"Dan upora proti okupatorju"

Na današnji dan praznujemo zapovedan državni praznik. Do pred par leti se je imenoval "Dan OF", sedaj tako kot v naslovu, povod pa ostaja isti - 26. aprila 1941 se je v Rožni dolini, v razkošni buržoazni vili enega izmed njih, sestalo 8 mandeljcev iz Društva prijateljev Sovjetske zveze in ustanovilo Protiimperialistično fronto.

.

Poslušal sem Turkov govor z begunjske proslave, kjer je bil zbran cvet državnega in borčevskega vodstva ter nekaj ljudstva. Predsednik je poudaril predvsem 3 stvari - posvaril je pred "potvarjanjem zgodovine", opozoril, da moramo biti ponosni, "da smo bili na strani zmagovalcev", in pohvalil vlado, ki se je namenila razdeliti 600.000.000 evrov denarja današnjih davkoplačevalcev za poplačilo nekakšne materialne odškodnine v imenu nemške države (?). Pojdimo po vrsti.

.

1./ Potvarjanje zgodovine

.

Torej, hujšega potvarjanja zgodovine, kot je ta praznik, si ne bi mogli izmisliti.

Pozabimo, da se nekaj, kar se je zgodilo 26., praznuje na 27.

Pozabimo tudi, da so "Osvobodilno fronto" ustanovili šele, ko sta se Stalin in Hitler skregala, torej 22. junija 1941, mi pa smo "Dan OF" do leta 1992 praznovali na 27. aprila.

Spomnimo se predvsem povsem nespornega dejstva, da je naše slavno Društvo prijateljev Sovjetske zveze ustanovilo Protiimperialistično fronto v času, ko sta bila Stalin in Hitler največja zaveznika!

Glede na to, da sta zločinska režima Nemčije in Sovjetske zveze že poldrugo leto skupaj masakrirala Evropo (Poljsko sta Hitler in Stalin zasedla že septembra 1939!), je priseganje k "povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda" (iz ustanovne listine Protiimperialistične fronte) v času nacifašistične okupacije Slovenije (takrat Jugoslavije) - naravnost nagravžno. Pomeni sodelovanje z okupatorjem, ne pa upora.

.

Ustanovitev Protiimperialistične fronte je za slovenski narod žalostno dejstvo, ki bi ga bilo najbolje pozabiti, če ne, pa bi se ga bilo treba vsaj precej sramovati. Vsekakor pa stvar predstavlja ravno nasprotno od "upora proti okupatorju".

Če nam torej potvarjanje zgodovine ni ljubo, obesimo praznik 27.4. raje na kako "prijetnejše" zgodovinsko dejstvo. Denimo na obletnico začetka slavnega upora kitajskih študentov na Trgu nebeškega miru, ki so ga oblasti kasneje krvavo zadušile.

Najbolj zgodovinsko korektno in tudi lokalno umestno pa bi bilo reči bobu bob in 27. april razglasiti natančno in samo za: "Povezovalni praznik, ki skupaj s 1. majem tvori tradicionalne slovenske prvomajske počitnice".

.

2./ Bili smo na strani zmagovalcev

.

Gospod predsednik bi se 63 let po koncu WW2 lahko zavedal vsaj tega, da v Sloveniji stvari niso bile tako črno-bele, kot zveni njegovo zatrjevanje.

Naj si pomagam s primerom. Če so zahodne 3/4 današnje Nemčije lahko pravzaprav ponosne, da so WW2 "končale na strani poražencev", ima vzhodna četrtina, ki je konec vojne dočakala kot plen drugih zmagovalcev, do tiste "osvoboditve" upravičeno mešane občutke.

Glede na državljansko vojno, ki se je po koncu WW2 pri nas končala s komunistično revolucijo, pobojem političnih nasprotnikov, demontažo tržne ekonomije in množično razlastitvijo, tako opevana slovenska "suverenost" pa se je utapljala v srbohrvaščini JLA - bi jaz o tistem času s pozicije demokratično izvoljenega predsednika uspešne suverene evropske države - govoril obzirneje. Glede na to, da se je od vseh pridobitev tiste "osvoboditve" do danes obdržalo edino dejstvo, da tisoči brez sodbe pobitih še danes ležijo brez groba pokopani, bi jaz z njegove pozicije tisto imenoval drugače kot "zmago".

.

3./ 600.000.000 evrov

.

Pomeni 300 evrov na vsakega državljana, vključno z dojenčki. Ali 10.000 stanovanj za mlade družine (po 60m2, zgrajenih za po 1000 eur/m2 na državnih parcelah Sklada kmetijskih zemljišč, ki se jim spremeni namembnost). S tem denarjem bi, nenazadnje, lahko naredili tudi enega uradno najbogatejšega Slovenca (to je namreč več, kot ima uradno Tuš).

Jaz pa bi ta davkoplačevalski denar raje pustil kar davkoplačevalcem, da ga spiči vsak po svoje.

.

*

Skoraj 2 leti nazaj sem tu objavil precej odmeven prispevek Spravite se.

Prebral sem ga še enkrat, pa vidim, da se je vmes spremenilo le par stvari:

- Upokojeni beograjski nadškof Perko je umrl.

- V Wikipedij "Protiimperialistična fronta" kot samostojno geslo ne obstaja več, se pa dejstva razbere tudi iz "OF".

- Spremenilo se je tudi nekaj številk. Takrat se je govorilo o 400 prikritih grobiščih.

Danes pa jih je v majhni Sloveniji evidentiranih že okoli 590.

.

Lahko noč.

Velika koalicija - nateg

Tole sem včeraj sprva objavil v prispevku Vroči stol #3, pa se mi zdi, da je besedilo sposobno funkcionirati tudi samostojno.

.

Volilni sistem

.

V Sloveniji imamo zapleten proporcionalen volilni sistem z volilnimi okraji. Meni se zdi slab, nikakor pa se ga ne da spremeniti brez 2/3 večine v parlamentu. Malo verjetno pa je, da bi se hitro spremenil, ker sistema, ki v parlament spravi vsakokratni cvet poslancev, ti nikoli nimajo pretiranega interesa spreminjati.

Lahko pa bi bilo tudi drugače:

.

- Če bi imeli večinski sistem, bi se nujno izoblikovala 2 jasna bloka. Sedanje sorodne stranke bi se imele interes združiti, razne "one issue parties" in obskurne ad hoc liste se ne bi pojavljale. Sistem ni ravno pravičen (v proporcionalnem smislu), saj lahko teoretično 1/4 glasov prinese 100% oblasti. Je pa dober zato, ker nosi zmagovita opcija jasno odgovornost za uspešnost mandata. Če priložnost zapravi, dobi naslednjič absolutno oblast pač nasprotna opcija. Tak sistem ima veliko zelo uspešnih držav.

.

- Če bi le drastično zvišali parlamentarnii prag, s sedanjih 4 na, denimo, 10%, bi dobili dovolj zanimivo rešitev. V velikem merilu bi bila delitev proporcionalna, manjši pa bi nujno odpadli. Danes bi v tem primeru imeli le 3 stranke, v naslednjem mandatu pa (po današnjih meritvah) le 2. Seveda bi se politični prostor pri takem sistemu nemudoma močno zbistril, stranke bi se takoj imele interes združiti v 2 jasna bloka. Teoretično bi občasno v parlament lahko prišla še občasna tretja opcija, denimo zeleni, nacionalisti, ali pa kak Popovič z "Vesolje je naše" - v glavnem pa ne.

.

