Ovce smo

Ovce na platnu so en tak hec, ki se ga grem že nekaj let. 200 sem jih že proizvedel.

O tem sem tu že pisal, ko sem končal prejšnjih 26 in ko je bilo fertig predprejšnjih 26.

.

Zadnjič sem naredil še 40 platenc in začel obnja veselo brisati čopič.

20 jih imam v delu, "kmalu" bojo.

.

5 sem jih pa ravno končal. Prvih pet nove serije, serije B!

Zelo lične so, skrbno izdelane, veselih, živih barv. Vsebinsko pa so destilat trenutne (navdihujoče, treba je priznati) klime v naši lepi deželici. :))

.

.

.

.

.

.

"Dan upora proti okupatorju" - zgodba o lažnivem kultu

Ker se bliža državni praznik "Dan upora proti okupatorju", se tokrat posvetimo zgodovinskemu razvoju slavnega praznovanja (hvala, G., za podatke!)

Da 27. april nima z uporom proti okupatorju prav ničesar skupnega, sem pojasnil že prejšnjič.

.

Začetek lažnivega kulta

.

Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili (ukinili so ga kasneje), je pa Prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil "dan ustanovitve Osvobodilne fronte" kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni, češ da "pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti."

.

Prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli.
.

Časopis Ljudska pravica, 28. april 1948:

V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vredno, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali.

Prve tri strani časnika so objavile govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko. Dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika Zares Gregorja Golobiča.

.

O čem pa je govoril sekretar IOOF, tovariš Miha Marinko? Njegovo vsebino ponazarja pozdravna brzojavka, ki so jo poslali tovarišu Titu:

"Dragi tovariš Tito! Ob svečani otvoritvi kongresa … pošiljamo Vam, svojemu velikemu učitelju in voditelju tople tovariške pozdrave. V imenu delovnih množic, ki jih na kongresu predstavljamo, se obvezujemo, da bomo vložili vse ustvarjalne sile, trud in delovni elan, da izpolnimo veličastne naloge petletnega plana. Naša OF bo pod vodstvom slavne Komunistične partije postala v še večji meri kot doslej nepremagljiva armada našega delovnega ljudstva. Njegovo enotnost bomo kovali v naporih in v skupnem delu na gradbiščih, na poljih in v tovarnah. V stalni borbi proti ostankom izkoriščevalcev, proti saboterjem, klevetnikom in vojnih hujskačem, v borbi za mir in neodvisnost. Dragi tovariš Tito, zavedamo se, da je bilo mogoče doseči veličastne uspehe v našem dosedanjem delu samo pod Vašim modrim vodstvom in z Vašo stalno pomočjo. Živel naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!"

.

A to ni bil zgolj shod komunističnih veljakov, ki so slavili svojega boga Tita, spevni pozdrav mu je poslal tudi veliki pesnik Oton Župančič:

"Z obžalovanjem, da ne morem osebno prisostvovati pomembnim in zgodovinskim posvetovanjem teh dni, iz srca pozdravljam II. kongres OF. Brez Osvobodilne fronte bi bila postala naša država razbita posoda, naši narodi razlito vino!"

.

Pazi, konkurenca!

.

Leta 1951 je zasedala Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik:

"22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda."

.

Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli (ne v okupatorja, ampak v Slovenca). In 22. julij je postal Dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko.

.

A o tem tedanji zapisi skupščinskih razprav ne beležijo nobenih polemik, ne posebnih argumentacij, zakon je bil sprejet soglasno. Je 22. julij ukinil 27. april?

Nič ni kazalo, skupščina ni sprejela zakona, ki bi Dan OF črtal kot državni praznik.
.

27. april mrkne

.

Toda potem je prišlo leto 1952, ko Dan OF v koledarjih ni več štel za dela prost dan.

In prišlo je leto 1958, ko je Zbor proizvajalcev na seji 16. januarja sprejel odlok, s katerim je ugotovil, da je 33 zakonov iz let po vojni prenehalo veljati. Pod točko 12. tudi Zakon o razglasitvi 27. aprila za državni praznik.

.

Dan OF je bil tako velik dan, da je zakon o njegovi ukinitvi izšel šele sedem let po tem, ko ga de facto niso več proslavljali!

.

Mož, ki je leta 1951 kot predsednik skupščine podpisal zakon o 22. juliju kot novem Dnevu vstaje, je bil Josip Vidmar. Mož, v čigar vili je bil leta 1941 sklican tajni ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte.

Isti mož, ki je bil leta 1948 podpisnik zakona, ki je 27. april razglasil za državni praznik, je poleti 1951 podpisal zakon, ki je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF.

.

A tudi predsednik skupščine, ki je januarja 1958 pravno odpravil 27. april, je bil Miha Marinko. Isti mož, ki je pred desetimi leti o OF govoril tako vzneseno, da časopisi na prvih treh straneh niso objavili nič drugega, kot njegove besede.

.

Sami udeleženci in soustanovitelji OF so ukinili 27. april za državni praznik.

Dan OF je s koledarjev mrknil za 17 let.

.

Vrnitev lažnivega kulta

.

Vmes se je dogodilo leta 1968. 26. aprila je na seji Republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva spregovoril predsednik Akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar:

"Opozoril bi na proslave, ki niso bile cenjene, ki pa so vendar zelo važne. V Sloveniji imamo namreč neke državne praznike, ki jih v resnici nihče ne spoštuje in slavi, ki nikakor niso popularni. V Sloveniji imamo, mislim, samo dva termina, ki sta za nas nedotakljiva in zelo pomembna. 8. februar, obletnica Prešernove smrti, in 27. april, ustanovitev Osvobodilne fronte. To je pri nas popularno. Po mojem mnenju je treba te praznike vzeti za osnovo našega praznovanja in vsega tistega, kar naj budi našo zavest in našo povezanost z ostalo Jugoslavijo. To sta za nas najvažnejša termina, ne pa izmišljen, vsiljen termin, kot je 22. julij, ki dejansko ne pomeni nič. To je za naše ljudstvo nedojemljivo. To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili. Predlagam, naj se SZDL odloči za rešitev teh vprašanj, ki po nepotrebnem vzbujajo v naši javnosti zelo velike kritike, slišijo se nemogoče pripombe na račun pritiska, ki ga nikjer ni, in seveda tudi na račun tistih vodilnih ljudi, ki so se določili za 22. julij."

.

Razumi, kdor more! Isti Vidmar, ki je ustanovil PIF - OF, spominjanje na to uzakonil kot praznik, ga potem odpravil, sedaj 17 let pozneje protestira nad praznovanjem 22. julija, ki ga je nekoč sam uzakonil!!?

.

K razpravi so se tedaj javili še trije govorci. Miha Marinko je takoj podprl Vidmarja, medtem ko je Sergej Kraigher poskusil obstruirati s proceduralnim zapletom, da te točke ni na dnevnem redu. Začasno je zmagal Kraigher, vendar so na naslednji seji soglasno brez polemike podprli predlog, da 27. april spet postane državni praznik.

Ko je zakon sprejela skupščina, je vse teklo soglasno, izvzemši zgodovinarja Vaneka Šiftarja, ki je hrabro omenil, da je pravilni datum OF 26. april.

.

Od septembra 1968 je 27. april spet državni praznik.

.

+ + +

.

Čaščenju lažnivega kulta naredimo konec!

.

Po osvoboditvi so Dan OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju. Edini razumen razlog, da so državni praznik na 27. aprila ohranili, pa je povsem banalen - skupaj s 1. majem tvori tradicionalne slovenske prvomajske počitnice. Poseganje v pridobljene človekove pravice v podobi prvomajskega prostega tedna - bi med državljani upravičeno sprožilo revolt. Ne zaradi ideoloških, ampak čisto počitniških razlogov.

.

Dela prost dan bi torej veljalo ohraniti. Ker 27. april z uporom proti okupatorju nima ničesar skupnega, pa bi veljalo na ta dan praznovati kaj drugega.

Ker nas je naša "peta kolona" z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte v času, ko sta zločinska totalitarna režima Hitlerja in Stalina v skupnem paktu okupirala celotno Evropo, vnaprej prodala Stalinu, po zmagi komunistov v državljanski vojni pa nas je za 45 let zagrnil totalitarni režim zmagovite partizanske kamarile, se rešitev ponuja sama od sebe.

Na 27. aprila praznujmo raje:

Dan spomina na žrtve totalitarizmov.

.

Ker je naša država potrjena banana republika, bo šlo seveda počasi.

Sam sem nekaj poskušal že lani, pa ni bilo posebnega efekta.

Ker je nominalna levica, zaradi pomanjkanja idej za spopad z recesijo, refleksno močno zaostrila ideološki boj z aktiviranjem vseh provladnih organizacij, ki se skrivajo za nazivom civilna družba, se stvar trenutno zdi brezupna.

Verjamem pa, da se bo čaščenje lažnivega kulta slej ko prej vendar izpelo.

