četrtek, 03. april 2008

"Natur pur"

.
.
.
.
.
.
Prejšnji teden je pristojna komisija pri AZS dokončno potrdila, da se je Jolanda Čeplak nespodobno družila z nelastnim eritropoetinom (EPO). Stvar se je vlekla že skoraj leto, pritidopinška komisija pa je torej Jolandi pravkar potrdila dveletno prepoved nastopanja (od trenutka, ko so jo "dobili").
.
Gre ja za nacionalni interes!
.
Časa za analize je bilo dovolj. Tudi sam sem (sicer dokaj površno) spremljal kolumne in komentarje, ki so se pojavili v zadnjem tednu, ugotavljam pa, da mi vse skupaj ne nudi pretirane satisfakcije.
Vse da je nekako v zraku, ne tič ne miš, vsak ima kao malo prav, naša Joli je žrtev nevoščljivih, nikoli ne bomo izvedeli resnice itd. Še huje, naši kolumnisti in komentatorji v glavnem (bolj ali manj prikrito) modrujejo na naslednje načine:
.
1. Vrhunski šport je itak ves na dopingu.
Če koga pri tem dejansko zalotijo, ga seveda ne smemo obsojati, pač pa moramo čutiti z njim, ki je lahko zaradi manjše nespretnosti (pri prikrivanju) ob dolgoletno kariero! Pustite našega junaka pri miru, saj vsi vemo, da to vsi delajo. Gotovo gre za mednarodno zaroto proti vrhunskim dosežkom slovenskega športa! ...
.
2. Gotovo ni kriva.
Apriori. Po defaultu. Ta možnost ne obstaja. Torej je takorekoč državljanska dolžnost vseh nas, da skupno, in vsak posebej, iščemo krivce drugje. Kažemo na možnost dvoma. Opozarjamo, da je veliko testov že naredila, zdaj pa se vsi ti hudobci obešajo le na enega, na katerem ji ni uspelo... Vsak pravi Slovenec je takorekoč dolžan najti vsaj enega uglednega strokovnjaka, ki osebno jamči, da naša junakinja, kolikor je lepega slišal o njej, gotovo ne goljufa...
.
3. Joli je naša junakinja.
Ne glede na vse. Pa če ji stokrat kao dokažejo s tistimi svojimi nezanesljivimi testi... Saj vsi vemo, da so v vseh tistih svetovnih protidopinških komisijah sami šarlatani - sploh v naših, kjer, kot vsi vemo, sedijo sami skorumpirani zadrogiranci... Pa tudi, če si je v resnici malo pomagala - Joli ostaja naša junakinja, za večno bo z zlatimi črkami zapisana v naših srcih...
.
Kako do satisfakcije
.
Pri vsem skupaj je najbolj žalostno to, da ni na vidiku nobene katarze. Naj pojasnim.
Imamo nekaj dejstev: pozitiven vzorec, uradno potrjen na vseh inštancah, in veljavno prepoved tekmovanja Jolande. Zdaj - če ta dejstva absorbiramo, ne more biti dvoma, da je junakinja padla. Druga možnost je edino, da so ji naredili krivico - v tem primeru bi morala resne posledice trpeti (vsaj naša) antidopinška komisija. Torej, če niso sposobni strokovnjaki, če niso kredibilni in če so razsodili narobe, je treba komisijo nemudoma razpustiti, posameznike kazensko preganjati itd. Tu vendar ni prostora za kakršnokoli relativiziranje! Ali je, ali ni; ali eno, ali drugo. Which is it?
Če sledimo raznim komentatorjem, pa se zdi, da nam ob znanih dejstvih, ki jih očitno priznavajo, skušajo na vsak način prodati še nekakšno relativistično jamrarijo.
Predstavljajte si zakonca, ki se kar naprej zaradi najrazličnejših reči prepirata, nikoli pa se zares ne pobotata - pri nobeni stvari si ne prideta na jasno, kaj je prav in kaj narobe, kdo je naredil kaj, za kar bi bilo bolje, da drugič ne bi, nikoli ni nikomur za nič žal, nikoli se nihče za nič ne opraviči... Obsojena sta na ponavljanje istega vzorca; ker jih nista sposobna definirati in se od njih ograditi, se na napakah nista sposobna ničesar naučiti (menda je Šopenhauer rekel: "norec je človek brez spomina"). Tak zakon je pekel.
Spoštovani športni komentatorji in kolumnisti, natanko tak pekel sejete v razmerje med slovensko javnostjo in vrhunskim športom!
.
Zdaj pa še po zgornjih točkah:
1.
Na doping v vrhunskem športu pač ne smemo pristajati. To bi bil (ali pa že je) škodljiv paradoks.