- Če bi ukinili volilne okraje, bi marsikaj postalo preglednejše. Sedanja ureditev spominja na "delegatski sistem", kjer vsak okraj voli svojega delegata. V praksi vlada tu pravo sprenevedanje. Vsaka stranka zase dobro ve, kateri okraji so "izvoljivi" in kateri ne. Lepo sicer izgleda (in je vsekakor v duhu ureditve) da vsak kandidira v okraju, kjer ima stalno prebivališče. V resnici pa tisti, ki jih stranke želijo za svoje poslance, kandidirajo v izvoljivih okrajih, velika večina dejanskih rezidentov pa je navaden "kanonfuter". Konkreten primer: Bajuk si je kupil stalno prebivališče na Prulah in isto leto kandidiral v (zelo izvoljivem) okraju v Selški dolini. 2004 je, še vedno iz Ljubljane, kandidiral v Vajdovšni (kjer je bil na listi N.Si 2000 izvoljen Mamić, kar kaže, da je okraj izredno izvoljiv). Tam ga je sicer prehitela celo neka Eva Irgl, a v parlament je gladko prišel. Letos si menda zelo želi v Ribnico, kjer pa dejansko živi poslanec Drobnič - ne vem, kako se bosta zmenila. :))

Meni se v resnici zdi povsem legitimno, da stranke same sestavijo prioritetno listo. Naj pride v parlament pač toliko imen z vrha liste, kolikor % doseže stranka v državnem merilu, in vse bi postalo mnogo bolj pregledno. Današnja ureditev prav vsem strankam povzroča veliko stisko, koristi pa kvečjemu večnim poslancem tipa Pukšič, ki si svoj mandat kupuje z ogromnimi investicijami iz državne malhe v nek Destrnik. Okraji - sprenevedanje.

.

- Če bi uvedli preferenčni glas, bi ljudstvo, mnogo bolj kot z okraji, dobilo dejansko moč v svoje roke. "Preferenčni glas" je natanko tisto, kar je Pahorja z zadnjega mesta liste SD 2004 odneslo direkt v Bruselj. Ljudje so imeli med kandidati opcije, za katero so glasovali, možnost obkrožiti tistega, ki ga preferirajo.

Seveda veliki večini vsakokratnih poslancev uveljavitev preferenčnega glasu ne bi koristila. Odločba Ustavnega sodišča, da mora parlament preferenčni glas uvesti v volilni sistem, zato v tej državi ostaja še ena izmed mnogih, ki se ne izvajajo.

.

Boj za obstanek

.

Menda je legitimna pravica vsakega subjekta, da se bori za lastni obstanek. To velja za ljudi, živali, rastline, glive, bakterije in viruse v različnih ekosistemih. Velja pa tudi za politične stranke.

Dokler je volilni sistem v Sloveniji proporcionalen, nimajo politične stranke, ki so sposobne prebiti 4% parlamentarni prag, nobene realne potrebe po medsebojnem združevanju. S pozicije avtonomnega subjekta tudi ne bi smele imeti nobene potrebe po samouničenju. Samouničenja ali pripojitve katerekoli nazorsko sorodne stranke pa nima nobene legitimne pravice zahtevati niti konkurenčna stranka, pa če je še tako velika.

S kolikor toliko prostovoljnim združevanjem sorodnih parlamentarnih strank pa imamo v Sloveniji dovolj izkušenj, da je verjetneje pričakovati, da združeno stranko doleti "sinergijska izguba", kot "sinergijski presežek". Trdim, da lahko SD, Zares in LDS s samostojnim nastopom dosežejo mnogo večji izplen, kot z združenim, kot ga je neuspešno predlagal Štrajn. Enako velja za nominalno desnico.

.

Drugi vidik je širši - vsaka konkretna stranka bi morala imeti jasen interes, da njena opcija dobi večino. Konkurenca je dobra stvar, kanibalizem pa je destruktiven. V nobenem primeru ni opravičljivo, da ena stranka uniči sorodno na račun tega, da opcija izgubi večino. Konstruktivno, a precej zahtevneje, je krasti volilce nasprotni opciji. Glavni bazen, ki se ga rado pozablja, pa je tretjina vseh upravičencev, ki se jim volitev ne zdi vredno udeležiti. Stranke, tu zajemajte!

.

Levo - desno

.

V Sloveniji vseskozi poslušamo o "blokovski delitvi". Čeprav preizkusa klasične definicije "levice" in "desnice" ne prenese nobena nominalno tako ali drugače deklarirana stranka, pa je vsem jasno, da dva bloka nekako vseeno obstajata. Definirati je težje, se pa nekako sluti. Definirajte vi levo-desnost vladnega Desusa, ali pa SNS, ali pa SD, SDS, Nsi, Zares, LDS, Lipe, ali pa celo izvenparlamentarne stranke Slovenija je naša - jaz ne znam. Se pa kljub temu da slutiti, da dva bloka obstajata. Vzemimo torej, da obstajata, in ju imanujmo "nominalna levica" in "nominalna desnica".

Glede na zapisano o volilnem sistemu je seveda jasno, da je danes legitimno in povsem smotrno, da v vsakem bloku obstaja več manjših strank. Vse nominalno hrepenijo po zmagi svojega bloka in oblikovanju sorodne koalicije. To je, trdim, pred volitvami edino legitimno. In primerljivo z državami z večinskim sistemom. V tem kontekstu mi je zelo všeč celo samozavest Popoviča, ki, kot je izjavil, gre na bližnjih parlamentarnih volitvah "na zmago".

Naj bo scena pregledna vsaj pred volitvami, kajne.

.

Preglednost

.

Ker pa zaznavam predvolilna namigovanja o "neprincipialnem koaliranju" in takoimenovanih "skupnih listah", naj se ob to malce obregnem. Zaznavam igro "pod pasom", kar je ravno nasprotno od preglednosti, ki jo je politika dolžna davkoplačevalcem.

.

Če že obstajajo sorodne stranke, ki zajemajo iz istega bazena, je prav, da tekmujejo odkrito. Tekmovanje je legitimno, konkurenca vedno koristna. Predvolilne koalicije sorodnih strank v našem volilnem sistemu se mi zdijo škodljive zato, ker razmerja med strankami dogovorno fiksirajo in onemogočajo odkrito tekmovanje.

"Skupne liste" so izum, kjer se stranki dogovorita o delitvi okrajev, potem pa naročita obojim volilcem, da volijo skupno postavljenega kandidata.

Skupne liste bi morale biti zadnji izhod - legitimen edino v primeru, da vsaj eni stranki realno grozi izpad iz parlamenta. Če stranka zbere 3%, to namreč pomeni 3% izgubljene za širšo opcijo.

Če pa se poslanci v imenu stranke dogovorijo za skupno listo s konkurenčno stranko samo zato, da bi si zagotovili ponovno izvolitev, je pa to narobe. Skupne liste namreč ne prispevajo prav ničesar, če bi obe stranki parlamentarni prag presegli tudi sicer. Stvar je problematična predvsem zato, ker se v parlament vsakič prišverca tretjina poslancev, za katere nikoli ne slišimo, ki funkcionirajo predvsem kot glasovalni stroj in ki v resnici niso tako zelo nepogrešljivi, kot se dojemajo sami. Če poslanci "prodajo" stranko konkurenci le zato, da bi si zagotovili ponovni mandat, to ni fer do strankine baze in volilcev.

.

Pred volitvami vsi govorijo o 2 blokih in 2 velikih strankah, ki naj bi ju najbolje zastopali. Vsaka na ta račun jemlje sorodnim konkurentom. Opozoril bi rad na to:

Če bo SDS pobrala veliko večino glasov bazena nominalne desnice na podlagi obljub, da jih bo najbolje zastopala - po volitvah pa tako pridobljene glasove nesla največji konkurenci in se šla "Veliko koalicijo", je to pravzaprav izdaja volilcev.

Enako velja za SD.

.

Časi "izrednih stanj" so za Slovenijo minili. Nobena vojna nam ne grozi, tranzicija je pravzaprav končana, smo v EU in NATO, imamo evro in standard, ki je kljub vsej demagogiji sindikatov nekajkrat višji od tistega balkanskih državic. Nobene potrebe ni po "vladah narodne enotnosti", po "filigranskih koalicijah drnovškovega tipa", po "tehničnih vladah". Nobene potrebe po "Veliki koaliciji".