.

Vesele praznike!

Nominalni uporniki ali saga o bednem konformizmu

Povod za tole je slavna okrožnica, ki je zaokrožila pred poldrugim tednom.

Vzrok pa fama okoli 27. aprila. Pa začnimo.

.

27. april 1941

.

23. avgusta 1939 nemški zunanji minister Ribbentrop s sovjetskim, Molotovom, v Moskvi podpiše sporazum o ljubezni med Hitlerjem in Stalinom, o sodelovanju med državama, in predvsem o ozemeljski delitvi Evrope. Meje v Evropi se dogovorijo spremeniti tako, da bi, ne glede na tedanje države, po novem SZ po sredi Poljske mejila neposredno z Nemčijo. Finsko, Litvo, Latvijo in Estonijo so si izgovorili Rusi, ostalo pa Rajh.
.

Ko je imel Hitler na vzhodu prijatelja, je lahko začel pravo vojno (priključitev Avstrije in Češke je dosegel "po diplomatski poti").

Hitlerjeva Nemčija je Poljsko napadla 1. septembra 1939.

Stalinova SZ je Poljsko napadla 17. septembra 1939.

O podrobnostih zgodovine se lahko poučita drugje, tu naj le povzamem:

Do famoznega 27. aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija izpeljala celoten Blitzkrieg in obvladovala celotno Evropo do zahodne, atlantske obale. Razen VB, ki se je uspela obraniti.

Aja, pred agresijo Stalinove Rdeče armade pa so se čudežno uspeli obraniti Finci, izgubili so le JV pokrajino Karelijo, ki je še danes niso dobili nazaj. Tisti pritlikavi pajac Mussolini pa je vmes na svojo roko odprl fronto v severni Afriki (ravno tam so zavezniki kasneje doživeli prve zmage).

.

6. aprila so nemška, italijanska in madžarska vojska napadle Jugoslavijo (po tem, ko so po pristopu k Osi v Jugi izvedli državni udar in ustoličili še mladoletnega kralja Petra, ki je sklenil zavezništvo z Antanto - kot vlade drugih okupiranih evropskih držav je kasneje vojno preživel v zavezniškem Londonu). Jugoslavija je kapitulirala v pičlih 11 dneh, pri čemer je padlo vsega pičlih 151 nemških vojakov (italijanskih nekajkrat več). Jugoslavija je padla praktično brez odpora.

.

3 tedne kasneje, 26. aprila 1941, se je v razkošni buržoazni vili enega izmed njih sestalo 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze in ustanovilo Protiimperialistično fronto. Iz ustanovne listine je razvidno:

- da je društvo naperjeno "proti angleškemu imperializmu" (!!!)

- da "stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom Velikega ruskega naroda" (!!!)

.

Našemu Društvu prijateljev Sovjetske zveze je bilo povsem jasno, da je bila Stalinova SZ že poldrugo leto Hitlerjev zaveznik in del Osi. Društvu prijateljev SZ je bilo seveda jasno, da je v 30-tih letih v SZ, predvsem v Ukrajini, od komunističnega terorja in nezaslišane lakote umrlo že 10.000.000 ljudi. Društvu prijeteljev SZ se o holokavstu najbrž še ni sanjalo, so se pa, enako kot Hitler, navduševali nad Stalinovo izpričano učinkovito genocidnostjo (preden je partnerski Nemčiji začel predajati vagone sovjetskih Judov, je iztrebil že nekaj sovjetskih narodov!). Nekateri člani našega Društva prijateljev SZ so, kakor precej ostalih članov majhne, podtalne, prepovedane Komunistične partije, Stalinov režim dodobra spoznali, saj so se na veliko hodili izobraževat na zloglasno Akademijo Džerdžinskega.

Niti 3 tedne po nacifašistični okupaciji Jugoslavije ni naše Društvo prijateljev Sovjetske zveze z ničemer protestiralo proti Stalinovemu paktu s Hitlerjem. Namesto tega so svojo Protiimperialistično fronto (v času, ko je bila VB edina svobodna evropska država!) naperili proti angleškemu imperializmu!

.

Protiimperialistična fronta je bila izdajalska organizacija.

Za boj proti Hilerju in Stalinu jo je bolel kurac. Edino, kar jim je hodilo po glavi, je bila izvedba komunistične revolucije in priključitev naše dežele "vodstvu Velikega ruskega naroda", kar jim je nenazadnje tudi uspelo (!!!). Stalinove slike so sneli šele leta 1948, ko se je "pomembna zgodovinska osebnost TITO" ustrašila za svojo rit.

Ko so 26.aprila 1941 mandeljci iz Društva prijateljev Sovjetske zveze ustanovili Protiimperialistično fronto, se jim o tem, da se bo Stalin kdaj skregal s Hitlerjem, ni niti sanjalo. Do začetka Operacije Barbarossa 22. junija. 1941, ko je Nemčija napadla SZ, se o tem ni sanjalo niti samemu Stalinu.

In, glej ga zlomka, na isti dan se je Protiimperialistična fronta preimenovala v OF. Mesec za tem se je v Sloveniji s partijskim terorističnim terorjem začela kruta državljanska vojna. Končala se je (po skupni zmagi angleških in sovjetskih imperialistov) s komunistično revolucijo in sistematičnim pobojem političnih nasprotnikov, z ukinitvijo strank in "sovjetizacijo" po zgledu stalinizma. ...

.

"Uporniki"

.

27. april 1941 nima nikakršne zveze z uporom proti okupatorju.

Celo vsak retardiran, polpismen bebec bi moral znati prešteti od 27. aprila do 22. junija (v resnici stvar tudi po tem datumu nikakor ni črno-bela), a ne?

Ne.

Naše nominalne "upornike" bi to stalo preveč. Kult komunistične laži okoli tega datuma so posvojili, da je postal del njihovega bistva. Vse skupaj je popolnoma brezupno, popolnoma nevrotično - ampak to je za naše nominalne "upornike" značilno tudi sicer. Med fetišisti tega in podobnih lažnivih kultov, povezanih z "lepotami komunizma" - imamo nenazadnje celo resnično bogate tranzicijske milijonarje.

.

Zloraba kulture

.

Osebno me precej moti, da lahko čaščenje čudaških lažnivih kultov neposredno vpliva na moje življenje.

Na začetku omenjeno nebulozo je denimo podpisalo precej pomembnih organizacij kulturnega establishementa. In precej pomebnih organizacij intelektualnega establishementa nominalnih levičarjev. In precej političnih organizacij nominalne levice, ki danes vladajo državi.

.

MK na leto obrača precej nad 100M ojrof. Sam v 9 letih "na statusu" nisem za podporo "umetniških projektov" dobil še niti tolarja. Res je, da v vsem času za denar, razen 2x, nisem niti prosil, res je pa tudi, da so se mnogi kolegi že večkrat okitili z obilnimi subvencijami. Ali mi torej lahko kdo garantira, da pripadnost lažnivim kultom nominalne levice - na deljenje denarja davkoplačevalcev v resnici nič ne vpliva?

Ko vidim, kako strastno je lažnivemu kultu pripadna sama ministrica za kulturo, me spreleti srh (analiza njenega bloga si v resnici zasluži poseben expoze; zaenkrat le link). Mladostni gospod Voščenka iz njene stranke Zares bo na Hitlerjev rojstni dan poimenoval ljubljansko vpadnico po komunističnem klavcu, sama ministrica za kulturo pa se topi od ganjenosti nad obletnico "protiimperialistične" izdaje Hitlerju in Stalinu hkrati...

Kurc pa taka "kultura".

.

Lahko noč.

Dipl. inž. arh.

Vse izpite na FA imam opravljene že 10 let, manjka le diploma.

Mora biti, da sem se nekje zaciklal, da mi gre predobro, ali pa da si

sproti nižam pričakovanja in ambicije; da sem torej v, kako že pravijo - "coni udobja".

.

Danes je, skratka, na FA diplomirala moja 7 let mlajša sestrica.

Da ji bo uspelo pred mano, v resnici nisem verjel do danes.

Zagovor je minil v prijetnem vzdušju, malica takoj po njem pa tudi.

Tako se dela!

.

Nina, čestitam!

