"Dan upora proti okupatorju" - zgodba o lažnivem kultu

Ker se bliža državni praznik "Dan upora proti okupatorju", se tokrat posvetimo zgodovinskemu razvoju slavnega praznovanja (hvala, G., za podatke!)

Da 27. april nima z uporom proti okupatorju prav ničesar skupnega, sem pojasnil že prejšnjič.

.

Začetek lažnivega kulta

.

Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili (ukinili so ga kasneje), je pa Prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil "dan ustanovitve Osvobodilne fronte" kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni, češ da "pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti."

.

Prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli.
.

Časopis Ljudska pravica, 28. april 1948:

V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vredno, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali.

Prve tri strani časnika so objavile govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko. Dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika Zares Gregorja Golobiča.

.

O čem pa je govoril sekretar IOOF, tovariš Miha Marinko? Njegovo vsebino ponazarja pozdravna brzojavka, ki so jo poslali tovarišu Titu:

"Dragi tovariš Tito! Ob svečani otvoritvi kongresa … pošiljamo Vam, svojemu velikemu učitelju in voditelju tople tovariške pozdrave. V imenu delovnih množic, ki jih na kongresu predstavljamo, se obvezujemo, da bomo vložili vse ustvarjalne sile, trud in delovni elan, da izpolnimo veličastne naloge petletnega plana. Naša OF bo pod vodstvom slavne Komunistične partije postala v še večji meri kot doslej nepremagljiva armada našega delovnega ljudstva. Njegovo enotnost bomo kovali v naporih in v skupnem delu na gradbiščih, na poljih in v tovarnah. V stalni borbi proti ostankom izkoriščevalcev, proti saboterjem, klevetnikom in vojnih hujskačem, v borbi za mir in neodvisnost. Dragi tovariš Tito, zavedamo se, da je bilo mogoče doseči veličastne uspehe v našem dosedanjem delu samo pod Vašim modrim vodstvom in z Vašo stalno pomočjo. Živel naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!"

.

A to ni bil zgolj shod komunističnih veljakov, ki so slavili svojega boga Tita, spevni pozdrav mu je poslal tudi veliki pesnik Oton Župančič:

"Z obžalovanjem, da ne morem osebno prisostvovati pomembnim in zgodovinskim posvetovanjem teh dni, iz srca pozdravljam II. kongres OF. Brez Osvobodilne fronte bi bila postala naša država razbita posoda, naši narodi razlito vino!"

.

Pazi, konkurenca!

.

Leta 1951 je zasedala Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik:

"22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda."

.

Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli (ne v okupatorja, ampak v Slovenca). In 22. julij je postal Dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko.

.

A o tem tedanji zapisi skupščinskih razprav ne beležijo nobenih polemik, ne posebnih argumentacij, zakon je bil sprejet soglasno. Je 22. julij ukinil 27. april?

Nič ni kazalo, skupščina ni sprejela zakona, ki bi Dan OF črtal kot državni praznik.
.

27. april mrkne

.

Toda potem je prišlo leto 1952, ko Dan OF v koledarjih ni več štel za dela prost dan.

In prišlo je leto 1958, ko je Zbor proizvajalcev na seji 16. januarja sprejel odlok, s katerim je ugotovil, da je 33 zakonov iz let po vojni prenehalo veljati. Pod točko 12. tudi Zakon o razglasitvi 27. aprila za državni praznik.

.

Dan OF je bil tako velik dan, da je zakon o njegovi ukinitvi izšel šele sedem let po tem, ko ga de facto niso več proslavljali!

.

Mož, ki je leta 1951 kot predsednik skupščine podpisal zakon o 22. juliju kot novem Dnevu vstaje, je bil Josip Vidmar. Mož, v čigar vili je bil leta 1941 sklican tajni ustanovni sestanek Protiimperialistične fronte.

Isti mož, ki je bil leta 1948 podpisnik zakona, ki je 27. april razglasil za državni praznik, je poleti 1951 podpisal zakon, ki je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF.

.

A tudi predsednik skupščine, ki je januarja 1958 pravno odpravil 27. april, je bil Miha Marinko. Isti mož, ki je pred desetimi leti o OF govoril tako vzneseno, da časopisi na prvih treh straneh niso objavili nič drugega, kot njegove besede.