V vrhunskem športu se obrača vedno več denarja zato, ker se da na sodobne gladiatorje obesiti reklame. Zmagovalci prodajajo robo. Ampak robo prodajajo s premiso, da je boj "pošten" (ostanimo pri tem, čeprav bi se tu dalo odpreti Pandorino skrinjico rasnih, genetskih, socialnih in kulturnih predispozicij); bodybuilderji, ki imajo proste roke pri samomorilskem šopanju s steroidi, denimo ne prodajo veliko robe, pač pa le freak show. Pomislita, koliko robe bi prodala veja atletike, ki bi legalizirala doping - verjamem, da bi se taka liga hitro spremenila v freak show, ki proda malo robe. Ker malo denarja ne motivira tistih, ki bi lahko uspeli tudi brez škodljivih poživil - v takem sistemu ščasoma vztrajajo le freaki, ki imajo "notranje motive" (vsakovrstna psihopatologija).
Šport prodaja robo, ker velja, da je koristen. Malo migati je pač obče sprejemljiva vrednota, ki koristi tako posamezniku, kot družbi. Vrhunski šport (čeprav je to svet, ki z rekreativnim nima veliko skupnega) je pomemben zato, ker ima velik aktivacijski potencial - maso drma k miganju. En vidik je od zgoraj navzdol: zmagovalci privlačijo in motivirajo množice. Drugi vidik je od spodaj navzgor: vzgoja zmagovalcev zahteva ogromen bazen - temu je navsezadnje podrejena vsa fizkultura v šolstvu. Države, pa tudi multinacionalke (zelo močni klubi) imajo sistem prepleten s skavti, ki prežijo na talente, in nešteto "prevzgojnih zavodov", ki talente tesajo v izurjene zmagovalce...
Vrhunski šport mora ostati čist. Čeprav zna čiščenje biti boleče (pomislita na kolesarstvo), tu ni prostora za dvoumnosti. Stvar je črno-bela. Bela je bela, siva je črna. Pika.
.
2.
Menim da je koristno, da inštitucijam in posameznikom, ki se proti dopingu borijo, priznamo večji pomen. Najprej se jim priklonimo do tal, potem jim dajmo močna pooblastila. Zaupajmo za vraga njihovi presoji! Športne goljufe je v resnici vedno težje zalotiti - testi so temu primerno zapleteni. Meni je jasno, da je od tega, da pripraviš zvezdnika, da se ti med nenapovedanim obiskom poščije v epruveto, do tega, da upaš z gotovostjo trditi, da je v športniku poleg njegovega osebnega najti tudi čisto malo drugačen EPO - dolga, zapletena pot. Jasno mi je tudi, da zapletenih preiskav ne bomo zaupali branjevkam na tržnici, pač pa vrhunskim strokovnjakom, ki vejo, kako se stvarem streže.
Edini način, da pri postopkih, ki so prezapleteni za branjevke na trgu, ne zapademo v destruktiven javnomnenjski relativizem, je - da strokovnjakom zaupamo. Jaz jim mirno zaupam, saj ne morem najti nobenega tehtnega motiva, da jim ne bi. Pomislite vendar, kakšen motiv bi za rušenje naše atletske ikone lahko imeli člani komisij pri AZS in OKS - organizacijah, ki jih je Jolanda postavljala na zemljevid? Nihče nima motiva, da bi se brez zelo utemeljenega razloga izpostavljal in masi jemal sanje...
.
3.
Še o večnih junakih.
Ob znanih dejstvih (prepoved nastopanja, prekinitev sponzorskih pogodb) se Jolanda obnaša, recimo temu - čudno. Seveda se ima vsak pravico obnašati, kakor mu paše, moja sodba pa je povsem subjektivna (in seveda nima nobene dokazne vrednosti). Zdi se mi, da se Jolanda zapleta v paradokse, da v odnosih z mediji sumljivo taktizira, da se do zlorabe dopinga na splošno ne opredeli dovolj jasno. Krivdo zanika, ampak nekako pasivno, prav nič strastno. Če bi mene tako sesuli in bi vedel, da je po krivici, bi se obnašal povsem drugače. Jolanda deluje kot goljuf, ki obžaluje izključno to, da so ga zalotili.
Slovenija je takšna močvara, da koncepta padlih angelov enostavno ne priznava. To je nezdravo. Če uspešna športna ikona funkcionira kot nacionalni fizkulturni motivator in je sposobna prodajati robo, če živi v javni zavesti kot simbol vrednot (vztrajnost, odrekanje, trdo delo...) - bi moral domnevni padec vsem znanega angela javnosti služiti kot svarilo. Morebitnim staršem, ki so pili vodo znamke Joli in otroke šopali z jogurti "Natur pur" s fotografijo Joli, ter jih podkupovali s čokolado Joli - dolgujemo vsaj otrokom razumljivo vzgojno razlago, zakaj taista Joli robe naenkrat ne sme več prodajati.