Riba Napoleon

Pa dajmo spet kako ribo, ko je ravno Veliki petek.
.
Tale je strašno simpatična -
Humphead wrasse ali Napoleonfish
se ji reče po angleško, latinsko pa
Cheilinus undulatus.
To je resnično velika riba - vsekakor v vseh pogledih lahko zrase več, kot je uspelo pritlikavcem tipa Putin, Medvedjev, Sarkozy, Mussolini in, seveda, Napoleon.
.
Ribe Napoleon ni potrebno fotografirati iz žabje perspektive - nima političnih ambicij, ni obsedena z lastno pomembnostjo in nima diktatorskih nagnjenj. Nobene potrebe nima na kakršenkoli način nadkompenzirati kompleksov, izvirajočih iz majhne rasti.
Napoleonovska riba je ogromna žival.
.
Zrase lahko 2m v dolžino, meter v višino, tehta pa lahko 200 kg. Je milega značaja, enako kot so v primerjavi s pekinezerji, mupsi in čivavami skulirane velike pasme psov.
.
Ker pa je to radovedno, neboječe in počasno bitje baje tudi izredno dobro za jest, spada med najbolj ogrožene koralne ribe na svetu.
Grozi ji izumrtje.
Kljub domnevni zdesetkanosti
pa se meni na srečo rade pokažejo.
2 leti nazaj sem naletel na eno, pred dobrim mesecem pa kar na dve.
Tale je bila resnično ogromna, dolga vsaj 1,4m.
Spoznala sva se direktno pred hotelsko plažo, v pičlih 6m globoki vodi.
.
Slike tega ne pokažejo, ampak srečati se s tako velikim primerkom je posebno doživetje. Riba se pusti pobožati, zaradi proporcev v živo deluje ogromno že precej krajša riba, tale je pa morala izpodrivati vsaj toliko vode kot jaz, ko povsem blizu zamahne z gigantskimi plavutmi, pa se morje dobesedno zvrtinči.
In glava - tale je mela glavo veliko kot odraslo govedo...
.
Kljub grozeči recesiji torej apeliram na svoja bralca, naj niti v primeru hujše lakote ne letata na koralne grebene pobijat teh izjemnih, resda bojda zelo okusnih, a resnično ogroženih živali, v prehranjevalne svrhe.
.
Lahko noč.

SSH, drugič

Zakaj bi šel človek, če se že nameni potovati 3000 km daleč, spet na isto točko, kot ne tako dolgo nazaj? Zakaj bi na razdalji 3000 km ciljal na hotel, ki je le za širino ceste oddaljen od tistega, kjer je že bil? Ali se spodobi spet in spet vračati v isti kraj - ko pa je svet tako velik?

Seveda se. Rdeče morje je za nas daleč najbližja koralna destinacija, Sharm El Sheikh pa biser, absolutno vreden vračanja. Zdaj pa kar se da suhoparno o dejstvih, ki bi znala komu kdaj celo priti prav.

.

Levo je Afrika, desno Azija, trikotnik na sredi pa je Sinaj. Levo je Sueški, desno Akabski zaliv, vse kar je modrega, pa se da mirno označiti za Rdeče morje.

Rumeni krogec označuje zaliv Naama, ki je v vsem območju SSH središče dogajanja.

Zelenkasto sem označil lokacije, kjer sem do zdaj že namakal fotoaparat. Zgoraj desno je Dahab, daleč spodaj je otok Tiran, čisto na koncu Sinaja je narodni park Ras Mohammed.
.

Tu je povečan "rezervat" SSH.

Desno je letališče, ob zaprtem zalivu čisto levo je staro naselje SSH, tam kjer je označeno z zeleno, pa je Naama Bay.

.

Zaliv Naama. Zeleno resort (in njegova majhna privatna plaža), kjer sva bila prvič.

Rumeno resort direktno na plaži, ki sva ga skrbno izbrala pred letošnjim zimovanjem.

Črte v morju kažejo območje, ki sem ga podrobno obdelal kar peš. Glede na to, da morje tudi v tem obljudenem zalivu povsod izgleda mnooogo bolje, kot bo piranski akvarij kadarkoli, je jasno, da posebna potreba po potapljaških izletih z ladjo - ne obstaja.

.

Povečava kaže, kje sva se namestila prejšnjič, kje pa tokrat.

Razlika se mogoče zdi zanemarljiva - ampak ta prometna cesta popolnoma spremeni doživetje počitnic. Popolnoma.

In tudi če prečkanje ceste zanemarimo - pot do dislocirane, čeprav zasebne plaže, vodi mimo neštetih arabskih pijavk, ki so neznosno vsiljive. Harassment level je v tem delu SSH pregovorno ubitaćan. In povsem odveč na vsakdanji poti do plaže - v "osje gnezdo" preko glave zadošča zaiti, ko je treba nakupiti spominkov.

Še to: še vedno mi je daleč najbolj simpatičen slavni Hilton Fayrouz Resort, ki leži na desni strani, tik ob rumeno občrtanem (med njima, ob morju, pa je pičlih 15 m široka Public Beach).

.

Takole, toliko zaenkrat. Če koga kaj zanima, naj pa kar vpraša.

TITO, Voščenka & Co.

Slišim da je mestni svetnik z Jankovićeve liste, mladostni gospod Voščenka, za sejo mestnega sveta našega glavnega mesta, sklicano natančno 20. aprila, v čast obeležitvi rojstnega dne Adolfa Hitlerja, vložil izjemno protirecesijsko pobudo, ki nas bo v eni potezi zavihtela na sam vrh globalnih protikriznih prizadevanj.

Gospod Voščenka predlaga (za njim stoji kar 70% javnega mnenja, so nam dali vedeti), da bi neko ljubljansko cesto poimenovali po TITO-Yu.

.

TITO, Partija, Omladina, Armija!

.

Nobeno naključje ni, da je Voščenka svojo pobudo vložil ravno v času, ko so odkrili Barbara rov - in ko je predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB" vso krivdo za sistematične množične povojne poboje zvalil točno na osebo TITO.

TITO je "pomembna zgodovinska osebnost", nenadoma še glasneje svarijo redbukofci, Madi forum in podobni mladostni uporniki, se pravi pravičniki. Ampak največ zaslug ima Voščenka - njegova pobuda ima mnogo več efekta, kot bi ga imelo celo 30 akcij kotaljenja kamenja po slavnem hribu Sabotin!

Če so Haiderju, ko je bil še živ, po celem svetu očitali, da se ne spodobi selektivno hvaliti Hitlerjeve zaposlovalne politike, ne da bi omenili holokavst, je Slovenija vsemu svetu pogumno odprla oči - postavili smo se takorekoč na čelo globalnega boja proti recesiji.

Da je prejšnji teden natanko enako kot Haider na slovenski televiziji storil Jelinčič, je le majcen korak. Jelinčič nam je za zgled priporočal samo Hitlerjevo zaposlovalno politiko, Voščenka pa nam za zgled ponuja celovito osebo TITO - "pomembno zgodovinsko osebnost". Neposredno po tem, ko je Stanovnik odgovornost za največje zločine v zgodovini te dežele - pripisal tej isti "pomembni zgodovinski osebnosti".

.

Druže TITO mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!

.

Cesta, za katero cenjeni svetnik Voščenka predlaga izjemno genialno poimenovanje, vodi mimo mestnega pokopališča. Ne le simbolično - kar najbolj konkretno bo tako garantirana zaveza iz zgoraj omenjene junaške pesmi. Kdor bo skrenil, bo namreč z veliko verjetnostjo pristal točno na Žalah.

Ker pa je mestno pokopališče le na eni strani ceste, cenjenemu mestnemu svetu predlagam v razmislek dopolnitev:

- Mestno pokopališče razširiti še na drugo stran bodoče TITO-ve ceste in razmisliti tudi o povečanju po vsej dolžini, da bi tako prav vsaka skrenitev "s TITO-vog puta" dejansko pomenila pristanek na Žalah.

- Namesto klasične pokopališke parcelacije razmisliti o novosti - ob TITO-vi cesti bi izkopali nekaj globokih fojb in tu pa tam kak rudniški jašek. Izkopani gramoz bi shranili v neposredni bližini, da bi na vsakih nekaj 1000 "pokopov" le z nekaj dodatnega betona lahko enostavno izvedli stometrski čep. Tovrstno storitev bi uprava Žal lahko oglaševala kot "pogreb v skladu z vrednotami NOB", reklamirati pa bi veljalo tudi veliko verjetnost mumifikacije, kar bi morebitnim svojcem pri forenzični identifikaciji 64 let kasneje nudilo veliko veselja.

Takoimenovani "fojbni pogreb" bi bil malo cenejši, bil pa bi tudi mnogo bolj ekološki, saj bi fojbe, ko bi se napolnile s trupli, zasuli s kosovnim odpadom in tudi navadnimi smetmi. Tako bi mestna uprava razbremenila mestna smetišča, občanom pa ponudila cenejši in še takoimenovan "ekološki pogreb v skladu z vrednotami NOB".

Oba nova tipa pogreba bi bila zelo ugodna, saj bi svojci privarčevali tako pri verskem obredju, kot pri glasbeni spremljavi, osmrtnicah in predvsem pri dragih nagrobnikih, kakor tudi pri vsakoletnem vzdrževanju. Edini strošek, samoplačniška forenzična analiza, bi bil prepuščen morebitnim vnukom čez več desetletij - tem redkim pa bi morebitni prekop financirala država, iz postavke "socialni transferji".

.

Arbeit Macht Frei!

.

