. Prvi vpoklic luksemburških mobilizirancev je bil šele poleti/jeseni leta 1942.
    Sicer pa sem o tem sem našel samo dve knjigi. V muzeju v Dudelange-u sem prišel celo do nekih seznamov padlih mobiliziracev, ampak so preveč razdrobljeni in z nepopolnimi podatki (ne piše, kje je kdo padel).
    Avtorja knjig: René Didier, André Heiderscheid.
    Ključne besede za iskanje po spletu: angleško - "conscripts", francosko - "enrôles de force", nemško - "zwangsrekruten", luksemburško - "zwangsrekrutéierten".

    OdgovoriIzbriši
  25. Odličen blog, sploh ne vem, kako, da sem ga odkril šele danes. Zdaj se spomnim, da me je lepša polovica že lani opozarjala nanj, pa me ni prineslo.

    Vesel sem, da se da na temo komunizma in danes tako aktualnih povojnih pobojev brati tudi lepo napisane bloge, ki jim sledi večinoma kulturna in argumentirana diskusija.

    Strinjam se z vsem, kar si napisal, od prve do zadnje črke. Sijajno argumentirano. Skoraj nimam kaj dodati.

    OdgovoriIzbriši
  26. a si pozabu da je bla juga med zda in rusi.in furala svoje dalje,razišči pritiske na jugo pol se pa vpraš zakaj revolucije ni več.pero

    OdgovoriIzbriši
  27. click here Hello, friends on this beautiful we have come with the real beauty collection. As you can see that we have collected many types also check

    OdgovoriIzbriši
  28. Pričanje: zaveza s Satanom
    Pričam, da bi pomagal bratom in sestram, ki že leta hočejo skleniti dogovor, ne da bi poznali tokokrog.
    Priznam, da mi je bilo sprva težko, ampak preko moje prijateljice Brigitte sem čez noč postal milijonar.
    Naredila sem svoj pakt z Dark Lord sem del Lož danes s 5 milijonov eur na bančni račun Credito Italiano-Unicredit Skupina in tisoče evrov v naknadnem plačilu .
    Ne morem pojasniti, da je tu Vse naslov templja, ki mi je pomagal za tiste, ki to želijo. espiritualtemplo@gmail.com

    OdgovoriIzbriši