Ogorčeni starši

Požiram knjige, preberem v glavnem vse kar mi pride pod roke. So tudi obdobja, ko razen vsakodnevne jutranje rutine ob kavi, ko v 15 min do črke preberem Delo, mesece ne preberem nobene knjige. Ampak odkar sva z D. naročena na tiste poceni knjige da si napolniva polic, ni abstinence. Včasih pa zraven kupim še kako iz Večerove ali Dnevnikove akcije.

Približno polovico teh knjig sem nekoč že prebral, ampak na vsakih nekaj let se itak spodobi obnovit. Priznam, Imena rože (že prej 3x), Mojstra in Margarete (2x), Živalske farme (3x), Klavnice 5 (prebral ko je bil pred leti v Radarju prispevek "Dresden, Dresden"), Nevidnega človeka (to sem dobil za zmago na nekem osnovnošolskem kvizu v Pionirski knjižnici) in Gospodarja muh (2x, prvič v 4. razredu osnovne, leto preden je Golding dobil Nobelovo; ko sem bil v 6. razredu sem komaj čakal filma po televiziji, a so bile redukcije elektrike in sem lahko gledal le svečo), še nisem odprl.

Nekaterih ni možno prebrat, so preprosto zanič. Siddarta, ne vem kdo lahko to prebavi. Pa Srce teme, obupno zanič. Pa Smrt Slovenske primadone, skozi katero sem se prisilil samo zaradi "Slovenske".

Nekatere so prijetno presenečenje. Na Drini čuprija, pravi biserček. Vzhodno od raja, teh 700 strani se je jeseni ob morju v 2 dneh praktično samih prebralo. Buda iz predmestja je čisto v redu knjiga. Soba z razgledom in Smrt v Benetkah prav tako. Hellerjev Catch 22 je pa tako dobra knjiga, da je vredna posebnega prispevka. Tujca sem spet prebral včeraj dopoldne, to se vsakič prileže. Preostali 2/3 Na cesti od Kerouaca sem prebral danes dopoldne (odprl 2 mesca nazaj) - to je treba prebrat, da veš kdo so bitniki (menda so bitniki potemtakem tisti, ki se vozijo sem pa tja čez Ameriko).

Prijetno me je presenetil Jančarjev Galjot, nekaj koristnih srednjeveških lekcij. Pravo odkritje pa je bil Vitomil Zupan, se pravi Igra s hudičevim repom. Spominja na Bukowskega, ki sem ga svoje čase najraje študiral v srbskih (latiničnih) prevodih Flavija Rigonata (v slovenščini se Bukowski nekako izgubi s prevodom).

In ko smo že pri Slovencih, sem prejšnji teden kupil še razvpiti Zupanov Menuet za kitaro, v sredo pa Noč do jutra Branka Hofmana, oboje je izšlo z Dnevnikom. Oboje se je precej hitro prebralo.

V osnovni šoli sem odkril knjigico Ringo Starr, o simpatičnem pesu. Poleg sitne pomisli pripovedovalca, ko je začutil nekaj mokrega na hlačah, namreč: "Prasec me je poscal", je bilo pri tej otroški knjigi najbolj zanimivo to, da je njen avtor, Branko Hofman, bil nekoč zaprt na Golem otoku.

Noč do jutra, prvič izšla 1981, je prva knjiga ki se je odprto lotila komunističnega taborišča Goli otok. Bolj ko ne za lase privlečena kriminalka je le izgovor za dolge reminiscence o sistemu razčlovečenja. Z razmišljanjem pripovedovalca, ujetega v kafkovski zaroti, se brez težav identificiramo. Podobno je z Menuetom za kitaro. To je v bistvu partizanarica, ampak pisana skozi oči kritičnega intelektualca, ki se opredeljuje do nelogičnosti, absurdov, krivic. Taka poza je danes ljudem samoumevna, ampak Zupan je od 15 let, na katere je bil obsojen, dejansko preživel 7 let v zaporu! Pazi, zaradi "različnih prestopkov zoper moralo".

Zaradi Menueta za kitaro se je sestavilo neformalno združenje staršev, ki so knjigo, izbrano za maturitetno čtivo, svojim otrokom prepovedali brati. Baje z isto utemeljitvijo.

Nekoč je bil zaprt ker je komentiral socializem. Danes ga prepovedujejo, ker v partizanarici nastopa kot partizan. Obakrat gre seveda formalno le za "različne prestopke zoper moralo".

Opazujem in se čudim. Kako v Sloveniji delamo z disidenti, pravimi disidenti, ki jih je vendar bilo tako malo! Kaj so Čehi ustvarili iz Havla! Pa mi? Imeli smo Pučnika, pa Vitomila Zupana, Branka Hofmana, mogoče Igorja Torkarja, še koga, mnogo ne. Zupan konca komunizma ni dočakal, umrl je 1987. Upam da ne ve, kaj se dogaja.

In nauk? Sluzavci se presluzijo skozi vsak sistem, edina poza, lastna kritičnemu intelektualcu, pa je opozicijska. Vedno.

Lahko noč.