Ker so se ljubljanski mestni svetniki odločili izjemno elegantno počastiti kar 2 pomembni zgodovinski osebnosti hkrati (na Hitlerjev rojstni dan bodo razpravljali o TITO-vi cesti), so vso državo opozorili na žlahtno podobnost med Hitlerjevimi nacističnimi taborišči in TITO-vimi "vrednotami NOB".

Za prvotno ureditev in za kasnejše vzdrževanje velja, v skladu z večnim geslom "revolucija še traja", aktivirati čimveč delavcev. Na rokav naj jim dajo rumen trak z rdečim napisom "Protirecesijski borec", tistim prav prvim pa celo "Protirecesijski spomeničar", in delo organizirajo tako, da bosta skupini "Prisilni delavci iz Centra za odstranjevanje tujcev" in "Brigadirji - šolarji Slovenske šolske delovne brigade" ustvarjali produktivno medsebojno konkurenco.

.

Tudi motivacija je pomembna - poleg "notranje" motivacije znotraj vsake skupine (tepež, lakota in sleep-deprivation pri prvi, in rdeča zvezda, rutica, borbena pesem, enolončnica in superge Startas pri drugi) - je bistvena "zunanja", planska motivacija. Plan mora biti ambiciozen - le tako se bodo pokazali najboljši junaki udarniki, takšni kot nekoč slavni Alija Sirotanović. Že plan prve petletke naj vsebuje cilje kot so izgraditev "Slovenskega svetilnika" in izvedba projekta "TITO-va cesta - cesta heroj".

"Slovenski svetilnik" bi zgradili po načrtih za nesojeni stometrski kontrolni stolp, povečanih za faktor 3, končan pa bi služil kot opazovalnica ovaduhov v službi ljudske oblasti.

"TITO-va cesta - cesta heroj" pa bi bil projekt, s katerim bi se mesto poklonilo času nacifašistične okupacije. Območje širine 500m vzdolž celotne TITO-ve bi obdali z gosto bodečo žico, elektrificirano ograjo in minskim poljem. Na strateških točkah bi postavili podobne bunkerje kot je tisti na parkirišču pred visokimi stolpnicami BS3, poleg "Slovenskega svetilnika" pa bi območje označili tudi z vsemi tistimi stolpi z rdečimi zvezdami, ki jih je nekoč izjemno oblikoval sedanji podžupan Koželj, nato pa zverinsko požagal tisti neandertalec Lesar ali kako se že piše. Če ob "Poti spominov in tovarištva", ki so si jo protidržavni elementi žal že zdavnaj uzurpirali izključno kot nekakšno trim stezo, itak nikoli niso dovolj prišli do izraza, bi ti prekrasni stebri z rdečimi zvezdami na območju "ceste heroja" žareli kot Svetla Prihodnost.

.

V naslednjih petletkah pa bi spodobno uredili tudi območje neposredno ob TITO-vi cesti. Plahemu, slovenčkarskemu, zapečkarskemu eklekticizmu Mušičeve ograje Novih Žal - bi parirali z junaškim, vehementnim eklekticizmom v slogu Alberta Speera, oziroma, pač bolj slovensko - Jožeta Plečnika. Glede na to, da so njegove slavne Tržnice zgradili v "mestu - heroju", obdanem z bodečo žico, v času nacifašistične okupacije, bi bilo edino smotrno celotno TITO-vo cesto obdati z zgradbami v slogi Plečnikovih Tržnic. Če cenjenemu županu še vedno ni uspelo spod Tržnic izvrtati tistega bogega parkirišča - bi Nove Tržnice Koželj spodkopal že med samo gradnjo! Tako bi nova oblast znotraj območja "TITO-va cesta - cesta heroj" zgradila mnogo boljše Plečnikove Tržnice, kot jih je nacifašistični okupator zraven Tromostovja!

.

Že v prvi petletki pa bi, poleg silne udarniške gradnje, delo v skladu z "vrednotami NOB" združevale tudi številne trojke. Na sami TITO-vi cesti bi trojke izvajale sabotaže, povsod bi mrgolelo "ovaduških trojk", ki bi delovale inkognito, vsakovrstne "kršitelje reda" pa bi takoj za cesto sprejele trojke z že pripravljenimi "partizanskimi osmicami" iz drata, s katerimi bi "kršiteljem reda" nemudoma za hrbtom zadrgnili roke in jih takoj peljali v novoizkopani rudnik ali pred fojbo, kjer bi jim "eksekucijske trojke" strokovno ustrelile v tilnik, ali pa bi jim s krampom raztreščile glavo, nakar bi stvar prevzele "trojke za delo z apnom".

.

Vse trojke bi delale na normo in udarniško, se pravi zastonj. Udarniško, se pravi zastonj, bi delala tudi "kazenski bataljon" in "Šolska udarniška brigada šolarjev". Že samo to delo je mnogo bolj protirecesijsko kot buržuazni koncept "javnih del", kjer nebodijihtreba brezposelni od države pričakujejo mezde.

Še bolj protirecesijsko pa bi bilo učinkovito pospravljanje svakojakih lenuhov, brezdelnežev, tajkunov, kulakov, klerikalcev, tujcev in domačinov ter podobnih sovražnih elementov. S takimi izdajalci slovenskega naroda je treba čim hitreje polniti rudniške jaške in fojbe, da ne bi s svojo požrešnostjo še naprej kot zajedalci zajedali ekonomske substance naroda, posebej zdaj v recesiji.

.

Za domovino - s TITO-m naprej!

.

Ne smemo pa pozabiti tudi na narodnobuditeljski moment. Po TITO-vi cesti bi vsak dan prirejali navdihujoče motivacijske parade, saj narod od silnega zanosa in sreče hitro pozabi na recesijo, se pravi lakoto.

V prvi vrsti bi šel cvet redbukovcev, ki bi v slogu s hriba Sabotin zagnano valil kamenje v napis NAŠ TITO. Potem bi marširali TITO-vi pionirčki s titovkami z rdečimi zvezdami, v rokah pa bi nosili vsak svojo čudovito knjigo najlepših verzov, Rdeči atom. Na ves glas pa bi peli iz arzenala srbohrvaških hvalnic tej pomembni zgodovinski osebnosti, ki ji je ime TITO.

Na sredi parade bi peljal voz, na katerem bi bili tovariši Voščenka (na čast datumu zgodovinske seje Mestnega sveta preoblečen v Hitlerja), pa Janković in duhoviteža "Belouška" in Gojc, vsi preoblečeni v Jovanko Broz.

Za njimi pa bi šel Narod, se pravi tistih 70%, ki so tako zelo navdušeni nad poimenovanjem ceste v TITO-vo. Narod pa bi nosil partizansken praporje in TITO-ve slike.

Zadaj pa bi šli odposlanci številnih prijateljskih narodov, ki bi ponosno nosili slike številnih pomembnih zgodovinskih osebnosti, od Stalina in Hitlerja, preko Velikega Vodje in Ljubljenega Vodje, ..., pa vse do Ćaušeskuja.

Visoko na "Slovenskem svetilniku" bi "history in the making" budno spremljala Spomenka in slavni zgodovinar Repete - situacijo bi jima simultano interpretiral predsednik organizacije "Zveza borcev za vrednote NOB", onadva pa bi si neumorno beležila v beležnici. Vmes po celi paradi pa bi budno delovale "ovaduške trojke", neprenehoma požrtvovalno trudeč se izpolniti (in celo preseči!) normo.

.

x?*#$%@/x&!!?*

.

Dejstva žal držijo, sproščeno prvoaprilski je le duh zapisa.

Lahko noč.

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Čefurji raus!, Apokalipsa vsakdanjosti, Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov, Anđeo u ofsajdu, Roka voda kamen I, II in III, Mrtva mlaka, Drobtinice in Kralj ropotajočih duhov, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, je za tale zapis res skrajni čas.
.

Čefurji raus! Gorana Vojnovića so tista knjiga, za katero je strokovna komisija Prešernovega sklada ocenila, da najbolje predstavlja esenco slovenstva, slovenske kulture in Slovencem tako ljubega slovenskega knjižnega jezika, povrh pa da je to tisto najboljše, kar je bilo pri nas v književnosti ustvarjenega v preteklem letu.

Jaz se seveda rad učim, tako da sem v skladu s kulturno politiko te države, se pravi po vzoru Čefurjev raus!, ustvaril že 2 prispevka na tem blogu:

Prvi je tale, v katerega sem subtilno integriral besedo "zakaj" na začetek vsakega poglavja. Mislim da mi je lepo uspelo, očitno pa ni tega nihče porajtal, ker je ta stilistična bravura, kljub številnim komentarjem, ostala neomenjena. No, omenil sem.

Drugi pa je tale, tudi strašno popularen, v katerem sem se, zgledujoč se po nagrajencu Prešernovega sklada za literaturo, poslužil sintagem kot so "pička jim materina" ter "pojdite u kurac". Tudi tu sem na začetku požel le aplavz nekaterih ki me poznajo ali "poznajo", drugi pa so potrebovali razlago, ki sem jo na vrhu dodal šele kasneje.