.

Sami udeleženci in soustanovitelji OF so ukinili 27. april za državni praznik.

Dan OF je s koledarjev mrknil za 17 let.

.

Vrnitev lažnivega kulta

.

Vmes se je dogodilo leta 1968. 26. aprila je na seji Republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva spregovoril predsednik Akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar:

"Opozoril bi na proslave, ki niso bile cenjene, ki pa so vendar zelo važne. V Sloveniji imamo namreč neke državne praznike, ki jih v resnici nihče ne spoštuje in slavi, ki nikakor niso popularni. V Sloveniji imamo, mislim, samo dva termina, ki sta za nas nedotakljiva in zelo pomembna. 8. februar, obletnica Prešernove smrti, in 27. april, ustanovitev Osvobodilne fronte. To je pri nas popularno. Po mojem mnenju je treba te praznike vzeti za osnovo našega praznovanja in vsega tistega, kar naj budi našo zavest in našo povezanost z ostalo Jugoslavijo. To sta za nas najvažnejša termina, ne pa izmišljen, vsiljen termin, kot je 22. julij, ki dejansko ne pomeni nič. To je za naše ljudstvo nedojemljivo. To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili. Predlagam, naj se SZDL odloči za rešitev teh vprašanj, ki po nepotrebnem vzbujajo v naši javnosti zelo velike kritike, slišijo se nemogoče pripombe na račun pritiska, ki ga nikjer ni, in seveda tudi na račun tistih vodilnih ljudi, ki so se določili za 22. julij."

.

Razumi, kdor more! Isti Vidmar, ki je ustanovil PIF - OF, spominjanje na to uzakonil kot praznik, ga potem odpravil, sedaj 17 let pozneje protestira nad praznovanjem 22. julija, ki ga je nekoč sam uzakonil!!?

.

K razpravi so se tedaj javili še trije govorci. Miha Marinko je takoj podprl Vidmarja, medtem ko je Sergej Kraigher poskusil obstruirati s proceduralnim zapletom, da te točke ni na dnevnem redu. Začasno je zmagal Kraigher, vendar so na naslednji seji soglasno brez polemike podprli predlog, da 27. april spet postane državni praznik.

Ko je zakon sprejela skupščina, je vse teklo soglasno, izvzemši zgodovinarja Vaneka Šiftarja, ki je hrabro omenil, da je pravilni datum OF 26. april.

.

Od septembra 1968 je 27. april spet državni praznik.

.

+ + +

.

Čaščenju lažnivega kulta naredimo konec!

.

Po osvoboditvi so Dan OF preimenovali v Dan upora proti okupatorju. Edini razumen razlog, da so državni praznik na 27. aprila ohranili, pa je povsem banalen - skupaj s 1. majem tvori tradicionalne slovenske prvomajske počitnice. Poseganje v pridobljene človekove pravice v podobi prvomajskega prostega tedna - bi med državljani upravičeno sprožilo revolt. Ne zaradi ideoloških, ampak čisto počitniških razlogov.

.

Dela prost dan bi torej veljalo ohraniti. Ker 27. april z uporom proti okupatorju nima ničesar skupnega, pa bi veljalo na ta dan praznovati kaj drugega.

Ker nas je naša "peta kolona" z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte v času, ko sta zločinska totalitarna režima Hitlerja in Stalina v skupnem paktu okupirala celotno Evropo, vnaprej prodala Stalinu, po zmagi komunistov v državljanski vojni pa nas je za 45 let zagrnil totalitarni režim zmagovite partizanske kamarile, se rešitev ponuja sama od sebe.

Na 27. aprila praznujmo raje:

Dan spomina na žrtve totalitarizmov.

.

Ker je naša država potrjena banana republika, bo šlo seveda počasi.

Sam sem nekaj poskušal že lani, pa ni bilo posebnega efekta.

Ker je nominalna levica, zaradi pomanjkanja idej za spopad z recesijo, refleksno močno zaostrila ideološki boj z aktiviranjem vseh provladnih organizacij, ki se skrivajo za nazivom civilna družba, se stvar trenutno zdi brezupna.

Verjamem pa, da se bo čaščenje lažnivega kulta slej ko prej vendar izpelo.

.

Vesele praznike!