Naj zmaga nominalna levica ali nominalna desnica, eni ali drugi. Naj, kakor najbolje znajo, en mandat vodijo državo in za to prevzamejo vso odgovornost. Naj bo stvar končno pregledna.

.

Nekoč pa vseeno, ko se vas bo zbralo za 2/3, spremenite tudi volilni sistem ;)

Lahko noč.

Obrniti ovco na naraven način

V soboto je Sašo za nazaj praznoval "Dr." in "35", še enih par pa rojstne dneve.

Med drugim so priredili takomenovani "Lemb Ćelindž", ki ima postati tradicionalen.

.

Izziva "speči ovco na naraven način" so se lotili z genialno vkalkulacijo mimotekoče Iške, ter grmado žlahtnega izbora kosovnega odpada.

.

Zgornja slikca je najbolj informativna, saj najlepše prikazuje zgradbo kompleksnega sistema: desno je pogonski del s sklopko, vmes je prenos - kardanska gred s tremi kompliciranimi zglobi, levo pa je raženj s pečico.

.

Naj vaju dejstvo, da je bilo v nekajdesetglavi množici precej doktorjev znanosti, nešteto raznih magistrov in vsaj ena pravnica iz Urada Čebaškove, seveda pa je imelo svojo predstavnico tudi Zunanje ministrstvo, ne zavede - stvar je izgledala kot kaka izmed lokačij Strojanovih v najboljših časih :))

.

Še par besed o predmetu izziva. Strahotno mlado ovco (takozvano jagnje) je iz lastne zaloge dobavil mladi, urbani (izgleda kot bi cele dneve preživel v Žmavcu) ekološki kmet, ki se je pred časom preselil "iz bloka na Bloke".

Spodaj je še par slikc z začetka peturne peke. Mi smo se zaradi malega morali žal prehitro pobrati domov, je pa ovca baje neverjetno dobro uspela (je pa res, da so bili, ko so se jo končno odločili pojesti, menda že vsi koma).

.

.

"Lemb Ćelindž" je vsekakor mamljiva zadeva. Razmišljam, kako bi se tega poleti lotili na Zabukovju, kjer pa ni potoka. Seveda sem zelo dovzeten za vsakovrstne nasvete. Zaenkrat sta v ožjem izboru para in sistem z utežmi... ;)

Lahko noč.

Vroči stol #3

Včeraj še en ponedeljek, sinoči še en Vroči stol. Tokrat je Vodušek na nominalni desnci gostil Zvera (katerega hči bi rada z Jelinčičem pobijala pedofile), Jambreka (kako si vsakič omastiti prste), Slivnika (CK ZKS, hummer #1) in Turka (katerega življenjski projekt je oznanjati, da je Peterle sigurno udbovec), na nominalni levici pa Lukšiča (ki pravi, da se politike ne gre zaradi oblasti), Golobiča (sedaj Zares), Štrajna (Liberalna akademija) in Balažica (nekoč je ocenil, da bomo jedli travo, danes pa je čisto OK).

Zanemarimo tokrat voditelja, ki v vsaki oddaji dosledno prekosi lastno karikaturo z Radia Ga- ga, zanemarimo nezaslišano začetniški režijski krah (če ni bil nameren), in se posvetimo vsebini.

.

Highlights:

.

- Ko je Vodušek po tretjini oddaje najavil predvajanje posnetega prispevka o nominalni levici, so prikazali prispevek o nominalni desnici.

- Navzoči prispevka niso komentirali (prikazan je bil pač drugi od najavljenega) in so še naprej razpravljali o nominalni levici. Menda bi prisotni politični analitiki in akterji, če bi (kljub drugačni najavi) komentirali prispevek, ki so ga videli skupaj z gledalci, izpadli premalo rigidno in sploh preveč netrivialno, kar slovenski narod strogo kaznuje...

- Navzoči so do konca oddaje nato v glavnem govorili o nominalni levici, vse pa je sploh minilo v nekakšnem milem, spravljivem, blaženem vzdušju pričakovanja Velike koalicije.

- Glavni presežek tokratne zanimive oddaje Vroči stol pa se je zgodil v trenutku, ko je Zvera, ki je govoril o tem, kako idealno tokratna koalicija funkcionira, brihtno dopolnil Štrajn s: "Če ubogajo". Zver je, simptomatično, v istem trenutku znatno zardel in si ni opomogel do konca oddaje. Lepo je govoril, a lastni obraz mu je subtilno kontriral v smislu: "Sprenevedam se". Zelo lepo je bilo.

- Pred koncem oddaje, ki je minila v znamenju nominalne levice, je Vodušek oznanil, da pripravljenega posnetka o nominalni levici zaradi pomanjkanja časa ne morejo predvajati.

- Na koncu oddaje je "glas ljudstva" jasno pokazal, da si 84,5% ljudi tudi naslednjič želi Janše, 15,5% pa Pahorja. No, glede na to, da je SDS že javno priznala, da njihovi hekerji sistematično vdirajo v javnomnenjske raziskave javne televizije, je tole že kontraproduktivno. Tako stvar se izpelje enkrat, da se dokaže svoj point. Konstruktivno je opozoriti na luknjo v sistemu in jo pomagati zakrpati. Tole - je pa že prav bedno.

Mogoče pa želi SDS s tem v resnici le nesebično pomagati proračunu RTV - menda tudi vsak računalniško falsificiran klic v malho vrže tistih nekaj centov...

.

Lahko noč.

*

Vroči stol #2
Vroči stol, prvič

"Triggerfishes"

Ribe koralnih grebenov imajo hecna imena. Uradno menda nimamo prevedenih, zato si bom (poleg latinskega) pomagal kar z angleškim poimenovanjem.

Ime "triggerfishes" si je tokratna skupina rib prislužila zaradi izredno nestanovitnega značaja.

Preden začnem, pa še pojasnilo v zvezi s "fishes". Beseda "riba" ima v angleščini nepravilno množino - "fish" lahko označuje eno ali več rib. Obstajajo pa tudi izjeme, tule je relevantna naslednja: kadar govorimo o več ribah, ki pa niso vse iste vrste, je treba uporabiti "fishes".

Pri milijonu, denimo sardel, torej zadostuje "fish", če pa govorimo o, denimo, dveh ribah dveh vrst, gre že za "fishes".

Danes torej nekaj malega o treh čudovitih vrstah iz familije "triggerfishes".

.

Za te ploščate ribe z veliko glavo je značilno, da imajo namesto prve hrbtne plavuti tri z membrano povezane bodice, s katerimi se lahko dobro pričvrstijo med korale, ki so jih z majhnimi zobatimi usti sposobne tudi drobiti, a jih v glavnem ne jejo. So mesojede in se prehranjujejo z nevretenčarji (školjke, rakci, črvi, ježi). Slovijo po tem, da se premikajo zelo čudno, samo z zadnjima hrbtnima plavutima, sposobne pa so iti celo rikverc.

.

"Giant triggerfish"

.

"Giant triggerfish" (Balistoides viridescens) je najbolj agresivna in nevarna riba Rdečega morja! Hecno, ampak ta vrsta ima na vesti precej več napadov na potapljače in kopalce, kot tam pogosti morski psi in barakude! Ko je čas, ta prekrasna črno-rumena riba agresivno čuva gnezdo, in takrat se ji je dobro na široko izogniti.

Zrasejo do 75 cm, največja, na katero sem naletel jaz, pa jih je imela kakih 40.

Ko sem jim težil s fotoaparatom, na vajino srečo seveda še nisem imel pojma o grozeči nevarnosti - o tem sem prebral kasneje.

.

.

.

.

.

.

.

.

"Blue triggerfish"

.

"Blue triggerfish" (Pseudobalistes fuscus) je tista temna senca, ki se nadvse čudno samotno premika tik ob peščenem dnu. Nanje sem pogosto naletel 5 - 15m globoko, vsakič pa sem se neskončno začudil načinu, na katerega se poganjajo. To je res treba videti v živo - rep je pri miru, veliki zadnji plavuti pa se vrtita kot propeler.