Toliko torej o tem, zakaj kljub vsemu menim, da to ni literatura, ki bi jo morala nagrajevati država. V resnici bi ji prisodil katerokoli drugo literarno nagrado, ali pa vse skupaj, razen pač te.

Ker, pazi zdaj to: knjiga je super!

Ko se človek prebije skozi prvo stran, kjer se mora takoj, poleg neprestanega neznosnega preklinjanja, soočiti tudi z odsotnostjo rodilnika, kmalu ugotovi, da do konca ne bo nič bolje. Knjiga je napisana v specifičnem jeziku in to je njen "feature", ne "bug". Še več - ta jezik, prvič tako koherentno ubeseden in natisnjen, pelje scat vse nazarensko študiozne poskuse tistega Nečefurja (navaditi se bo treba, ja) Skubica, ki je spisal Fužinski blues. Skubičevi dialogi so leseni - slovenščini je imanentno, da slengov ne pusti "v-knjižiti". Dokler se končno ni pojavil, uganila sta - pismen native speaker. Vem, paradoks. Ampak obstaja. Pismen čefur, nagrajenec Prešernovega sklada za literaturo. Toliko o jeziku.

Knjiga je resnično učinkovito "režirana" (Vojnović je študiral filmsko režijo). Suspenz vseskozi drži, napisano je kot bi mu izletelo v eni seansi. Predvsem mi je pa res všeč subtilna distanca, s katere nam da doživeti tako glavnega junaka, kot vse ostalo. Prav nič ni črno-belo. Prav vse je razumljivo. V vse se da vživeti. Vojnović ne obtožuje in ne navija. "Svoje" pošilja u kurac s prav takim žarom, kot "njihove".

In prav ta pravzaprav pacifistični, gandhijevski moment, ki med vrsticami seva iz celotnega besedila, ki je na videz v resnici strašno vulgarno in agresivno - je tisti presežek, ki Vojnovićev literarni prvenec dejansko naredi za pomembnega.

Ne toliko za slovensko književnost - predvsem za državo, ki bo sčasoma morala za resnično svoje priznati prav vse državljane.

Toplo priporočam!

.

Apokalipsa vsakdanjosti Vitomila Zupana je roman, izdan po pisateljevi smrti, iz zapisov v njegovi ostalini z malce daljšim delovnim naslovom, "Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah...". Načelno imam do takšnega početja zadržke - kar je avtor namenil objavi, je javno, ostalo je intimna zapuščina. Je pa res, da dediči s tovrstnimi intimnimi zapuščinami pisateljev, pa tudi druge sorte umetnikov, nadvse radi trgujejo. Ampak v tem primeru je še bolj res, da je avtor stvar najbrž itak nameraval objaviti, a ga je pred dokončanjem žal prehitela smrt.

Roman je prvovrsten Zupan, še več - gre za popolnoma neinhibirano esenco meni že sicer zelo ljubega avtorja. Ker si je v pozni starosti lahko privoščil obračunati z življenjem povsem iskreno, in ker gre za deviško, popolnoma nekorigirano, needitirano in nelektorirano besedilo (objavljeno res z neznatnimi popravki).

Konča se sredi dialoga: "A rad ješ rake?" / "Dobro pripravljene rad"

Jaz rad jem tudi "slabo pripravljene rake", če so le sveži, knjigo pa seveda priporočam.

.

Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov so tretje, kar sem prebavil spod peresa Irvina Welsha. In se mi zdi najboljše. Namesto sveta luzerskih džankijev - nas pelje v svet visoke kuharije (kar seveda ne pomeni, da nimamo spet precej opravka tudi z luzerskimi džankiji). Še vedno je Welsh - hiter, gost, vulgaren, bister in iskren - je pa stvar bralcu precej prijaznejša kot Porno.

Da ne bo nesporazuma - prikazan kontekst visoke kuharije je svetlobna leta tako od Vendeline, kot od Đejmija - vseskozi pa se človeku prikazuje Gordon Ramsay, kar je tudi edino prav. In ko že govorim o knjigi tipa "briljantna parabola o treh obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi", ne morem da ne bi oznanil, da mi tale sede celo bolje kot Zlati dež. Zelo priporočam!

.

Anđeo u ofsajdu Zorana Ferića je izjemno delo. Če se mi je po prejšnjih dveh Ferić zdel korekten zabavljač, se mi je tu razkril kot strupeno brihten, cinično duhovit briljanten analitik, eee, se pravi, Genij. Knjiga je vredna skrbnega branja.

Zelo priporočam, sploh za na plažo.

.

Roka voda kamen Branka Gradišnika je epski obračun z življenjem, ki ga je avtor z obsežno medijsko kampanjo lansiral pred dvema letoma. Stvar me je mikala, sem si jo pa iz strahospoštovanja prišparal, dokler mi je ni res sedlo prebrati. In sem navdušen.

Stvar je zapakirana med 6 platnic (240, 430, 240 strani), zato jo štejem kot 3 knjige. Jemljem jo seveda kot eno.

Ogrodje je zgrajeno okoli popolnoma nevrotičnega "partnerstva" - koncesije, ki jih je človek, ki je samski ali, kako se že reče, in between relationships, ko se skratka razgleduje, peca ali kuri - primoran vzeti v zakup in to ni niti preveč čudno, niti tragično - so tu mučno razvlečene skozi več let. Če trenutek, ko nekdo speljuje drugo osebo iz tuje postelje v svojo, zamrznemo, ugledamo labilno ravnovesje, ki se ima slej ko prej končati v eni ali drugi legi. Ogrodje te knjige pa je odnos, ki je pravzaprav mučno formalizirano, (za ceno naivnega, junaškega žrtvovanja), po deafaultu labilno ravnovesje, prisiljeno v nekakšno dolgoročno partnerstvo. Ne gre za sporazum o open relationship, niti za mnogomoštvo (obrnjeno mnogoženstvo) - gre za točno to, kar sem opisal.

In tak okvir, ki že sam po sebi poka od silnega suspenza, je idealno ogrodje za boleče iskreno analizo motenosti netrivijalnega genijalca, in seveda za osebni pogled na novejšo zgodovino Slovenije. Čez vse pa je vržena koprena fikcije, ki je nujna, da se je dalo knjigo sploh natisniti, ki je nujna da se kaj ublaži, in ki je predvsem nujna, čeprav se sliši paradoksalno - za korektno podajanje resnice.

Gradišnika po tem nima smisla opisovati - ni ga vidika, ki ga ni, do potankosti in v globino, obdelal že sam. Gradišnik zna misli čudovito verbalizirati, luciden je, pozoren do podrobnosti, vljuden do morebitnih protiargumentov in predvsem - prekrasno pismen. Naštel bom par stvari, ki jih na ta način obdela, v naključnem vrstnem redu:

.

- Ozadje osamosvojitve; razkrinkavanje imen iz skrbno prikritih opisov in jasnih konkretnih opornikov - mokre sanje za vse ugankarje.

- Svarilo pred ledeno dobo; Gradišnik lahko ima glede tega povsem čisto vest - posvaril nas je že večkrat, skozi junake v drugih delih in celo v podpisanih avtorskih člankih. Ali je sredi vojne vihre v resnici zasipal Janšo z nebulozo o nujnem humanem zmanjšanju števila prebivalstva za 97%, niti ni v resnici pomembno. Glavno sporočilo (altruistično ga posredujem svojima bralcema) je v tem: tole globalno segrevanje je samo stikalo - ko se bo ledena kapa stopila, se bodo ustavili oceanski tokovi, ki držijo globalno vreme pod kontrolo - to pa bo izredno hitro sprožilo hudo ledeno dobo, v kateri bodo pocrkali vsi, razen če se ne organiziramo in izžrebamo 3 procentov, ki bi s preostalimi resursi mogoče lahko zagotovili preživetje človekove vrste. Tako, zdaj vesta tudi vidva. :))

- Povojni poboji; Gradišnik osebno sondira prve fojbe, ubije pa tudi enega človeka.

- Misterij o ustanovitvi Protiimperialistične fronte; intelektualiziranje o tem, zakaj moramo "Dan upora proti okupatorju" praznovati na dan, ko je 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze v času, ko je bila Juga okupirana, Hitler in Stalin sta bila glavna zaveznika, VB pa še edina svobodna evropska država - podpisalo hlapčevski, izdajalski dokument, naperjen proti "angleškemu imperializmu", v katerem nas prepušča "vodstvu Velikega ruskega naroda".

- Psihijatrija za domačo uporabo; izjemne razlage, samoanalize, globoki traktati o učinkih samoaplikacije raznih metod, ..., vrhunska definicija šizoidnosti itd.