.
Padli angel
.
Marion Jones omenjam, ker je pičlih 11 mesecev starejša od Jolande Čeplak, in ker so ju razkrinkali takorekoč hkrati.
Marion je bila vseskozi za kaka 2 razreda pomembnejša športnica, kot Jolanda kadarkoli. Poglejmo, kaj se ji je zgodilo:
.
Marion je imela težave že od 2004, ko je nekdo izjavil, da jo je pumpal s steroidi pred olimpijado 2001. Leta 06 pa so jo osumili, da se šopa z EPO, a je bil vzorec B, za razliko od Jolandinega leto kasneje, negativen. Oktobra 07 je drogiranje pred olimpijado v Sydneju priznala.
.
- Javno, na tiskovni konferenci, je obžalovala zlorabo dopinga. Jokala je, se pokesala in se iskreno opravičila vsem fanom, ki jih je zavajala. Povsem jasno je dala vedeti, da ve, kaj je prav in kaj narobe. Priznala je krivdo in prosila odpuščanja.
- Ker jo je priznanje postavilo na laž pri 2 predhodnih zaslišanjih pri ameriških protidopinških komisijah, je dobila 6 mesecev zapora, dodatni 2 leti pogojne dobe in 200 ur prisilnega "prostovoljnega dela".
- Dobila je dveletno prepoved nastopanja (kot Jolanda). Ameriški olimpijski komite pa je zahteval in uveljavil še mnogo strožje ukrepe - denimo prepoved sodelovanja celo na olimpijadi v Londonu 2012, v kakršnikoli vlogi!
- Odvzeli in izbrisali so ji vse medalje, rekorde, rezultate in iz njih izhajajoče denarne nagrade od 1.9.2001, med drugim 5(!) olimpijskih medalj iz Sydneja.
- Zaradi dragih odvetnikov je takorekoč obubožala že preden je bil postopek zaključen - banke so uveljavile hipoteke in ji odvzele nepremičnine.
- Ker sedaj obstaja jasna materialna podlaga, si lahko obeta še tožbe za storniranje milijonskih sponzorskih pogodb. Še dobro, da v razvitem svetu (po novem pa tudi pri nas) poznamo inštitut osebnega bankrota...
.
Ste razumeli sporočilo? Doping se ne izplača.
Zakaj nedvoumnega sporočila "doping se ne izplača" ne zaznam v Sloveniji?
.
"Natur pur"
.
Ko sem hodil v osnovno šolo, je bil največji car tisti, ki so mu starši v Avstriji kupili fensi barvice Jolly. Bile so v prekrasni kovinski škatlici, kvalitetne in sploh nobel. Ostali smo vegetirali na edinih, ki se jih je dobilo pri nas - cenenih jugoslovanskih, znamke Toz, zapakiranih v zanikrnem polivinilu.
Trgovsko multinacionalko, ki se je na slovenskem trgu pred leti odločila lansirati znamko "Joli", zato po svoje razumem. Sam sicer raje crknem, kot da bi kupil čokolado, katere edini atribut je božjastni nasmeh kitastega športnika, pa če je na EPO, steroidih, ali čist ko solza. Mene pri čokoladi prepričajo kvečjemu procenti kakava, črnost in grenkost, vse skupaj pa mora biti utemeljeno na predhodnih izkušnjah z izdelki iste znamke. Ampak trgovske multinacionalke novih znamk ne lansirajo zato, da bi metale denar stran, in najbrž se jim je vse skupaj tudi brez mene prodajalo dovolj dobro.
Preden sem se lotil tega pisanja, sem skušal na internetu najti kako slikico na temo Joli ali Jolanda v zvezi s Šparom. Jako sem se začudil, ko na vesoljnem internetu nisem našel enega samega slikovnega dokaza o tako publiciranem in nadvse uspešnem sodelovanju, razen pričujoče obskurne slikice. In seveda nekaj magistrskih in diplomskih nalog, ki opevajo izjemno uspešno lansiranje Šparovih blagovnih znamk "Natur pur" z Jolandino podobo, in "Joli", na slovenski trg. Nekdo je temeljito počistil internet, kot bi ga bilo jako sram.
Nisem vedel, da se da...
Zanima me pa tudi, kam so pospravili materialne dokaze. Iz druge roke vem, da so nepredstavljive količine flaširane vode "Joli" razdelili poveljniški strukturi Špara Slovenija. Ugibam pa, da se je dalo izdelkov "Joli", če je prepakiranje predrago, elegantno znebiti tudi skozi Karitas in Rdeči križ. Dober tek, Kosovo!
.
Aja, da po vsem tem ne bo nesporazuma - o Pečečniku mislim absolutno samo dobro. Svaka čast!
Čao.

Ni komentarjev:

Objavite komentar