Te ribe se ne marajo fotografirati. Če jo zasleduješ, vrag pospeši in ti pobegne. Zato sem jim sledil po površini in jih presenečal z vrha.

A bo za silo?

.

.

.

"Arabian picassofish"

.

A ni fajn ime, sploh za na oslikarstvuinšečem :))

"Arabian picassofish" (Rhinecanthus assasi) ima lepo ime tudi v latinščini - namiguje najbrž na to, da se ta hecna (in povsem neškodljiva) riba navidez obnaša kot kak prihuljeni asasinator :))

Te pogoste samotarke je v glavnem najti na zgornji površini koralnih grebenov, tik pod gladino. So zelo radovedne, čeprav se delajo, da te opazujejo povsem slučajno.

Predvsem pa je "arabski pikasofiš" nekakšna tragikomična karikatura pojma "riba". Res, če jih ne bi precej videl v živo, mi na kraj pameti ne bi padlo, da kaj tako grotesknega sploh obstaja. Jaz, priznam, si česa tako zanimivega ne bi upal niti izmisliti. Katanec bi rekel: "Bog je", jaz pa se lahko le čudim skrivnostim mutacij, naravnega izbora in evolucije, in se še naprej trudim čimveč tega videti na lastne oči v naravnem okolju. Vsem pa bi moralo biti vsaj malo do tega, da se tale zanimivi planetič kolikor toliko ohrani vsaj še nekaj generacij.

.

.

.

.

.

.

.

.

Naslednjič pa kaj o "surgeonfishes". Lahko noč.

Sabotiraj pametno!

O "umetniških" sabotažah sem mislil nekaj napisati že lani, ko je neki kipar na razstavo o novejši slovenski zgodovini uspel uturiti svoj nagravžni zmazek. Takoj sem se spomnil na nekaj drugega, kar stoji ob cesti med Dravogradom in Vuzenico, a nisem imel nobene fotografije. Zadnjič, ko sem se po dolgem času spet vozil po Koroškem, pa sem slavni spomenik končno posnel.
Vzemimo pač, da je formalni povod za to pisanje sinočnja 18. obletnica 1. demokratičnih volitev v (takrat še jugoslovanski republiki) Sloveniji.

.

O tem slavnem doprsnem spomeniku je bilo izrečenih že preveč besed. Naj samo na kratko obnovim zgodbo - INZ je sestavil razstavo o Sloveniji pod komunizmom in jo pokazal na Ljubljanskem gradu z najavo, da bo tam za stalno. Razstavo je z gradu naslednji dan pregnal Janković, ki je bil ravno takrat najbolj skregan z vlado, famozni spomenik Pučniku pa je, češ da je nagravžen, osebno odstranil kulturni minister Simoniti. Takoimenovana "civilna družba" oz "kritična javnost" je pregon razstave, ki komunizma ni prikazala v najlepši luči, sprejela izredno razumevajoče, spravljivo in mirno. Umik slavnega spomenika pa je sprejela na nož, glasno in agresivno, z neskončnim besedičenjem o "umetniški svobodi".

.

Umetniška svoboda je seveda draga tudi avtorju tega zapisa. Menim celo, da umetnost, ki se vsaj posredno kritično ne loteva širših družbenih vprašanj in ni vsaj malo subverzivna - ki torej ne prakticira nekakšne svobode - ne more biti dobra. Štancanju lepega, neškodjivega, všečnega okrasja za po stanovanjih - jaz ne pravim umetnost. Poglejmo, zakaj se mi zdi zanič umetnost tudi pričujoči "spomenik", čeprav očitno ni ne lep, ne všečen.

.

1.

Subverzivnost velja usmeriti smotrno.

Zdaj - kaj bi avtorja gnalo danes sabotirati Pučnikovo podobo, meni res ni jasno. Razliko med salonskimi disidenti (druščino otrok najpomembnejših partijskih funkcionarjev) in Pučnikom je zadnjič pri Ambrožiču nazorno razložil oče Matjaza Hanžka Taras Kermauner (Zares): ko je imelo iti zares, so se prvi začeli imeti samo za neke vrste "umetnike", pretirano pa niso hoteli zaostrovati; zaradi svojih idej se nikomur ni zdelo vredno iti v arest (seveda pa so itak imeli tudi veze). Edini iz tiste druščine, ki je dejansko šel v arest, je bil Pučnik (vez ni imel, omenjeni kolegi pa so mu, ko je šlo zares, hitro obrnili hrbet).

Pučnik je subverzivnost Partiji drago plačal - z zaporom, izgnanstvom in (Partija mu je ukradla diplomo) vnovičnim študijem. Kiparjeva umetniška "subverzivnost", ki se jo da prebrati kot "Pučniku smo napihnili glavo s partijskimi puhlicami, mu uspešno izpraskali obraz, nato pa brazgotino prekrili z režimu všečno masko" - je usmerjena izključno proti upodobljencu (kolikor sem ga osebno poznal - precej zgrešeno). Tako so v socrealizmu portretirali "sovraga". Danes je tak neokusen obešenjaški humor - "umetnost" brez poante.

Da državna TV letos ponavlja dnevnike izpred 18 let, se meni neznansko dopade. Zadnjič sem denimo pozorno poslušal tisti slavni, izjemni govor tovariša Balažica v imenu ZKS-SDP tik pred 1. svobodnimi volitvami (saj vesta - nočemo Demosa, nočemo osamosvojitve..., ... se bomo hvatali za opanke in jedli travo...). Če bi MK investiralo davkoplačevalski denar, namesto v Pučnikov, raje v doprsni kip (danes profesorja na FDV in slavnega političnega analitika) Balažica, bi po mojem mnenju celo po "metodi Frlica" znali dobiti tehtno umetnost :))

.

2.

Da kipar zatrjuje, da pri doprsnem kipu v resnici ni imel v mislih nikakršne subverzivnost, je pravzaprav žalostno. Avtor je denimo izjavil, da je želel ustvariti umetnino v smislu: "Pučniku so hoteli izpraskati obraz, a ga je uspel ohraniti".

Zakaj se je pri osnovi, iz katere je obraz krvavo izpraskan, umetnik naslanjal na podolgovato, fižolasto fiziognomijo glave zločinskega klavca Matije Mačka, meni ni znano :))

Če se, skratka, kipar ne gre kakega dolgoročnega projekta, pri katerem zavestni namen hrabro skriva zase - je objektivno ustvaril zaendrek izdelek. Če je MK z davkoplačevalskim denarjem naročilo doprsni kip osebe, za katero vlada konsenz, da je zgodovinsko pomembna, bi lahko pričakovalo, kljub avtorski "metodi Frlica" - korekten, informativen, nesabotiran portret.
.

"V spomin Lažnivemu Kljukcu" oz. "Pristanek Pavlihe"

.

Na Koroškem, ob cesti v dolini Drave, že 14 let stoji ta zanimivi spomenik.

.

Pazi zdaj to: na bronasti tabli piše, da stoji v slavo barikadi, ki je med vojno za osamosvojitev Slovenije ustavila sovražnikovo tankovsko kolono. Po enem tednu so jo teritorialci prisilili k vdaji, v bojih pa je padel en naš. Podpisani so "občani Dravograda". Zraven plapolata občinska in državna zastava.

.

.

.

Torej:

.

1.

Subverzivnost velja usmeriti smotrno.

Zakaj, vraga, je bilo treba "občanom Dravograda" sabotirati zgodovinski dogodek, na katerega bi vendar lahko bili upravičeno ponosni, predvsem pa bi padlemu občanu lahko izkazali nekaj pietete?

.

2.

Če v mislih niso imeli sabotaže - kako, vraga, so si "občani Dravograda" pustili podtakniti tak zmazek? In predvsem - kako je stvar lahko požegnala država, ki tu prireja uradne komemoracije in je trajno prisotna z zastavo?

.

.