Osebno pa se mi zdi v tem segmentu knjige najbolj zanimivo to, kako zlahka se Gradišnik, ki Ruglja intelektualno nekajkrat prekaša, temu popolnoma pohlevno podredi - odločitev za podvrženje avtoriteti je nazorno prikazana kot predvsem volja pacienta, nikakor kot rezultat moči avtoritete. (Ob tem sem se živo spomnil profesorja likovne teorije, ki ga spoštujem kot izjemno študioznega, načitanega, inteligentnega človeka s prirojenim darom za izrazito urejenost misli in govora - ki pa si je za avtoriteto, ki se ji je brezpogojno podredili, izbral nekega Butino - če ga sodim po knjigah, ki jih je napisal, le naivnega, površnega, preprostega "učenjaka". Ta naveza zame ostaja popolnoma nedoumljiva.)

- Izbrisani; Gradišnik je bil več let izbrisan - na "lastnem" primeru pokaže, kako butasti so lahko razlogi in kako neprijetne posledice. Namesto prekipevanja od empatije do Todorovića - pa sem kvečjemu še bolj prepričan, da bi bilo treba primere reševati posamezno.

- Statistika; prav vsak fuk je opremljen z izčrpnim orisom situacije, poglobljenim opisom občutkov in z oceno v številu zvezdic. Avtor nam ne prizanese niti z raznimi osebnimi rekordi.

.

Kaj od naštetega lahko pripišemo kopreni fikcije, kaj pa je direkten prepis intimnih dnevniških zapiskov, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je za tovrstno delo potrebnih mnogo jajc, ali pa vsaj nekaj premaknjenosti. Ali pa, to bi bilo res častivredno, popolna jebivetrska distanca do profane šentflorjanskosti - distanca, kakršna je sicer značilna kvečjemu za stare prdce pred slovesom od življenja; če gre za to, je Roka voda kamen avtorja, ki še zelo živahno brca, lahko le prvovrsten izraz

resnične svobode.

Ob koncu bi omenil še avtorjev odnos z očetom - hladna, odtujena, zadržana scena, komunicirata preko pisem, v katerih se vikata. Še en vidik obstaja - lani, ko bi (drugo) nagrado Prešernovega sklada za književnost lahko dobil mlajši, so jo, ta veliko, dodelili starejšemu Branku Gradišniku. Nekaj neokusnega je bilo v tej potezi, nekaj kar vsebuje duha Moravie. In še en vidik je - v resnici je bil skrajni čas; vmes med tem, ko sem stvar prebral, in ko sem tole napisal - mu je gospod oče umrl. Sožalje. In hvala za zgoščenko.

Roko, vodo in kamen po vrhu skratka toplo priporočam. Vzemita si zanjo čas, vredna ga je. Pri meni je trajalo kar tri dni(!) tistega dela uživanja na egipčanski plaži, ko nisem bil ravno v vodi in ko je mali spal.
.
Mrtva mlaka je druga knjiga Vitomila Zupana iz te runde. Stvar je toliko mlajša, da o sproščenem cinizmu starca, ki nima več česa izgubiti, ni ne duha ne sluha; od smeha vaju skratka ne bo metalo s stolov. In natanko toliko zamorjena, kot njen naslov. Odlično metaforo slovenske močvare seveda toplo priporočam.
.
Drobtinice Mihe Mazzinija so tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Operacija Cartier. Film niti ni bil zanič, Drobtinice pa so še boljše.

Ko je to napisal, je imel Mazzini do 25 let, kar je oboje super (napisati tako stvar in imeti do 25 let). Knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Priporočam, čeprav sta to najbrž, kot jaz, nekoč že itak prebrala.
.
Kralj ropotajočih duhov istega avtorja izgleda kot tisto, kar stoji za scenarijem, ki stoji za slovenskim filmom Sladke sanje. V resnici pa je menda ravno obratno. Oziroma ne - baje je bil najprej vseeno scenarij, film šele po tem, roman pa čisto na koncu. Film sploh ni bil zanič, Kralj ropotajočih duhov je pa še boljši.

Tudi ta knjiga med vrsticami izvrstno razloži, zakaj je na Jesenicah hokej tako pomemben. Sicer pa govori o tistem času, ki veje iz Red Booka, le da na bister, duhovit način. Povrh je čudovito ilustrirana - na strani 195 je denimo slikca takšnega BMW-ja, kakršni so, se spomnim, vozili tudi po Celovški, ko je bil Tito še živ.

Predstavljaj si torej, mladi rod, kakšni so bili v socializmu šeli fički,

če so bili celo BMW-ji tako neizmerno češki! :))

Seveda priporočam.
.

Lahko noč.

Halo, pizza?

Eno z morskimi sadeži prosim, na
27° 54' 48,6'' severne širine / 34° 20' 3,6'' vzhodne dolžine!
.
Čofotam zadnjič po Rdečem morju,

kakih 150 m od obale, pa se skoraj zaletim v ...
Aaa?
Sredi morja ti takle kekec binglja z gladine...
.
Čudo neviđeno...
.
.

Se spustim malo nižje, pa...

.

Resnično, to je rit...
.

.

.

Zaplavam široko okoli, počasi mi postaja jasno...

Pritepenec si gladko domišlja, da sem jaz

v velikem akvariju.
Ej, hočeš da ti "potrkam" po šipci, a!?

Potonil bi ko opeka...
Mater mi gre na živce....
.
Približam se mu od spredaj, da ga vidim, kekca, od blizu...
Fanta kličeš? Mamico mogoče?
Halo pica, a?!!
.
Svašta...

Pripomoček za spopad z zgodovino

(opozorilo pred branjem: besedilo je zapisano v skladu z nacionalno kulturno politiko - tu in tam je sočno zabeljeno po vzoru uspešnice, ki je letos dobila nagrado Prešernovega sklada za literaturo)

.

Ob dogodkih, ki sta me sprovocirala k pisanju prejšnjih 2 prispevkov, pa ob številnih komentarjih in predvsem ob živahnih debatah v javnosti v zvezi z našo polpreteklo zgodovino - sem o teh stvareh spet precej razmišljal tudi sam.

.

Zelo očitno je, da na plan zelo hitro pridejo razne nekonsistentnosti, ljudje se velikokrat ujamejo v paradokse. Premnogi izhajajo iz trhlih predpostavk, nekritično verjamejo mitom, v argumentaciji pa se čudno hitro odpovejo lastnim načelom. Zdi se, kot da v zvezi s polpreteklo zgodovino velika večina ljudi refleksno opusti uporabo razuma, čeprav si v vsakdanjem življenju z njim pomagajo.

.

Tu imata sedaj povzetek tega razmišljanja - skrbno ubeseden, da bi bil ja razumljiv še takemu bebcu, in oblikovan v takorekoč didaktični pripomoček. Zakrknjenim starim prdcem najbrž itak ni več pomoči, zelo pa bi znal koristiti prav vsakemu mlajšemu forumašu. Pa začnimo:

.

Mit o obsolutnih pozitivcih

.

Opozarjam na "logiko", ki si za izhodišče izbere določen trenutek, določeno dejanje ali odločitev konkretne osebe, nato pa skozi to legitimira vsa prejšnja in kasnejša ravnanja. Tako imamo nato opravka z izkjučnimi pozitivci in izključnimi negativci. Sam pa verjamem, da se tudi lopov lahko pošteno naspi.

- "Stalin je bil največji antinacist."

To je v neki meri seveda res. Stalinova SZ je k zmagi tapravih v WW2 veliko prispevala, med drugim več deset milijonov padlih. Res je pa tudi, da od te zmage ljudje, ki so jih "osvobodili Rusi", niso imeli kaj dosti - najbolj drastično se to vidi na primeru po vojni razdeljenega pogorišča Nemčije.

In res je tudi, da je bil Stalin, preden je postal "največji antinacist" - največji pronacist! Socializem in nacional-socializem sta si že itak sorodna, ampak opozoril bi rad na konkretno zavezništvo. Hitler in Stalin sta pred začetkom WW2 sklenila pakt o zavezništvu, ki je veljal od 24.8.1939 do 22.6.1941! V tem času je zajet ves Blitzkrieg in nemška zasedba praktično celotne Evrope! Skoraj polni uvodni 2 leti - sta Stalin in Hitler Evropo masakrirala skupaj!

In jaz nimam nobene potrebe, da bi to pozabil ali zanikal. Če je k zmagi zaveznikov v vojni proti nacizmu kasneje veliko pripomogel, to še ne pomeni, da Stalin ni bil en največjih svetovnih zločincev vseh časov.

- "Tito je pozitivna zgodovinska osebnost" - je podobno sporna trditev.

Danes jo argumentirajo skoraj izključno le še s tem, da je šlo za njegovim pogrebom veliko državnikov. Naj sploh razlagam, zakaj menim, da je neki strojni ključavničar, ki je s svojo zmagovito kamarilo iz Juge naredil freak-show, podoben današnji Severni Koreji, predvsem en velik zločinec?

