torek, 04. marec 2008

Igračke

Od raznih tehničnih igračk nisem ravno odvisen, prej obratno. Kljub temu pa se jih je v slabem letu spet nekaj nabralo.
Najprej nekaj pritiklin za k staremu računalniku, potem telefonček, pa kamerica, pa nov "radio" za v dnevno sobo, pa laptop, pa internet na Zabukovju, pa brezžični router v Lj., v tem vrstnem redu.
Seveda pa sem tudi že par let "on the market" za nov monitor, ampak dokler je moje naslajanje nad padanjem cen večje od realne potrebe, lahko to počaka. (Ker že 9 let poganjam katodnega trinitronca 17" Nokia 447xpro pri resoluciji 1600x1200, pride v poštev edino tak, ki v navpični smeri podpira vsaj 1200 pixlov. Pred pol leta je prvi 24" ploščati monitor ločljivosti 1920x1200 prebil magično mejo 500 EUR. Kmalu bo torej nekaj padlo.)
Tule pa bi se posvetil predvsem kamerci in telefončku.
.
"Kamermani"
.
Od nekdaj mi grejo na živce. Ponosno javno nastavljajo tista svoja jajca in brezsramno zajemajo vse, kar jim pade v objektiv. Nekoč so bile te reči ogromne, prenašali so jih v kovčkih, doma pa na policah zbirali nekakšne gigantske videokasete. Danes so manjše, ampak to je itak le fasada. V resnici me moti nekaj drugega.
Najbrž je že prav vsak izmed mojih dveh bralcev kdaj doživel srečanje s "kamermanom". Navadno gre za ponosne mlade očete. Navadno gre za kak "pomemben dogodek", denimo 2. rojstni dan kakega njihovih otrok.
Pol ure mora vsa žlahta na vse pretege "živeti" - uživati, se veseliti, tekati in se smejati. Na "kamermanov" ukaz. "Kamerman" neprestano snema. Potem mora vsa žlahta v hišo, pred televizijo, "kamerman" pa počepne nekam med kable in nekaj šraufa, dokler se ne pojavi "slika". In potem mora vsa žlahta 2 uri na vse pretege gledati samo sebe po televiziji (med tem ko zunaj še vedno sije sonce) in že samo zaradi tega nenehoma "padati dol", se smejati, občudovati, hvaliti in tako dalje.
Pol ure "živeti", potem pa hitro steči not in se 2 uri gledati po TV, kako "lepo živimo". In potem to leta dolgo kopičiti, na vsake kvatre pa s posnetki težiti vsem znancem in prijateljem.
.
Seveda pa se stvar obrne za 180 stopinj, ko "pričakuješ" sam. Da nama otroštvo prvorojenca ne bi ušlo, se je bilo treba pripraviti. Čeprav se da filmčke snemati tudi s fotoaparatom ali telefončkom, je za tako pomembno poslanstvo treba imeti pravo kamero.
Najprej sem si izposodil tisto od sestrice, 6 let staro, a že digitalno, JVC na miniDV kasete. Takoj sem si seveda omislil še 500 giga WD interni disk, firewire PCI kartico in DVD pekač (sveda s tisto neuporabno funkcijo LabelFlash) in vse prišraufal v 6 let staro škatlo, ki mi še vedno dovolj dobro služi (P4, 2GB RAM). Žal je tista stara kamera kmalu pokazala, da je potrebna drastičnega popravila, ki pa bi bilo nerentabilno. Od nje je ostalo le par posnetkov iz porodnišnice.
Tu ni dovolj prostora za podrobno razglabljanje o vzrokih za točno tako izbiro, zatrdim lahko le, da je bila pretehtana - izbrala sva prijetno majhno Sonyjevo kamerco, brez okularja, a z velikim touch-screen ekranom, s 25x optičnim zumom, namenoma ne full-HD, predvsem pa z zadosti velikim, 60 GB trdim diskom. Kot pri vseh tehničnih igračkah, sem tudi tu prodajalca izbrskal prek ceneje.si. O uporabnosti tega portala naj povem le to, da sem 4 mesece kasneje, ko sva kupovala "radio", v Sony-centru ugotovil, da so isto kamerco tam še vedno prodajali dražje! ;)
S stvarco sva zelo zadovoljna, "kamermana" pa na srečo pretežno igra žena. Ko bo fantek večji, bomo torej lahko tudi mi skupaj gledali, kako mali je danes :))