Po Sloveniji še vedno stoji kakih 3500 bolj ali manj zapuščenih partizanskih obeležij. Prav vsem je skupno (če spregledamo morebitno pretirano karikirano "dramatičnost" skulptur), da delujejo trdno, resno, dostojanstveno in sploh vzbujajo, kot je bilo načrtovano, določeno spoštovanje. Do takih spomenikov se je v prejšnjem sistemu v glavnem prišlo z natečaji, nadzorne komisije pa so svoje delo v glavnem opravile korektno. Naročila za toliko spomenikov so, poleg likovnih oprem za javne zgradbe in počitniške domove - vzdrževala v državnem umetnostnem sistemu izobražene akademske kiparje in slikarje.

.

Menda bi se spodobilo, da bi, magari po tem zgledu, vsaj tistih nekaj obeležij dogodkov (in osebnosti) kratkega, a burnega časa okoli slovenske osamosvojitve, počastili, če že ne dostojanstveno - vsaj približno dostojno.

.

Lahko noč.

Slovenci Slovencem Slovenci

Zadnjič smo šli spet na Dunaj, pa smo nazaj grede zavili še v Bratislavo, ker je samo dobrih 50 km stran.

.

Razsekani ptiči

Iz rodovitne ravnine na vzhodu Avstrije poganjajo propelerji. Tega je ogromno. Na stotine. Ma - na tisoče.

Seveda sem skrbno pogledoval pod stebre, kje so torej tiste grmade razkosanih ptičev, zaradi katerih je tako zelo ekološko dušebrižniška Slovenija, poleg kake državice v podsaharski Afriki, ena poslednjih oaz na svetu, kjer leta 2008 nimamo ene same vetrne elektrarne.

Opazil nisem niti razsekanega komarja, kaj šele vrabca...

.

Pravi Slovenci

Skozi železno zaveso je speljana nova avtocesta. Na meji ni več zapornic, je le napis "Dobrodošli v Sloveniji". Ti vragi, kot vesta, sebe nazivajo s Slovenci.

O Slovaški smo veliko poslušali, ko so jo na začetku mandata te vlade, ob debatah o reformah, nekateri zlorabljali za zgled, drugi pa za svarilo.

Avtomobilov je res manj in so za odtenek slabši in v predmestju praktično ni hiš, le socialistične soseske. Ampak - bloki so okusno prenovljeni, gradijo veliko lepih novih, ceste so v redu. Povsod poslovne stavbe, ogromno bleščečih izveskov globalnih znamk, staro mestno jedro obnovljeno kot iz škatlice, po mestu vozi tramvaj. Ljudje izgledajo podjetni, zaposleni in urejeni. Pritličja tekmujejo v zasebni pobudi. Enotna davčna stopnja se očitno super obnese. Gospodarska rast? 14% na leto!

.

Seveda pa podrobnejši pogled razkrije precej bolj klavrno podobo. Sredi Bratislave, v samem poslovnem središču, je najti zadnji zanikrni ostanek komunizma na EU vzhodu. Na slepo fasado stavbnega niza, tik ob steklenem kompleksu raznih evropskih služb, je obešen gigantski plakat z reklamo za gospodinjske aparate, pod njim, tik ob kurvenhausu, pa ima ista tvrdka še velik "prodajni salon".

Poleg zgoraj omenjenih obstaja v EU še ena skupina ljudi, ki sebe imenujejo Slovenci. Ti so na pričujočo tvrdko, ki poleg gospodinjskih aparatov v najnovejši tovarni izdeluje tudi Patrije, neizmerno ponosni.

Kaj si o nas, glede na "ko to tamo pjeva" trgovino na elitni lokaciji sredi Bratislave, mislijo oni drugi Slovenci, pa ugibajta sama. Po moje nam boh pomagi...

.

Kupiš cote?

Ker se navadno ne maram vračati po isti poti, smo se nazaj grede, namesto proti Dunaju, usmerili proti Budimpešti in kanili zaviti z avtoceste na lokalno bližnjico, ki pelje proti Gradcu. Tokrat smo imeli s sabo GPS, kar vožnjo dejansko močno olajša. No, GPS-teta je oznanila, da moramo z avtoceste pri nekem "outlet centru".

Sredi ničesar, sredi neskončnih njiv, iz katerih poganjajo tisti veliki propelerji - ogromen kompleks. En objekt je povsem soliden (leva slikca), vse ostalo pa je narejeno v kičastem kolonialnem slogu. Pravcato Potemkinovo mesto, kaj vas! Ker sem o tem pred kakim letom bral v Oni, smo naredili en krog čez ogromna, a popolnoma zatrpana parkirišča. Izgleda, da famozni outlet center funkcionira kot ciljna destinacija v krogu 500 km! Slovaki, Madžari, Romuni, pa Avstrijci, Nemci, Slovenci, pa Bosanci in ogromno Zagrebčank - tu se oblači pol Evrope!

Hitro smo se pobrali domov.

.

Lahko noč.

"Natur pur"

.
.
.
.

.

.

Prejšnji teden je pristojna komisija pri AZS dokončno potrdila, da se je Jolanda Čeplak nespodobno družila z nelastnim eritropoetinom (EPO). Stvar se je vlekla že skoraj leto, pritidopinška komisija pa je torej Jolandi pravkar potrdila dveletno prepoved nastopanja (od trenutka, ko so jo "dobili").

.

Gre ja za nacionalni interes!

.

Časa za analize je bilo dovolj. Tudi sam sem (sicer dokaj površno) spremljal kolumne in komentarje, ki so se pojavili v zadnjem tednu, ugotavljam pa, da mi vse skupaj ne nudi pretirane satisfakcije.

Vse da je nekako v zraku, ne tič ne miš, vsak ima kao malo prav, naša Joli je žrtev nevoščljivih, nikoli ne bomo izvedeli resnice itd. Še huje, naši kolumnisti in komentatorji v glavnem (bolj ali manj prikrito) modrujejo na naslednje načine:

.

1. Vrhunski šport je itak ves na dopingu.

Če koga pri tem dejansko zalotijo, ga seveda ne smemo obsojati, pač pa moramo čutiti z njim, ki je lahko zaradi manjše nespretnosti (pri prikrivanju) ob dolgoletno kariero! Pustite našega junaka pri miru, saj vsi vemo, da to vsi delajo. Gotovo gre za mednarodno zaroto proti vrhunskim dosežkom slovenskega športa! ...

.

2. Gotovo ni kriva.

Apriori. Po defaultu. Ta možnost ne obstaja. Torej je takorekoč državljanska dolžnost vseh nas, da skupno, in vsak posebej, iščemo krivce drugje. Kažemo na možnost dvoma. Opozarjamo, da je veliko testov že naredila, zdaj pa se vsi ti hudobci obešajo le na enega, na katerem ji ni uspelo... Vsak pravi Slovenec je takorekoč dolžan najti vsaj enega uglednega strokovnjaka, ki osebno jamči, da naša junakinja, kolikor je lepega slišal o njej, gotovo ne goljufa...

.

3. Joli je naša junakinja.

Ne glede na vse. Pa če ji stokrat kao dokažejo s tistimi svojimi nezanesljivimi testi... Saj vsi vemo, da so v vseh tistih svetovnih protidopinških komisijah sami šarlatani - sploh v naših, kjer, kot vsi vemo, sedijo sami skorumpirani zadrogiranci... Pa tudi, če si je v resnici malo pomagala - Joli ostaja naša junakinja, za večno bo z zlatimi črkami zapisana v naših srcih...

.

Kako do satisfakcije

.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno to, da ni na vidiku nobene katarze. Naj pojasnim.

Imamo nekaj dejstev: pozitiven vzorec, uradno potrjen na vseh inštancah, in veljavno prepoved tekmovanja Jolande. Zdaj - če ta dejstva absorbiramo, ne more biti dvoma, da je junakinja padla. Druga možnost je edino, da so ji naredili krivico - v tem primeru bi morala resne posledice trpeti (vsaj naša) antidopinška komisija. Torej, če niso sposobni strokovnjaki, če niso kredibilni in če so razsodili narobe, je treba komisijo nemudoma razpustiti, posameznike kazensko preganjati itd. Tu vendar ni prostora za kakršnokoli relativiziranje! Ali je, ali ni; ali eno, ali drugo. Which is it?