- Janez Stanovnik je bil pred koncem Juge en tak simpatičen, glasen slovenski predsednik. Ampak človeka, ki je bil vseskozi, tudi v najbolj svinčenih letih, del vrhuške komunistične kamarile, enostavno ne morem sprejeti kot poosebljene dobrote. V svoji bogati karieri je tajnikoval najprej Kardelju, kasneje, v OZN, pa še nekdanjemu nacističnemu oficirju Kurtu Waldheimu celoten mandat. In predvsem - če bi bil šef borčevske organizacije resničen pravičnik, poštenjak in dobrotnik, bi svojemu članstvu lahko že davno dal navodilo:

"Let's come clean; na plan z zapiski, spomini, imeni, vse povejmo!".

Tako pa njegova organizacija izgleda kot konspirativna druščina kriminalcev (in mlajših zavedencev, med katerimi je tudi predsednik SLS!), katere glavna agenda je vzdrževanje zarote molka.

- "Bučar je pravi oče naroda", pravijo drugi.

Nekaj let preden je zasnoval slovensko ustavo, je šel v Strasbourg in Evropejcem priporočil, naj nedemokratične komunistične Juge ne spustijo zraven. To dejanje je večina jugoslovanskega naroda interpretirala kot izdajo, meni pa se je zdelo strašno kul. Ampak mene moti predvsem, da je Bučar v partizanih opravljal poklic politkomisarja. Če danes še borčevska organizacija za nazaj dela (za lase privlečeno) retorično razliko med bojem proti nacifašizmu in komunistično revolucijo - je bil Bučar kot politkomisar Komunistične partije v partizanih, po današnjih borčevskih standardih, en tistih negativcev, ki so partizanščino grdo zlorabili.

- "Kocbek, ta je dober!", pravijo eni.

Kaj jaz vem. Vseskozi je bil zraven, po vojni pa so ga njegovi malo ušutkali. Pa o pobojih je plaho spregovoril v sedemdesetih. Ampak ne dajajte mi za zgled riti, ki je podpisala Dolomitsko izjavo! Kocbek je Krščanske socialiste prodal Komunistični partiji in s tem uničil edini protinacistični upor, ki ni bil v funkciji revolucije.

- Nekateri pravijo: "Tale Jambrek je dober - ustanovil je Zbor za republiko!".

Kaj jaz vem - ko berem Jambreka iz časov, ko je bil sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, pa ustanovitelj in prvi predsednik Marksističnega centra Pravne fakultete, pa član partijskega komiteja občine Ljubljana Center, si mislim kvečjemu - kurc pa tak desničar.

- Pa pravijo drugi: "Pahor, ta je moder!"

Pa si mislim spet in spet - pa kaj mu je, vraga, bilo potem treba pri šestindvajsetih riniti v Centralni komite Komunistične partije!? Prav nič boljši ni kot tranzicijski milijonar Slivnik...

...

.

Mit o absolutni pravilnosti odločitev

.

Opozarjam na logiko, ki odločitve, ki so vplivale na našo zgodovino, samo zaradi tega legitimira kot dobre, modre in celo absolutno pozitivne. Nekaj tovrstnih odločitev sem navrgel že zgoraj, na pamet jih pade še nešteto, tu pa bi rad predvsem opozoril na splošno razširjeno zablodo. "Izvedba" nikakor avtomatično ne pomeni, da so bile konkretne odločitve najbolj modre!

.

Mit o relativnosti absolutnih vrednot

.

Danes bomo težko našli koga, ki bi jasno in odkrito propagiral "vrednote" kot so ubijaj, kradi, izdajaj, laži in taji. Se pa zato s tovrstnimi obtožbami lahkotno medsebojno obkladajo protagonisti nekdanjih dogodkov. Ali, kar je še huje, omenjene "vrednote" priznavajo, v isti sapi pa jih hitijo relativizirati z bolj ali manj za lase privlečenimi izgovori.

- "Tile so pa izdajalci slovenskega naroda!", od kar pomnim poslušam od tardečih. Če pa prisluhnem Justinu Stanovniku, Tinetu Velikonji, ..., ali otrokom in vnukom političnih emigrantov iz Argentine - pa slišim lepo slovensko besedo in močno pripadnost slovenski kulturi in tradiciji. Na kak način so torej izdali narod, če pa so kulturo tega naroda negovali pol stoletja na drugem koncu sveta, izdani, izgnani in zatajeni od naše "popolne" partijske države?

- "Kvizlingi! Izdajalci so, navadni kvizzzlingi!!!", kar naprej poslušam tardeče, na čelu s tistim slavnim zgodovinarjem Repetejem. Ampak - Norvežani danes še vedno govorijo norveško, WW2 pa so, za razliko od nas, preživeli neverjetno mirno. Po vojni so sicer pobili 28 članov vlade, vključno s tistim Quislingom. Ampak iz današnje pozicije izgleda to, da je norveška oblast medvojno politiko plačala z življenjem - od te iste oblasti neskončnokrat bolj modro in plemenito (od 3M je padlo skupno 9.500 ljudi, kar je bilo 0,32% populacije) kot politika naše zmagovite partizanske kamarile, ki je sama v glavnem preživela, država pa je izgubila 5-10% prebivalstva. Kurc pa taki "izdajalci", si mislim - če pa so nas naši "zmagovalci" tako neskončno veliko stali...

- Nihče pa za izdajalce slovenskega naroda ne upa označiti naših partizanov, OF-ovcev, NOB-jefcev oz. komunajzarjev. Čeprav so nas prvič izdali (v natančno enakem pomenu besede kot jo očitajo domobrancem!) 26.4.1941, zaradi česar še danes(!) praznujemo "Dan upora proti okupatorju" - z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte. V ustanovni listini so nas, ne da bi ljudi kaj posebej spraševali, prodali "velikemu ruskemu narodu", oznanili pa so tudi, da se bodo "borili proti angleškemu imperializmu". Pazi, to je bilo v času, ko sta Stalin in Hitler že dobro poldrugo leto (od 24.8.1939) skupaj(!) masakrirala Evropo, v času neposredno po okupaciji poražene Juge in predvsem v času, ko je bila junaška VB še praktično edina svobodna evropska država! Zakaj torej tej nagravžni izdaji (ki je bila le uvod v 50 izdajalskih let!) - ne bi smeli reči izdaja?

Pomislite - ko so nas ustanovitelji OF prodali Stalinu, so nas hkrati prodali tudi njegovemu zavezniku Hitlerju! Ko so "vaške straže" precej kasneje sprejele orožje od okupatorja, ali pa ko se je vsa partizanščina od 22.6.1941 udinjala le še Stalinu - je šlo pri obojih le še za enojno izdajo. Protiimperialistična fronta iz Vidmarjeve vile pa nas je izdala dvojno - Hitlerju in Stalinu hkrati! Pička jim materina...

- Najbolj pa se mi fržmaga, ko dediči (in tudi kakšen akter?) največjega zločina v zgodovini te države, sistematičnih množičnih in izjemno krutih pobojev vojnih ujetnikov, političnih nasprotnikov in mnogih nedolžnih civilistov - stvar hinavsko relativizirajo, omalovažujejo in opravičujejo.

Lahko bi tedaj sodili posameznikom, preostale pa spustili domov k družinam. Lahko bi vse zaprli v gulage in jih prisilili delat “cesto bratstva I jedinstva”. Celo če vzamemo, da je bil sistematičen poboj političnih nasprotnikov nujen sestavni del komunistične revolucije – bi lahko kamarila oznanila kraje grobišč in objavila imena. Če niso zmogli prej, bi bil idealen trenutek leta 48, ko se je Tito skregal s Stalinom, tiste ki informbirojevskega obrata čez noč niso zmogli, pa strpal na Goli otok. Zmagovita kamarila je, skratka, zamudila nešteto priložnosti, da bi se pokazala za vrednejšo od psov. Odločili pa so se za kurjenje arhivov in zaroto molka.

.

Mit o junaški zgodovini

.

Ljudje se v zvezi s slovensko zgodovino praviloma hitro zapletejo v paradoks preprosto zato, ker izhajajo iz aksioma, da je naša zgodovina junaška. Ampak - kakor niso absolutni pozitivci njeni akterji, kakor niso popolne njihove odločitve - je temu primerna tudi zgodovina, ki so jo pomagali ustvarjati.

Z mitom o naši junaški zgodovini so meni prali možgane že v osnovni šoli, verjamem pa, da podobno počnejo še danes. Učijo, da že dejstvo, da danes smo, dela našo zgodovino za junaško. In da zgodovina (kakor jo pač predstavijo) - legitimira vsa pretekla dejanja (tistih naših prednikov, ki so imeli nanjo vpliv) - kot dobra.

Pomemben del zgodovinskega pravljičarstva pa je tudi ignoriranje mnogih dejstev, dogodkov in oseb - nam v šoli o povojnih pobojih denimo niso niti pisnili. In prva naloga je, da se razišče in v javno zavest spravi informacije o dejstvih, ki so bila dolgo prikrita. Brez interpretacij, le dejstva.

