2 debeli

Otroci polnoči in Pločevinasti boben sta padli zaporedno, ampak čisto po naljučju. Da sta padli zaporedno je zanimivo, ker sta si knjigi precej podobni.

Otroci polnoči Salmana Rushdieja so prva njegova knjiga, ki mi je prišla v roke. Bi rad prebral še Satanske. Na kratko, gre za sodobno zgodovino Indije, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije popka sveta. Za prav vse kar se zgodi, je nekako kriv naš glavni junak. Napisano je zelo zgoščeno, ogromno je nekih oseb, težko je vsemu slediti. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Najbrž naporno branje za tiste, ki želijo vsemu slediti, zanimivo pa je tudi za hitrega bralca, če kdaj pa kdaj upočasni. Zadnji del knjige vseeno odsvetujem tistim, ki trpijo za kastracijskim strahom.

Pločevinasti boben Gunterja Grassa je, vsaj po Nobelovi nagradi, precej razvpita knjiga. Tu gre za kratko sodobno zgodovino poljsko - nemških dežel, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije nekoga, ki me še najbolj spominja na osebnost tistega reveža iz Susskindove knjige Golob. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Do konca nas še bolj zanima prebrati, ker razen tega kar je očitno, kljub vsemu ne vemo zakaj konkretno se je pripovedovalec znašel v norišnici.

Naključje?
Knjigi sta napisani na prav določen način, recept za tako pisanje se da prav jasno izluščiti.
Na primer: da prvoosebni pripovedovalec o sebi pogosto govori v tretji osebi, je precej močna stvar in bi zarad mene lahko bila predmet zaščite avtorskih pravic (če so celo programske zanke, po novi evropski zakonodaji). Grass je tu bolj sistematičen, Oskar skoraj po pravilu o sebi govori v prvi in tretji osebi hkrati v istem stavku.

Midnight´s Children je prvič izšla 1981, Die Blechtrommel 1993. Kdo je čigavo, preden je napisal svojo, prebral, izračunajte sami.
Rushdie Nobelove ne bo nikoli dobil. Je pa s svojim pisanjem pokasiral fatvo, kar mu je precej zagrenilo življenje. Nobelovo je precej lažje dati predstavniku nevtralnega srednjeevropskega spleena.