Če sledimo raznim komentatorjem, pa se zdi, da nam ob znanih dejstvih, ki jih očitno priznavajo, skušajo na vsak način prodati še nekakšno relativistično jamrarijo.

Predstavljajte si zakonca, ki se kar naprej zaradi najrazličnejših reči prepirata, nikoli pa se zares ne pobotata - pri nobeni stvari si ne prideta na jasno, kaj je prav in kaj narobe, kdo je naredil kaj, za kar bi bilo bolje, da drugič ne bi, nikoli ni nikomur za nič žal, nikoli se nihče za nič ne opraviči... Obsojena sta na ponavljanje istega vzorca; ker jih nista sposobna definirati in se od njih ograditi, se na napakah nista sposobna ničesar naučiti (menda je Šopenhauer rekel: "norec je človek brez spomina"). Tak zakon je pekel.

Spoštovani športni komentatorji in kolumnisti, natanko tak pekel sejete v razmerje med slovensko javnostjo in vrhunskim športom!

.

Zdaj pa še po zgornjih točkah:

1.

Na doping v vrhunskem športu pač ne smemo pristajati. To bi bil (ali pa že je) škodljiv paradoks.

V vrhunskem športu se obrača vedno več denarja zato, ker se da na sodobne gladiatorje obesiti reklame. Zmagovalci prodajajo robo. Ampak robo prodajajo s premiso, da je boj "pošten" (ostanimo pri tem, čeprav bi se tu dalo odpreti Pandorino skrinjico rasnih, genetskih, socialnih in kulturnih predispozicij); bodybuilderji, ki imajo proste roke pri samomorilskem šopanju s steroidi, denimo ne prodajo veliko robe, pač pa le freak show. Pomislita, koliko robe bi prodala veja atletike, ki bi legalizirala doping - verjamem, da bi se taka liga hitro spremenila v freak show, ki proda malo robe. Ker malo denarja ne motivira tistih, ki bi lahko uspeli tudi brez škodljivih poživil - v takem sistemu ščasoma vztrajajo le freaki, ki imajo "notranje motive" (vsakovrstna psihopatologija).

Šport prodaja robo, ker velja, da je koristen. Malo migati je pač obče sprejemljiva vrednota, ki koristi tako posamezniku, kot družbi. Vrhunski šport (čeprav je to svet, ki z rekreativnim nima veliko skupnega) je pomemben zato, ker ima velik aktivacijski potencial - maso drma k miganju. En vidik je od zgoraj navzdol: zmagovalci privlačijo in motivirajo množice. Drugi vidik je od spodaj navzgor: vzgoja zmagovalcev zahteva ogromen bazen - temu je navsezadnje podrejena vsa fizkultura v šolstvu. Države, pa tudi multinacionalke (zelo močni klubi) imajo sistem prepleten s skavti, ki prežijo na talente, in nešteto "prevzgojnih zavodov", ki talente tesajo v izurjene zmagovalce...

Vrhunski šport mora ostati čist. Čeprav zna čiščenje biti boleče (pomislita na kolesarstvo), tu ni prostora za dvoumnosti. Stvar je črno-bela. Bela je bela, siva je črna. Pika.

.

2.

Menim da je koristno, da inštitucijam in posameznikom, ki se proti dopingu borijo, priznamo večji pomen. Najprej se jim priklonimo do tal, potem jim dajmo močna pooblastila. Zaupajmo za vraga njihovi presoji! Športne goljufe je v resnici vedno težje zalotiti - testi so temu primerno zapleteni. Meni je jasno, da je od tega, da pripraviš zvezdnika, da se ti med nenapovedanim obiskom poščije v epruveto, do tega, da upaš z gotovostjo trditi, da je v športniku poleg njegovega osebnega najti tudi čisto malo drugačen EPO - dolga, zapletena pot. Jasno mi je tudi, da zapletenih preiskav ne bomo zaupali branjevkam na tržnici, pač pa vrhunskim strokovnjakom, ki vejo, kako se stvarem streže.

Edini način, da pri postopkih, ki so prezapleteni za branjevke na trgu, ne zapademo v destruktiven javnomnenjski relativizem, je - da strokovnjakom zaupamo. Jaz jim mirno zaupam, saj ne morem najti nobenega tehtnega motiva, da jim ne bi. Pomislite vendar, kakšen motiv bi za rušenje naše atletske ikone lahko imeli člani komisij pri AZS in OKS - organizacijah, ki jih je Jolanda postavljala na zemljevid? Nihče nima motiva, da bi se brez zelo utemeljenega razloga izpostavljal in masi jemal sanje...

.

3.

Še o večnih junakih.

Ob znanih dejstvih (prepoved nastopanja, prekinitev sponzorskih pogodb) se Jolanda obnaša, recimo temu - čudno. Seveda se ima vsak pravico obnašati, kakor mu paše, moja sodba pa je povsem subjektivna (in seveda nima nobene dokazne vrednosti). Zdi se mi, da se Jolanda zapleta v paradokse, da v odnosih z mediji sumljivo taktizira, da se do zlorabe dopinga na splošno ne opredeli dovolj jasno. Krivdo zanika, ampak nekako pasivno, prav nič strastno. Če bi mene tako sesuli in bi vedel, da je po krivici, bi se obnašal povsem drugače. Jolanda deluje kot goljuf, ki obžaluje izključno to, da so ga zalotili.

Slovenija je takšna močvara, da koncepta padlih angelov enostavno ne priznava. To je nezdravo. Če uspešna športna ikona funkcionira kot nacionalni fizkulturni motivator in je sposobna prodajati robo, če živi v javni zavesti kot simbol vrednot (vztrajnost, odrekanje, trdo delo...) - bi moral domnevni padec vsem znanega angela javnosti služiti kot svarilo. Morebitnim staršem, ki so pili vodo znamke Joli in otroke šopali z jogurti "Natur pur" s fotografijo Joli, ter jih podkupovali s čokolado Joli - dolgujemo vsaj otrokom razumljivo vzgojno razlago, zakaj taista Joli robe naenkrat ne sme več prodajati.

.

Padli angel

.

Marion Jones omenjam, ker je pičlih 11 mesecev starejša od Jolande Čeplak, in ker so ju razkrinkali takorekoč hkrati.

Marion je bila vseskozi za kaka 2 razreda pomembnejša športnica, kot Jolanda kadarkoli. Poglejmo, kaj se ji je zgodilo:

.

Marion je imela težave že od 2004, ko je nekdo izjavil, da jo je pumpal s steroidi pred olimpijado 2001. Leta 06 pa so jo osumili, da se šopa z EPO, a je bil vzorec B, za razliko od Jolandinega leto kasneje, negativen. Oktobra 07 je drogiranje pred olimpijado v Sydneju priznala.

.

- Javno, na tiskovni konferenci, je obžalovala zlorabo dopinga. Jokala je, se pokesala in se iskreno opravičila vsem fanom, ki jih je zavajala. Povsem jasno je dala vedeti, da ve, kaj je prav in kaj narobe. Priznala je krivdo in prosila odpuščanja.

- Ker jo je priznanje postavilo na laž pri 2 predhodnih zaslišanjih pri ameriških protidopinških komisijah, je dobila 6 mesecev zapora, dodatni 2 leti pogojne dobe in 200 ur prisilnega "prostovoljnega dela".

- Dobila je dveletno prepoved nastopanja (kot Jolanda). Ameriški olimpijski komite pa je zahteval in uveljavil še mnogo strožje ukrepe - denimo prepoved sodelovanja celo na olimpijadi v Londonu 2012, v kakršnikoli vlogi!

- Odvzeli in izbrisali so ji vse medalje, rekorde, rezultate in iz njih izhajajoče denarne nagrade od 1.9.2001, med drugim 5(!) olimpijskih medalj iz Sydneja.