Zdaj pa tako - če bi dejstva poznali (poznamo še zdaleč ne vsega - kar danes prikritega spoznavamo, pa je pospremljeno s hudim odporom), bi lahko trdili, da je bila naša zgodovina taka in taka. Ampak iz tega sploh ne izhaja nujno, da je tudi junaška.

.

Takole poslušam še danes:

- "Če ne bi bilo partizanov (in komunistične revolucije s poboji vred), ne bi dobili Primorske!"

- "Brez Tita ne bi bilo slovenske državnosti!"

- "Brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije!"

In si mislim - pojdite vsi lepo u kurac. Takoj si lahko izmislim nešteto zgodovin, ki bi bile za Slovence boljše! Argumentacija, ki se jo da slutiti za prej omenjenimi izjavami, je s tem povsem v skladu; če nekateri junaškost uresničene zgodovine "argumentirajo" z domnevami, potem lahko domnevam tudi jaz.

.

- Zamislimo si najprej tako zgodovino Slovenije, kjer generaciji naših dedov in tudi staršev - ne bi bili riti. Recimo, da bi vsi mali ljudje skupaj zmogli toliko ponosa in poguma, da bi se komunajzarski diktaturi na čelu s tistim strojnim ključavničarjem - uprli. Zamislimo si zgodovino, v kateri bi se našim prednikom fržmagalo sodelovati na "udarniških akcijah" in "delovnih brigadah", ponižujoče ponižno častiti dosmrtnega diktatorja in ubogati "zaslužne" člane zmagovite partizanske kamarile, ki si je uzurpirala vso oblast in premoženje. Sram me je v narod, ko se zavem, da so milijoni naših prednikov mirno gledali, kako jim zločinski sistem indoktrinira otroke v "rdeče atome" - v 45 letih pa niso zmogli niti ene samcate vstaje, primerljive s Praško pomladjo. Pička jim materina boječa!

Ampak zamislim si lahko tudi junaško zgodovino...

- Če gremo še malo nazaj, si lahko zamislimo tako zgodovino Slovenije, kjer upor proti okupatorju ne bi bil talec Komunistične partije. Že takoj, sploh pa po kapitulaciji Italije leta 43, bi naši nekomunistični partizani izdatno asistirali zavezniškim komandosom, ti pa nas bi oborožili in nas logistično podpirali. Vsekakor bi maja 45, po tem ko bi zavezniki premagali sile Osi, Slovenija imela precej boljše izhodišče za širitev ozemlja, kot pa ga je imela dejansko. Namesto da bi Koroško poražene Avstrije Angležem prodali, kot so storili komunajzarji, za žive begunce, ki so jih nato zverinsko pobili in njihove grobove zamolčali - bi veliko območje, z Vetrinjami, Pliberkom, Celovcem in Beljakom vred - priključili Sloveniji! Če bi zmago zaveznikov na ozemlju Slovenije dočakali nekomunistični partizani, bi nam gotovo pripadli obe coni Svobodnega tržaškega ozemlja, in ne le slaba polovička ene. Ker bi slovenskim nekomunističnim partizanom resnično šlo za slovensko državnost, in ne za Jugo, bi Slovenija danes segala do reke Mirne (ker pa je šel Kardelj nekoč na pivo z Bakarićem in v pol ure zarisal mejo, kjer je nikoli prej v zgodovini ni bilo - se danes kregamo zaradi tistega Joška). In glavno: če bi zmago zaveznikov tu dočakali nekomunistični slovenski partizani, ne pa komunajzarske poturice, ki so nas prodale Stalinu, sredi vojne pa so nas še v Bosni vnaprej pripojile novi, komunistični Jugi - bi bila Slovenija samostojna država že od leta 1945!

In še bistveno: ker bi bili na pravi strani železne zavese, bi naša država napredovala tako hitro kot zahodna Nemčija, ves socialistični eksperiment pa bi nam bil prihranjen. Evo vam torej, "enobejefci", junaške zgodovine!

- Ko že tako razmišljam, bi šel še malo nazaj. V pomembni državi Avstro-Ogrski je bilo slovensko narodno ozemlje zaključeno in v celoti zajeto (ja, vse kar je na slavnem Kozlerjevem zemljovidu). Komunistično, projugoslovanarsko zgodovinopisje, kakršnega so vcepljali v glavo nam, je Avstro-Ogrsko prikazovalo kot "ječo narodov". Še več - čeprav so proti naši državi v WW1 skupaj paktirale srbske in italijanske pizde (na njihovi strani je bil tudi Hemingway) - so nas v šoli učili, kot da smo se borili skupaj s Srbi! In ker so Srbi in Italijani zmagali, so si Italijani odrezali zahodni del slovenskega ozemlja do Postojne, vključno z Istro, Cresom in Lošinjem, neki srbski dinastiji pa so priključili majhen trikotnik slovenskega ozemlja, da je nastala tvorba SHS. Korošci pa so dobili možnost, da se odločijo sami, in so, razen Libelič, izbrali Avstrijo.

Razmišljam torej, kake riti so morali biti naši predniki, da so v WW1 zafrečkali vse slovenske dežele, razen Kranjske (večino Štajerske, Koroško in Primorsko!). Kako da so Čehi iz Avstro-Ogrske izvlekli vse - nam pa je ostal le tisti mali, piškavi trikotnik, pa še ta se je dal pod komando neki srbski dinastiji?! Predstavljam si torej tako zgodovino Slovenije, kjer se naša državnost uresniči takoj po razpadu Avstro-Ogrske, in to na ozemlju, velikem kot Kozlerjev zemljovid. Evo vam, Slovenčki, junaške zgodovine!

.

Zgodovina Slovenije bi bila lahko, skratka, resnično junaška edino brez Tita, brez komunističnih partizanov, brez takozvanih "vrednot NOB" in brez izdajalske Protiimperialistične fronte, katere ustanovitev ta čudna država praznuje še danes.

.

Bradavičasti kozolnjak

.

Obstaja posebna žival, ki me od nekdaj na moč fascinira. Najti se jo da tudi pri nas, pravzaprav je v slovenskem morju dokaj razširjena. Oblike je fascinantne, še bolj fascinantno pa je nekaj drugega. Phallusia mammillata, slovensko bradavičasti kozolnjak, izgleda kot preprost velik polip - v resnici pa je čisto pravi strunar! Resnično, ta žival je na drevesu življenja precej bolj sorodna tebi in drugim vretenčarjem, kot pa kakemu nadvse kompleksnemu jastogu!

Bradavičasti kozolnjak je tipičen primer bitja, ki je skozi evolucijo doživelo regresiven razvoj. Bradavičasti kozolnjak je bitje, ki nima junaške zgodovine.

.

Slovenija se mi večkrat zdi kot en sam kurčev bradavičasti kozolnjak. Saj smo, obstajamo, živimo - ampak naša zgodovina je daleč od junaške. Rezultat kurčeve regresije smo, in smo na to, vidim, vsaj tako prekleto ponosni, kot kurčevi bradavičasti kozolnjaki. Lahko bi vladali svetu - pa smo se raje v tej šentflorjanski dolini zabubili v svoje žolcaste plašče, oči so nam zakrnele, možgani tudi, in edino sled hrbtne strune priča o tem, kako pokončni bi lahko bili. In podmladek - zarodki bradavičastih kozolnjakov gredo skozi faze, ki so mnogo kompleksnejše od odraslih primerkov in ki živo pričajo o visoki poziciji na drevesu življenja - dokler se ne "izležejo" kot zakrneli retardirani živi fosili brez možganov.

.

Draga moja bralca, učenca zgodovine, takole je:

Naši predniki so bili same riti, bizgeci, prpe, kriminalci in konvertiti. Tisti redki, ki so imeli jajca, so se praviloma žal hkrati izkazali tudi za zločince. Tisti redki, ki so se kdaj znašli na poziciji sprejemati pomembne odločitve, so se v glavnem izkazali za šleve, butce ali hinavce. Tisti, ki so šli po izobrazbo v tujino, so se vrnili kot janičarji. In preostala večina - večina je od nekdaj hvaležno pristajala na hlapčevstvo; oprezna, boječa, tiha, podložna večina, ki je bila navadno najglasnejša le tedaj, ko je bilo treba slaviti živega (ali objokovati mrtvega) tirana...

In namesto junaške zgodovine - imamo zgodovino pizdekov.

.

In edinkrat, da je ta narod naredil tako kot je prav - da si je pripravil priložnost, da jo je razumel, da voditelji niso ravnali kot poturice, in da so ljudje složno stopili skupaj ter da so vsi skupaj ravnali odločno in pogumno - je bilo pred 18 leti.

Ne pred 89, 68, ali 64. Pred 18 leti.

Ampak tedaj se je končno zgodilo tisto, na kar bodo lahko tudi čez 200 let naši zanamci nazaj gledali kot na - začetek junaške zgodovine.

.

Lahko noč.