.
Telefonček
.
Doslej sem zamenjal vsaj 10 "mobitelov". Na začetku mi je bilo še veliko do tega, da sem imel kolikor toliko majhen in kul telefonček, kasneje pa sem par let vedril pretežno s takimi, ki za ostale člane "družinskega bonusa" niso bili več dovolj dobri. Nazadnje sem imel tako znucanega in zanikrnega, da se ga je žena že preveč sramovala, in mi je za rojstni dan kupila lepega novega (in enakega še sebi).
Da lahko dodatne funkcije telefončka človeku precej izboljšajo kvaliteto življenja, je razvidno iz priloženih fotografij. Ker ga ima človek itak vedno s seboj, je denimo vgrajeni fotoaparatić z 2M pixli dobrodošel med gobarjenjem.
Teh dveh jurčkov (in še mnogih) jeseni nisem objavil, čeprav se je gobarska sezona zavlekla daleč v območje kratkih dnevov, megle in nočne zmrzali. Bližnja hosta je bila namreč že prepolna konkurence.
.
Tole zna biti absolutno najzanimivejši jurček, kar sem jih kadarkoli našel.
Ležal je ob poti, zataknjen v korenine, točno tako, kot je razvidno z leve fotografije. Naslednja kaže nahajališče po tem, ko sem ga očistil listja in korenin, drugi dve slikci pa ne rabita komentarja.
Čisto bel, popolnoma trd, "podzemni" jurček, z ogromnim potencialom - že takle je vagal 35 dek!
Tale spodaj je pa najbrž en mojih najlepših do sedaj. Najden v idealnem trenutku - že lepo odprt, povsem simetričen, a še s popolnoma beli trosiščem. Trd kot kamen. Tehtal je točno polovico kile. Da ni bil majhen, je menda jasno že iz primerjave s pesom (ki ima precej veliko bučo).
Na zadnji slikci pa se vidi famozni travnik marel, preden ga je izvohala (in opustošila) konkurenca.
.
.
Skratka, fajn telefonček. Ampak to še ni vse!
Večkrat sem že pojamral (v resnici je šlo za praktičen izgovor), da v ateljeju nimam interneta, kar je bilo do pred kratkim čisto res.
Do hiše je speljana bakrena parica, ki si je Telekom nima več pravice lastiti, čeprav smo telefon odjavili 5 let nazaj. Ena možnost bi torej bila plačati 90 EUR za priklop telefona, pa vsak mesec naročnino za telefon in SiOl, pa še čas priklopa na modem. Vse skupaj precej drag špas za to, da bi človek tu pa tam pobral kak email...
Druga možnost bi seveda bila po telefonski žici dobaviti kabelsko televizijo in širokopasovni internet - pri konkurenci. Cene so za oglaševano ponudbo danes precej konkurenčne.
Ampak kmalu se je izkazalo, da obstaja problemček - baje ne zna nihče tega dobaviti dlje kot 2 km zračne črte od najbližjega optičnega vozlišča, hiša na Zabukovju pa je sredi ničesar, 3.8 km stran.
.
Zadnja možnost je bila - po zraku.
So mi pa na Mobitelu čvrsto zagotovili, da tam gor ni niti signala UMTS, nit HDSPA. Edino GSM in oslabljeno EDGE. Ko sem se po telefonu zanimal za tiste PCMCIA ali USB modeme, ki jih zadnje čase prodajajo v nekakšnih konzervah, pa mi je prijazni uslužbenec Mobitelove "tehnične podpore" razkril, da kot modem deluje tudi moj telefonček ter da mi sploh ni treba ničesar kupovati!
Edini problem je bila cena, menda 0.4 EUR/MB, kar je norih 100 nekdanjih jurjev/GB!
Zmenil sem se torej za spremembo naročnine, tako da za 8 EUR na mesec dobim 100 MB prenosa, kar preverjeno zadošča. Februarja sem tako na Zabukovju skuril 100 MB "mobilnega" interneta. Je pa ob tem seveda treba spremeniti navade - naložil sem si Net-Limiter, preprost števec porabe, in precej "pazil".
Če se po novem komu zdi, da premalo skrbno odgovarjam na komentarje, torej ni zato, ker ne morem, ampak se mi najbrž ne da, ali pa menda celo nočem :)
.
Lahko noč.

Ni komentarjev:

Objavite komentar