- Zaradi dragih odvetnikov je takorekoč obubožala že preden je bil postopek zaključen - banke so uveljavile hipoteke in ji odvzele nepremičnine.

- Ker sedaj obstaja jasna materialna podlaga, si lahko obeta še tožbe za storniranje milijonskih sponzorskih pogodb. Še dobro, da v razvitem svetu (po novem pa tudi pri nas) poznamo inštitut osebnega bankrota...

.

Ste razumeli sporočilo? Doping se ne izplača.

Zakaj nedvoumnega sporočila "doping se ne izplača" ne zaznam v Sloveniji?

.

"Natur pur"

.

Ko sem hodil v osnovno šolo, je bil največji car tisti, ki so mu starši v Avstriji kupili fensi barvice Jolly. Bile so v prekrasni kovinski škatlici, kvalitetne in sploh nobel. Ostali smo vegetirali na edinih, ki se jih je dobilo pri nas - cenenih jugoslovanskih, znamke Toz, zapakiranih v zanikrnem polivinilu.

Trgovsko multinacionalko, ki se je na slovenskem trgu pred leti odločila lansirati znamko "Joli", zato po svoje razumem. Sam sicer raje crknem, kot da bi kupil čokolado, katere edini atribut je božjastni nasmeh kitastega športnika, pa če je na EPO, steroidih, ali čist ko solza. Mene pri čokoladi prepričajo kvečjemu procenti kakava, črnost in grenkost, vse skupaj pa mora biti utemeljeno na predhodnih izkušnjah z izdelki iste znamke. Ampak trgovske multinacionalke novih znamk ne lansirajo zato, da bi metale denar stran, in najbrž se jim je vse skupaj tudi brez mene prodajalo dovolj dobro.

Preden sem se lotil tega pisanja, sem skušal na internetu najti kako slikico na temo Joli ali Jolanda v zvezi s Šparom. Jako sem se začudil, ko na vesoljnem internetu nisem našel enega samega slikovnega dokaza o tako publiciranem in nadvse uspešnem sodelovanju, razen pričujoče obskurne slikice. In seveda nekaj magistrskih in diplomskih nalog, ki opevajo izjemno uspešno lansiranje Šparovih blagovnih znamk "Natur pur" z Jolandino podobo, in "Joli", na slovenski trg. Nekdo je temeljito počistil internet, kot bi ga bilo jako sram.

Nisem vedel, da se da...

Zanima me pa tudi, kam so pospravili materialne dokaze. Iz druge roke vem, da so nepredstavljive količine flaširane vode "Joli" razdelili poveljniški strukturi Špara Slovenija. Ugibam pa, da se je dalo izdelkov "Joli", če je prepakiranje predrago, elegantno znebiti tudi skozi Karitas in Rdeči križ. Dober tek, Kosovo!

.

Aja, da po vsem tem ne bo nesporazuma - o Pečečniku mislim absolutno samo dobro. Svaka čast!

Čao.

Green Wing

Pa dajmo nekaj veselega, ker je ravno 1. april.

Zadnjič sem na A kanalu naletel na gledljiv sitcom! Kot se za Slovenijo spodobi, so Green Wing seveda prevedli v, pazi: "Bolnišnica - norišnica", ampak to se jim menda oprosti; abotno slovenjenje naslovov je pač koncesija tistim, ki ne morejo niti brez ubijanja izvirnih dialogov s čudnim podnaslavljanjem. (O napovedani prisilni sinhronizaciji TV programov v slovenščino bomo govorili kdaj drugič.)

Resnično duhovit "bolnišnični" sitcom je bolj odrasel kot Scrubs (ahem "Mladi zdravniki") in vsaj tako ciničen kot The Office! Poleg ene igralke pa je nekako ujel tudi izjemnega duha oddaje Coupling.

Tukaj imata zdaj kratek insert drugega dela prve sezone, ki se ga je dalo pravkar videti celo pri nas. (Tista v roza bluzi je direktorica.)

Predvsem pa so res izjemni dialogi. Tule je en jako dober.

Edino tega ne razumem, zakaj so se na Kanalu A stvar odločili predvajati izključno ob nedeljah in ponedeljkih ob pol dveh zjutraj (ni prvi april).

Lahko noč.

GPRS

Zadnje čase smo v glavnem v ateljeju na Zabukovju. Ukvarjam se s par slikami, ki zahtevajo ogromno časa. O tem več kmalu.

Tam zadnja 2 meseca do interneta dostopam preko telefona, ki občasno ujame kak kvant GPRS-a. Vse skupaj pa je ena velika žalost. Celo kadar Mobitel za nekaj časa uspe dobaviti zadovoljivo močan signal, je internet neznansko počasen. Najhuje pa je, da je tudi precej asimetričen - uploadati se ne da niti približno tako hitro, kot downloadati.

Predvsem v tem torej tiči razlog, zakaj na blogu že dolgo nisem nič objavil. Slikic se preko telefona z Zabukovja na Blogger ne da spraviti. Si bom iz Lj. uploadal manjšo zalogo, potem bo pa steklo.

Lahko noč.

Barakuda

Ker sem lani tak čas veselo čofotal po morju, je prav, da spet objavim kako ribico.

Zaloga iz Rdečega morja je velika, kvaliteta pa žal bolj slaba. Edini presežek, ki ga take fotografije lahko nudijo bralcema, je pač v tem, da sem jih posnel sam.

.

Velika barakuda (Sphyraena barracuda) lahko zrase do 2 metra in je menda lahko nevarna. Nevarna pa je lahko tudi črnoplavuta barakuda (Sphyraena qenie), sploh če naletiš na samotarko. Črnoplavute barakude se navadno zbirajo v ogromnih spiralastih jatah, dosežejo največ slab meter, prehranjujejo pa se menda z ribami.

.

Barakude se meni strašno dopadejo. To so prave ribe, s kostmi, in ne nekakšne hrustančnice, kot morski psi (ki se mi sicer tudi čisto dopadejo). Barakuda ne more skriti, da je krvoločna zver. Zašiljena, hidrodinamična silhueta (ne pa kot tiste debeluhaste tune), relativno naravnost gromozanski rep priča o vrhunskih pospeških, velika glava z ogromnimi očmi in močnimi čeljustmi z velikimi trikotnimi zobmi pa zagotavlja, da ne gre za vegetarijanca. Navadno imajo ribe spodnjo čeljust precej majhno in obešeno na spodnji del glave. Barakudi, nasprotno, štrli daleč naprej, predvsem pa je enako zajetna, kot zgornja! Baje ti taka riba pregrizne zapestje kot za šalo...
.

Na tole meter dolgo samotarsko črnoplavuto barakudo sem naletel na koncu enega od plavajočih pomolov sredi zelo obljudene plaže. Pred nosom so ji v vodo skakali otroci, v bližini pa pobrcavali penzionisti. O nevarni najdbi sem nemudoma obvestil najbližjega "bademeistra", a me je potolažil, da to ribo pozna, da se pač tam zadržuje, in mi namignil, da naj o tem raje ne govorim preveč naokoli. S fotoaparati za enkratno uporabo sem jo hodil gledat 3 dni, "uspeli" pa sta le ti dve slikci.

Prekrasna žival. Naslednjič pa kaj o triggerfis-ih.

.

Lahko noč.

Igračke

Od raznih tehničnih igračk nisem ravno odvisen, prej obratno. Kljub temu pa se jih je v slabem letu spet nekaj nabralo.
Najprej nekaj pritiklin za k staremu računalniku, potem telefonček, pa kamerica, pa nov "radio" za v dnevno sobo, pa laptop, pa internet na Zabukovju, pa brezžični router v Lj., v tem vrstnem redu.
Seveda pa sem tudi že par let "on the market" za nov monitor, ampak dokler je moje naslajanje nad padanjem cen večje od realne potrebe, lahko to počaka. (Ker že 9 let poganjam katodnega trinitronca 17" Nokia 447xpro pri resoluciji 1600x1200, pride v poštev edino tak, ki v navpični smeri podpira vsaj 1200 pixlov. Pred pol leta je prvi 24" ploščati monitor ločljivosti 1920x1200 prebil magično mejo 500 EUR. Kmalu bo torej nekaj padlo.)
Tule pa bi se posvetil predvsem kamerci in telefončku.
.
"Kamermani"
.
Od nekdaj mi grejo na živce. Ponosno javno nastavljajo tista svoja jajca in brezsramno zajemajo vse, kar jim pade v objektiv. Nekoč so bile te reči ogromne, prenašali so jih v kovčkih, doma pa na policah zbirali nekakšne gigantske videokasete. Danes so manjše, ampak to je itak le fasada. V resnici me moti nekaj drugega.
Najbrž je že prav vsak izmed mojih dveh bralcev kdaj doživel srečanje s "kamermanom". Navadno gre za ponosne mlade očete. Navadno gre za kak "pomemben dogodek", denimo 2. rojstni dan kakega njihovih otrok.
Pol ure mora vsa žlahta na vse pretege "živeti" - uživati, se veseliti, tekati in se smejati. Na "kamermanov" ukaz. "Kamerman" neprestano snema. Potem mora vsa žlahta v hišo, pred televizijo, "kamerman" pa počepne nekam med kable in nekaj šraufa, dokler se ne pojavi "slika". In potem mora vsa žlahta 2 uri na vse pretege gledati samo sebe po televiziji (med tem ko zunaj še vedno sije sonce) in že samo zaradi tega nenehoma "padati dol", se smejati, občudovati, hvaliti in tako dalje.
Pol ure "živeti", potem pa hitro steči not in se 2 uri gledati po TV, kako "lepo živimo". In potem to leta dolgo kopičiti, na vsake kvatre pa s posnetki težiti vsem znancem in prijateljem.
.
Seveda pa se stvar obrne za 180 stopinj, ko "pričakuješ" sam. Da nama otroštvo prvorojenca ne bi ušlo, se je bilo treba pripraviti. Čeprav se da filmčke snemati tudi s fotoaparatom ali telefončkom, je za tako pomembno poslanstvo treba imeti pravo kamero.
Najprej sem si izposodil tisto od sestrice, 6 let staro, a že digitalno, JVC na miniDV kasete. Takoj sem si seveda omislil še 500 giga WD interni disk, firewire PCI kartico in DVD pekač (sveda s tisto neuporabno funkcijo LabelFlash) in vse prišraufal v 6 let staro škatlo, ki mi še vedno dovolj dobro služi (P4, 2GB RAM). Žal je tista stara kamera kmalu pokazala, da je potrebna drastičnega popravila, ki pa bi bilo nerentabilno. Od nje je ostalo le par posnetkov iz porodnišnice.
Tu ni dovolj prostora za podrobno razglabljanje o vzrokih za točno tako izbiro, zatrdim lahko le, da je bila pretehtana - izbrala sva prijetno majhno Sonyjevo kamerco, brez okularja, a z velikim touch-screen ekranom, s 25x optičnim zumom, namenoma ne full-HD, predvsem pa z zadosti velikim, 60 GB trdim diskom. Kot pri vseh tehničnih igračkah, sem tudi tu prodajalca izbrskal prek ceneje.si. O uporabnosti tega portala naj povem le to, da sem 4 mesece kasneje, ko sva kupovala "radio", v Sony-centru ugotovil, da so isto kamerco tam še vedno prodajali dražje! ;)
S stvarco sva zelo zadovoljna, "kamermana" pa na srečo pretežno igra žena. Ko bo fantek večji, bomo torej lahko tudi mi skupaj gledali, kako mali je danes :))
.
Telefonček

.

Doslej sem zamenjal vsaj 10 "mobitelov". Na začetku mi je bilo še veliko do tega, da sem imel kolikor toliko majhen in kul telefonček, kasneje pa sem par let vedril pretežno s takimi, ki za ostale člane "družinskega bonusa" niso bili več dovolj dobri. Nazadnje sem imel tako znucanega in zanikrnega, da se ga je žena že preveč sramovala, in mi je za rojstni dan kupila lepega novega (in enakega še sebi).

Da lahko dodatne funkcije telefončka človeku precej izboljšajo kvaliteto življenja, je razvidno iz priloženih fotografij. Ker ga ima človek itak vedno s seboj, je denimo vgrajeni fotoaparatić z 2M pixli dobrodošel med gobarjenjem.

Teh dveh jurčkov (in še mnogih) jeseni nisem objavil, čeprav se je gobarska sezona zavlekla daleč v območje kratkih dnevov, megle in nočne zmrzali. Bližnja hosta je bila namreč že prepolna konkurence.

.

Tole zna biti absolutno najzanimivejši jurček, kar sem jih kadarkoli našel.

Ležal je ob poti, zataknjen v korenine, točno tako, kot je razvidno z leve fotografije. Naslednja kaže nahajališče po tem, ko sem ga očistil listja in korenin, drugi dve slikci pa ne rabita komentarja.

Čisto bel, popolnoma trd, "podzemni" jurček, z ogromnim potencialom - že takle je vagal 35 dek!

Tale spodaj je pa najbrž en mojih najlepših do sedaj. Najden v idealnem trenutku - že lepo odprt, povsem simetričen, a še s popolnoma beli trosiščem. Trd kot kamen. Tehtal je točno polovico kile. Da ni bil majhen, je menda jasno že iz primerjave s pesom (ki ima precej veliko bučo).

Na zadnji slikci pa se vidi famozni travnik marel, preden ga je izvohala (in opustošila) konkurenca.

.

.

Skratka, fajn telefonček. Ampak to še ni vse!

Večkrat sem že pojamral (v resnici je šlo za praktičen izgovor), da v ateljeju nimam interneta, kar je bilo do pred kratkim čisto res.

Do hiše je speljana bakrena parica, ki si je Telekom nima več pravice lastiti, čeprav smo telefon odjavili 5 let nazaj. Ena možnost bi torej bila plačati 90 EUR za priklop telefona, pa vsak mesec naročnino za telefon in SiOl, pa še čas priklopa na modem. Vse skupaj precej drag špas za to, da bi človek tu pa tam pobral kak email...

Druga možnost bi seveda bila po telefonski žici dobaviti kabelsko televizijo in širokopasovni internet - pri konkurenci. Cene so za oglaševano ponudbo danes precej konkurenčne.

Ampak kmalu se je izkazalo, da obstaja problemček - baje ne zna nihče tega dobaviti dlje kot 2 km zračne črte od najbližjega optičnega vozlišča, hiša na Zabukovju pa je sredi ničesar, 3.8 km stran.

.

Zadnja možnost je bila - po zraku.

So mi pa na Mobitelu čvrsto zagotovili, da tam gor ni niti signala UMTS, nit HDSPA. Edino GSM in oslabljeno EDGE. Ko sem se po telefonu zanimal za tiste PCMCIA ali USB modeme, ki jih zadnje čase prodajajo v nekakšnih konzervah, pa mi je prijazni uslužbenec Mobitelove "tehnične podpore" razkril, da kot modem deluje tudi moj telefonček ter da mi sploh ni treba ničesar kupovati!

Edini problem je bila cena, menda 0.4 EUR/MB, kar je norih 100 nekdanjih jurjev/GB!

Zmenil sem se torej za spremembo naročnine, tako da za 8 EUR na mesec dobim 100 MB prenosa, kar preverjeno zadošča. Februarja sem tako na Zabukovju skuril 100 MB "mobilnega" interneta. Je pa ob tem seveda treba spremeniti navade - naložil sem si Net-Limiter, preprost števec porabe, in precej "pazil".

Če se po novem komu zdi, da premalo skrbno odgovarjam na komentarje, torej ni zato, ker ne morem, ampak se mi najbrž ne da, ali pa menda celo nočem :)

.

Lahko noč.